Kako bi se predstavila našim bralcem in bralkam kot osebi, kot plesalca, koreografa in pedagoga? Kdo si, Nastja Bremec? Kdo si, Michal Rynia?
Nastja: Sva poljsko-slovenski par – zasebno in plesno. Skupaj živiva in ustvarjava sedem let, zato ob predstavitvah najraje uporabljava dvojino, ker je najino življenje preplet skupnega – tako zasebno kot poklicno. Sicer pa – jaz iz Nove Gorice, od otroštva usmerjena v balet in sodobni ples. Osebno pa: večinoma s prešernim nasmehom, s polno mero optimizma, odprta in neposredna.
Michal: Jaz pa iz Wroclava z veliko energije, zelo motiviran za plesno ustvarjanje ter raziskovanje novih možnosti v gibu. Neizmerno uživam v kreiranju samostojnih avtorskih projektov.
Zakaj sta se odločila, da bo ples postal vajino življenje? Je to sploh bila odločitev ali splet naključij ali kaj tretjega?
Nastja: Ko sem bila stara 6 let, sem si ogledala nastop Siniše Bukinca, ki me je tako zelo navdušil, da moji mami ni preostalo drugega, kot da me vpiše na plesne vaje. Siniša je postal tudi moj prvi plesni pedagog. Tako je ples iz hobija kmalu prerasel najprej v strast, nato pa tudi v poklicno pot.
Michal: Nikdar nisem dejansko razmišljal ali načrtoval, da bi ples postal moja življenjska usmeritev, pač pa se je vse zgodilo spontano. Odkar pomnim, sem v plesu nadvse užival, tako da je z leti postal del mene.
Študirala sta v tujini, v Rotterdamu, kjer sta se tudi našla. Kakšni so vajini spomini na šolanje in kaj vama je dala šola?
Nastja: Po končani umetniški gimnaziji, smer sodobni ples, in vzporednem izobraževanju na srednji baletni šoli sem najprej odšla na šestmesečno izpopolnjevanje v Rim h koreografinji Eriki Silgoner. Istočasno sem delala avdicije za različne plesne akademije, a najbolj me je prepričala rotterdamska plesna akademija Codarts. Med 900 kandidati z vsega sveta nas je bilo pet sprejetih neposredno v tretji letnik, česar sem bila seveda neizmerno vesela. Če bi se sedaj še enkrat odločala, bi storila enako. Akademija v Rotterdamu poleg širokega plesnega znanja, zajetega v študijskem programu, deluje v enem od svetovnih središč sodobnega plesnega dogajanja. Kot pedagogi ali koreografi na akademijo prihajajo svetovno uveljavljeni ustvarjalci, tako da dobiš priložnost bliže spoznati najboljše koreografske stvaritve. Kar me je na Nizozemskem še posebej prevzelo, je izredno bogata in raznovrstna ponudba plesnih predstav. Skoraj vsakodnevno sem si lahko z ogledi predstav še dodatno širila plesno obzorje. Po končani akademiji sem nekaj časa plesala v slovitem nizozemskem Scapino Ballet Rotterdam. Zelo zanimiva izkušnja. Z Michalom sva se spoznala na akademiji, čeprav moram priznati, da so se najine poti križale že pred tem. Ko je poučeval na Plesnem kampusu v Izoli, sem se udeležila njegovih klasov. V Rimu sem opazila plakate s povabilom na njegovo hip hop delavnico. Evo, lahko rečem, da se poznava že zeloooo dolgo.
Michal: Ja, vesel sem zaradi vsega, kar mi je ta izbira prinesla na mojo življenjsko pot. Srečen sem, da je vse tako naneslo. Živiva v prijetnem, mirnem in zelenem okolju. Slovenija je lepa dežela in vzljubil sem te kratke razdalje, saj je skoraj vse na dosegu roke. Na Poljskem se voziš šest ur ali več, da kam prideš. Navdušujejo me tudi prijetna mediteranska klima in prijazni ljudje. Priznam, da me je po šestih letih življenja na Nizozemskem vnovična preselitev močno zaskrbela, a sem takoj ob prihodu na Goriško začutil dostopnost, prijaznost in toplino ljudi, zato so prvi vtisi takoj razblinili zaskrbljenost. Sicer pa ni bistvenih razlik med Slovenijo in Poljsko: povsod so ljudje, ki so razočarani nad zapleteno državno politiko – morda v Sloveniji celo za odtenek bolj – ter nad velikimi birokratskimi ovirami. Vedno bolj pa se zavedam, da tudi sam postajam podoben vam Slovencem, ko se pritožujem nad razmerami, še posebej na področju profesionalnega plesa. Sprva sem si vse skupaj predstavljal precej bolj enostavno, v smislu, da bova z Nastjo svoj čas in energijo vlagala v ustvarjanje predstav, a kmalu sem prišel do spoznanja, da življenje profesionalnega plesalca v Sloveniji nikakor ni enostavno. In ko spremljam aktualne razmere na tem področju, opažam, da ni videti nekih drastičnih sprememb na boljš. Dejstvo je, da sva vse, kar sva doslej ustvarila, dosegla sama z lastnim delom in lastnimi sredstvi. Pogrešam priložnosti za delo s profesionalnimi ansambli. Pogostokrat sva pri raznih državnih institucijah zavrnjena z obrazložitvijo, češ da sva premlada in da imava še vse pred seboj. Res sva mlada, pa sva v tujini kljub temu deležna pozitivnih kritik na največjih koreografskih tekmovanjih. Kar nekaj avtorskih projektov je že za nama, a še vedno je glavni vir najinih dohodkov poučevanje. Najin cilj pa je ustanovitev profesionalnega plesnega ansambla. Očitno do tja vodi še dolga, zavita pot.
