Vesela sem, da se mi je uspelo prebiti v tujino. Živim svoje sanje.

Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba in kot plesalka? Kdo si, Petra Zupančič?
Sem 21-letno nasmejano dekle, ki vedno najde pozitiven pogled na stvari in življenje. Ponavadi sem kar zahtevna do sebe in tudi do ljudi okoli sebe, saj si želim, da dam vedno od sebe največ, kar zmorem, in izkoristim vsak dan. Kot oseba in plesalka sem energična in pa tudi emocionalna ter ustvarjalna. Vedno znova iščem nove oblike giba, izražanja in se vedno znova učim novih skrivnosti, ki nam jih ponuja življenje. Sem mnenja, da vsak dan rastemo.

Mlada in navihana Petra skrajno desno v družbi plesnih kolegic iz PŠ Kazina.
Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do baleta oziroma plesa ter zakaj ravno to gibanje in ne kakšen šport?
S prvimi plesnimi koraki sem se srečala že kot mali otrok in od nekdaj sem skakala naokoli, nastopala in migala z muziko. V prvem razredu so me starši vpisali v plesno šolo Kazina in moja plesna pot se je uradno začela. S trinajstimi leti sem se odločila, da svoje znanje nadgrajujem in izpopolnjujem še na baletni šoli, saj si težko dober plesalec brez tehnike in osnove. Kar kmalu sem ugotovila, da si želim postati profesionalna plesalka in da me ples spremlja skozi življenje. Za ples se nisem odločila, ampak je on izbral mene. To sem jaz in samo, ko plešem, se počutim celostno in pristno. Drugi športi sploh niso prišli v "poštev". Z žogo nisva prijateljici, timski športi tudi niso v mojem dometu, in nasploh nisem nikoli čutila potrebe po kakšnem drugem izzivu, saj sem se takoj našla v plesu.
… v Nemčiji …
Kar nekako si "izginila" s slovenskega plesnega prostora, ker si ga zamenjala, kajne? Kaj se je zgodilo, kje si zdaj, kje plešeš? Kaj se trenutno dogaja v tvojem plesnem življenju?
Izginila … hmm. Ja, lahko bi nekako rekli, da sem izginila, čeprav sem že dolgo načrtovala, da se preizkusim v tujini, navsezadnje je bil to moj cilj in neuresničena želja že od malega. In ja, mi je uspelo. Kakšno dobro leto po končani srednji baletni šoli sem delala avdicije za kompanije. Podala sem se po Evropi in se preizkušala v raznoraznih državah, doživela veliko padcev in zavrnitev, kar seveda spada zraven. Malokdo dobi službo že po prvi avdiciji. Vendar je ta pot potrebna, saj tako vidiš, koliko dobrih plesalcev si želi isto pozicijo in da moraš gristi gristi in se nikoli predati. Moje področje in zanimanje so bile seveda modern kompanije, Gotheborg ballet, Danish dance compay, NDT, Nannine Lining … Tako sem pošiljala CV in video ter hodila naokoli. In na koncu sem bila sprejeta v Nemčiji v Dresdnu. V kompaniji Landesbuhnen sachsen. Skupaj nas je 12 plesalcev, 6 punc, 6 fantov s celega sveta praktično. Sedaj sem tukaj že eno leto in nameravam ostati še dve sezoni, saj se tukaj zelo dobro počutim, z direktorjem se razumeva in tako mi je ponudil pogodbo za dve leti. Veliko delamo in ustvarjamo, ampak to je bila moja želja. Plesati profesionalno, in to vsekakor lahko rečem, da sedaj delam. Imamo veliko predstav in projektov, stalno se nekaj dogaja.
Zakaj ravno Nemčija? Kaj ima ansambel, v katerem si? Kakšne so njegove prednosti v programskem in eksistencialnem smislu?
Nikoli si nisem mislila, da bom pristala v Nemčiji, ampak ko delaš avdicije, ne izbiraš po državi, ampak po kompaniji. Čeprav za to kompanijo prej še nisem slišala, saj je zelo mlada in nova, mi je zelo všeč. Naš direktor je Portugalec Carlos Matoss, ki ima za sabo pestro kariero z velikimi imeni v plesnem svetu. In na koncu mi je nemščina v gimnaziji in na maturi prišla prav. Naš ansambel je majhen, zato moramo še toliko bolj delati in ustvarjati. Kot vsak nemški teater smo združeni s pevci in igralci, zato nas včasih doleti, da plešemo tudi v operi, muzikalu, igri, vendar se to ne dogaja pogosto. V osnovi pa ustvarjamo kot moderen teater, plešemo repertoar Carlosa Matossa in gostujočih koreografov. Naslednje leto pa se bom preizkusila tudi v koreografiji, saj nas čaka večer mladih koreografov, kar se mi zdi odlična priložnost za nas plesalce. Moram reči, da se tukaj dobro počutim, da rastem kot plesalka in se preizkušam v novih stilih in plesnih oblikah.
