Tian Pintarič in Kaja Katona, pozdravljena na mojem portalu in čestitke za drugo mesto na pravkar osvojenem državnem prvenstvu v latinu. Druga sta tudi v standardu, kaj menita, da vama manjka do zlata v mlajše mladinski kategoriji?
Kaja & Tian: Hvala za čestitke in povabilo. Glede na to, da sva letos januarja prestopila v kategorijo mlajših mladincev in hkrati tudi v A- kategorijo, sva izredno vesela in ponosna, da nama je uspelo osvojiti deset novih open koreografij, in to v zelo kratkem času. Pred državnim prvenstvom v ST sva dajala poudarek na ST in več treningov posvečala tem plesom. Pred državnim tekmovanjem v LA pa seveda tem temperamentnim ritmom. Skratka, pridno sva trenirala vse dni v tednu in s pomočjo trenerjev priplesala srebro. Ja, kaj nama je zmanjkalo do zlata? Glede na to, da nama je lansko leto uspelo premagati vso konkurenco v latinu v kategoriji pionirjev, verjameva, da tudi letos nisva bila daleč. Absolutno nama je zmanjkalo časa za vajo, da utrdiva in dodelava koreografije. Da prideva v tisti najin ‘filing’, ki je poln energije, v tehnično rutino in brezskrbnost, ki privabi na najina obraza nasmeh in nama omogoči, da narediva ‘mali šov’ ob plesnem uživanju na parketu in hkrati navdušiva najino zvesto občinstvo. Seveda pa za osvojitev naslova potrebuješ tudi malo sreče. S tem misliva na to, da pravi trenutek pripleševa mimo sodnikov, da jih očarava in jim pokaževa, iz kakšnega testa sva. Midva sva zelo vesela, navihana in plesalca s polno energije, zato tudi verjameva, da pride čas, ko nama bo to znova uspelo osvojiti. Seveda sva pa zelo vesela tudi za vse preostale plesne prijatelje in jim z veseljem privoščiva (smeh) ( no, skoraj vedno … (smeh)) in čestitava. Plesni svet, ki ga midva poznava do zdaj, ima zelo veliko dobrih, prijetnih in pozitivnih plesalcev. Najbolj prijetno je to, da se ne glede na starost, narodnost, znanje, klub ali dosežke vsi dobro razumemo, se med tekmami, treningi in celo skupnimi malicami družimo, se zabavamo, smejimo in smo res dobra družba.
Tole prvo vprašanje je bilo vezano na minuli dogodek prejšnjega vikenda, me pa seveda zanima, zakaj sta se vidva odločila prav za športni ples? Kako vaju je življenje pripeljalo do tega plesnega stila, opišita, kje sta se s plesom spoznala?
Kaja: S plesom sem se srečala že pri treh letih v vrtcu Pingvin v Ljubljani. Vsak torek smo obiskovali Metkine (Mesesnel Bizilj, op. up) plesne urice v takratni Plesni šoli Urška. Že takrat me je Metka opazila in staršem predlagala, da se vpišem v plesno šolo, ker imam smisel za ritem in gibanje. Hkrati pa me je v vrtcu navdušila tudi moja zelo dobra prijateljica Asja, ki se je ravno vpisala v isto plesno skupino. V prvem razredu osnovne šole sem poleg plesnih uric začela enkrat tedensko hoditi tudi k baletu v Pirueto in obiskovati glasbeno šolo Tartini. Ker je po treh letih vse skupaj postalo prenaporno, sem balet opustila. Takrat pa so v Urški ravno potekali dnevi odprtih vrat, kjer sva si z mami ogledali vse zvrsti plesa, ki so jih predstavljali, in z velikim navdušenjem pokukali skozi prav vsa vrata. Ko sva odprli vrata športnega plesa v paru, so mi oči kar zasijale. Rekla sem: "Mami, to je to, samo še plesalca rabim!" In začela sem plesati svoje sanje … Zdaj plešem že osem let, od tega pet let v športnem plesu z veliko vnemo!
