Pogovor z Zalo Fuchs, nekdanjo plesalko športnega plesa, državno prvakinjo v latnskoameriških plesih, ki se je specializirala za fizioterapevtko plesalcev in plesalk!
Draga Zala, pozdravljena, po dolgem času, na mojem portalu. Najin zadnji intervju je bil, ko si še aktivno tekmovala latin, danes pa bova nekaj več povedali o tvoji specializaciji fizioterapije na znani londonski šoli Queen Mary University of London. Si že kot majhna vedela, da bo fizioterapija tvoje poslanstvo glede na to, da si bila že od malega obkrožena po očetovi in materini liniji?
Draga Barbra, najlepša hvala za povabilo nazaj na svoj portal Parada plesa. Od nekdaj sem vedela, da bom delala z ljudmi, in že kot malo me je vedno zanimalo delovanje človeškega telesa. Že v vrtcu sem vedno govorila da bom ‘delala to kot moj oči’, ko bom odrasla, ker je bilo razumevanje pomena fizioterapije takrat še preveč kompleksno zame. Starša me nikoli nista silila v izbiro poklica, tako da je bil študij čisto lastna želja, je pa bilo potrebno ogromno planiranja (s starši ter trenerjema Tatjano Lahvinovič in Zoranom Plohlom), da je bil študij poleg aktivnih tekmovanj in priprav sploh izvedljiv. Poleg tega, da sem opazovala očeta v vlogi fizioterapevta, je želja rastla s tem, ko sem se sama spoznavala s poškodbami kot plesalka. Definitivno je bil privilegij imeti ‘doma fizioterapijo’, saj sva z Vitalijem (Zaharovim nekdanjim soplesalcem op.u.) imela vedno celostno podporo v procesu treningov in priprav.
Po končanem dodiplomskem študiju fizioterapije v Ljubljani, sem se odločila za magisterski študij Sports and Exercise Medicine (SEM) na Queen Mary University of London (QMUL). Gre za najstarejši SEM program v Evropi (najverjetneje tudi na svetu), sama pa sem se odločila zanj predvsem, ker so poleg rehabilitacije športnikov, specializirani tudi v rehabilitacijo plesalcev.
Specializirala si se torej za plesalce in plesalke. Kako bi nam opisala s čim se točno ukvarjaš in kako, na nakšen način lahko pomagaš plesalcem s podporo in rehabilitacijo?
Že tekom magisterskega študija sem bila aktivna pri kar nekaj projektih in raziskavah, ki so vključevale plesalce. Ker sem opazila, da se večinoma raziskuje na področjih baleta in modernih plesov, sem bila presrečna, da se je mentorica (dr. Manuela Angioi) strinjala za magistersko delo raziskati področje športnih plesov. Ker je tudi veliko plesalcev, ki so v raziskavi sodelovali, samih izrazilo željo in primanjkljaj zdravstvene podpore v tem stilu, je projekt odprl nekaj novih vrat in vse, kar lahko trenutno povem je, da lahko v prihodnosti pričakujemo več podpore tudi v tej plesni zvrsti. Trenutno sodelujem tudi v mednarodnem projektu, ki raziskuje poškodbe v break-u. Po končanem magisteriju sem se zaposlila kot fizioterapevtka v zasebni fizioterapiji za muskuloskeletne in ortopedske poškodbe in v English National Ballet School (ENBS). Rekla bi, da je delo v zasebni fizioterapiji zelo podobno tistemu v domači fizioterapiji (od profesionalnih športnikov do rekreativcev), medtem ko je delo v šoli usmerjeno v specifiko baleta. V ENBS sem del večje ekipe (zdravnik, fizioterapevti, kondicijska priprava in rehabilitacija, športni psiholog, psiholog, nutricionist, svetovalec idr.), ki skrbi za celostno obravnavo pre-profesionalnih baletnikov skozi študijsko leto. Trenutno imamo 3 fizioterapevte, ki smo prisotni od ponedeljka do sobote (ves čas odprtja šole), in pokrivamo vse poškodbe. Tesno sodelujemo s plesnimi učitelji, da so na dnevni ravni obveščeni o poškodbah in prilagoditvah plesalcev. Skrbimo tudi za triažo poškodb – torej vsaka poškodba mora dobiti najprej ‘zeleno luč’ fizio ekipe, preden se lahko baletnik spet vrne na trening. Enako velja za vrnitev po daljših odsotnostih (npr. bolezen).
Popravi me ampak jaz imam tak občutek, da se o poškodbah govori le takrat, ko plesalec&plesalka izpusti neko tekmovanje in se ‘zvali’ vsa krivda samo na nek napačen gib, ki je bil v danem trenutku narejen in je potrebna rehabilitacija. A poškodbe so večne spremljevalke plesa. Se plesalci zavedajo kako pomembna je preventiva in kaj lahko naredijo, da do poškodb ne bi prihajalo?
Na žalost imaš prav. Predvsem pri plesu se večina poškodb zgodi zaradi preobremenitev in nepravilne plesne tehnike, manj poškodb je travmatskih. Ravno preobremenitve pa so tiste, ki jih vsi spregledamo. Spomnim se, kako je moj oče vztrajal, da smo začeli hoditi na redno kondicijsko pripravo in strukturirali treninge, kar je definitivno pripomoglo k preventivi poškodb in boljši regeneraciji.
