Pozdravljena, Nina Mažgon Müller, prepričana sem, da je v teh dneh v ekipi Tineta Rožanca razburljivo in ustvarjalno, ste pred tradicionalnim letnim koncertom. Zanima me, kaj se dogaja v teh zadnjih pripravljalnih dneh?
Barbra, pozdravljeni. Naš 69. letni koncert je vsekakor naš največji nastop v tem letu in ti zadnji dnevi so res pestri. Imamo še zadnje vaje, intenzivne vikende in usklajevanja glasbenikov ter plesalcev, kar je v tako veliki skupini logistično zelo zapleteno. Potem je tu ukvarjanje z zadnjimi malenkostmi scenske in kostumske podobe, torej izposojanje in pomerjanje noš ter določanje pričesk, promoviranje samega dogodka in seveda odštevanje dni, ki nas ločijo od njega. Na Rožancu preživimo kar veliko časa in vsi že nestrpno pričakujemo koncert, zase lahko rečem, da tudi z nekaj treme.
Aleksandrinke so bile ženske z nekdanje Goriške, ki so odhajale v Egipt v želji, da bi zaslužile denar, ki bi družini omogočil preživetje. Tam so se zaposlile kot varuške, dojilje, sobarice ali spremljevalke (‘madame de compagnie’). Velikokrat je šlo za poročene ženske, matere, ki so doma pustile svoje otroke, ne pa nujno. Slovenke so bile v Aleksandriji in Kairu znane kot dobre varuške, in starši, ki so svojim otrokom želeli ljubečo vzgojo in lepo otroštvo, so se v večini odločali za t. i. ‘Les Goriciens’, kot so po francosko imenovali aleksandrinke. Naš letošnji koncert ponazarja potovanje treh aleksandrink v Egipt, stik z novo kulturo in bliščem bogatega meščanstva ter vrnitev domov.
Kakšna ekipa bo nastopila? Nam zaupaš število plesalcev, godcev, koliko bo kostumov?
Plesno sekcijo Folklorne skupine Tine Rožanc sestavljajo otroška, članska in veteranska skupina, in koncert je projekt vseh treh skupin, tako da nas bo na odru nastopilo skoraj sto. Med samim koncertom se nekajkrat preoblečemo, tako da je temu primerno tudi ogromno kostumov – delu naših garderoberk ni in ni konca.
Pravzaprav čisto po naključju. Šest let sem plesala balet in končala nižjo baletno šolo na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Ker mi je ples predstavljal hobi in ne karierne poti, se nisem odločila za šolanje na srednji baletni šoli, poleg tega sem se želela preizkusiti še v kakšni drugi plesni zvrsti. Tako sem nekaj časa zbirala ideje z različnih koncev, tudi od prijateljev in znancev, ko me je ena od njih vprašala, če sem kdaj razmišljala o folklori. Do takrat sicer nisem, a mi ta predlog ni šel iz glave in jeseni sem se pridružila brucovski skupini Folklorne skupine Tine Rožanc. Hkrati sem sicer v nekaterih obdobjih obiskovala tudi druge plesne tečaje – sodobni ples, flamenko, a sem se zaradi pomanjkanja časa morala odločiti le za eno dejavnost. Tisto drugo so bila bolj spogledovanja, folklora pa se je razvila v ljubezen.
Večina je bila presenečena, nekateri so najprej mislili, da se šalim. Velikokrat sem slišala komentar, da če bi lahko šla v še večjo skrajnost, in vsakič se je pojavilo vprašanje, kako pa se je to zgodilo. Ples je zelo široko področje, ki ponuja neskončno možnosti, in lahko traja nekaj časa, da najdeš tisto zvrst, ki ti ustreza.
Kako in kdo lahko postane dober plesalec/plesalka folklore, dober folklornik? Je treba imeti kakšne plesne ali glasbene predispozicije ali lahko ‘padeš not’ zelo hitro?
Kot pri vseh drugih plesnih zvrsteh so verjetno ključne predispozicije ritem, posluh in dobra koordinacija, drugače je skoraj nemogoče plesati po glasbi, intonančno pravilno odpeti pesem in usklajevati gibe telesa. Sicer pa je na Rožancu večkrat poudarjeno, da se plesa uči vsakega ne glede na prejšnje izkušnje, če si tega želi. Vsak plesalec eno leto pleše v t. i. ‘brucovski’ oz. drugi skupini, preden začne plesati s člani prve skupine. To leto je namenjeno učenju osnovnih korakov in spletov ter brisanju razlik med plesalci, saj prihajamo z vseh vetrov. Ko sem prišla, nisem znala plesati niti valčka ali polke, medtem ko so nekateri že od majhnega plesali v drugih folklornih skupinah po Sloveniji.
Seveda. Folklorniki se odločimo, da svoj prosti čas namenimo folklori. Če v plesu ne bi uživali ali nas ne bi razveseljeval, bi se odločili drugače in dneve napolnili s čim drugim, kar bi nas osrečevalo. Tako pa vsak teden najmanj dvakrat prebijemo na Rožancu in se družimo. Saj ples je v prvi vrsti prav to: druženje.
