Tolikokrat sem že rekla ali napisala, da se je v plesu najlažje naučiti korakov, koreografije, tehnike, čeprav se to marsikomu zdi zelo komplicirano.
In na začetku tudi res je, ampak tega se hitro naučiš, samo vaditi moraš veliko. Fizične stvari ti hitro lahko postanejo naravne, prav tako kot se naučiš voziti avto in potem po nekem času ne razmišljaš več, kje je sklopka in kje je gas. Vse skupaj gre ‘po knjigi’, navodila so jasno napisana, natančno veš, kje mora biti stopalo, kako morajo biti obrnjeni bok, prsni koš, glava …Tega se lahko lotiš precej razumsko, in večina plesalcev se, kar pa ne pomeni, da je to vse, kar je v plesu pomembno.
Popolnoma druga stvar je, ko se v plesu srečaš s svojimi čustvi, čutenjem in ugotoviš, da tega ne moreš natrenirati. Za to ne obstaja knjiga pravil, ki bi ti narekovala, kako moraš izraziti svoja čustva, kako moraš premakniti mišice na obrazu, da boš bil videti nasmejan, ali v katerem delu koreografije ti mora solza steči po licu. Teh stvari te nihče ne more naučiti, ne moreš se jih lotiti razumsko, ampak jih lahko preprosto samo začutiš. Odpreti moraš srce.
Pred časom sem si ogledala koncerta Urške Centa in Žigana Krajnčana v sklopu Noči v stari Ljubljani. Oba sta meni ena ljubših umetnikov na slovenski sceni in redno ju spremljam, saj imata poleg izpiljene tehnike in razumevanja gibanja fizičnega telesa tudi veliko vsebine, ki prihaja iz njune notranjosti. Vsakič, ko ju gledam, vstopim v njun svet, razumem nekaj več o njiju, začutim neko globino, ki ne prihaja samo iz pravilne tehnike, ampak iz njunih src. Čeprav vem, da oba izhajata vsak iz svojega plesnega stila, v katerem sta tehnično podkovana, se mi zdi, da na odru vedno ustvarita nekaj popolnoma novega, še nikoli videnega, nekaj svojega. In vsakič, ko ju gledam, v sebi začutim željo, da bi jaz stala na tistem odru in z ljudmi delila delček svojega srca. A hitro me ustavi dvom, ker dobro vem, koliko poguma mora imeti umetnik, da na oder postavi nekaj avtentičnega, unikatnega, nepredvidljivega … Ko ne ve, ali bo njegov izraz ljudem všeč ali ne, ne ve, če ga bo sploh kdo razumel in zares začutil. Nekako je mogoče lažje plesati ‘pravilno’, omejen s tehničnimi pravili, z razumom, ki lahko nadzoruje situacijo, kot pa s srcem, ki je nepredvidljivo in ga ne moreš nadzorovati. Včasih je najtežje zaupati, da te srce vodi po pravi poti, se prepustiti in pozabiti na vse, kar si se do zdaj v plesu naučil. A šele takrat se ples zares zgodi.
Nekako se lahko zdi nesmiselno, da porabiš tako veliko let za izpopolnjevanje plesne tehnike, ko vsak dan v dvorani ponavljaš iste gibe, piliš iste korake in se ukvarjaš s tisoč in eno napako. Potem pa ti nekdo reče, da naj v najbolj pomembnem trenutku, ko gre zares, vse to preprosto pozabiš. Pa ravno v tem je čar, da zaupaš, da se prepustiš trenutku in dovoliš, da se v tvojem plesu zgodi nekaj novega, nenačrtovanega, čarobnega. To zmeraj začutim pri Urški in Žiganu. Po navadi se mi zdi, da sta oba prisotna v tej igri dogajanja, in da čeprav imata vnaprej začrtano neko strukturo in potek celotnega nastopa, si pustita veliko prostora za improvizacijo in soustvarjanje trenutka skupaj z občinstvom in vsemi danimi okoliščinami. Mogoče je to samo moj občutek ali pa na njun ples gledam drugače, ker ju poznam tudi iz vsakdanjega življenja, ko ne stojita na odru. Ampak zato ju še vedno spremljam, ker ju lahko začutim, ker se mi zdita oba s srcem prisotna v tem, kar počneta, in vem, da je to tisto, kar na koncu največ šteje.
