Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba in kot baletna plesalka? Kdo si, Nina Bačani, in kam si namenjena?
Sem dijakinja 2. letnika, balet plešem od 2. razreda osnovne šole in že kmalu potem je v meni dozorela želja združiti svojo strast s poklicem, kar bi mi omogočilo, da bi lahko baletu oz. plesu posvetila svoje življenje.
Za idejo o vpisu v baletno šolo se lahko zahvalim svoji razredničarki iz 1. triade, ki je menila, da bi bil balet prava stvar zame. Po njenem predlogu sta mi starša to omenila in jaz sem bila takoj za. Vem, da sem komaj čakala, da pridem na prvo baletno uro. Najbolj me je pritegnila pravljičnost baleta; gracioznost in milina, ki jo imajo balerine, prevzeli pa so me tudi glamurozni kostumi. Že pri glasbeni vzgoji sem se navduševala nad klasično glasbo, zato me je balet impresioniral še toliko bolj. Zelo všeč mi je bila disciplina pri baletnih urah in sem se z zanimanjem učila natančnosti, ki je bila že takrat potrebna za izvedbo gibov. Menim, da sem vztrajna in delavna, kar je pri baletu zelo pomembno. Morda sem se prav zato tako zelo našla v tej umetnosti.
Tvoje šolanje je izključno baletno. Zakaj?
Ker želim čim več časa nameniti plesnemu izpopolnjevanju, sem izbrala Konservatorij za glasbo in balet Maribor. Menim, da sem tukaj, na šoli umetnikov, deležna največ razumevanja profesorjev in prav tako sošolcev, ki poznajo in cenijo baletno ter glasbeno ustvarjanje in vedo, da temu namenimo večino svojega časa, ki ga imamo na voljo. Zraven tega še obiskujem plesno šolo Galerija plesa, kjer se učim moderni ples.
Opiši nam en svoj baletno-šolski dan?
Takoj po pouku obveznih gimnazijskih predmetov se vsak dan namenim v gledališče, kjer potekajo naši običajni treningi klasičnega baleta, pri katerih vzdržujemo kondicijo in vzdržljivost, pilimo baletno tehniko in se učimo čim bolj pravilno ter dovršeno izvajati različne gibe, vaje in variacije. Pred začetkom se je treba tudi ustrezno ogreti in pripraviti. Vsakodnevno se potrudim, da temu namenim vsaj pol ure. Štirikrat tedensko obiščem še trening moderne oz. sodobne plesne tehnike. Poleg tega tudi poiščem čas za dodatne ure klasičnega baleta, pri katerih spoznavam in se učim še več variacij iz različnih baletov, se pripravljam na nastope in nadgrajujem svojo baletno tehniko.
Občudujem veliko svetovnih baletnih plesalcev, ki jih spremljam prek videoposnetkov, dostopnih na spletu. Navdušujejo me njihova izraznost, čutnost in dovršenost v izvedbi korakov. Posebej všeč so mi Natalia Osipova, Viktoria Tereshkina, Diana Vishneva, Svetlana Zakharova, Olesya Novikova, Evgenia Obraztsova in Olga Smirnova. Od domačih plesalcev me najbolj prevzameta Tetiana Svetlična in Yuya Omaki, ki ob tehnični brezhibnosti tudi izžarevata svoj značaj in ljubezen do plesa.
Menim, da so tekmovanja odlična priložnost za nabiranje novih izkušenj. Zaradi teh plešemo nove variacije, v katere se poglabljamo, nastopamo pred publiko, pridemo v stik z drugimi plesalci in dobivamo povratne informacije za naše delo. Prav zaradi tega se jih rada udeležujem. Všeč so mi tudi intenzivnejše priprave na tekmovanje, pri katerih lahko zelo napredujemo. Po drugi strani pa se mi pretirana tekmovalnost v baletu ne zdi primerna, saj je pri vseh umetnostih prisotno subjektivno mnenje in se pogledi gledalcev lahko zelo razlikujejo. Še bolj je to opazno pri sodobnem baletu, kjer nad pravilnostjo tehnike prevladujeta osebna interpretacija in izraznost. Do zdaj sem se udeležila dveh državnih baletnih tekmovanj Baltek ter dveh mednarodnih tekmovanj – tekmovanja Tutu in tekmovanja Mie Čorak v Zagrebu.
Baletnih seminarjev se udeležujem predvsem zato, da med počitnicami ne izgubim fizične pripravljenosti in ker bi brez njih pogrešala vsakodnevne treninge. Všeč mi je, da na njih delamo z drugimi pedagogi, ki imajo vsak svoj način dela, in tako pridemo v stik z različnimi stili poučevanja. Rada sem tudi v družbi baletnih plesalcev in cenim, da jih lahko na novo spoznavam.
