Pred premiero. Pravljica, kot je Labodje jezero, odpira mnoga vprašanja

Lynne Charles, ameriška koreografinja. (Foto: Darja Štravs Tisu)

Veliki beli balet Labodje jezero Opere in baleta Ljubljana bo premiero uzrl 16. aprila, postavljen pa bo v baletni klasiki koreografinje Lynne Charles po I. Ivanovu in M. Petipaju ter ob mogočni glasbi P. I. Čajkovskega. Gotovo vznemirja dejstvo, da ta beli balet postavlja koreografinja, ki ni ruskega porekla, povrh prihaja še z one strani oceana, iz Amerike. Pogovor z Američanko Lynne Charles, koreografinjo in večletno primabalerino hamburškega in Béjartovega baleta, ki je bila marca sredi zaključnih priprav na premierno postavitev baleta Labodje jezero na odru Opere Ljubljana v izvedbi solistov in ansambla ljubljanskega baleta, je stekel v prostorih Opere Ljubljana, v še prazni baletni dvorani in v kratkem intervalu njenega prostega časa, ko so jo čakale že druge protokolarne obveznosti. Lynne Charles je aktivno plesala na baletnih odrih do svojega 52. leta, tudi sodelovala kot asistentka znanih koreografov, postavljala je znana baletna dela na velikih svetovnih baletnih odrih in svoje lastne koreografske stvaritve. Seznam prestižnih baletnih hiš, odrov in baletnih ansamblov, s katerimi je sodelovala, kjer je plesala, koreografirala in poučevala, izpolni v drobnem tisku ves list A4-formata. Izobraževala se je na baletnih šolah v New Yorku, sodelovala v American Ballet in American Ballet Theatre Junior Company do leta 1975 ter že istega leta se ji sledi na odru baletnega ansambla v Ženevi, tudi v ansamblu hamburškega baleta pri Johnu Neumeierju, ki je zanjo kreiral številne baletne vloge in uprizoritve. Nastopila je v baletih Georgea Balanchina, Johana Cranka in tudi štiri leta plesala pri Mauriceu Béjartu, njeni nemirni baletni duh je kar jadral in plesal po evropskih baletnih odrih. Na ameriški kontinent se je tudi vračala, izpustila pa ni niti Kitajske, Japonske, Hong Konga ali Južne Koreje, kjer je poučevala in koreografirala, prejela je več priznanj in nagrad za izjemne dosežke ter se kot prva "neruska plesalka" plesno izobraževala pod vodstvom Galline Ulanove kot gostujoča umetnica v ansamblu Kirov Balet, tudi plesala glavni vlogi baletov Giselle in Don Kihot v Mariinskyem gledališču. Snemala je in nastopala v baletnih filmih, bila primabalerina v najprestižnejših baletnih ansamblih, poleg že omenjenih tudi pri Dunajski državni Operi, svoj izjemno bogat baletni opus pa končala leta 2003 na sceni Kahrlsruer Ballet z Gala jubilejnim baletnim večerom.

Na vaji …Petar Đorčevski …
Lynne Charles sem "ujela" na vaji za dvorni ples valčka, ko je šest baletnih parov urilo prefinjenost izvedbe, pogledov, nagibic in se je valček kot piš vetra vel po prostoru dvorane, Petar Đorčevski pa vedno znova simuliral prinčevsko vabilo na otvoritveno dvorno slavje v korakih valčka, seveda tolikokrat, kot so to zahtevale repeticije. Drugič sva se srečali še na redni vaji ansambla, ki poteka ob deseti uri dopoldan, ko se premični drogovi povezujejo po dvorani, in ker prostor ni ravno velik, tudi ne za tako maloštevilni baletni ansambel, kot je ljubljanski, so baletniki svoje proste vadbene kotičke našli še v višavah, na povezovalnem, prehodnem mostu. Tako kot se je čutila dinamika njenih koreografskih prijemov, so v enaki dinamiki živega ritma tekle tudi ogrevalne vaje osnovnih pozicij ob drogu in v zahtevni prostorski kombinatoriki. Tudi ni bil prisoten celotni ansambel, ko je skupina mladih labodov/SMB še nastopala v Mariboru v njihovi postavitvi baleta Labodje jezero in je drugi del ansambla bil okupiran z baletno izvedbo v operi Carmen; kot kaže, je maloštevilni ljubljanski baletni ansambel docela zaseden z dnevnimi pripravami in različnimi odrskimi nastopi.
Plesali ste v mnogih znanih ansamblih po svetu. Je bil kateri med njimi tisti vaš najljubši? V katerem ste se najbolje počutili, mogoče najraje sodelovali?
Gotovo se ansambli in koreografi, s katerimi sem sodelovala, med seboj razlikujejo, predvsem imam rada izzive in nove preizkušnje, vendar ne delam razlik in sem se pri vseh enako dobro počutila, tudi pridobila potrebne izkušnje. 
… Laura Hidalgo kot gostja …
 