Tian: Prave plesne korake sem spoznal na naši šoli, ko je Ples Plus predstavljal projekt, povezan s plesom. Takrat sem bil edini deček iz razreda, ki se je po pouku udeležil uric plesa. Trenerka Daša me je opazovala z navdušenjem in me povabila na trening v svojo plesno šolo. Tam se je moja pot s plesom začela. Že kot majhen deček sem zelo rad plesal, ampak le doma. Bil sem zelo sramežljiv. Sproščen le v domačem, varnem okolju. Ples mi je dal veliko; sramežljivost je izginila in namesto nje je prišla samozavest. Naučil sem se, da se z delom in voljo lahko doseže vse, tako me učita starša in tako nas učijo trenerji. Najin stil plesa je edinstven, saj imava oba veliko energije, rada se smejeva in imava skupni idealni plesni par, po katerem se zgledujeva in si želiva nadomestiti njuno mesto, to sta Maša (Kastelic op.u.) in Akim (Pekunov, op. u.).
Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot osebi in kot plesalca standardnih in latinskoameriških plesov? Kdo sta, Tian Pinterič in Kaja Katona, in kam sta namenjena?
Kaja: Sem zgovorno, ravno prav trmasto in skoraj vedno nasmejano dekle. Zelo rada sem z družino in se gibljem med ljudmi, ki so dobri, iskreni in pozitivni. Že od malega rada nastopam bodisi z violino, rada pojem in plešem. Oči pravi, da tete treme skoraj ne poznam in da sem rojena igralka … ‘direkt’ za na AGRFT. Ples v paru me je pritegnil takoj, ker je veliko bolj zanimiv, kot plesati sam. V izziv mi je usklajenost gibov. Vedno sem občudovala Nadijo Bičkovo, njene gibe in izraze. Z odprtimi očmi sem jo ‘skenirala’ od glave do pet, jo opazovala tudi v živo in začutila, kaj mi je všeč in kako bi tudi jaz rada plesala. Starši pravijo, da se mi vidi v očeh in na obrazu, da plešem s srcem in dušo. Pravijo, da ko zaslišim glasbo, kar zažarim in s tem pritegnem pozornost. No, jaz tega ne vem, saj takrat ‘ful’ uživam. Mislim, da sva si v tem s Tianom zelo podobna.
S plesalcem imava svoj mehkejši in nama atraktivnejši stil. Ni nama všeč samo ‘stroga odsekana točnost’. Se mi zdi, da je vedno treba plesati z občutkom (ravno prav odsekano, pa vendar mehko) in ne le tehnično popolno oziroma kot robot. Pri naju se zelo pozna vpliv Maše in Akima. Kot idola ju še zdaj nenehno opazujeva in poskušava slediti v vseh pogledih. Menim, da bova s trdim delom daleč prišla in vam enkrat pozneje z veseljem nanizala še več pokalov in drugih priznanj. Lepo je že to, da živiva sanje, ki naju morda ponesejo vse višje!
Tian: Sem plesalec s sanjami, otrok z željami, ta stavek velikokrat uporabi moja mami. In res je tako. Sanjam svoje plesne uspehe, imam pa tudi veliko želja kot Tian. Že zdaj vem, da bom plesal, igral na odru, vem, katero srednjo šolo bom izbral, tudi o fakulteti sem odločen, kaj si želim početi. Rad sem sam svoj pri stilu oblačenja, komentarji okolice me ne motijo. Še vedno pa se rad ‘pocrkljam’ pri mamici, in ko me vpraša, ali boš ti kdaj odrasel, ji odgovorim, da ne (smeh). S Kajo sva namenjena drseti po parketu do uspehov, zato bova veliko trenirala, da se nama to uresniči.
Koliko plesnih partnerjev sta zamenjala do zdaj, če sploh, in zakaj ste šli narazen?
