V prvi vrsti sem plesalec, slikar, ki mu je glasba barva in ples platno.

Kako bi se predstavil našim bralkam in bralcem v nekaj besedah ali stavkih, tako kot se vidiš sam. Kdo in kaj si, Uroš Urzy Kajzer?
Jaz sam sebe vidim kot preprostega človeka, ki mu je glasba barva in ples platno, ki deli svoje znanje iz izkušenj in kreativnosti na mlajše, starejše, na vse, ki me sprejmejo in mi zaupajo. Našel sem svoj namen v življenju, da učim, da delim "pozitivo", da pokažem tudi druge strani razmišljanja in filozofije plesa, saj menim, da mi kot trenerji, pedagogi, učitelji največ vplivamo na učence, plesalce, in tudi če učimo ples, učimo o načinu življenja, kako se oblačiti, kakšno glasbo poslušati, kako se obnašati, odgovornosti …, jaz osebno dam velik poudarek na spoštovanje, ker pozabljajo današnje generacije vrednost te besede! V prvi vrsti sem pa plesalec, slikar, ki mu je glasba barva in ples platno.

Kako pa je prišlo do tvojega srednjega imena oz. vzdevka Urzy?
Huh, to se me je pa prijelo v osnovni šoli v enem četrtem, petem razredu, ko sem treniral karate in sem bil hiter z brcami in so me začeli klicati Uzi, potem je pa iz tega prišlo Urzy, ko sem tam v šestem razredu prišel v stik s hip hop kulturo in sem začel risati grafite in se začel povsod podpisovati in mi je bilo "kul", da je y na koncu … hehe
Se spomniš, ali je bil vzrok, da se ukvarjaš s plesom, ogled kakšne plesne predstave ali je prišlo to čisto spontano?
Hehe v bistvu prva misel, ki me popelje v plesno dvorano, je bila ena punca, ki sem jo spoznal na enem nastopu, kamor me je povabil en prijatelj, ki je že plesal, in potem sem tam spoznal Geno (Gena Zenelli), ki me je povabil, naj pridem pogledat v plesno šolo. Jaz sem seveda bil z mislijo pri tej punci, ampak ko sem stopil v plesno šolo, takrat smo imeli treninge v Plesni šoli Bolero na Drenikovi ulici, sem že, ko sem stopal po stopnicah do dvorane, slišal glasbo, ki je prihajala iz dvorane, sem začutil, da je to moja usoda … In ko sem odprl vrata od dvorane in videl vse plesalce, kako plešejo na glasbo, se mi je odprl nov svet in našel sem nekaj, kar me zdaj dopolnjuje in je del mojega življenja. Na tisto punco sem potem kar pozabil, ker sem se zaljubil v ples! Kar se mi je potem zgodilo, bi lahko napisal knjigo, posnel par filmov … hehe. Res, noro je bilo in je še dandanes.
Opiši nam, prosim, svoje plesne začetke in plesno šolanje. Katero “normalno” šolo si končal oz. jo še boš?
Ja, moja plesna pot se je navezovala na začetku na zgoraj navedeno zgodbo, samo začel sem plesati pri Samotu (Samo Polutak Kos) in Geni v Plesni šoli Bolero, že zelo hitro sem prišel v tekmovalno skupino in že nekako po nekaj mesecih tekmovanja pristal na državnem tekmovanju v formacijah, in dosegli smo 3. mesto, nato pa v Nemčiji kmalu za tem 5. mesto. Nato sem takoj že začel tekmovati solo, duo, male formacije …, skratka totalno sem se predal plesu, čeprav sem na začetku vzporedno treniral še kikboks, kjer sem bil kar uspešen, pa sem potem pustil, ker sem se popolnoma predal hiphopu, kar me je nekako rešilo, ker sem bil v slabi družbi in na marsikatero stvar, ki se mi je zgodila, nisem ravno ponosen, samo sem pa imel veliko življenjsko šolo, ker sem spoznal vse plati negative in pozitive, in ponosen sem na to, da sem se odločil za ples, in sem hvaležen za vse trenutke in spomine, ki so se mi zgodili skozi vsa ta leta! Res sem bil totalno v plesu, velikokrat sem ostal po treningu, ko so že ostali šli domov, in ure treniral sam v plesni dvorani. Tako sem se sam naučil marsikatero prvino hip hopa … Če je le bila priložnost, sem šel na "workshoop", in najbolj se spomnim Marthyja Kudelke in Lila Philla, ko sta prišla v Slovenijo prvič in pokazala čisto drugačen način plesanja in dojemanja glasbe. Takrat se mi je odprl čisto drug "filing" plesanja in sem doživel celo razsvetljenje, in tudi ostali "classi", ki sem se jih udeležil, so mi bili velika inspiracija, ki mi je pomagala, da sem se razvil v to, kar sem zdaj. Zdaj veliko delam na tem, da sem čim bolj unikaten in izviren z gibanjem skozi glasbo. Največja šola so mi bile pa izkušnje, ki sem jih pridobil skozi nastope, tekme, delo s pevci, oddajami, šovi, skratka res sem imel srečo, da sem bil dejaven na vseh teh področij, ker sem se veliko naučil z delom z različnimi koreografi. Tako da moja največja plesna izobrazba so izkušnje … hehe
Tvoja plesna domena je hiphop. Zakaj ravno ta plesna zvrst in ne kaj drugega?