Sodelovali in plesali ste tudi ob velikih in zgodovinskih imenih, kot so koreografi Balanchine, Cranko, Béjart, Neumeier. Kaj bi lahko rekli o enem ali drugem koreografskem stilu, vam je kateri od njih bližji?
Težko primerjam, tudi sicer ne maram primerjav, zato tega ne počnem. Vse življenje se učiš, največ sem se naučila v Hamburgu, tudi pri Bejartu.   Balet je preizkušnja, je način, kako odkrivaš samega sebe, je izbira in je pot do svobode skozi disciplino. Vsako popotovanje pa je drugačno, vsakič je vse novo in se na novo učiš ter preizkušaš. Pomembno je tudi, kako se kje znajdeš. Tudi sicer mi svoboda pomeni predvsem disciplino. Seveda da vsak prostor ponuja nekaj novega, kaj šele ljudje, s katerimi sodeluješ ali deluješ. Ko nekaj mine in se vračaš ali celo primerjaš, nikoli več ni enako, kot si to takrat doživljal, pač pozneje gledaš pod drugim zornim kotom, zato primerjav ne dajem in ne maram.
Verjetno soglašava, da je baletni jezik po vsem svetu enako razumljiv, in vi ste z baletom odkrivali svet, bili tudi v Aziji, Ameriki, Evropi … Kaj bi lahko rekli o načinu dela po različnih kontinentih? So določene razlike med azijskim ali evropskim, ameriškim pristopom do baletne umetnosti?
Nekaj razlik je gotovo, predvsem se zasledi na azijski baletni sceni. Balet je na tem kontinentu mnogo mlajši, nima še toliko zasidrane tradicije. Zato so verjetno tudi azijski plesalci izredno disciplinirani in se zelo trudijo, da ga osvojijo. Kot bi bili lačni baleta, tako na svoj način hitijo posrkati čim prej in čim več prepotrebnega znanja. Rada delam, kjer vlada disciplina, vendar ob prevladi discipline je lahko eliminirana komunikacija. Prevelika usmerjenost k perfekciji izvedbe brez osebnostne note lahko pelje h komercializaciji umetnosti, ko fizično telo premika izvedbene meje, ni pa potrebnega časa za relaksacijo, za plesno svobodo; zato so njihove interpretacije lahko brezosebne, nekako podobne ena drugi, pa čeprav vrhunske. Osebno mi je ljubše delati v okolju, ki dopušča več svobode izražanja, vseeno pa menim, da disciplina pelje do svobode, vendar ne za vsako ceno, zavedati pa se je treba, da brez discipline ni napredka in ne svobode izražanja v baletni umetnosti.
… Olga Andreeva …
Kako gledate na klasični balet v današnjem času, kje vidite njegovo mesto v današnji umetnosti?
Balet se razvija z energijo časa in živi z energijo časa, ne le da se je spremenilo telo današnjega človeka, spremenilo se je tudi razmišljanje,  znanje in dojemanje življenja današnjega človek in so se spremenile energetske zmožnosti plesalčevega telesa. Balet ima in bo imel bodočnost, njegov namen je, da odkriva tradicijo in jo magično vpleta v zgodbe. V današnjem tempu časa, napetosti in delovne preobremenjenosti se balet 16.-17. stoletja zdi nekako "passe". Če pa gledamo, kako ljudje radi obiskujejo baletne predstave, potem se moramo zavedati, da estetika in čutnost baletnih linij, dramatika pripovedi in čudovita glasba znanih skladateljev pomirjajo, razbremenijo in nudijo drug svet, zgodovinski čas nekih drugih življenjskih dimenzij, torej trenutke odmika iz vsakdana sivine.
Katerega med velikimi belimi baleti bi lahko imenovali za vaš najljubši klasični balet?
To je klasična klasika baleta Giselle pa Crankov Onegin, tudi sploh njegov baletni repertoar, seveda tudi Labodje jezero, pa Romeo in Julija … Uživam v baletnih predstavah, kajti vsaka ima svojo dramatično zgodbo.
Kaj bi lahko rekli o vsebini baleta Labodje jezero? Je pravljica ali ima še kak drug pomen?
Lepota Labodjega jezera je predvsem čudovita glasba Čajkovskega, ki ponuja toliko vsebine, barvitosti karakterjev, ki pelje v magični svet pravljic, v drug svet, ki omogoča, da se za trenutek odmakneš od vsakdanjih težav in obveznosti. Nekateri pač raje obsedijo pred ekrani, ljudje smo si seveda različni. Osebno pa se rada odmaknem od ljudi, ki jih lahko vidim vsak dan na cesti, in se zlijem s svetom baletnih predstav, ki pomirja in mi tako dobro dene; saj če greš ves obtežen v gledališče na baletno predstavo, se gotovo povrneš lahkoten in novega izraza na licih, vsaj jaz se. 
Kdaj in kje ste prvič postavili svojo koreografsko verzijo klasičnega baleta Labodje jezero?
