Dobrodošla v naši rubriki ujemi korak. Srečali sva se na dan žena v turški restavraciji Yildiz Han, kjer že nekaj časa nastopaš s svojimi točkami orientalskega/trebušnega plesa. Je bil ta nastop kaj drugačen od drugih?
Nastop v turški restavraciji Yildiz Han ob dnevu žena je vedno navdušujoč, zbrana družba žen, mamic, babic, deklet, toliko ženske energije v enem prostoru, je res enkraten in seveda vedno znova edinstven dogodek, v izjemnem ozračju turške restavracije, ob turški kulinariki in razvajanju brbončic ter s plesnim programom. Vedno poskrbimo za animacijo gostov ter jim poskušamo približati Turčijo prav v središču restavracije z izjemnimi tradicionalnimi sladicami in plesnim kulturnim programom.
Orientalski ples je zvrst plesa, vsaka zvrst plesa je umetnost, pri orientalskih plesih plesalka skozi glasbo in prostor predstavlja pevca-pevko, besedilo, ki ga pojeta, melodičnost, ritem, slog plesa in seveda kostumografijo. Različni plesni slogi določajo izbiro kostuma, glasbe in določenih gibov, ki so značilni za to zvrst. Svojim plesalkam in tečajnicam poskusim razložiti, zakaj se pri določenih melodijah izvaja določen gib, kot recimo pri baletu, kdaj je arabesque, kdaj vrtenje, kdaj piruete ali plie itd. Ples je izražanje plesalke, čustev, energije, ženstvenosti, in prav ta ženstvenost je v sodobnem času za marsikoga tabu, saj je meja res tanka, treba je vedeti, kdaj in kako izvesti določen gib, mimiko obraza in koliko lahko posežeš v gledalčev osebni prostor. Zame je uvodni del nastopa najpomembnejši, ob izhodu vem, kateri del prostora bo moj in kje je prostor gledalcev, prav tako sta pomembna izbor glasbe in plesnega sloga na določenih prireditvah; ali gre za zabavo, za rojstni dan, poroko, odrski nastop, gala večer, za nastop v hotelu ali restavraciji, prav tako nastop ni primeren za diskoteke, nočne bare, klube, celo menim, da niti ne za igralnice in fantovščine. Na tovrstnih prireditvah sama plesalka ne pride do izraza, prostor ni primeren in tu se lahko ustvari ta nerazumevajoč občutek gledalcev, ko nastopajoča plesalka ni več gledana kot umetnica, temveč kot blago poželenja.
Kot Zlatka Troha sem žena čudovitega moža Matjaža že 24 let, mati dveh odraslih punc, na kateri sem izjemno ponosna, in delavna ženska. Kot Djamila sem plesalka, pedagoginja in kostumografinja orientalskega plesa, ki rada deli svoje znanje in plesne dosežke s tečajnicami, ki se želijo naučiti tega čudovitega plesa.
Kaj pomeni, če kaj, ime Djamila, in kdo ti ga je nadel?
Ime Djamila sem si izbrala sama, pomeni lepa v arabskem jeziku, kot poslovna ženska sem potrebovala dodatno ime, tako ob klicu ali e-mailu vem, za katero stvar gre; če me naslovijo z ga. Zlatka, vem, da je nekaj z mojega delovnega področja, v kolikor pa me naslovijo z Djamila, vem, da gre za ples.
Plesalka sem od malih nog, že v vrtcu sem plesala, dolgo časa sem bila pri plesni šoli Urška, kjer sem na začetku plesala jazz balet, pozneje sem se preizkusila v standardnih in latinskoameriških plesih, v osnovni šoli sem bila članica folklorne skupine Bela krajina, nato se znova vrnila v vode jazz baleta. Kot mamica sem tudi svojima puncama vedno privoščila tečaj plesa, ker pa je bilo čakanje na konec njihovih uric dolgo, sem v tem času iskala nekaj še zase in našla tečaj orientalskega plesa v Domžalah pri Mateji Pevec, ki je bila moja prva plesna učiteljica in navdih za nadaljevanje ter izpopolnjevanje na tem področju. Sledilo je ogromno plesnih delavnic doma in po svetu ter veliko obiskov Egipta, kjer sem dobila največ znanja. Leta 2004 sem kot mentorica izvedla svoj prvi plesni tečaj, leta 2006 odprla plesno šolo Djamila, poučevanje orientalskih plesov, in bila zelo uspešna. Organizirala sem tudi tri dobrodelne prireditve za otroke s cerebralno paralizo društva Sonček Ljubljana; prvi je bil leta 2006 v Novem mestu za otroke v dnevnem varstvu, leta 2007 v Domžalah za društvo Sonček in leta 2008 prav tako v Domžalah za deklico Lizo. ki pa je žal ni več med nami.