Ko oblečeš kostum, se preleviš v plesalko/osebo tistega časa in pokrajine, ki jo plešeš?
Odrske postavitve so običajno sestavljene iz petja in plesa pa tudi igre, predvsem mlajše generacije ustvarjalcev in koreografov dajo vedno več poudarka na slednjo, zato je nujno, da se vživiš, in tudi za gledalce so take koreografije običajno zanimivejše. Pa tudi osnovni namen kostumov je, da predstavijo podobo naših prednikov, kar pomeni, da mora biti vedenje temu ustrezno. Na Rožancu imamo pravila, ki se jih je treba držati, ko smo oblečeni v nošo. Nekatera so vezana na ravnanje z oblačili, spet druga na vedenje v noši, saj na primer v tujini v kostumih predstavljamo svojo državo.
Seveda kulturo dediščino ohranjamo, a jo hkrati tudi ustvarjamo in ji dodamo kaj svežega, novega. Gre za neke vrste potovanje v preteklost in mešanje s sodobnostjo. Novi načini ponujajo veliko več izzivov, kar je seveda pomembno za razvoj vsakega posameznega plesalca in tudi folklore na splošno.
Koliko časa si že članica FS Tine Rožanc in zakaj ravno ta skupina?
Pri Rožancu plešem tretje leto. Pri izbiri skupine pa je bil na delu slučaj – prej nisem nikoli pomislila, da bi Ljubljana lahko imela kakšno folklorno skupino in nobene nisem poznala, nato pa sem izvedela, da jih imamo v Ljubljani več in da sta dve najmočnejši FS Tine Rožanc in AFS France Marolt. In doma sem v brskalnik vtipkala prvo, ker sem si priimek Rožanc zapomnila, Marolt pa ne (smeh). Ko zdaj pomislim na to, je bilo to verjetno eno od mojih iskanj po spletu, ki je prineslo največ sprememb.
Anja Cizel je vaša nova umetniška vodja, a verjetno jo poznaš že od prej. Kaj prinaša njena energija v skupino?
Res je. Pravzaprav je Anja vodila’ brucovsko’ skupino tisto leto, ko sem prišla na Rožanca. Prinaša predvsem veliko novih, svežih idej, kar je vidno tudi v prvem velikem projektu, ki se ga je lotila v novi vlogi. Kot umetnostna zgodovinarka in etnologinja ima tudi pregled nad širšim področjem umetnosti in izročila, kar je v vsakem primeru lahko le prednost.
Verjetno dobra družba, veselje do plesa, druženje in potovanja, saj se skoraj vsako leto organizira turneje v različne države sveta.
Kakšni stereotipi se še vedno držijo vas, ki plešete folkloro?
Da je folklora nekaj za starejše ljudi, upokojence. Ali pa da sta polka in valček edina slovenska ljudska plesa oz. se lahko pojem ljudski ples enači s polko in valčkom. Potem je tu še prepričanje, da se folklora goji predvsem v ruralnih območjih, čeprav največje folklorne skupine izhajajo iz urbanih.
Kar me najbolj žalosti, je odnos širše javnosti do folklorne dejavnosti, kjer se folklore pogosto drži negativen prizvok, vsaj v urbanih področjih, me pa vedno razveseli, ko vidim, koliko folklora pomeni ljudem, ki se z njo ukvarjajo. In seveda – da sem del te zgodbe.
Kako skrbiš za svoje telo, da je gibčno? Ali paziš, kaj ješ in piješ?
Poleg vaj, ki jih imamo dvakrat na teden in kjer skozi ogrevanje pred vajo skrbimo za kondicijo, doma ne delam dosti, razen razteznih vaj. Glede prehrane – se trudim, da so moji obroki redni in če se le da, zdravi. Poskrbim tudi, da popijem čim več vode.
Kaj počneš poleg plesanja?
V prvi vrsti hodim v šolo, kar mi vzame veliko časa, še posebej ker me čez nekaj tednov čaka matura, drugače pa rada berem, poslušam glasbo, se družim s prijatelji.
Po čem si mogoče najbolj prepoznavna? Kdaj rečejo prijatelji: ‘Ja, to je pa naša Nina’?
Verjetno se ob pogledu na slona, živega ali figurico, veliko mojih prijateljev spomni name, saj vedo, kako všeč so mi te živali in da imam doma tudi zbirko slončkov iz različnih dežel sveta (figuric seveda). Ali pa ko gre za ples. Tega se res nikoli ne naveličam.
Poskušam udejanjati moto ‘Samo brez panike’ Douglasa Adamsa iz Štoparskega vodnika po galaksiji, a mi to ne uspeva vedno, na primer zdaj, v zadnjih dneh pred koncertom.
Biti folklornik pa je …?
Nekaj najbolj zabavnega in radostnega na svetu.