Kaja: Moj prvi plesalec je bil Leon Smrekar Voskobojnik, s katerim sem plesala dobro leto. V plesni par naju je združila njegova sestrica Živa. Takrat smo se učili plesnih osnov v paru, se udeležili prvih pilotskih in KV-tekmovanj. Na skupnih treningih so nas trenerji večkrat premešali med seboj in nekajkrat sem zaplesala tudi s Tianom. Takrat so očitno v klubu opazili najino skupno plesno energijo in pozneje predlagali zamenjavo parov. Tako sem začela plesati s svojim sedanjim plesalcem Tianom. Oba sva se res hitro ujela in bila navdušena! Sem edinka, in odkar plešem in se tako veliko družim s Tianom, se mi na nek način zdi, kot da imam bratca. Imava se rada, včasih se pa tudi kaj ‘zbongava’, ampak redko … to je kot prava bratska ljubezen. Zavedam se, da imava oba zelo veliko srečo, da sva se srečala in da pleševa skupaj že dve leti!
Tian: V Ples Plusu sem začel plesati s Tio Jarc, po prestopu v Feniks sem kratek čas plesal z Evo Ravšelj, nato se je Feniksu pridružila tudi Tia in znova sva zaplesala skupaj. Potem pa je prišel ta pomembni dan, za katerega sem res hvaležen Metki in Mateju Krajcerju. Oznanila sta staršem, da predlagajo zamenjavo plesalcev. In ja, zame je bila predlagana Kaja. To je tista punčka v rumeni oblekici, ki sem jo opazil prvi dan, ko smo bili na avdiciji, a je žal že imela plesalca. To je ona, Kaja, danes moja soplesalka, prijateljica, zaupnica.
Kdo je vajin trenerski tim in zakaj sta izbrala prav njih?
Kaja & Tian: Kot skoraj vsi malčki sva tudi midva začela plesne korake pri naši ‘plesni mami’ Metki. Z njo je bilo vedno zabavno. Stala nama je ob strani na najinih prvih tekmah, reševala je najina redka prva nestrinjanja in plesne spore ob prisotnosti začetniške treme … in še danes sva zelo vesela, ko vidiva, da naju gleda ob tekmovalnem parketu, kako se razvijava in trudiva. Ona je še vedno najbolj glasen navijač med trenerji v Feniksu in vedno dvigne razpoloženje v dvorani.
Nato sva sodelovala z Matejem Krajcerjem, ki je zelo prijeten in se zna prilagoditi starosti para, ki ga uči. Ima tisti pozitivni nasmeh, ki je kar malo nalezljiv. Še danes naju rad pogleda, saj ga imava tudi na skupnih treningih za LA, in kaj pokomentira in svetuje. Matej nas je celo pripravil za nastop na Slovenija ima talent, kjer smo skupaj s Timom in Taniso želeli približati ljubezen do plesa tudi med ljudi širom Slovenije.
Zdaj imava za standard Blaža Pocajta, ki naju je med drugim poleg plesa naučil tudi ogromno angleških plesnih izrazov, saj zelo rad po domače med IU ‘pade notr’ in nama razlaga v angleščini. No, tudi treninge imava skupaj s članskimi pari, med katerimi so tudi tujci, zato nama angleščino predavajo tudi tu in ne le v šoli (smeh). Blaž je tudi zelo prijeten in nasmejan, vendar sva že toliko stara, da veva, da ko se dela, se dela, ko je pa čas za druženje, se pa druži … na primer na Fenikovem pikniku Blaž plesne čevlje zamenja za predpasnik in nam speče kaj dobrega na žaru … Za latin imava dobrovoljnega Vedrana Ćelića. On se rad šali, naju razvaja in tolaži. Pri sestavljanju koreografij nama pogosto ustreže. Seveda pa velja tako za Blaža kot Vedrana, da znata biti tudi stroga, noooo … takrat pa veva, da je dosti ‘heca’ in se morava še bolj potruditi. Samo da bo jasno, midva sva pridna vedno, samo oni tega ne vidijo tako … (smeh). Za tehniko zelo rada sodelujeva z Natašo Ambrož, saj nama vse tako razloži, da jo razumeva, pa če je še tako težko. Zaupa nama čarobne trike, ki nama zelo pomagajo …(smeh). Blaž in Vedran sta dejala − vse nas je v roke vzela naša Nataša, zdaj sta na vrsti vidva. S trdim delom in željo bosta daleč priplesala! Zelo sva vesela, da so nam v klubu omogočili tudi to, da lahko treniramo s pomočjo plesalcev iz članske kategorije in tako hitreje napredujemo.
