Bojana Lipovščak je mlada talentirana hrvaška balerina, ki je javno spregovorila o nezaposlovanju mladih v baletnih narodnih gledališčih zaradi neupokojevanja starejše generacije. Intervju na linku.
Vse nekdanje republike stare Jugoslavije se ubadamo z isto težavo. Na Češkem npr., ki je bila država s precej bolj železnim socializmom, kot smo to bili mi, pogodbe za nedoločen čas ne obstajajo že dolgo vrsto let. Sistem so uredili in funkcionira, za VSE. Pri nas pa NIČ. Mladi nosijo na svojih ramenih celoten repertoar, delajo vse dneve, plešejo vse vloge, od ansambla do solističnih vlog in opernih vložkov, in pri tem ostajajo na honorarnih pogodbah, če si jih hiša sploh lahko privošči. Ostajajo brez pravega socialnega zavarovanja, let za upokojevanje … Morda gre kdo na porodniško, morda gre kdo na daljšo bolniško?? Priložnost za ‘pravo pogodbo’ vsaj za kakšno leto. Ena sama velika žalost.
To je resničen problem, ki se ga MORA lotiti Ministrstvo za kulturo. Takoj. Tukaj ne gre za leve ali desne, gre za profesionalne baletne umetnike, ki kljub napornim letom šolanja, predanosti, ljubezni do baletne umetnosti, celodnevnega garanja v baletnih dvoranah in na odrih nacionalnih teatrov živijo človeku nedostojno življenje. Sramota, ki se vleče že leta in leta in se jo ves čas pometa pod preprogo!!!
Moj odgovor na repliko na družbenem omrežju moje odlične profesorice Mateje Vandjal, ki nas je poučevala predmet Vodenje in poslovanje. Na Češkem, konkretno v državnem gledališču v Pragi, pogodbe za nedoločen čas tam ne obstajajo več že vrsto let. Mladi se ob zaposlitvi zavedajo, da to ni njihov edini in zadnji poklic. Po okoli 35. letu se večinoma kar sami odločijo za prekvalifikacijo in vse štima. Imajo odlično šolo z visoko tradicijo, profesorji poučujejo po enotni baletni metodiki Vaganovi, zato imajo tudi vrhunski baletni ansambel s številnimi domačimi (in tudi tujimi, čeprav v manjšini) plesalci. Po 40. letu človek na nek način šele začne živeti in je zato stanje upokojitve (po mojem mnenju) popolnoma nelogično. Šolamo se do 18. leta, plešemo do okoli 40. leta in potem do okoli 80. leta dobivamo nizko pokojnino in počnemo kaj??? Toliko zanimivih poklicev obstaja na tem svetu, toliko čudovitih področij, kjer je posameznik lahko aktiven in ustvarja še na jesen svojega življenja. Spremeniti je treba zastarelo miselnost in jo prilagoditi 21. stoletju. Vrhunski športniki se po prenehanju kariere pač ukvarjajo z nečim drugimi, država je zanje poskrbela z določenim sistemom. Kolikor vem, jih je precej zaposlila na področju vojske in policije. Res ne razumem, zakaj ne more na podoben način poskrbeti za tudi profesionalne umetnike, ki zaradi starosti ne zmorejo več kakovostno opravljati svojega dela. Ne potrebujemo beneficije, potrebujemo drug sistem, ki bo funkcioniral. Zdaj me bodo spet nekateri raztrgali zaradi mojih besed, ampak nič hudega, sem že navajena.
