Vedel sem, da je ples vozilo, ki me bo pripeljalo do cilja!

Bi se na začetku intervjuja predstavil našim bralkam in bralcem v nekaj stavkih; kot plesalec in kot oseba. Kdo si, Christian Guerematchi?
Sem Christian Guerematchi, rojen v Mariboru. Sem plesalec, performer, plesni učitelj in tudi koreograf. Zadnjih, skoraj deset let živim na Nizozemskem. Kot človek sem odprt in vesele narave. Pri sladoledarju izberem najraje je stracciatello.

Mogoče se bo zdelo nenavadno, da te sprašujem o začetkih, saj si na sceni že kar dolgo, a kljub temu je spomin varljiv. Kako je ples prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj in zakaj ravno ples oziroma lahko napiševa tudi balet, kajne?
Uradno je ples prišel v moje življenje, ko sem kot otrok eno poletje gimnastiko zamenjal za akrobatski rokenrol. Na sezonskih produkcijah – Miklavž, Dedek Mraz ipd. sem prišel v stik s študenti, ki so delali kot statisti v operi SNG. Takrat sem postal otrok gledališča in moja motivacija je bila postati igralec. Gospa Olja Ilić, bivša prva balerina in v tem času asistentka režiserja, mi je predlagala iti k baletu zaradi odrske drže. Njenemu nasvetu sem sledil in tako sem pristal pri baletu.
Se spomniš, ali je bil vzrok ogled kakšne baletne oz. plesne predstave. In če da, katere?
Vzrok je zame bilo gledališče samo. Takrat sem tudi že imel ne zgolj statistične, ampak tudi neme vloge in celo kakšno glavnih, npr. v opereti Pri Belem Konjičku. Zame je to bil konec osnovne šole in sem se moral odločiti, na katero gimnazijo bom šel. Iz strahu pred eksternimi izpiti mi je lahkotna avdicija pri gospodu Iku Otrinu za Baletno gimnazijo olajšala odločitev.
… Amsterdam …
Ime in priimek te tudi določata, kajne? Od kod pravzaprav prihajajo tvoje korenine?
Dedek po mamini strani je bil rojen v Mariboru, v avstrijsko-slovenski družini in babica je iz Haloz. Razkol med  meščanskimi in podeželskimi načeli je močno vplival na ta del moje družine. Dedek in babica po očetovi strani sta iz Bambarija v Centralnoafriški republiki. O njiju ne vem dosti. Moja mama in oče sta se spoznala v Titovi Jugoslaviji, v času, ko je Maribor imel svoj Afro disko. Oče je v Mariboru študiral in se je po študiju vrnil v Afriko. 
… Bruselj …
Najbrž se spomniš najinega prvega srečanja, ko sem za oddajo Parada plesa pred mnogimi leti snemala tvoj portret. Iskreno, takrat se mi je zdelo, da te ples oziroma balet ne bo potegnil vase. A zgodilo se je ravno nasprotno. Kaj se je zgodilo, da si se brezpogojno zapisal plesu?
Zelo dobro se spomnim snemanja portreta, Barbra, hvala. Imaš popolnoma prav. Takrat nisem bil navdušen nad baletom. Takrat sem se boril proti rasnim stereotipom in čudnim hierarhijam, ki jih je po mojem mnenju v baletu dovolj. Začenjal sem se pa tudi zavedati, da je balet edina pot, ki me bo pripeljala tja, kamor želim – vstran. Kot otrok sem imel namreč skrito željo zapustiti Maribor in živeti v multikulturnem mestu. Vedel sem, da je ples vozilo, ki me bo pripeljalo do cilja. Tudi če me balet ni mogel zadovoljiti, sem si zadovoljstvo poiskal na različnih zimskih/poletnih plesnih šolah s sodobnim, afriškim ali indijskim plesom. Igral sem bobne in se celo učil indijskega klasičnega petja. Priti nazaj k baletu je postalo prav razvedrilo.
… OMI International Dance Collective …
Je bila odločitev vse prej kot lahka ali se na ta razmišljanja lsploh nisi oziral, ampak si preprosto videl možnost in odšel?
