Soli in Kleči. Izjemna predstavitev mladih in perspektivnih AGRFT-jevcev

Soli in Kleč mladih in perspektivnih bi se glasil strnjen naslov treh generacij, treh letnikov študentov Akademije za gledališče, režijo, film in televizijo (AGRFT) Univerze v Ljubljani, ki so ob koncu svojih šolskih učnih obveznosti pripravili javno predstavitev programa in osvojenega znanja iz predmeta Umetnost giba pri doc.mag. Uršuli Teržan, ki poteka enkrat tedensko dve šolski uri, sloni pa na različnih sodobnih tehnikah, se poglablja v izraznost giba in usmerja k zasnovi plesne kompozicije ter improvizacije. Prvemu in drugemu letniku se na urah umetnosti giba  priključijo še študentje petja akademije za glasbo (AG).

Javna predstavitev dela študentov 1. letnika igre in režije AGRFT ter AG je stekla 20. aprila v knjižnici AGRFT na Nazorjevi 3, na stari lokaciji. Akademija je nedavno dobila nove prostore v neposredni bližini na Trubarjevi, očitno pa stare dvorane še vedno pridejo prav. Svojo plesno predstavitev v trajanju 50 minut je skupina prvega letnika poimenovala Kleč, stekla pa kot vse tri predstavitve treh letnikov pod mentorskim vodstvom Uršule Teržan in ob mentorstvu za oblikovanje luči Davida Orešiča. Kleč kot obla trda skala, na kateri so se nekoč razbijale ladje, je tokrat v smislu plesnega "kleča" in ob prvih srečanjih s plesno materijo postala sinonim za bistvo in srž novo odkritega gibanja v prostoru kar razgibanih oblik. Najprej so se zavrteli dueti in terceti, potem pa se vsi skupaj združili v skupni strukturirani improvizaciji, ki so jo mleli in premlevali pod veliko belo plahto, njihovo trdno skalo-kleč. Izpod plahte pa se tudi "reševali" skozi odprtine, dokler se niso zbezali na plan in bili rešeni skupinskega oklepa, medsebojne odnose pa takoj izpostavili na plan, simpatično zaplesali ter zaigrali, predvsem pa se izkazali kot uigrana gibalna skupina. Ustvarjali in plesali pa so: Lea Cok, Mario Dragojević, Urša Kavčič, Urban Kuntarič, Živa Selan, Eva Stražar, Dominik Vodopivec, Astrid  Ana Kljun, Matevž Močnik in Rok Oblak. Za režijo in oblikovanje luči sta poskrbela študenta gledališke režije Jan Krmelj in Dorian Šilec Petek.

Javna predstavitev študentov 2. letnika je tekla dan pozneje v kleti AGRFT, v prostoru mnogih kotov in možnih umišljenih soban, ko strop podpirajo stebri in odpirajo prostore scenskim domislicam. Skupina študentov AGRFT in AG je domiselno in v abstrakciji giba kar zabavno obarvala socialni problem slovenske mladine v polurni dobro strukturirani skupinski improvizaciji z naslovom Mladi perspektivni kader. V belini še neodkritih perspektiv (kostumografija: Metka Megušar Bizjan) je skupina študentov izpostavila svoja optimistična profesionalna pričakovanja, saj jih deli le nekaj študijskih korakov od profesionalnih poti v nič kaj optimističnem stanju družbene realnosti. Na koncu utrujenega plesnega iskanja pa se resignirani in brez moči znajdejo ti mladi in perspektivni ob zidu, trdi neprebojni steni, kjer ni nikakršnih izhodov. Zrelost, igralske sposobnosti in gibalna razvejanost so bile značilnosti celovito zaokroženega procesa nastopajočih ustvarjalcev (Doroteja Nadrah, Tamara Avguštin, Rok Prašnikar, Timon Štrubej in Matija Udovič; režija in oblikovanje: študentka AGRFT Mojca Madon)

