Včasih je samo slutnja. Brez zunanjih znakov, indicev, namigov, dokazov, vzrokov, razlogov ali pojasnil, vseeno je nekaj oprijemljivega. Nekaj nejasnega, a hkrati izrazitega. Podoben občutek nečesa določljivega, ki se hkrati izmika pričakovanjem, vzpostavlja Lemov Solaris, ki je prepreden po eni strani z jasnimi kategorizacijami in faktualnostjo, po drugi strani pa z begajočnostjo in nepojasnjeno napetostjo. Vendar Vibracija posamezne strune ni interpretacija Lemovega literarnega dela, temveč z utrinki, drobci pomenov in ključnimi topikami oblikovana predstava, ki impulze romana prevaja v gibalno-scenskem okviru – skozi jezik telesa. Ni treba v oddaljene atmosfere, da bi si lahko predstavljali telesnosti, po svoji podobi antropomorfne, pa vendar v svoji materialnosti povsem tuje/neznane, nedostopne.
Telesne prezence in njihovi raznorodni vokabularji se znajdejo v nenavadnem okolju, postavljeni v različne situacije delujejo v prostoru, ki vzpostavlja lastna pravila. Ontologija tako ni vnaprej znana, njene koordinate nikjer niso eksplicitno zapisane, pa vendar jih trajektorije potovanja skozenj (gibanje telesa) vseskozi sproti označujejo in izražajo. Nehoteno gibanje je to, zakasnjeni dueti, dialogi subjekta in drugega, iskanje stika, ki ga determinira zunanjost, njene nepričakovane gravitacijske točke in asinhrone časovnice, ki telo vodijo drugo mimo drugega, pa tudi vse bliže in bliže. Je srečanje neizogibno? Je stik vselej singularna točka skupne izkušnje? Kaj pa, če je za spremembo možnost stika posledica zunanje ukrivljenosti, prostorskih silnic in vibracij?
Da sicer izvira iz notranjega (človeškega?) poriva in intencionalnosti, pa vendar končni izkupiček ni odvisen od njiju? Tedaj je možnost srečanja osvobojena formalne teže, da identitete in dogodke strukturiramo kot linearno zgodbo, obdarjeno z osrediščenim pomenom in konsistentno notranjo logiko. In kakšen stik se torej zgodi, ko se sekajo linije kompleksnih preobrazb in nerazkritih intenc? Morda zgolj trezno spoznanje lastnih omejitev, ki pogosto uniči mnoga pričakovanja in težnje.
In ples je potemtakem vezivo, vmesnost zunanjih točk, meso samot, teles. Je gibanje, ki krpa razdalje, vendar vseeno ohranja kvalitete razlik. Status quaestionis telesnih ostalin, gest, drž, izrazov, fraz, sekvenc – nakopičena preteklost v majhnem obsegu lastnega sveta ter hrumeče preobrazbe (ne)slutene celote. Morda celo prihajajoče, tiste, ki skoraj že je. Ne zato, da bi bolje razumeli, temveč, da bi se otresli bremena sebstva in občutili zapoznele mimobežnice brezdejanske drame. (ekipa predstave Vibracija posamezne strune vas vabi na ponovitev 22. in 23. septembra ob 20.00 v Staro mestno elektrarno v Ljubljani, kjer je bila 10. 12. 2021 tudi slovenska premiera)