Kot že rečeno, sem si kot otrok od nekdaj želel zapustiti Maribor. Vzgojen sem bil od mame in predvsem od moje mrzle tete, torej tete moje mame. Ona je bila v naši družini oče in mati v enem, saj je vzgojila že mojo mamo. Bila je močna in lepa ženska z zelo očitno deformacijo na svojem obrazu, tako se je rodila. Ona z dvema temnopoltima otrokoma – z mano in mojo sestro v vozičkih, na saneh ali kar tako po cesti smo bili vsakodnevna atrakcija na mariborskih ulicah. Kot otrok sem se vedno zavedal nenehnih pogledov ljudi. Karkoli narediš dobro in karkoli narediš slabo, je bolj opaženo kot pri drugih ljudeh. Odkrito povedano sem samo čakal, da Slovenija vstopi v Evropsko unijo in da ob prvi priložnosti zbežim na zahod. To sem tudi storil, ko sva z Edwardon Clugom bila v Hanovru na koreografskem tekmovanju in sem bil povabljen v Ballet Kiel. Nato sem se sicer vrnil za kreacijo Radio and Juliette nazaj v SNG Maribor, a sem z veseljem pobral kovčke, ne da bi pogledal nazaj in odšel v Amsterdam, ko se je priložnost pojavila.
… Rekvijem za dva stola …
Kje vse si nastopal, član katerih skupin si bil in kakšen status imaš zdaj?
Od začetka kariere sem bil član in postal demi-solist v SNG Maribor, večkrat sem plesal tudi solistične vloge. Kasneje sem bil član Baleta Kiel in, od kar sem na Nizozemskem, sem pravzaprav tako imenovani free-lancer. Od leta 2013 sem uradno samozaposlen. Dolgo časa sem na Nizozemskem delal preko pogodbe, torej kot začasna zaposlitev. Tako npr. z amsterdamsko kompanijo Emio Greco|PC, s katero sem ostal šest let. Odkar sem samozaposlen, izstavim račun. Na Nizozemskem delam zelo mednarodno in raznoliko. Predstave in vaje so lahko kjerkoli na svetu. Ampak pretežno mi dogaja znotraj Evropske unije, vključno z Veliko Britanijo. Dve leti sem živel v Bruslju, ko sem delal s Compagnie Thor. V Amsterdamu bom to sezono bil največ z Nicole Beutler/NBProjects.
… OpenLook Festival …
Zdi se, da si zelo radoveden plesalec. Je res? Kaj vse te fascinira pri plesu? K čemu stremiš?
Da, radoveden, drži. Pri plesu me  fascinira, da ples širi in ohranja zavest o telesu, gibu in s tem zavest, da sploh živiš. Za časa študija somatičnega giba v Amsterdamu sem spoznal Body Mind Centering in od tokrat dojemam telo popolnoma drugače. Somatični gib in Body Mind Centering stao gibalni tehniki za ozaveščanje tri- ali več dimenzionalnosti telesa in obstoja v telesu. Ples in zdravje sta zadnja leta vedno več na mojem radarju. Iz tega razloga sem se začel ukvarjati tudi s šiatsujem. Vse to, zame novo znanje o telesu, hrani moj ples in me navdihuje tudi v koreografskem smislu.
… Bruselj …
Kakšno je tvoje življenje plesalca v tujini? Nad čim si najbolj navdušen in nad čim čisto nič, če sploh je kaj takega?
Moje življenje kot plesalec v tujini je šlo že skozi vse faze. Dobre in slabe. Zaenkrat sem vedno pristal na nogah, moram pa reči, da je življenje  v tujini, predvsem za svobodnega umetnika, neizprosno. Če padeš, si tlakovalec poti za tistega, ki uspe. Ko sem ravnokar prispel na Nizozemsko in uradno začel delati kot free lancer, sem se moral privaditi popolnoma novi delovni kulturi. Naenkrat ni bilo poskrbljeno za klase, če ni bilo projekta. Ni bilo popoldanskih, brezplačnih klasov z Marinom Turcujem za izboljšanje baletne tehnike. Kot plesalec si moral pomagati odrski tehniki s postavljanjem tega in onega. Predstave naenkrat niso bile samo na eni lokaciji. Na Nizozemskem se potuje z vlakom na predstavo in po predstavi nazaj domov. Tudi ni bilo  dvorane za lastno kreativnost, ki sem jo v mariborskem SNG-ju npr. lahko neomejeno uporabljal. Se pa uradno dela samo od ponedeljka do petka. Ni sobotnih klasov. V določenih pogledih, kot na primer prevzem stroškov (zavarovanja in pokojnine) s strani države za samozaposlene v kulturi, je tradicionalen – bolj socialen pristop Slovenije ugodnejši za človeka. Vendar je npr. nizozemski davčni sistem izvrsten in si je od tega možno ustvariti boljše življenje.