Si si vedno želela odplesati na tuje?
Ja, vedno, to je bila res od nekdaj moja želja in fokus je bil vedno usmerjen v tujino. Od nekdaj sem si želela plesti v modern kompaniji in nastopati na velikih odrih, kar mi na žalost Slovenija ni dopuščala. Kar ne pomeni, da mi slovenski plesni svet ni veliko dal. Nasprotno namreč … Le ta želja, da se preizkusim v tujini, je bila premočna, da bi ostala tukaj, čeprav si želim verjetno v prihodnosti priti nazaj v Slovenijo in predajati znanje, ki ga bom pridobila, naprej v mlade slovenske upe.
Kako je videti tvoj delovni dan?
Zjutraj začnemo ob 10. uri z baletnim klasom oz.z modernim klasom in potem do 14. ure vaje na repertoarju. Potem ena ura za kosilo in od 15-ih-18-ih spet vaja. Tako da je kar pestro in naporno. Praktično sem v teatru cel dan, in vedno sem tam prva, ker delam zjutraj še jogo sama pred začetkom klasa. Po končanem delovniku pa domov s kolesom in nato relaksacija.
Kakšne vloge plešeš? Kdo so vaši koreografi, imaš že tistega, ki ti je še posebej všečen?
V glavnem je naš domači koreograf direktor sam, vendar je njegov repertoar zelo pester; od abstraktnih do bolj teatralnih koreografij. Zadnja naša produkcija Dido und Aeneas je bil obsežen projekt z opernimi pevci in baročnim orkestrom. Sliši se malo zastarelo, vendar je bilo daleč od tega. Klasična muzika in popolnoma moderen ples, združeni na enem odru, dihali smo kot eno. Imela sem to čast, da sem plesala glavo vlogo, in res mi je veliko pomenilo, da se izkažem in dokažem direktorju. Proces je bil zelo naporen in velik izziv tako za nas plesalce kot za direktorja. Vendar nam je uspelo. Drugače pa plešem različne vloge, in kot sem rekla, različne stile. Nazadnje smo imeli gostujočega koreografa Italijana Massima Geraldija, ki mi je bil zelo všeč, vendar sem tukaj šele eno leto in ne morem reči, kaj nas še čaka v prihodnje, vendar se zelo veselim naslednje sezone in dela pred nami.
Klasično vprašanje seveda: kaj najbolj pogrešaš v tujini in česa sploh ne pogrešaš?
Najbolj pogrešam fanta in družino seveda. Pa našo prelepo Ljubljano in zelenje Slovenije. Drugače sem tak človek, da se hitro prilagodim in znajdem v družbi, tako da mi ni hudega, čeprav domotožje vsake toliko časa potrka na vrata. Bom pa rekla, da ne pogrešam slovenskega čakanja, v narekovajih. S tem mislim, da se pri nas vse zelo počasi odvija in ni ta prave akcije, tukaj pa vsekakor stvari potekajo hitro in učinkovito.
V Sloveniji si bila razpeta med baletom in modernimi tekmovalnimi plesi. Zdi se mi, da si dobro krmarila med obema plesnima stiloma. Kaj je bilo pri tem odlično in kaj malo manj?
Res je. Oba stila sta me naredila v plesalko, kakršna sem zdaj. Brez enega oz.drugega ne bi bila to, kar sem. Moderni tekmovalni plesi so me klesali na odru, balet pa mi je dal kontrolo in tehniko. Uživala sem na obeh stolih, čeprav nisem hotela ostati niti na enem oz. drugem. Od nekdaj sem želela plesti ta pravi modern, contemporary, kar sem prvič izkusila na poletnem kampu na Nizozemskem.
Kaj ti je dala slovenska baletna šola oziroma Konservatorij za balet Ljubljana in kaj Plesna šola Kazina?
Baletna šola mi je dala disciplino in kontrolo nad svojim telesom, Kazina pa mi je dopuščala, da se razvijam kot umetnica in preizkušam na odru. Obe šoli sta mi veliko prinesli in mi omogočali. Ljudje, s katerimi sem delala, so verjeli vame, mi zaupali ter pošiljali na tekmovanja, kjer sem še toliko bolj rasla. Tako da sem hvaležna obema šolama.
… s plesalcem Janom Ravnikom sta stala na mnogih stopničkah in …
Na katere svoje naslove, ki si jih osvojila, si najbolj ponosna in zakaj?