Prvič v celoti balet Labodje jezero postavljam prav tu v Ljubljani, drugo in četrto dejanje pa sem uprizorila že v Dortmundu pred dvema letoma. 
… Rita Pollacchi …
Kako vidite ali doživljate razliko vaše baletne postavitve Labodjega jezera v primerjavi s koreografskim originalom I. Ivanova in M. Petipaja?
Poznamo dve verziji baletne zgodbe Labodje jezero, tista, kjer zmagajo demoni oziroma smrt premaga ljubezen, druga, ki je največkrat uprizorjena, pa je tista, kjer ljubezen premaga urok, in ima srečen konec. Mene pa osebno zanima moč izbire, ki je tudi glavno vsebinsko vodilo tega baleta, in izbira vedno nosi usodne posledice. Rothbart je mag in je negativna oseba, je hudoben čarovnik, ki ljubi Odette, ona pa ga ne mara in zato se ji maščuje. Jaz ga vidim kot postavnega zrelega moškega, ki ljubi Odette, vprašanje pa je, zakaj ona njega ne ljubi in zakaj njega kot človeka nadvlada maščevanje. Vsak človek nosi v sebi dobro in zlo, tudi svojega satana, in premore svoje demone. Moj Rothbart je zapeljiv moški, priljubljen pri ženskah, le Odette ga ne sprejme. Zakaj se ona zaljubi prav v Princa, naivnega nezrelega mladca, navezanega na svojo mater Kraljico, ki že ob prvem srečanju z Odile pozabi na svojo Odette in dano ljubezensko zaobljubo. Je pravo nasprotje Rothbartu. Ko pa se zave svoje napake, pa je obseden s krivdo, saj je pripravljen trpeti ali celo umreti, samo da popravi slab vtis, da se izkaže kot dober človek. Vprašanje  je, ali je  princ sanjač, je romantik, ki še ni okusil življenjskega sla. Mogoče je tudi Rothbart dober, ampak se je zaljubil v napačno osebo, ki v njemu izzove demone zla. Pravljica, kot je balet Labodje jezero, odpira mnoga vprašanja in daje veliko uvidov, meni predstavlja esenco o dobrem in zlu, razmišljanje o karakterjih, o možnostih in posledicah izbire. V normalnem življenju kar prehitro postanemo sodniki, in tako Rothbart dobi negativen pečat. Princ se torej zdi ljubek, dober, ampak ali je res takšen, je res naiven ali se vrača k svoji Odette le zavoljo dobrega srca,  istočasno pa ljubi Odile, je karakterno labilen? Vloga Pinca je vloga še nedozorelega lepega mladeniča, rezervirala sem jo za Petra Đorčevskega in Kenta Jamamoto. To so moja razmišljanja o Labodjem jezeru, ki jih skušam vtkati v koreografijo, so še drugačne postavitve, kot je Kraljica mati, ki pri meni ni le statična vloga, ima svoj karakter in voljo. Vlogo Kraljice sem zaupala Olgi Andreevi in Regini Križaj, vlogo Rothbarta pa Lukasu Zuschlagu in Jukiju Sekiju. Glavni vlogi Odette in Odile pa bosta plesali dve solistki ansambla; Odette beli labod bo Tjaša Kmetec, Odile pa Rita Pollacchi. Vsega pač ne bom razkrila, kaj več pa po ogledu predstave.
… Tjaša Kmetec …
Na vaji valčka ste dejali, da v svoji koreografiji ljubite hitrost, mogoče tudi dajete prednost karakterju črnega laboda Odile pred tenkočutno milino Odette.?
Nikakor ne. Moje besede so bile predvsem namenjene glasbeni izvedbi, res je, da ne maram, da se glasba vleče brez pravega ritma, pa čeprav  današnji baletni plesalci v svojih izvedbenih hitrostnih presežkih lahko povsem zapolnijo dolgoveznost glasbene izvedbe. V času Čajkovskega je bila glasbena izvedba pač primerna času, danes pa mora imeti današnji tempo primeren današnjim plesnim izvedbam pravi ritem. 
Kako izbirate soliste za vloge v svojih baletnih predstavah?
Pri izbiri je seveda vsekakor pomembna baletna izvedba, ampak solisti gotovo dobro obvladajo baletni kod. Moje vodilo pri izbiri je predvsem občutek, ki se mi poraja, ko se baletni plesalec predstavi, kako se me dotakne njegova izvedba, kako začutim njegovo esenco. Izbira je gotovo osebna, tako jaz želim, da je moj Rothbard očarljiv moški, da je lep, pa čeprav slab, ampak ženskam pač všeč. To ni nek grozljivi starček, odet v grozno opravo. Je tak kot n.pr. filmski igralec George Clooney, je šarmanten in eleganten, ki lahko igra zelo negativne vloge, ampak ženske se kljub temu lepijo nanj. Torej si poiščem tudi  tako osebo v ansamblu. Ste videli filmsko verzijo Disneyjeve Trnuljčice in morda opazili, kako je zlobna čarovnica v filmski verziji prava lepotica, igrala jo je Angelina Jolie, v knjigi pa seveda daleč od tega. Vedno je naša izbira, kako ti je kaj všeč in kdo ti je ali ti ni pri srcu.