To ima po moje vsak plesalec svoj razlog, zakaj se odloči za zvrst plesa, katero pleše. Meni osebno je bil hiphop že od zmeraj všeč kot glasba in kultura, ker je res raznolika in zajema zelo veliko stvari, je en način življenja in deljenja znanja in interesov. In ko sem videl Michaela Jacksona plesati, sem že, preden sem začel plesati v plesni šoli, znal par gibov, ki sem jih uporabljal, ko sem plesal v diskotekah, ker to sem pa od zmeraj, ko sem prišel v klub, najprej odkorakal na plesišče, sicer sem po moje smešno plesal, samo mi je pa dal en tak občutek svobode, da sem zmeraj šel prvi na plesišče in zadnji z njega.
Čemu pripisuješ popularnost hiphopa med mladimi in zadnje čase tudi med malo starejšimi, pri tem imam v mislih hiphop mame oz. člani 2, kot jim uradno rečemo?
To je pa vpliv medijev in razširjenost plesnih šol v Sloveniji, saj so reklame na vsakem koraku 🙂 Pa saj smo Slovenci že po defoltu plesni narod, lahko bi tisti navijaški rek "Kdor ne skače, ni Sloven’c" spremenili v "Kdor ne pleše, ni Sloven’c" … hehe… Največ pa po moji presoji šov Slovenija ima talent, ta oddaja je naredila revolucijo, kar se tiče medijev, kjer se dejansko lahko lansiraš s plesom v javnost. Pozitivno seveda, tako da čakam, da se naredi kakšna oddaja, ki bi bila na nivoju American Best Dance Creew, bi lahko z lahkoto naredili oddajo Slovenska najboljša plesna skupina.
Zakaj se pa nisi nikoli prijavil?
Haha … ne, nisem se, nekako se ne čutim več v tej vlogi, na kratko -prestar sem za to. Mogoče kdaj kakšni moji plesalci in bom v vlogi koreografa, bomo videli …
Deluješ kot pedagog, plesalec in koreograf na PŠ Urška Medvode. Kako kombiniraš vse te tri funkcije in v kateri se najbolje počutiš, če sploh med njimi delaš razliko?
To so kombinacije, v katerih se počutim, da sem to jaz, moja osebnost. Mislim, da moraš znati uskladiti vse te tri funkcije, če želiš ustvarjati in navduševati svoje plesalce. Kot plesalec zaplesati svojo koreografijo, ki si jo koreografiral, in naučiti kot pedagog, tako da brez enega ni drugega.
Si zvest edino Urški Medvode ali učiš še kje drugje, in kaj meniš o "mešanju in skakanju" koreografov ter pedagogov tudi v druge plesne šole? Je to pač finančna nuja ali kaj drugega?
V Sloveniji sem zvest Plesni šoli Urška, pomagam tudi s svojim znanjem na Vrhniki in v Domžalah, kjer ima naša plesna šola svoje franšize, največ časa preživim pa v Medvodah, in lahko rečem, da mi je kot drugi dom, občutek varnosti in "the best" energije za ustvarjanje in učenje. Drugače pa hodim veliko na Češko, kjer delam "classe" in tudi soustvarjam pri koreografijah za tekmovanja. Tako bom rekel, je finančna nuja, ker v Sloveniji kot plesalec ne moreš živeti. Z učenjem si nekako pomagaš do enega boljšega zaslužka. Samo jaz osebno ne bi mogel iti učit še v en drug klub v Sloveniji, sem že poskusil, pa ne morem, ni mi etično. Kot da bi igral nogomet v Mariboru in zraven še v Ljubljani. Ampak ne obsojam nobenega, to je stvar osebe in življenjskih pogojev, ki jih imaš.