… (foto: Patricia Steur)
Kako, na kakšen način pa potem skrbiš, da je tvoje telo v popolni plesni pripravljenosti?
Skozi leta sem si nabral veliko različnih tehnik za ohranjanje plesne vitalnosti. Joga je z mano že od srednje šole, zraven tega uporabljam seveda tudi balet, fitness in predvsem somatične tehnike, kot npr. Body Mind Centering in Body Work. Kdaj uporabljam kaj, je odvisno od projekta.
… Rekvijem za dva stola … (foto: Dubrovačke ljetne igre)
Še vedno sodeluješ s koreografom Edwardom Clugom in posledično mariborskim baletom. Si kaj posebej vezan na ta odnos ali je to pač angažma kot vsak drugi?
Moj odnos z Edwardom mi je izjemno drag in je prav zato, ker se je zgodil v Mariboru, mojem rojstnem mestu, še toliko bolj poseben. Sodelovanje z SNG-jem je zame vedno kot prihod domov in jaz se z velikim veseljem vračam.
… Rocco … (foto: ICK Amsterdam, Alwin Poiana)
Edwardov solo, narejen posebej zate – Rekvijem za dva stola – je bila zelo uspešna predstava, za nastop v koreografiji Rocco Emia Greca si bil nominiran tudi za najboljšega plesalca Nizozemske. Kaj ti je pomenila ta nominacija?
Requiem za dva stola je bila otvoritvena solo predstava takrat na novo nastale plesne hiše Station Zuid na NL. Ta predstava je bila sicer zelo uspešna in smo jo z SNG Maribor letos, skoraj deset let po nastanku, ponovno uprizorili v Dubrovniku in ponovitev bo v ljubljanskih Križankah. Rocco je leta 2012 dobil nagrado Nizozemskih plesnih dni za najboljšo predstavo in jaz sem bil nominiran za najboljšo plesno izvedbo. Sicer osebno nisem dobil nagrade, ampak mi nominacija še zmerom pomeni dosti. Na Nizozemskem se mi je po nominaciji odprlo ogromno vrat.
… Rekvijem za dva stola … (foto: Dubrovačke ljetne igre)

Tudi publika na dubrovniškem festival ti je noro ploskala za ta solo. Je aplavz največja nagrada za plesalca oz. performerja? Misliš na publiko, ko si na odru, jo čutiš, diha s tabo?
Na odru je kontakt s publiko zame zelo pomemben. Ne na način, da bi želel, da sem publiki všeč ali da želim, da razumejo, kaj počnem. Ne. Mislim, da ustvarjamo plesalci vsako predstavo skupaj s publiko na novo. Na odru se čuti, če je publika radovedna ali pa se dolgočasi. Po mojem mnenju je stvar plesalca, da preobrazi to energijo v dialog.
Verjamem, da spremljaš tudi slovensko plesno sceno. Kje smo v primerjavi s svetom?
Mislim, da ima Slovenija v povprečju odlično plesno sceno, z dvema baletnima hišama, En Knapom v Ljubljani in Floto v Murski Soboti. Ljubljana sama ima tudi zelo dobro razvito sodobno (free-lance) sceno. Verjetno bi se dalo kaj izboljšati pri distribuciji sredstev in sodelovanju znotraj scene same, vendar le menim, da je slovenska plesna scena dobro razvita.