Kaj pa menite o sodobnem plesu, ste mogoče sodelovali tudi v tovrstnih predstavah?

It´s not my cup of tea! (Ni moja priljubljena skodelica čaja, bi prevedla to angleško frazo, ko se pri njih čaj pije v priljubljenem ritualu in z užitkom.)  Sodelovala sem že, sicer imam najraje moderne baletne predstave koreografa Jirija Killyana, tudi Nacha Duata. Od modernih plesnih predstav pa mi odgovarja opus Marthe Graham, njen plesni stil, njena koreografska dramaturgija. In kot sem že rekla, ni mi potrebno gledati na gledališkem odru intimnih opravil, poslušati vpitja, torej slediti vsakdanjim dejanjem ali problematiki. To je vsekakor moja izbira in je moje osebno mnenje. 
Kaj pa po ljubljanski premieri, imate že kake nove načrte?
Odhajam v Nemčijo v Essen na Folkwang Universität der Kunst, največja nemška univerza za umetnost, kjer sem nominirana za profesuro baletne umetnosti. To je tista znamenita univerza, kjer je začela svojo plesno pot tudi Pina Bausch (Pina Bausch je na  univerzo prispela pri svojih 14. letih, njen učitelj pa bil Kurt Joos).
Kaj pa menite o koreografskem opusu Pine Bausch?
It˙s not my cup of tea! Nisem njen fen, kar nikakor ne pomeni, da ni dobra umetnica, koreografinja, je pač samo moja izbira.
Ste prvič v Ljubljani? Kako vam je všeč naše glavno mesto?
Tu sem bila že poleti, deset dni julija, ko sem začela s pripravami na predstavo, in bilo je toplo. Potem sem ponovno prišla januarja za deset dni, sedaj pa sem zopet tu, čeprav je hladno, je Ljubljana še vedno lepa. Julija je bilo prečudovito, tudi sem se lahko nekoliko več sprehodila po mestu in mi je zelo  všeč, je prijetno in lepo urejeno mesto. Nimam pač veliko prostega časa za oglede, vsakič sem vezana na priprave za predstavo in vedno je kakšen premalo. Mali ansambel je in kar zaseden, eni plešejo v operi Carmen in jih ni na vaji, moji labodi pa so še vedno v Mariboru, kjer nastopajo v njihovi predstavi, in jih že nestrpno čakam, da končno lahko začnemo z resnim delom, saj so labodki glavni element baleta Labodje jezero.
… (foto: Darja Štravs Tisu)
Ste si ogledali mariborsko predstavo baleta Labodje jezero?
Bila sem na predstavi, je konvencionalna klasična postavitev, v Mariboru imajo odlične soliste.
Kako ste se znašli v naši Operni hiši in kako se počutite v ansamblu ?
Zelo mi je všeč, poslopje Opere kot tako, je miniaturno in čarobno pravljično, tudi prav prijetno sodelujemo. Me že kličejo, morava nehati, upam, da se vidiva na premieri.
Zadnje besede so stekle kar med vrati. Moram priznati, da me je koreografinja Lynne Charles še posebej spodbudila k ogledu svoje koreografske postavitve Labodje jezero, ko nisem o baletnih vlogah in karakterjih princev razmišljala v taki (njeni) smeri, zato tudi komaj čakam ogleda premiere 16 aprila. Lynne Charles je tudi dejala, da ne bo razkrila vseh različic svojega Labodjega jezera, mora pustiti še kaj za ogled predstave in v presenečenje. Pustimo se torej presenetiti!

View Gallery 8 Photos