Trebušni ples je del mojega življenja, to sem jaz, brez plesa bi bila drugačna. Ob glasbi me prevzamejo čudoviti občutki, ki napolnijo moje srce in dušo, kjer se lahko izražam in s plesno improvizacijo pokažem svoje občutke, energijo, milino, ženstvenost, gracioznost ob glasbi, kot tudi komedijo ali dramo. Ob tem lahko diham s polnimi pljuči, v prostoru pa z gibi ponazorim svojo zgodbo, ali ljubezen, ali bolečino, ali radosti, ali težnjo. Brez plesa bi bila mrtva, hladna in ne bi imela možnosti izražanja brez besed, vedno sem se lažje izražala brez besed, z dejanji, s telesom, obrazom, mimiko, ko lahko privrejo na površje vsi moji občutki.
Tisto obdobje mi dalo velik pečat moji osebnostni rasti, veselja in dosežkov. Biti pedagog tako velikim skupinam, jim predati znanje in jih navdušiti za orientalski ples je bil zame velik uspeh. Kaj bomo plesale, kakšne kostume bomo imele, kakšen nakit, poslikavo s kano, make up, vse to je del priprav, ko se želi celotna skupina žensk postaviti v najlepšo luč za odrski nastop pred gledalci in pokazati dosežek, ki smo ga trdo prigarale na treningu. Žal v Sloveniji ni tako kot v tujini, veliko tečajnic ni nikoli povedalo, da tečaj orientalskega plesa sploh obiskuje, ker je to za okolico ali njene domače predstavljalo tabu, tudi neko izgubo, tudi spoštovanje učitelja in njegovo znanje je žal pri nas res na dnu.Tako je tečajnica po kratkem času, ko je pridobila malo plesnega znanja in ogromno mero samozavesti, osebnostno zrasla in odprla svoj tečaj, in tečaji so nastajali kot gobe po dežju, prav tako nastopi, posledica tega so bili velika zmota, neznanje in slaba kakovost, kar so ljudje kmalu prepoznali. Veliko težav je bilo tudi na področju sodelovanja pedagogov, z neko miselnostjo – vsak zase in brez skupnega sodelovanja ali skupnega izobraževanja, pojavil se je pritisk na tečajnice in posesivnost, če pripadaš eni skupini in si pri eni učiteljici, nimaš pravice obiskovati drugih tečajev, ali delavnic, ali celo dogodkov, plesni prireditev.
V tujini je po mojih izkušnjah vse drugače. Tam so plesne učiteljice zelo cenjene s strani tečajnic, prav tako je pod vsako koreografijo, ki se jo naučijo in jo želijo uporabiti v svoj namen, jasno zapisano, kdo je koreograf in tudi kdo izvajalec, prireditelj. Amaterskim ‘učiteljicam’ tečaji nikoli ne uspejo, ker nove tečajnice cenijo izkušnje pedagoga, tako se pred vpisom pozanimajo, kdo so, kje učijo, kdo jih je učil in še ogromno poudarka dajo znanju in kakovosti ter ne ceni in količini. Moram povedati, da dobim po 15 letih nastopanja s strani naročnika velikokrat opomin, da je cena nastopa visoka in da lahko dobijo cenejšo plesalko ali več njih, da so cene tečajev visoke. Pa če se malo pošalim – ko v trgovini kupite majico za pet evrov, veste, kaj ste kupili, kakšna kakovost je to in kakšna barva tekstila, ali ko kupite majico recimo v Zari za 20 evrov. Prav tako lahko primerjam nastop plesalke z višjo ceno, kakovost plesa in kostumov, s plesalko, ki pleše za polovično ceno s cenenimi kostumi ali rutko s cekini in neznanjem.