Če primerjamo ples z ostalimi športi, imajo v nogometu, košarki itd. tekmovalno sezono in pripravljalno sezono, medtem ko je plesna sezona razvlečena in pripravljalna sezona v resnici ne obstaja – pripravljalna sezona potrebuje postopno stopnjevanje po pavzi, torej obdobje kondicijske priprave in nato stopnjevanje plesnih treningov. Ne pomeni, da se vrneš iz dopusta direktno na (vsaj) dva tedna celodnevnih plesnih treningov, katerim sledi zelo pomembna tekma, ker si potem čisto izmučen. Treningi v plesu so pogosto daljši, kondicijske priprave in strukture pa je manj kot v ostalih športih. Obenem so plesalci naučeni ‘igrati na plesišču’ in imajo tudi visok prag bolečine, kar dodatno oteži pravočasno rehabilitacijo. Dlje, kot se poškodba ‘stopnjuje’, dlje časa bo trajala rehabilitacija. Ples je umetnost, vendar mora biti kljub temu plesalec vrhunsko telesno pripravljen. Žal pa je to težko, če ni ustreznega planiranja treningov, telesne priprave, optimalne prehrane in regeneracije. Veliko se da narediti že z edukacijo trenerjev in sodelovanjem klubov z ustreznimi strokovnjaki, vendar mislim da je tukaj potrebno še kar nekaj dela. Potrebno je začeti delati na sistemu in ne prelagati vsega bremena na pleča plesalcev/staršev.
Je mednarodna scena v tem bolj napredna od naše saj kolikor vem pri nas res ni poskrbljeno skoraj nikjer za podporo plesalcev, z izjemo ljubljanskega baleta, ki se jim je z lansko sezono pridružila fizioterapevtka Tara Todić? Kako bi po tvoje izgledala optimalna skrb za plesalca?
Je in ni, podpora plesalcev je skoraj ‘nonexistent’ v primerjavi z ostalimi športi, vendar se na tem na mednarodni sceni v zadnjih lekaj letih vedno več dela. Spomnim se, kako mi je bilo bizarno, da je Nemčija bila vedno edina država, ki je na tekmovanja prihajala s svojo fizio ekipo. To, da se je Tara pridružila ljubljanskemu baletu, se mi zdi odlično, saj bo za baletnike poskrbljeno na mestu in upam, da bo to vzgled ostalim plesnim organizacijam. K nam plesalci pogosto pridejo ‘tik pred tekmo’, ker jih skrbi da po nekaj tednih še ni boljše. Temu bi se lahko izognili. Bolje, da prideš enkrat in vsaj veš, da ni nič hujšega, in lahko treniraš z manjšimi prilagoditvami, kot da stanje nezavedno slabšaš. Optimalna skrb za plesalca, tako kot za vsakega aktivnega športnika, mora zajemati celostno obravnavo. Torej od edukacije in preventive pa do celostne obravnave poškodb. Za primer, plesalci v ENBS imajo predavanja (anatomija, plesne poškodbe, prehrana ipd.) in se udeležujejo rednih testiranj telesnih zmogljivosti. Pri vračanju v ples po poškodbah se posvetujemo z baletnim učiteljem, kjer skupaj preverimo tehniko (ki je dostikrat vzrok poškodbe) in naredimo plan. Pogosto smo časovno omejeni (nastopi), zato je sodelovanje vseh še kako pomembno.
Ko si ti intenzivno trenirala športni ples in tekmovala si bila v prednosti vedenja, ker prihajaš iz ‘fizio’ familije. So se časi od takrat do danes kaj spremenili tudi pri trenerjih, recimo saj so koreografije posameznih plesov že na meji možnega, ko so plesalci že skoraj akrobati na plesišču, od njih se zahteva vedno več?
Kot sem že omenila, se je očetova vztrajnost za vključitev ostalih strokovnjakov v najin proces obrestovala. Po tem, ko smo z Vitalijem, Winsonom Tamom in Anastasio Novikovo začeli trenirati s kondicijskimi trenerji (Sebastjan Simler, Nik Mahnič in Domen Kocjan), je sledilo še nekaj plesalcev in kmalu je kar lepo število LA&ST plesalcev treniralo z njimi. V preteklosti se je tudi organiziralo nekaj predavanj, kjer so naši fizioterapevti sodelovali s plesnimi šolami (bivšo Urško, Diamant, Akademija za ples…) in predavali o ogrevanju, preventivi in poškodbah.
Koreografije so res vse težje, kar zahteva vedno več telesno priprave in danes je vse več plesalcev, ki je vključilo kondicijsko pripravo v svoj redni trening in to me zelo veseli. Definitivno k temu pripomore tudi, da mladi plesalci vidijo svoje vzornike na takšnih treningih (npr. Klemen Prašnikar in Aleksandra Averkijeva, pa Damir in Anna Halužan) redno delijo utrinke s svojih kondicijskih treningov) in ne samo v plesni dvorani.