Kako si predstavljaš idealno slovensko plesno sceno, saj predvidevam, da jo dobro poznaš?
Glede na to, da vse več plesalcev prodira v tujino, da nekateri res trdo delajo, lahko rečem, da je vse okoli tega na visokem nivoju in še se napreduje. Samo to govorim o plesalcih na splošno. Tekmovalno mislim, da bi morali marsikatero stvar spremenit
Kaj je dobrega na njej in kaj bi bilo potrebno spremeniti ter kaj bi se lahko zelo hitro spremenilo?
Vse več plesalcev se zaveda, da se s trudom in z vztrajnostjo se daleč pride, in to je dokazalo velik plesalcev, in res spoštujem vse, ker vem, da je za uspehom veliko truda in odrekanja. V Sloveniji bi morali ustvariti društvo, firmo, državno ustanovo …, ki bi pomagala plesalcem lansirati se v profesionalne vode, ker se mi zdi, da je veliko obetavnih plesalcev v Sloveniji, ki pa so slabo finančno podprti in si ne morajo privoščiti odpraviti se na kakšno avdicijo ali karkoli v tem smislu! Skratka večna polemika finance, samo glede na vse uspehe bi se lahko kaj obrnilo okoli tega. Samo moje mnenje.
Na kaj si v svoji karieri najbolj ponosen?
Huh, lahko bi rekel, da sem ponosen na vse naslove, rezultate, nastope … Samo najbolj sem ponosen na svoje plesalce, ki jih gledam, kako rastejo in se razvijajo ne samo v super plesalce, ampak v super osebe, ki uresničujejo tvoje besede in trud, ki jih vlagaš v njih. Se nekak počutiš kot starš, ko gledaš svoje otroke rasti. No, nekako tako se jaz počutim, ponosen na vse ljudi, ki so bili na moji poti in ki še zmeraj so!
Si del modern tekmovalne plesne scene, kamor sodijo seveda tudi tekmovanja. Kaj meniš o tekmovanjih? So spodbuda tako za plesalce kot koreografe?
O tekmovanjih ima v Sloveniji veliko ljudi slabo mnenje, govorim o organizacijskem delu in sojenju … Večne polemike skratka … hehe. Samo to je rezultat slabe finančne podpore, na katero je pa težko vplivati, da se kaj spremeni, bi moralo stopiti skupaj en kup ljudi in vztrajatj za spremembe. Jaz bi na tekmovanja v Sloveniji povabil tudi dva, tri sodnike, izkušene plesalce v tej panogi, v kateri bi sodil, mislim, da bi bilo to zanimivo, tako za plesalce kot za trenerje in zvezo. Definitivno so za spodbudo, pa naj bo slab rezultat ali dober, vse so izkušnje, ki jih je treba okusiti, če želiš postati dober plesalec in trener!
Kaj so cilji tega leta?
Ciljev je veliko, za moje varovance, za vsakega posebej, mislim, da potrebuješ veliko ciljev, velike sanje, da napreduješ, in tudi pri meni je tako, da stopim stopničko više na svoji življenjski poti -tako osebno kot plesno – pa da si najdem čas za končno izgradnjo svojega stanovanja in studia
Lahko hiphop scena ponudi še kaj novega ali se zdi, da obstaja na mestu?
Hip hop scena v Sloveniji definitivno ponuja veliko novega, saj se konstantno pojavljajo novi obrazi na sceni, ki presenetijo s svojim plesom! Samo priznam pa, da manjka starih izkušenih plesalcev, ki bi širili znanje, ki ga imajo, pozablja se, kje so korenine hip hopa, jaz pravim, da bi moral vsak plesalec, ki pleše hip hop, znati povedati, kako je nastal, od kod kje je, kako se je razširil, mislim, da bi moral biti to sestavni del treninga!