Sta dvojec, ki se športno, strmo vzpenja po lestvici plesne prepoznavnosti in kakovosti. Zakaj menita, da sta nekaj posebnega na slovenski plesni sceni, kot rada poudarim?
Nastja & Michal: Morda je prav najin plesni izraz tisti, ki pritegne veliko število plesnih navdušencev.
Sta plesalca, koreografa in pedagoga pa tudi privatno sta par. Kako združujeta in ločujeta vse te tri funkcije?
Nastja & Michal: Biti štiriindvajset ur skupaj pomeni, da se ves čas prepletata zasebna in poklicna pot. In to pri naju kar dobro funkcionira.
Nastja: Kot organizatorja Plesnega poletja si vedno prizadevava ponuditi le najboljše pedagoge – tako po domači kot mednarodni uveljavljenosti, akademski strokovnosti in nenazadnje – priljubljenosti.
Michal: Vsekakor lahko mirno rečeva, da Plesno poletje sodi med največje tovrstne plesne seminarje v Sloveniji, hkrati pa se po kakovostni vsebinski zasnovi programa in organizaciji lahko primerja z največjimi mednarodnimi plesnimi kampi v Evropi. Želiva si, da bi Plesno poletje preraslo v festival, na katerem bi gostili tudi različne predstave, a žal to ni izvedljivo brez večje javne finančne podpore.
Nastja & Michal: V predstavi sva želela raziskati urbane teme – odtujenost, samoto v množici, pritisk sistema in množice na posameznika na eni strani ter povezanost oziroma naključna srečanja, ki prerastejo v ljubezni, prijateljstvo, zaščito, na drugi … Te teme so bile že mnogokrat obdelane na različne načine, vendar se nas vedno znova dotaknejo. Ena ključnih inspirativnih zgodb je bil tudi roman Klical sem ga kravata mlade avstrijske avtorice Milene Michiko Flašar, vendar določene plesne epizode spominjajo tudi na ameriškega slikarja Edwarda Hopperja, spet komu se bo zdelo, da "gleda" Kafko. Skozi plesno zgodbo prikazujemo različne situacije odmaknjenosti pa tudi prijateljske vezi, ljubezen, hrepenenje, strast … Vsega tega brez podpore koproducentov, še posebno SNG Nova Gorica in seveda Cankarjevega doma, ne bi uspeli izvesti. Za tako zahtevno produkcijo je namreč nujna dobra infrastruktura pa tudi strokovne službe. Zahvaliti pa se morava tudi občini Nova Gorica, kjer imajo velik posluh za najino delo.
Vedno znova pa navdušujeta s kratkimi plesnimi videoclipi. Na prvi pogled zelo preprosto – glasba, vajino gibanje, snemalec, montažer in gremo …, a verjamem, da ni tako. Kaj je sploh namen vseh teh plesnih “cukrčkov”?
Nastja & Michal: Krajše plesne filme, ki jih objaviva na svojem Youtube kanalu, snemava z namenom promocije plesa. Dandanes ima internet pomembno vlogo pri promociji katerekoli dejavnosti, zato že od vsega začetka uspešno predstavljava svojo ustvarjalnost tudi na ta način, tudi v svetovnem merilu. To izkazuje tudi število ogledov – najin kanal ima že preko tri milijone ogledov, nekateri videoposnetki pa so doslej presegli pol milijona ogledov. Kratek film Trenutek vročice v režiji Svetlane Dramlič – produkcija RTV Slovenija in Studio Arkadena – pa je bil uvrščen v tekmovalne programe različnih filmskih festivalov, prejel je tudi nekaj nagrad in pohval. Upava, da s tovrstnimi kratkimi filmčki mogoče tudi koga prepričava k ogledu plesne predstave. Seveda pa združujeva prijetno s koristnim, kajti nama je vedno v veselje poiskati kakšno presenetljivo lokacijo, kjer bi lahko zaplesala.
Nastja & Michal: V Sloveniji je veliko izjemno dobrih plesalcev, koreografov in drugih ustvarjalcev na področju sodobnega plesa. Ne le, da spodbujamo umetnike k ustvarjanju, ampak nam je potrebno tudi zagotoviti primerne ustvarjalne pogoje. Moramo spodbujati vrhunskost, kajti to navdušuje ljudi.
Nastja & Michal: Ponosna sva na vse tri najine celovečerne predstave v teh sedmih letih – ‘Dust in the Wind’, ‘Mit’ in ‘Urbane zgodbe’. In na to, da sva tako rekoč iz nič – zgolj s trdim delom, vztrajnostjo in optimizmom dosegla prepoznavnost in s svojimi predstavami navdušila občinstvo doma in v tujini ter za vse to požela tudi pozitivne kritike. Ponosna pa sva tudi na najine učence, ki tako izrazito napredujejo v plesu, ob tem pa raste tudi njihova ljubezen do plesne umetnosti.
Nastja & Michal: Ko nama z zgodbami, ki jih pripovedujeva s plesom, uspe prebuditi čustva občinstva, in ko začutiva, da se je zgodba dotaknila gledalcev – ta navdušenost je za naju največje priznanje, in to je to.
Kje vidita svojo prihodnost?
Nastja & Michal: Najin dolgoročni cilj je ustanovitev plesnega ansambla. Vztrajava na svoji poti in slediva svojim sanjam in ciljem.
Nastja: Michal.
Michal: Nastja…
Nastja & Michal: … in en skupni telefon.