Kaj meniš, da je bilo ‘krivo’, da se je to zgodilo, in kako uspe danes vam nekaterim še vedno plesati?
Veliko zmanjšanje je prav gotovo povzročila gospodarska kriza, gre za žene srednjih let, ki si počasi ustvarjajo svoj dom in družino, plesni tečaj pa za tak mladi par predstavlja tudi velik finančni zalogaj. sama sem to najprej občutila na določenih lokacijah, kot so Črnomelj, Ptuj, ostale so večje lokacije, kot so Ljubljana, Kranj, Celje, Novo mesto, v sezoni 2010/2011 se je pokazala tudi slabša udeležba na omenjenih lokacijah, vsi izdatki, kot so potni stroški, čas treningov in najem dvoran, so postali višji kot zaslužek, zato je bilo ekonomično opustiti oddaljene lokacije in obdržati le bližnje z nižjimi stroški, tako so nastale individualne skupine tečajnic, ki se niso le rekreativno ukvarjale s plesom, temveč so želele več. Še vedno prisegam na kakovost nastopa, čeprav je moja cena višja in posledično zaradi tega včasih izgubim naročnika. Sodelujem z naročniki, ki se zavedajo mojega imena, nastopa in in tega, kar jim lahko ponudim. Zame je vsak nastop celostna priprava, od tega, za koga plešem, kje plešem, kaj bom plesala, je odvisno, kaj bom oblekla, kdaj bom prispela, kakšno vzdušje bom ustvarila, kako bom navdušila gledalce, kako jih bom animirala, in seveda zelo pomembno, kdaj bom odšla in kakšen vtis sem naredila. Zato imam ogromno naročnikov zasebnih dogodkov kot tudi dolgoletnih poslovnih partnerjev, z nekaterimi redno, drugimi občasno sodelujem na prireditvah, kot so recimo festival plesov Piran, celjski obrtni sejem, Hotel Sava Rogaška Slatina, turška restavracija Yildiz Han in drugi hoteli, terme ter restavracije doma in tujini, tudi na območju nekdanje Jugoslavije. Prisegam na poslovnost, kakovost in dolgotrajno sodelovanje. In moj recept mi vsa leta zelo dobro služi.
Do leta 2012 sem imela uspešno plesno šolo, zato je vsa ta leta bila to moja služba, a sem vedno poleg tega opravljala še razna dela – v gostinstvu več kot 23 let in v administraciji, knjigovodska dela, kot poslovna sekretarka … S plesom se ukvarjam ljubiteljsko, ker je to moja največja ljubezen poleg moje družine, večji del mi je predstavljalo delo učitelja, tudi dober zaslužek, zato lahko rečem, da je bila to služba, ki bi jo opravljala vsak dan z največjim veseljem, vendar pa zaradi ekonomske krize pri nas delo umetnika ni cenjeno in ogromno umetnikov – plesnih, glasbenih, gledaliških … – mora poleg svojega ljubiteljskega poklica opravljati še dodatna dela. Žal se od plesa pri nas živeti in plačevati položnic ne da. Treba pa je izrecno poudariti, da plesni nastop nikakor ne more predstavljati družbe, treba je obdržati svoj ugled, profesionalnost in goste le prijetno presenetiti z izvajanim programom, in ti nikakor ne morejo predstavljati tvoje družbe, ni posedanja z njimi, večerjanja ali pretiranega prijateljevanja. Zato je povsem pomembno, kako prideš na prireditev, kdaj je čas tvojega nastopa, kako zavzameš oder, kako odplešeš, kako in kdaj končaš ter prepustiš zbrani družbi, da se zabava sama, in kakšen vtis narediš. Ustna reklama je najboljša, vsak gledalec, ki je bil navdušen nad tvojim nastopom, te tako priporoči drugemu naročniku ali te povabi na svoj dogodek, in tako se širita dobro ime plesalke ter izjemnost nastopa.
