Vesna Stojnič je plesalka, koreografinja in vodja izolske skupine oz. društva Erato
Draga Vesna, nova sezona je v polnem zamahu in zaupaj nam, kaj pripravljate z vašo skupino oziroma društvom Erato?
Sredi septembra začenjamo z rednimi treningi za ustaljeno skupino Plesnega studia Erato. Prav tako začenjamo s treningi za začetnike (nad 16 let). V novi sezoni načrtujemo novo celovečerno plesno predstavo v sodelovanju z glasbenikom Luxasom. Kar je zanimivo pri tem, je to, da bo glasba nastajala na podlagi giba. Natančneje, s pomočjo elekronskih pripomočkov bo zvok nastajal na podlagi telesnih gibov. Tega projekta se zelo veselimo. Lepo je, kadar se lahko ples in glasba zlijeta v eno že v sami ustvarjalni fazi. Adulta? Liberi?
Torej delovno, polno načrtov, in da ne bova začeli zdaj, poglejva na vašo zgodovino oz. na včeraj. Iz kakšnih vzgibov se je sploh ustanovila vaša skupina, ki prihaja iz Izole in katere šefica si?
Torej leta 2003 sem skupaj s Sinišo Bukinacem in Ingrid Radman Gregorič dobila zamisel, da bi na Obali v poletnem času organizirali mednarodne plesne delavnice. Nastal je Plesni Kampus Izola, ki je nadaljnjih deset let pripeljal na tisoče plesalcev iz vsega sveta na našo slovensko obalo. To je bil prvi razlog, da smo ustanovili KUD Erato. Vzporedno v tem času, medtem ko sta Siniša in Ingrid gradila vsak svojo profesionalno plesno kariero, sem jaz skupaj s Tomažem Simatovićem, Patricijo Sosič Kobal in Niko Pegan gradila novo plesno skupino Erato.
Kdo pa je tebe odpeljal na ples, kaj je bil ‘usodni’ trenutek, če je sploh bil, da si se odločila za ples?
Zelo dobro se spomnim tega ‘usodnega’ trenutka. Imela sem pet let in mama je imela zamisel, da me vpiše v plesno skupino, ki je bila tedaj dejavna v Kulturnem domu Izola. Spomnim se, da sem biła očarana nad svojo prvo plesno učiteljico. Ples me je prevzel od prvega dne. Kot otrok sem bila precej sramežljiva pri verbalni komunikaciji. Ko sem pa plesala, je bila to druga zgodba.
Zdi se, da delujete nekoliko drugače od ostalih klubov oziroma plesnih šol. Imam prav? In v čem je ta vaša drugačnost?
Mislim, da smo ena redkih plesnih skupin v Sloveniji s to starostjo. Namreč v naši skupini aktivno plešemo punce s starostjo od 20 do 45 let. Veliko nas je mamic s svojimi rednimi službami in vsakodnevnimi družinskimi obveznostmi. Kljub temu se vsaka od nas popolnoma preda vsakemu projektu, ki je v pripravi, tako da dobesedno da dušo na oder. Zelo smo skrbne do vsakega detajla, in kljub temu da smo ljubiteljsko društvo, se v svojih glavah vedemo kot profesionalci.
Kako bi sploh opisala vašo plesno zvrst, da ne napiševa samo sodobnih ples?
Težko vprašanje! Vsaka od nas ima svojo plesno zgodovino. Večina nas je zrasla v kombinaciji modernih sodobnih plesnih tehnik, kot so: lemon, cuningham, grahm, horton, falco … in seveda klasničnega baleta. Pozneje so se nam pridružile plesalke s hip-hop, release … predznanjem. Poleg tega v določeni starosti spoliraš svoj stil, ki postane značilen zate. Zgodil se je ‘fusion’ več plesnih zvrsti, ki je podprt s popolnoma svobodnim izraznim gibanjem, in po mojem mnenju je to najpomembneje. Tukaj lahko dodam, da se vseskozi izobražujemo z domačimi in drugimi profesionalnimi pedagogi, kot so npr.: Siniša Bukinac, Ingrid Radman Gregorič, Tomaž Simatović, Marija Slavec, Daša Grgič, Jure Gostinčar, Nastja in Michal Rynia…
Za vami je kar nekaj celovečernih plesnih predstav in zanima me, kaj vas pri koreografiranju le-teh vodi; kaj je začetni vzgib in kako prideš do točke, pod katero se podpišeš/podpišete?
Za nami je 13 celovečernih plesnih predstav. Vsaka je nastala na podlagi tedanjih trenutnih življenjskih izpovedi. Večinoma so to bile moje izkušnje in želje, so pa bile tudi predstave, kjer smo skupaj zastavile tematiko in sporočilo predstave.
Ali s točko vedno želite gledalcu, občinstvu nekaj sporočiti ali gre samo za redosled korakov?
Kot rečeno, vsaka naša predstava nosi svoje sporočilo, ki ga načeloma gledalci uspejo zaznati. Ni pa nujno. Prepričana sem, da kadar je plesalec/izvajalec na odru v svoji energiji, izzove v gledalcu določen čustven odziv. Ta je individualen, temelji na trenutnem gledalčevem čustvenem stanju, in tako je prav.
Kako Izolani sprejemajo vašo dejavnost in kako občinstvo, kateremu se pokažete?
Vsa ta leta imamo občinstvo, ki nas spremlja z zanimanjem, čeprav mnogim še zdaj ni povsem jasno, kaj dejansko počnemo (smeh). Ustvarilo se je jedro gledalcev, ki se vrača na vsako predstavo. Rekla bi, da hvala nam in redkim deležnikom na Obali, ki ohranjamo in gojimo občinstvo, ki se zanima za tovrstno umetnost, sodobni ples.