Sama sem dobila možnost prekvalifikacije že leta 2003 in sem jo izkoristila. Pustila pogodbo z beneficiranim stažem za seboj, čeprav so me nekateri v ansamblu čudno gledali, saj sem bila še v dobri plesni formi, stara manj kot 40 let. Mislila sem vnaprej. Danes delam na polno v svoji smeri, sem uporabna, nikomur ne odžiram delovnega mesta. Takoj, ko bom začutila, da temu ni več tako, bom zapustila gledališče in začela poučevati (kar počnem v manjši meri že zdaj), delo na več lokacijah imam zagotovljeno že danes, želijo me zaposliti, vendar me trenutno še vedno vleče čar gledališkega ustvarjanja. Končujem tudi podiplomski študij iz Plesne pedagogike, saj hočem biti izobražena in kakovostna v tej smeri. Ni lahko poleg drugih službenih obveznosti, ampak vse se da, če se hoče. Ko pa bom imela tudi tega dovolj (če sploh kdaj), se bom sprehajala s svojimi kužki in sadila rožice. Morda pa bom počela kaj tretjega v življenju … Možnosti je ogromno…
Kdor ne more več igrati flavte, pač ne more sedeti v orkestru, gledati v zrak, pihniti v inštrument vsake pol ure in zato prejemati polne plače. Pa nič hudega, če orkester malo slabše zveni, pa nič hudega, če mora sosed pihati dvakrat močneje in pogosteje … Ne gre tako. Basta!
Tako pač razmišljam jaz. Žal sem med redkimi, zato se travma v slovenskih gledališčih nadaljuje in poglablja iz leta v leto, iz dneva v dan. Do kdaj bo temu tako, se sprašujem. Do kdaj bomo mlade izkoriščali in izgubljali vrhunske plesalce v ansamblu, ker so imeli DOVOLJ in odšli v druge vrhunske ansamble, kjer so jih po uspešno opravljeni avdiciji pričakali s solističnimi pogodbami, kot se je to zgodilo nedavno pri nas? Ena velika žalost vlada na tem področju in s tem nazadovanje, namesto napredek, kot je to drugje po Evropi. Kljub temu nekako zmoremo. Balet zmeraj nekako zmore, izpelje. Samo na račun česa oziroma koga??? Odgovor je jasen, samo ti, ki bi lahko zadeve rešili na višjih inštancah, izven naše hiše, obračajo glave vstran, jih zakopavajo v pesek. Tako desni kakor levi in tisti na sredini.
Sindikati bi morali pomagati starejšim umetnikom na način omogočanja prekvalifikacije, dodatne izobrazbe, finančne pomoči ob tem, namesto da jih podpirajo, da ostajajo na delovnih mestih, ki jih ne zmorejo več dostojno opravljati in se s tem ‘borijo za njihove pravice’. Realna pomoč z njihove strani bi bila pomagati zaživeti baletnim plesalcem po okoli 40. letu na drug način, na drugem področju. Le tako bo mogoča pozitivna sprememba, dvig kakovosti in normalno funkcioniranje zaposlenih v ansamblu. Danes pa je polovica ansambla preobremenjenega, iz česar (po mojem mnenju) tudi v veliki meri izvirajo številne hude in resne poškodba pri teh plesalci v zadnjih letih, ki jih bodo zaznamovale za vse življenje, druga polovica pa v nelagodni situaciji opravlja svoje delo nepopolno (eni bolj, drugi manj) in čaka na nekakšno razrešitev. Zame GROZLJIVO!!!
Zbudite se, zbudimo se in nekaj naredimo za prihodnost slovenskega baleta. PROSIM!!!! Na hrvaškem se baje pripravlja nov gledališki zakon, ki naj bi v začetku 2023 upokojil polovico njihovega ansambla in spremenil način zaposlovanja v prihodnosti. Upam, za njihovo dobro, da bodo uspeli. In upam, za naše dobro, da jim bomo sledili.
Bom nehala, moram v službo, danes začenjam z novim opernim projektom kot asistentka koreografa, česar se izredno veselim. Pravkar sem končala s pripravo Otvoritvenega koncerta, sodelujem pri obnovi otroške predstave Picko in Packo, ki je že vnaprej skoraj razprodana, sledjo obnovitve opernih in baletnih predstav iz prejšnjih sezon, polno bom zaposlena, in prav je tako. Rada imam svoje delo in vesela sem, da sem cenjena in zaželena pri tem. Gremo naprej, v nove delovne zmage. (Claudia Sovre, asistentka koreografa v SNG Opera in balet Ljubljana, znova apelira na odgovorne, da uredijo zaposlovanje slovenskih baletnih plesalcev. Zapis je replika na prispevek hrvaške balerine Bojane Lipovščak za N1.)