Prireditve so predvsem zasebne narave, kot so poroke, rojstni dnevi, predvsem abrahami, obletnice, seminarji, konference, nekaj javnih pa sem že omenila, spremljate me lahko na facebook profilu – trebušna plesalka Djamila ali you tube kanalu Djamilaxy
Imaš v glavi kakšen plesni projekt za letos?
Ne, žal sem nehala prirejati plesne dogodke že leta 2012
Katerih od svojih pedagoginj se najraje spominjaš in zakaj, kaj so ti dale?
Največ znanja sem dobila od plesalk, kot so: Saida, Amar,Dina, Randa, Raqia, Tito, Miro, Yamil, Dariya, Sadie. Najboljša za moj plesni slog, ki je bolj mehak, čustven, poln elegance, je plesalka iz Argentine, Saida, moj idol, profesionalna učiteljica in izjemno uspešna ter talentirana plesalka.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ni tako všečno?
Pri plesu me osrečuje prav vse – od izbora glasbe, novih pesmi, plesnih kostumov in zbirke nakita, prav tako izdelava make upa in izjemno navdušenje nad poslikavo s kano. Ker sem odprta oseba z ogromno pozitivne energije, me včasih jezi oziroma žalosti pogled občinstva in njihova slaba energija, ki se jo kar hitro nalezem, vendar mi kilometrina omogoča preskok iz tega negativnega kroga in kmalu med občinstvom najdem obraz, ki me navduši in mi vlije nov zagon za nadaljevanje nastopa, veliko mi pomeni aplavz med plesom, skoraj več kot ob koncu, saj je ta ritual zelo priljubljen pri nas in nam vliva večjo energijo ter posledično je tudi nastop izpeljan zelo energično, izjemno cenim napitnino, ki jo kot plesalka dobim z izjemnim poklonom ali poljubom roke s strani gosta, ki je navdušen nad nastopom.
Pred leti je bila možna dobava le osebno, največ sem jih kupila v Egiptu, zdaj, v času spletnih trgovin in nakupovanja, jih kupim neposredno pri oblikovalki z možnostjo izbire barve, številke in izdelave unikatnega kostuma, zdaj največ v Rusiji. Nakit po trenutnem navdihu mora biti srebrnih barv, swarovski kamenčki, razne zapestnice, ogromni uhani, trebušni pasovi in izredno bogati prstani, ko nekaj vidim, kar me prevzame, tudi kupim, večji del kar pri nas ali prek aliexpresa.
Kaj bi svetovala vsem, ki o plesu samo razmišljajo, nikoli pa ne obujejo ne plesnih čevljev, ne copat, še manj, da bi plesali bosi?
Težko si predstavljam ljudi, ki nikoli niso plesali, žal ne vedo, kaj zamujajo. Ples je kot hrana, ko se prepustiš gurmanskemu užitku, da te zapelje, tako jaz doživljam ples, ki te hrani, skrbi za tvoj ego, za samozavest, za gracioznost, za ženstvenost, milino, eleganco, ki so jo današnje ženske v jeans hlačah in trenirkah ali pajkicah pozabile, izgubile in zašle v svet moških z željo po dokazovanju enakovrednosti, biti pilotke, voznice tovornjakov ali viličarjev, biti gradbenice … Ob vsem tem prerivanju pa pozabile nase, da so ženske, da se občudujejo v taki višini in teži, kot so, brez obsojanja zaradi raznih retuširanih slik manekenk, vitkosti in zategnjenih obrazov, polnih ustnic, ličnic botoksa in nekega popravljanja skritih napak na telesu, ki jih ne želijo videti. Vsaka ženska je lepa, izjemna, edinstvena, in to želim obuditi, da se cenijo in imajo rade najprej same, šele potem so lahko ljubeče matere, čudovite in strastne žene. Vsak bi moral poskusiti plesati katerokoli zvrst plesa in podrsati z nogami po plesnem podiju za svojo dušo in izpolnitev svojih sanj, ne za druge, ne samo zato, ker je poroka in je treba plesati, ampak poskusiti plesni parket doživeti brez prisile ali zaradi želja drugih. Občutiti ritem, slišati glasbo, se prepustiti in začutiti tla pod nogami, se povezati s partnerjem v duetu ali izliti svoj jaz v solo plesu.