Se počutite del slovenske plesne scene in kako?
Čutim, da smo malce odcepljeni od glavne plesne slovenske plesne scene. Trudimo se biti redno aktivni na vseh regijskih in državnih plesnih srečanjih, tako da ohranjamo stik z ostalim in se hkrati pozicioniramo na slovenski plesni mapi. Žal, kar zadeva nastopov celovečnih predstav, se večinoma zadržujemo na Obali in občasno v Ljubljani. Menim, da je škoda, da se ne pojavljamo tudi na drugih lokacijah Slovenije.
V plesni karieri deluješ na različnih ravneh, od pedagoginje prek plesalke do koreografinje, a ne živiš od plesa, ampak si nekako v ‘normalni’ službi. Kako doživljaš to kombinacijo plesa in službe? Kako dopolnjuješ oziroma ločuješ eno od drugega?
To je bila moja osebna zavestna odločitev pri 18-ih. Takrat sem bila na življenjskem biviju, ali slediti profesionalni plesni karieri ali ubrati pot fakultete in ‘normalne službe’. Zame je bila bolj realna in racionalna druga odločitev, ampak pod pogojem, da obdržim ples v svojem življenje ne glede na vse! In tako je bilo. Vsekozi, ob izobraževanju, naporni službi, družini, poroki, bolezni … ples je vedno prisoten v mojem življenju.
Ne vem, če sem vas zasledila na polju tekmovanj oziroma festivalov. Zakaj se jih ne udeležujete? Ali so ambicije, da se jih boste?
Naša plesna zvrst nima veliko možnosti za tekmovanje. Razen Opusa, in še ta je omejen na leta, drugih tekmovanj skoraj ne poznam. Bolj smo osredotočeni na nastope na odrih in izven.
Za svoje delo si prejela tudi priznanje JSKD. Kaj pomenijo priznaja?
Res je. Leta 2015 sem prejela častno značko Mete Vidmar za 33 let udejstvovanja na plesnem področju ljubiteljske kulture. Danes bi to bilo 40 let (smeh). Če sem iskrena, lep je občutek, ko kdo občasno prepozna tvoj trud in predanost, pa četudi je le-to ljubiteljsko. Čas, energija, požrtvovalnost in skbi, ki so potrebni za organizacijo in vodenje društva, so prav tako na zelo intenzivni ravni. Pa še redna služba je zraven.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki ni tako všečno?
Tisti trenutek, ko gre zares, ko se prižgejo luči na odru, ko začutiš vonj gledališča in vidiš nastajati svojo kreacijo, v tistem trenutku vse drugo izgine iz tvoje glave. Sproži se adrenalin, ki te ponese na drugo raven zavedanja. Takrat čutim pravo srečo. Žal je tega hitro konec in ko se vrneš nazaj na tla, se še nekaj časa počutiš praznega.
Kaj pa počneš poleg plesa, čemu namenjaš proste trenutke, če jih je sploh kaj? Kaj takrat počneš, zaupaj nam kakšno skrivnost iz zasebnega življenja.
Zadnje dve leti sem se podala v poučevanje obrazne joge. To znanje mi je odprlo nov svet in vpogled v povezavo med zunanjim in notranjim delom človeškega telesa. Osnovala sem tudi telesno vadbo MDM (move, dance & meditate), ki je prilagojena za vse ljudi, ki se počutijo utrujeno, a hkrati potrebujejo gibanje, ki jih ne preobremenjuje. Svoje plesno znanje in znanje tradicionalne kitajske medicine uporabljam pri odkrivanju in razumevanju, kako si pomagati v življenju, ko misliš, da ne moreš več ali ko si preprosto brez energije. Že nekaj let videvam vse več ljudi, ki so se izgubili na poti do perfekcije in zdaj želijo biti znova v stiku s sabo. Ta tematika mi je zelo blizu, saj sem tudi sama prestala težko obdobje izgorelosti in zdaj sem pripravljena z vsemi svojimi izkušnjami in znanjem pomagati drugim. Še ena zadeva, ki me zelo veseli in sporšča, je ličenje. Sem tudi make up umetnica. Občutek za estetiko je tudi nakaj, kar me spremlja vse življenje. Drugače pa imam krasnega osemletnega sina in moža, ki me neizmerno podpira pri vsem, kar počnem, in sem zelo hvaležna za to.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
V skupini Erato imamo enega skupnega, ki ga že leta uporabljamo. Ta sem nam je tako zasidral, da so si ga nekatere plesalke celo vtetovirale. In to je: Samo greš!
Po čem si prepoznavna, kaj meniš?
Pravijo, da sem odločna. Zanimivo je, kako te drugi vidijo navzven, ker v resnici človek čuti znotraj čisto drugače. Moje estetsko oko in pristnost sta v mojem življenju super kombinacija. Na ta način vse, kar ustvarim, je res z dušo, a hkrati dobro premišljeno.
Je s tabo težko ali lahko ujeti korak in kdo ga najlažje?
Bi rekla, da je zelo lahko, če imamo enake cilje (smeh).
Kdo si, Vesna, in kam si namenjena?
Sem oseba, ki hodi po svetu z vedno odprtimi očmi, željna novih znanj in izkušenj. Nenehno iščem svojo najboljšo verzijo sebe.
In zadnje vprašanje. Zakaj sploh plesati?
Zame je to tako, kot če reka ne bi tekla. Jaz moram plesati, da lahko živim.
Hvala. In uspešno želim!