Zakaj pride do poškodb in katere so najbolj pogoste pri plesalcih športnega plesa?
Večina poškodb v plesu je preobremenitvenih. Najpogostejše so poškodbe spodnjih udov in hrbtenice, kar velja za ples nasploh. Pri športnih plesih je ledveni del hrbtenice (križ) pogosto preobremenjen zaradi velikih amplitud gibanja, ponavljajočih se gibov in hitrih rotacij. Pri standardu je malo bolj specifična tudi bolečina v vratu zaradi učenja standardne drže, pogosto je opažena pri mlajših (predvsem puncah). Tipične so tudi poškodbe gležnjev in stopal zaradi ozke obutve in nošenja pet že od mladih let. Pri mladih, ki naenkrat povečajo količino treningov (obenem pa še hodijo v šolo), opažamo tudi sindrom izgorelosti, ki povleče za sabo več poškodb hkrati in podaljša regeneracijo.
Si del ekipe Fizioterapija Fuchs že nekaj časa in prepričana sem, da boš imela kot specializantka za ples vedno več klientov. Po eni strani žal in po drugi na srečo, da se bodo lahko obrnili nate, ki poznaš ples z ene in druge perspektive. Kdo že sedaj hodi k tebi na podporo oziroma s kom sodeluješ nam lahko zaupaš?
S ponosom lahko napišem, da se v fizioterapiji Fuchs že od nekdaj srečujejo plesalci raznih plesnih šol in vseh plesnih zvrsti ter da že zdaj sodelujemo s priznanimi slovenskimi in tujimi plesnimi imeni. Upam, da bo to obveljalo tudi v prihodnosti, saj bomo z veseljem pomagali vse več plesalcem s preventivo in rehabilitacijo po poškodbah.
Če pogledam na najin zadnji intervju leta 2019, ko sta se s takratnim plesnim partnerjem Vitaliijem Zaharovim pet dni po osvojenem naslovu državnih prvakov v latinu, razšla, sta sporočila, da je bil vzrok tudi tvoja poškodba oz. bolezen. Misliš, da bi se razpletlo kako drugače, če do nje ne bi prišlo, bi tvoja kariera šla v drugo smer?
Vem, da takrat nisi bila presrečna z najino novico tik preden si objavila reportažo, vendar takrat še sama nisem vedela, če bom s plesom v tisti fazi zares zaključila. Žal sem se vsaj pol leta pred tistim državnim prvenstvom spopadala z diagnozo na želodcu in takrat se nama je zdelo najbolj pametno zaključiti, ker so bili tudi treningi nevzdržni. Vsega je bilo enostavno preveč in telo nam samo pove, ko potrebuje odmor. Potem je prišla korona in mislim, da se ne bi odločila drugače. Od nekdaj sem vedela, da bo fizioterapija moj plan B, ko enkrat končam in da si želim študirati v tujini. Je pa ples tisti, ki mi je dal dodatno disciplino, razumevanje telesa in razmišljanje izven okvirjev. Naučeno v plesu redno uporabljam v fizioterapiji in stranke me poznajo po tem, da sem pikolovska kar se tiče detajlov. S plesom sem še vedno tesno povezana, ampak nanj gledam z drugačnimi očmi.
Kako pa se spominjaš svojih intenzivnih plesnih časov? Kateri so najlepši in kateri malo manj lepi spomini nanje?
Na svoje plesne dni imam ogromno lepih spominov. Bili so naporni, ampak definitivno vredni in edinstveni. Hvaležna sem, da sem imela za seboj tako dobro ekipo, ki me je podpirala (starši, plesni trenerji, kondicijski trenerji, celotna fizioterapija). Najlepši spomin bo verjetno ostal GOC 2018 in državno prvenstvo 2019, ker je bilo zadnje (in ker je bilo ‘doma’ – Radlje so zame vedno imele posebno mesto). ‘With a pinch of salt’ (z malo grenkim priokusom op.u.) se spominjam na tista obdobja, ko sem se zaradi bolezni ali poškodb morala malo ustaviti, sem se pa verjetno iz njih največ naučila.
Kaj torej svetuješ vsem plesnim akterjem na kaj naj bodo pozorni in kaj bi bila ena od novoletnih zaobljub svojemu telesu?
Pred dnevi sem videla zapis, ki mi je dal misliti: ‘A sprained ankle is the biggest sign of mental fatigue’ v prevodu ‘zvit gleženj je največji pokazatelj psihične izčrpanosti’ (raziskava Wirdnam et al 2024). Velja za vse športe, bi pa predvsem izpostavila kako pomembno je to pri plesalcih, ki so naučeni izražati čustva. Telo nam bo vedno pokazalo kdaj je preveč, bodisi s pretirano utrujenostjo ali ponavljajočimi se poškodbami. Telo je naš instrument, naučimo se skrbeti zanj! Bi rekla, da velja tudi zame, ker vedno delam 100 na uro haha.
Hvala in vse dobro ti želim!
Hvala, Barbra za ponovno povabilo in upam, da bova lahko večkrat ozaveščali plesalce tudi v prihodnosti! Lep pozdrav iz Londona!