Slovenci in Slovenke smo plesni narod z izjemnimi dosežki na plesnih tekmovanjih. Trenutno imamo tudi drugo sezono šova Zvezde plešejo na televiziji, ko se ob profesionalnih učiteljicah in učiteljih v enotedenskem treningu pokažejo izjemni rezultati, in kar so se naučili, pokažejo tudi v tekmovalnem delu nam, občinstvu v studiu kot tudi gledalcem pred TV-zasloni, z žirijo dveh izjemnih plesalcev Katarine (Venturini, op. u.) in Andreja (Škufce, op. u.), ki sta kot soplesalca in posamezno dosegla izjemne vrhunske rezultate. Upam, da oddajo spremlja ogromno gledalcev in da se jih kar nekaj na podlagi videnega dosežka amaterjev odloči poizkusiti na tem področju in začeti plesati. Pozitivna naravnanost izvira iz posameznika, nekateri ljudje so ‘odprtih glav’ in dobro sprejemajo novosti, drugačnost, ogromno negativizma dobimo iz medijev s poslušanjem, kakšen je svet, kaj se dogaja na našem planetu, pa naj izpostavim terorizem, islamizacijo, rasizem, nesprejemanje drugih kulturnih navad, religij, barv ali vere, in zaradi svojih prepričanj se ne želijo spremeniti in postati optimisti, sprejeti, da smo vsi enakopravni, le različnih ver in običajev oziroma prepričanj, zato je treba najprej spoštovati sebe, svojo vero in navade, da bi lahko sprejel različnost narodov. Na kar želim opozoriti, je, da sam orientalski ples nekateri povezujejo z islamom, z nečim, česar ne morejo sprejeti, niti poslušati, kaj šele gledati, ker bi to pomenilo zanje izdajo lastnega prepričanja, kar gotovo ne drži. Orientalski ples ali trebušni ples, kot ga mnogo ljudje imenujejo, je umetnost, del različnih kultur in skupek ciganskih/romskih plesov, španskih, baleta, jazz baleta, folklore, plesa Orienta, in Orient je območje ogromnih pokrajin, držav, ljudi, kulture in nikakor ne ver. Vera je za ustanovo, ki je temu namenjena, ali je to cerkev, katerakoli druga ustanova, ki nima ničesar s plesom, glasbo, ples je umetnostna zvrst .
Nam zaupaš, brez česa ne greš nikamor. Imaš morda dva ali pa tri predmete, ki so vedno s teboj? In zakaj ravno ti?
Navdušena sem nad bleščicami, vse se mora bleščati, od kostumov do nakita, mojega make upa in telesa, zato imam vedno pri sebi bleščice, dišavo, šminko za ustnice, in da ne pozabim – iglo in nitko, nikoli ne veš, kaj je treba pred nastopom popraviti, prišiti, in to sta nujna dodatka v moji torbici.
Kaj je tvoj moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Družinski moto ‘bomo že’. Ostati dobra po srcu, pomagati pomoči potrebnim in vsak dan znova doprinesti, da se kot družina počutimo krasno. Veliko mi pomeni, da se cenimo, podpora svojega moža, najinih otrok in svoje mamice, ki so mi vedno stali ob strani na moji poti, me podpirali, pomagali in spodbujali, kot tudi to ,da so moji največji kritiki, kadar je treba. Veliko mi pomeni družinsko življenje, naša sreča, veselje in da cenimo trenutke, ki jih preživimo skupaj, za to se vsi trudimo. Imam res čudovitega moža že 24 let in z njim želim ostati do konca svojih dni, imam izjemni hčeri, ki sta moj ponos in radost, ter izjemno mamico, ki je moja zaupnica, učiteljica skozi vse življenje.
Plesati je?
Ljubiti, živeti, uživati v trenutkih, ki so ti dani, dihati in se spoštovati ter plesati do zadnjega diha.