Midva veliko trenirava z Akimom Pekunovom in včasih tudi njegovo soplesalko Mašo Kastelic. Vse starejše plesne kolege imava rada, jih opazujeva in spoštujeva, Akim in Maša pa sta nama zlezla pod kožo, saj sta najina velika idola, plesni vzgled in zelo rada ju posnemava. Podpirata in vzpodbujata naju tudi na tekmah, skupaj si delimo veselje, kapljice potu in tudi kdaj kakšno solzo. Akim in Maša naju usmerjata s praktičnimi nasveti, saj imata veliko izkušenj in dobro plesno energijo, ki nama da krila. Za naju sta velika opora in dobra prijatelja.
Kaj vse poleg treniranja korakov in koreografije še počneta za fizično in psihično pripravo?
Kaja & Tian: Za naju pravijo, da sva pravi mali energetski bombici. Pleševa vse dni v tednu in morda kdaj še med vikendom. Ob sredah hodiva v Feniks na kondicijo, ki je prilagojena plesu, za kar poskrbi Urška. Tam delamo vse sorte vaje, plešemo z utežmi, držimo plenk …
Tian: Jaz hodim tudi na gimnastiko!
Kaja: Tudi jaz sem jo že obiskala in je bilo res super.
Kaja & Tian: Upava, da bova imela kdaj v svojem urniku tudi kakšno uro baleta, ker nama je zelo všeč. Ob najinih začetkih je bilo to v sklopu treninga, vendar je bil obisk slab in so ga ukinili. Če sva kdaj med prazniki doma in ni treningov, sva tako polna energije, da najini starši ne vedo, kam z njo. Predvsem pa hitro pogrešava ples in eden drugega, saj sva dobra prijatelja. Za psihično pripravo in podporo se obrneva na trenerje, plesne prijatelje in predvsem starše. Zelo pomembno pa je, da se vse sproti pomeniva in razčistiva zadeve, saj sva si eden drugemu največja psihična podpora.
Kaja, kaj je na Tianu najboljšega in kaj tisto, kar ti gre malo na živce?
Kaja: Tian je res ‘fajn’ fant in zelo sem vesela, da pleševa skupaj. Ima občutek za oblačenje, ritem, ples in dobro plesno energijo. Sigurno je najbolje to, da se tako dobro razumeva in imava skupne cilje. Druživa se ne le pri plesu, ampak tudi ‘privat’. Skupaj rada kotalkava/rolava (pri tem me je Tian veliko naučil) ter ustvarjava koreografije tudi na predstavah za starše ‘na asfaltu’. Rada se igrava družabne igre (če se vmes seveda ne ‘spričkava’) in se veliko smejiva. Bila sva že skupaj na morju in na zimskih počitnicah v planinah. Rada gledava risanke in Disney TV-serije. Predvsem pa naju povezuje velika ljubezen do glasbe in plesa. Ko nama čas dopušča, zelo rada plesno ustvarjava tudi doma. Iz dnevne sobe znosiva vse, kar se da, zvijeva ‘tepih’, da si narediva pravo malo plesno dvorano. Sestaviva svoje plesne koreografije, ki vsebujejo vratolomne elemente oz .vse kar sva videla pri starejših kolegih … skoke, obrate in dvige. Tian me dvigne in to je res zabavno. Starši se včasih držijo za glavo, da se nama kaj ne zgodi. V glavnem so pa ponosni na najino ustvarjanje in pozitivno energijo. Kot sem že omenila, mi je Tian skoraj kot brat in je normalno, da se kdaj, ko sva od treninga izčrpana, tudi ‘spričkava’. Takrat mi je tudi malo tečen. Ampak vem, da znam biti tudi jaz. Tian bi rekel tako odraslo in z globokim glasom: "To je normalno (smeh)." Fino pa je, da se zdaj že znava pogovoriti in velikokrat sama rešiti spor. Namreč poznava se tako dobro, da točno veva, kaj je komu všeč in kaj ne.