Javna predstavitev  dela študentov 3. letnika dramske igre AGRFT pri predmetu Umetnost giba – Sodobni ples 3 je potekala 26. aprila v Baletni dvorani AGRFT. Bil je to umetniški izliv študentov, že vajenih odra, ki so v svojih avtorskih plesnih miniaturah izplesali sami sebe v skoraj uro trajajoči predstavi: Soli in Grupa No.3. Zasoljene solistične utripe so zaplesali: Blaž Dolenc, Žan Koprivnik, Petja Labovič in Voranc Boh ter se kar po moško primerjali s plesnimi močmi slavnih DV8, svojo skupinsko manifestacijo pa poimenovali DV$TR 8, prisotne tudi dobro nasmejali, ko so svoje plesno znanje "spakirali" v paket karikatur znanih in tolikokrat videnih gibalnih povezav ter struktur talne tehnike. Drseli so po tleh, dokler se niso tako ali drugače ustavili, lovili v skokih po zraku (kaj? – zakaj?), se z uprtimi pogledi navzgor dvigovali v akrobatskih težah in se reševali ob sestopih – kakor kdo in lahko, tudi čustveno vzdihovali in izpuščali bojne krike ter se lepili v duetih drug na drugega …, skratka timsko uigrano in duhovito obarvali svojo strukturirano miniaturo.
Prvi zasoljeni solo iz ženske skupine Soli je predstavila Korošica in modna oblikovala Lara Vouk, ki je na AGRFT prispela iz Celovca in po  triletnem modnem oblikovanju na Dunaju. V preprostem črnem kostumu, neke vrste dresu ali trenirki, je zaplesala svoj ples tišine in (ne)gibanja, mirovanje INFRA. Nenavaden naslov vzbudi misel, da to, kar se dogaja v njeni notranjosti in ob skoraj nevidnih premikih, se lahko zazna le v infra svetlobi. Ples se tudi začne ob minimalnem premiku prstov, ki pelje do lenobnega premika in še bolj težkega obrata, zdi se, kot da jo obuja nevidna sila, ona pa se ne odreče omami spanca, sicer se povzdigne ob steni in postavi na noge, vendar se kar hitro tudi znova zaluča v svoj objem mirovanja. Dobro je odigrala in gibalno razvijala koncept telesne neaktivnosti. 

Zeit Geist je naslov avtorskega sola Sare Dirnbek. V duhu časa ali v duhu njenega obstoječega stanja je zaplesala svoj ples različnih plesnih stanj, predvsem pa se predstavila kot ozaveščena plesalka, čeprav ji je potreben čas za dokončne priprave prekrižala nepričakovana bolezen. Ne glede na njene bolj zahtevne želje je v svoji prezentni gibčnosti vedrila in izzivala, svojo dramsko moč pa ostrila v trenutkih statike in v kontaktu z glediščem.

Ana Zala Štiglic se je v svojem nastopu morala prilagoditi neprijetni (neopazni) poškodbi, zato tudi odigrala nenavadno miniaturo plesnega minimalizma Goša, ko so zaplesali prsti in se poigravale dlani ter svojo plesno govorico širile in vele roke v goščavi malih gibov na ravni ploskvi mize. Ana Zala Štiglic je v svojem obveznem šolanju nabrala kar nekaj zmagovalnih odličji na OPUS 1, plesna miniatura. Po končani SVŠGL umetniški plesni gimnaziji pa je skupaj s svojo generacijo plesnih prijateljic postavila tudi dva vidna plesna projekta, vendar pa se končno usmerila v študij igralstva.

Zvoke muzikala Chicago in song slavne Roxi je v stilu jazza in igralskega navdiha enkratno zaobjela v svojem solu Tango de Roxanne Maša Grošelj. Na koncu pa je za presenečenje poskrbela še Mia Skrbinac, ki je zaplesala v stilu odlično pripravljenega stepa, svoj solo pa imenovala Eppur si muove! Naslov je bil namenjen vsem tistim, ki niso verjeli, da se lahko v enem mesecu intenzivnih priprav nauči stepati, kaj šele da  zapleše v stilni dovršenosti, ona, ki ni veliko plesala in še manj stepala. Prijateljica je bila njena dobra učiteljica, in tako ji je uspelo navdušiti prisotne s svojim šov nastopom.

Javna predstavitev dela študentov treh letnikov AGRFT in ob študentih AG je bilo prijetno scensko doživetje prostorske gibkost ter zrelosti izražanja v umetnosti giba.

View Gallery 8 Photos