… Duet fot two dancers … (foto: Tabea Martin, Sarah Oyserman)
Kaj te pri plesu & baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu je z leti vedno več stvari, ki me osrečujejo, in vedno manj teh, ki me žalostijo. Moj poklic ima zelo kratek rok trajanja in je izjemno nestabilen. S tem sem se naučil živeti. Da je za profesionalnega plesalca sploh možno prostovoljno prenehati s plesom, sem prvič dojel šele, ko sem bil star 24. Takrat me je začela preganjati misel, da bi zapustil nehvaležen in krut svet plesa, ki je poln intrig in slabih ljudi, ter bi šel živeti v ta pravi svet. Tisti s pisarno in veliko plačo. Čeprav še dandanes kdaj mislim tako, se – kot kaže – ta misel ni usedla dovolj globoko.
Kaj in koga najbolj pogrešaš zdaj, ko živiš in delaš v tujini?
Najbolj pogrešam nečaka, ki kar prehitro odraščata. In seveda stare prijatelje, tiste, s katerimi se zdi, da se je čas ustavil, tudi če se že zelo dolgo nismo videli.
.. s partnerjem Bramom … (foto: Patricia Steur)
Si tudi eden redkih slovenskih plesalcev, ki brez zadržkov govori o svoji zvezi, ne vem, če je že zakonska, z Bramom Verhappenom Boerboomom. Imamo pri nas še vedno tabuje o istospolnih zvezah ali nam gre že na bolje?
Ne, z Bramom zaenkrat še nisva poročena. Mi je pa zelo pomembno, da sem odkrit s svojo spolno naravnanostjo. To poletje sva med drugim bila v Albaniji, kjer se nisva smela držati za roke in se javno poljubljati, ker bi to lahko bilo sprejeto kot provokacija. Zamisli si, da se fant in punca popoldne na ulici poljubita v pozdrav in odideta z roko v roki veselo naprej. Kako bi to lahko bila za kogarkoli kakršnakoli provokacija? V Sloveniji k sreči z Bramom ne vzbujava takšnih provokacij, do zdaj sva bila vsepovsod kot homoseksualni par dobro sprejeta. Moje okolje je name k sreči reagiralo v veliki večini tolerantno, ampak se spomnim iz časa, ko sem živel v Sloveniji, da ni ravno lepó v naši domovini biti gej. Biti samski je bilo še ok, družbeni pritisk na par pa se je prevečkrat zdel nepremagljiv.
… Duet fot two dancers … (foto: Tabea Martin, Sarah Oyserman)
Bil si tudi zaprisežen vegetarijanec, kajne, in sodeč po aktivnostih na socialnem omrežju FB velik borec za pravičnost. Kaj te moti na planetu Zemlja, kako mu lahko pomagaš?
Bil sem zares deset let vegetarijanec, je pa na mojem jedilniku že nekaj let riba in odkar se ukvarjam s shiatsu, jém včasih tudi meso. Prehranjevati se skušam čim bolj biološko. Na planetu Zemlja me predvsem zadnje čase bolj skrbi, kot moti onesnaževanje voda, oceanov in ne vem prav, kako lahko pomagam.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Kot sem prej omenil, se ukvarjam s shiatsu masažo. To leto je zadnje triletne visokošolske izobrazbe. Ko ne plešem, torej palpiram, masiram in iščem meridiane.
… na praznovanju obletnice Plesne šole Rolly …
Je bila pri tebi sploh kdaj opcija B v življenju, početi kaj drugega kot plesati? 
Ne, pri meni ni bilo nikoli opcije B. Ta bi naj še prišla.
Kakšne so želje in vizije za naprej? Imaš vnaprej določene poti ali se prepuščaš toku življenja?
Želje za naprej so, da ostanem zdrav in da še čim dlje plešem, koreografiram in sem del plodnih projektov.
Po čem meniš, da si prepoznaven med ljudmi. Je kaj takega, za kar veš, da ljudje rečejo, no, to je pa naš Christian?
Mislim, da sem prepoznaven po nasmešku. Tega sem dobil po mami.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Dobra volja je najbolja.
In kdaj se vrneš na Štajersko?
Na Štajerskem sem spet 30. avgusta in v Ljubljanskih Križankah 31. avgusta. Potem pa …

View Gallery 16 Photos