In Tian, tudi tebi postavljam podobno vprašanje, kaj je Kajin največji plus in kaj minus?
Tian: S Kajo sva dobra prijatelja, ki poskušava sproti reševati najina nesoglasja, veliko se druživa tudi med prostim časom, povezuje naju veliko stvari. Kaja je zelo natančna, ko vadiva sama, želi, da je vsaka malenkost izpiljena do konca, kar je za najino plesno napredovanje dobro. Včasih me zmoti, ko me ne posluša, če ji želim nekaj povedati. Ker pa me resnično dobro pozna, razbere to iz mojega obraza in rešiva težavo. Najino druženje se je začelo s plesom, nadaljevalo s prijateljstvom in ker prehajava v obdobje pubertete, se bo nadaljevalo z zaupanjem.
Poleg intenzivnega treniranja pa sta oba, predvidevam, tudi pridna učenca, kajne? Kako usklajujeta šolske obveznosti, na katero šolo hodita, v kateri razred in kako sošolci, učitelji gledajo na vajino plesno udejstvovanje?
Kaja: Obiskujem 6. razred OŠ Franceta Bevka. Imam zelo zapolnjen urnik, saj s Tianom skoraj vsak dan trenirava. Ker je temu tako in je urnik na predmetni stopnji že zahteven, sta mi starša priskrbela status športnika, tako da imam vsa ocenjevanja vnaprej napovedana. Ker sem oseba z disleksijo, sem v nekaterih stvareh slušni in pri drugih vizualni tip. Imam dober spomin, sem natančna in hkrati pozabljiva (po končanem treningu rada izgubim kak kos oblačila ali morda bidon za vodo, mami pravi temu ustvarjalna zmešnjava) in v nekaterih stvareh zasanjana v drugih pa čisti perfekcionist (smeh). Ja, včasih sem rada v svojem svetu, kjer mi je lepo in udobno (smeh). Moji sošolci so super in vedo, da plešem ST- in LA-plese v paru s Tianom. Mnogi so naju videli v kratkem vložku šova Slovenija ima talent. Razredničarka jim kdaj ob kakšnem najinem dosežku poroča pri razredni uri in jim pokaže kak posnetek ali pa fotografijo. Ker tudi med odmori skoraj vedno plešem in pojem, me fantje v glavnem samo opazujejo, sošolkam grem pa kar malo na živce. Ampak kaj naj, to sem jaz, Kaja, ki se vedno giblje in skoraj nikoli ni pri miru, no, le ko spim! Tudi Tian je v tem čista kopija, podnevi je aktiven, ponoči pa prav tako brca (smeh)!
Tian: Ja, v šoli sem odličnjak, zelo aktiven tudi na dramskem odru. Hodim v OŠ Bičevje na Viču, 5. razred. Starša sta me naučila, da je zelo pomembno poslušati pri pouku, ker za učenje resnično nimam veliko časa. Sošolci in učiteljica me podpirajo na moji plesni poti, čestitajo ob dobrih dosežkih in mi vsakič znova zaželijo srečo na tekmovanju. Po vsakem državnem prvenstvu po ozvočenju razglasijo moje rezultate.
Na katere uvrstitve sta do zdaj najbolj ponosna?
Kaja & Tian: Skupaj imava že kar zajetno mapo priznanj iz Slovenije in Hrvaške. Imava štiri bronaste medalje, devet srebrnih in šest zlatih. Zelo sva bila vesela tudi svojega prvega pokala lani v Portorožu, ko smo s Timom in Taniso uspeli priplesati srebro na mednarodnem Junior festivalu v team matchu. Mi otroci ne razumemo, zakaj na tekmovanjih tako skoparijo in nam dajo samo en pokal, če si ga pa vsi želimo imeti doma na polici. V velik ponos so nama tudi najine medalje iz državnih tekmovanj v ST, LA in desetih plesih, ki so v večini srebrne. Najbolj ponosna in vesela sva na svojo zlato medaljo, ki sva jo priplesala lansko leto na državnem tekmovanju v LA 2018 v Ivančni Gorici.