Hmmm … To se spreminja. Ko imam en cilj v glavi, se celotno posvetim samo njemu, in ko ga dosežem, si postavim že nov izziv. Tako da sem ponosna na vse svoje dosežke in naslove, saj so me vsi porivali naprej in me preizkušali. Verjetno v mladih letih naslov svetovne prvakinje, malo kasneje nagrada za najboljšo moderno koreografijo z baletom v Rimu, potem Škrjančeva nagrada in veliko drugih dosežkov. Trenutno pa sem najbolj vesela, da sem, kjer sem, da se mi je uspelo prebiti v tujino, kjer služim in živim svoje sanje.
Kakšno pa je tvoje mnenje o tekmovanjih? Je to dobro ali slabo za plesalce? Kaj se pri tem naučijo?
Osebno nimam nič proti tekmovanjem. Od njih veliko odneseš, se naučiš nastopati pred publiko in zgubiš strah nastopanja. Kot mlad plesalec si vsekakor navdušen ob zmagi in te to žene naprej. Je ena odlična potrditev dobrega dela. Vendar to ni vse. Ko odrasteš nekako prerasteš tudi tekmovanja, vsaj jaz sem jih, in iščeš izzive drugje. Jaz se bolje počutim na odru v predstavi z umetniki kot pa v telovadnici pred sedmimi sodniki, ki odločajo o zmagi. Vendar je to moje mnenje. Zmaga ti seveda dobro dene, vendar je še veliko drugih oblik v plesu, ki ti prenesejo zadovoljstvo in potrditev.
Se jih boš udeležila tudi v prihodnje?
IDO tekem se najverjetneje ne bom več udeležila, vsaj kot plesalka ne, kot koreografinja mogoče v prihodnje, vendar so moje želje usmerjene v gledališče in abstraktno delo z umetniki. Na raznih plesnih festivalih po Evropi bi se z veseljem preizkusila, vendar vse ob svojem času. Trenutno sem vesela, da plešem na odru, kjer publika ceni in uživa ob plesih in da nisem pod stresom zmage oz. nagrade. Moja nagrada je aplavz in pohvala kritikov, in trenutno mi to veliko več pomeni.
… prejela priznanja Plesne zveze Slovenije …
Kaj te pri baletu/plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Svoboda, ki jo občutim pri plesu in izražanje občutkov. Seveda pridejo tudi dnevi, ko ti nič ne gre, se ne počutiš dober plesalec, te vse boli in še veliko nevšečnosti, vendar vse odtehta dober nastop in senzacija, ki mi jo da samo ples.
Je bila pri tebi tudi kdaj opcija B, početi v življenju tudi kaj drugega?
Opcije B ni bilo, vendar je veliko stvari, ki jih imam rada. Vedno v povezavi s telesom in dušo seveda. Tako da bi se zelo rada preizkusila kot učiteljica joge. Zanima me tudi psihologija človeka in medsebojni odnosi.
Kako zdaj s časovno distanco gledaš na slovenski ples? Kakšen je? Je možna kakšna primerjava s tujino, ki jo zdaj poznaš?
Slovenski ples je definitivno na nivoju, imamo veliko dobrih plesalcev, le mentaliteta je malo drugačna. Kakor sem že prej rekla, je pri nas malokdo, ki si upa in tvega. Seveda je v ozadju pomanjkanje materialnih sredstev, vendar vseeno. Nekako se sprijaznimo z dejstvom, da tako pač je, in uživamo na varnih tleh. V tujini, vsaj kolikor jaz vidim, je ples veliko bolje cenjen in nekako lahko preživiš kot plesalec, kar za Sloveniji težko trdim. Pa še nekaj. V tujini se stalno ples premika, spoznavamo nove oblike, nove stile in nadgrajujemo svoje znanje. Zato sem tudi šla v tujino, da se naučim nekaj več.
Kje vidiš svojo prihodnost? Si človek, ki načrtuje ali bolj puščaš življenju, da gre, kot je namenjeno?
Ponavadi sem človek, ki načrtuje, ampak kot plesalka težko načrtujem za dolgo časa naprej. Trenutno sem zadovoljna, kjer sem, vendar nikoli ne veš, kaj ti prinese jutrišnji dan.
Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Kadar ne plešem, ponavadi berem. Res sem strastna bralka in prostega časa nimam viška, tako da ja. Rada sem tudi v naravi, delam jogo, se družim s prijatelji, pogovarjam po skypu.
… s fantom Miho Gaborjem …
Si našla tudi življenjskega spremljevalca? Kdo je, nam zaupaš?
Ja. Že dve leti me spremlja fant Miha Gabor, s katerim planirava tudi skupno prihodnost, ki se je zelo veselim.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali na predstavi ali v šopingu. Brez česa ne greš nikamor?
Plastenka vode, labela, krema za roke, protibolečinske tablete … haha.
Kateri je tvoj življenjski moto?
V življenju se vse zgodi z razlogom.

View Gallery 11 Photos