Mislim, da je klasični balet še vedno najbolj veličasten in čaroben od vseh plesnih zvrsti ter umetnosti in ne more izgubiti svoje vrednosti. Tudi občinstvo zelo očitno ceni in uživa ob predstavah klasičnega repertoarja. Moderne plesne zvrsti se seveda vedno bolj razvijajo, saj ljudje vedno stremijo za nečim novim, unikatnim in neobičajnim. Nastajajo nove sodobne koreografije in predstave, ki me prav tako zanimajo in privlačijo. Klasični in moderni balet se odlično dopolnjujeta ter si hkrati nasprotujeta. Kljub temu pa menim, da je na gledaliških programih vedno manj klasičnih predstav, ki jih pogrešajo plesalci in gledalci.
Največ podpore mi nudi družina, ki me spodbuja pri tem, da počnem, kar me najbolj veseli. Zelo sem srečna, da mi starši omogočajo vso plesno izobraževanje, različne seminarje in tekmovanja.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje balet sam po sebi, ker v njem res uživam in si brez njega ne morem predstavljati svojega vsakdana. Izredno mi je všeč proces dela in nenehno izpopolnjevanje z namenom biti čim bližje idealom in zastavljenim ciljem. Osrečuje me tudi, ko dobro izvedem nastop in je moj trud poplačan z mojim napredkom ter zadovoljstvom pedagoga in publike. Žalosti me, da je baletni poklic premalo cenjen, da je poklicna pot plesalca običajno dokaj kratka in tvegana zaradi možnosti za plesno kariero usodnih poškodb. Zelo mi je hudo, ko izvem , da se je kakšen meni poznan plesalec poškodoval tako zelo, da ne more več stopiti na plesna tla. Skušam se vživeti v njegovo bolečino in razmišljam, kako v takšnem primeru najti moč in novo pot.
Katera je tvoja sanjska vloga?
Ne morem izbrati le ene sanjske vloge, saj so moje sanje plesati čim več vlog iz katerihkoli baletnih predstav.
Kam so usmerjene tvoje misli in cilji, kam bi rada priplesala?
Moj cilj je plesati čim več. Naredila bom vse, kar je v moji moči, da bo ples tudi moja poklicna pot in da se bom lahko z njim ukvarjala, kar se da dolgo.
Te zanima tudi šolanje v tujini?
O tem veliko razmišljam, predvsem o nadaljevanju šolanja v tujini po opravljeni maturi, vendar sem s šolanjem v Mariboru zelo zadovoljna predvsem zaradi profesionalnosti pedagogov.
Trudim se poslušati svoje telo, postanem pozorna ob pojavu bolečin ali preobremenitev in temu prilagodim svoje treninge. Tudi doma izvajam vaje za krepitev telesa, za moč in prožnost mišic. V nedeljo, ko nimam plesnega treninga, se gibam na svežem zraku. Skrbim, da pijem dovolj vode, in se trudim pravilno prehranjevati. Jem raznovrstno hrano, veliko zelenjave, sadja, polnozrnatih izdelkov, po možnosti iz lokalne pridelave. Privoščim si obilen zajtrk, telesa ne obremenjujem s poznimi obroki.
Rada odtavam v domišljijski svet s pomočjo knjig. Kopico teh si privoščim v času počitnic. Privoščim si sprehode v naravo, jo opazujem, fotografiram in se navdušujem nad tem, kako dih jemajoča je lahko, če malo postojiš in se zazreš v njene detajle. Ves preostali čas si želim biti z mislimi pri baletu, vendar vem, da moram poskrbeti tudi za svojo splošno izobrazbo. Torej, ko ne plešem, se seveda tudi marljivo učim.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako. Brez česa ne greš nikamor?
Sem praktične narave, zato na trening in nastop vzamem le telefon, svojo veliko, že dokaj zdelano baletno torbo, v kateri imam plastenko z vodo, krtačo in mrežice za lase, lasnice, baletna oblačila in obutev, oblačila za ogrevanje.
Kaj bi počela, če ne bi bila baletna plesalka?
O tem razmišljam že kar nekaj časa, vendar odgovora na to vprašanje še nisem našla. Morda bi izbrala študij primerjalne književnosti.
Sledim motu Normana Vincenta Pealea: “Shoot for the moon. Even if you miss, you will land among the star.” To bi se v našem jeziku glasilo nekako tako: Postavi si visoke cilje – vse do Lune. Tudi če jih ne dosežeš, boš uspešen – med zvezdami.
Kaj je zate ukvarjati se z baletom?
Je moja strast.