Kaja, je tvoja izbira plesnih oblek načrtovana? Všeč mi je, da ‘recikliraš’ stare obleke, ki na tebi znova zasijejo. Zakaj tako?
Kaja: Vem, da je ples precej drag šport. No, vsaj starši mi to večkrat povedo! Že med letom opazujem obleke plesalk višje kategorije in si predstavljam sebe v njih. Tiste, ki so mi všeč, že vnaprej rezerviramo. Pri izbiri večkrat sodeluje tudi Tian, saj ima občutek za modo in rad pokomentira. Zelo sem vesela, da imam več oblek, da se lahko za finale preoblečem in da se v oblekah dobro počutim. To imava s Tianom skupno, saj se tudi on zelo lepo uredi ter rad preobleče. Trudiva se biti v stilu in usklajena.
Veliko vlogo igrajo pri vaju tudi starši, kajne? Poleg taksistov in financerjev so še kaj?
Kaja & Tian: Starši so poleg zgoraj omenjenega najina večna in brez pogojna podpora na vseh področjih. Dajejo nama nasvete in pomagajo nabirati izkušnje, prinesejo brisačo in vodo… vedno ob pravem trenutku. Skrbijo za zdravo prehrano (oz. priskrbijo to, kar najraje jeva) in vso organizacijo … po domače povedano, da kje česa ne pozabiva in izgubiva, da imava vse, kar potrebujeva, s seboj na tekmi, in če se kaj tik pred zdajci strga, hitro zašijejo, naju objamejo, zaželijo srečo in so poleg dedkov in babic ter preostalih prijateljev seveda najglasnejši navijači! Brez njih ni tekme. Dajo nama posebno moč in energijo! Za zdaj so poleg obleke in plesnih čevljev obvezna plesna oprema (smeh).
Res sva vesela, da naju starši podpirajo in nama vse to omogočajo.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Kaja: Teh prostih trenutkov ni prav veliko, saj ob šoli in plesu ostane bolj malo časa. Izhajam iz glasbene družine. Skoraj pet let že igram violino in se učim angleškega jezika. Rada bi hodila še na solo petje, ampak za zdaj ni časa. Morda kdaj v prihodnje. Rada se družim in igram s prijatelji iz šole, plesa in drugimi. Zelo rada si ogledam kakšen film, risanko, komedijo ali muzikal v gledališču. Moje sanje so, da tudi sama kdaj nastopim v kakšnem dobrem muzikalu.
Tian: Tega časa, ko ne pleševa, je zelo malo, ker midva resnično rada pleševa. Poleti rolam, kolesarimo z družino, plavam, igram tenis, hodimo v gore, pozimi tečem na smučeh, ampak tega je vse manj. Rad hodim v kino, skakat na trampoline, igram družabne igre. Rad se družim s svojimi prijatelji. Veliko prostega časa preživiva s Kajo skupaj, počneva zgoraj naštete stvari, ustvarjava svoje plese, se smejiva ali pa si ogledava kakšno serijo po TV-ju. Zelo rad imam tudi izrazni ples, ki ga doma zelo veliko plešem.
Naštejta tri stvari, ki so vedno z vama ali na treningu ali na tekmovanju. Brez česa ne gresta nikamor?
Kaja: Plesnih čevljev, pliška Foxyja za srečo in ‘svojega plesalca Tiana’.
Tian: Plesni čevlji, steklenička z vodo, dobra volja.
Kaj vama je v življenju res pomembno?
Kaja: Najpomembnejši mi je moto moje družine: Da bi bili živi, zdravi in srečni!
Tian: Biti dober človek.
Plesati pa je?
Kaja: Čudovito in nekaj najlepšega, kar lahko počnem!
Tian: Čarobno.
Hvala za odgovore in se vidimo na državnem prvenstvu v kombinaciji!