Kaj te pri tvojem delu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me to, da lahko nekoga naučim, pokažem, da z delom, vztrajnostjo in trudom lahko dosežeš karkoli. Kar lahko v umu narediš, lahko v realnosti uresničiš! Sploh delo z mlajšimi, ko ti vrnejo tvoj trud z uspehom in spoštovanjem, najboljši "filing" je delati z ljudmi, ki znajo to ceniti!
Žalosti me malo, ker sta noč in dan prekratka, da bi lahko naredil vse normalno, kar si zadam … hehe
Ali si imel oz. še imaš svoje plesne vzornike? Koga od slovenskih plesnih ustvarjalcev najbolj ceniš, nad kom si navdušen, nad kom pa malo manj?
Seveda, meni je recimo Marthy Kudelka res velik vzornik, res mu niso leta ena omejitev in ga res spoštujem; in njegovo delo, vse dela s tako perfekcijo in res deli znanje, ki ga ima, na vse! V Sloveniji bi težko opredelil vsakega posebej ,vsi so mi vzor in so nam vzor, ker vsak se trudi na svoj način in vsi dajejo veliko svojega časa in energije na plesalce, ki jih učijo, in takšni ljudje so lahko vsakemu vzor, ljudje, ki delajo in se trudijo! Edino eno osebo bi pa poudaril, Željko Božič, on je pa zame v Sloveniji oče hip hopa, on in njegovi učenci, lahko samo rečem: Kapo dol, respect", njegovi uspehi govorijo vse besede!!!
Kaj počneš, kadar ne misliš na ples? Čemu namenjaš proste trenutke?
Tega časa je sicer zlo malo, samo posvečam ga za nadgradnjo svojega stanovanja, potem par mescev nazaj sem si omislil psičko Ciaro, ki je nekak naša in moja  maskota v plesni šoli, tako da z njo na sprehode, pa seveda druženje s prijatelji. Pa zelo rad pojem kaj dobrega, seveda doma narejenega, tako da celo skuham kaj … hehe.
… (foto: Aleksandar Domitrica)
Ne moreva mimo tvojih tatujev, ki jih imaš kar nekaj. Kaj pomenijo?
Tattoji so pa ene vrste moji opomniki in hkrati spomini! Cela leva stran telesa predstavlja bojevnika, desna stran plesalca, kot jin in jang, ravnovesje v meni. Na levi podlakti imam napis RESPECT, ena najpomembnejših besed pri meni, ker si ne predstavljam pogovora, dela, zveze, tudi "zafrkancije" brez tega! In napis WARRIOR na levi rami, to je začetek moje zgodbe, ko sem se začel zavedati moči, ki jo imam v sebi, in da se je treba boriti za stvari, v katere verjamem, s tem tattujem se bo potem še zgodba nadaljevala, samo moram si še vzeti čas, da zrišem skico :). Na desni strani na podlakti imam pa napis JUSTICE, nekako me je ta beseda pripeljala do moje plesne poti, je cela zgodba za tem, pa bom to zadržal za sebe ;). Nadlaket je posvečena glasbi, nekoč smo se pogovarjal, kaj bi izbral, če bi moral izbirati med med gluhim in slepim, jaz sem izbral, da bi raje bil slep, ker glasba je del mene in si ne predstavljam, da ne bi slišal zvokov okoli sebe. Velikokrat zaprem oči, ko poslušam glasbo, in vidim tisto, kar z očmi ne. Potem imam pa na rami napis DANCER, ki govori o meni, o drugi plati mojega življenja, in je tudi nedokončan, tako da v roku enega leta nadgradim svoje tatuje.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo, poleg tatujev seveda? Brez česa ne greš nikamor? Kaj je značilno za Urzyja?
Mislim, da prva stvar, ki jo opaziš pri meni, je telefon, imam ga za učiti, odgovarjati na maile, nekak mini pisarna v roki … hehe. Pa "kapca", "valda" obvezna oprema, včasih je komu že čudno, če je nimam na sebi. Pa superge … haha, ob to se vsak spotakne, ko pride k meni, ker imam v omari čez 50 parov, v bistvu ne vem več, koliko jih imam. Pa rad nosim ure, imam tudi tako mini zbirko ur in je obvezen del, ki ga nosim vsak dan, ker ne maram zamujanja!
Kateri je tvoj življenjski moto?
Nikoli ne odnehaj, spoštuj in boš spoštovan, življenje je lepo, zmeraj ga glej s pozitivne strani, vsi se učimo in vsi smo učenci in učitelji …

View Gallery 10 Photos