Pogovor s soustanoviteljico plesnega kluba TBA, lastnico blagovne znamke KNDRCK, plesalko, koreografinjo, pedagoginjo Tjašo Leban!
Draga Tjaša, lep počitniški pozdrav, predvidevam. Kje sem te našla zdajle, o čem premišljuješ te dni?
Nasmejan pozdrav nazaj! Če počitniški pomeni priprava promo materiala, delanje urnikov, iskanje terminov avdicij in nastopov – potem je pozdrav vsekakor tak.
Kakšna je bila minula sezona, kako si jo doživela, na kaj si najbolj ponosna in kaj je mogoče tisto, kar si si želela realizirati, pa se mogoče ni izšlo?
Minula sezona je bila vsekakor ena najbolj intenzivnih in čudovitih. Prvič lahko iskreno rečem, da sem najbolj ponosna – nase. Z nekajmesečno punčko sem izpeljala vso sezono, naredila 27 tekmovalnih točk in nekako uspela biti milijon prisotna na vseh frontah – vsaj s srcem. Imeli smo državne prvake, evropske prvake, državne in evropske podprvake, skratka nerealni rezultati. Če sem zmogla tokrat, vem, da bom tudi v prihodnje. In je neka nova energija za vse prihajajoče plesne podvige.
Zasledila sem tudi tvoj precej čustven zapis na družbenih omrežjih, da je bila to tvoja zadnja sezona, pa mi ni čisto jasno, kaj si imela v mislih. Od česa se poslavljaš, če se sploh poslavljaš?
Res je, letos sem še zadnjič stopila na tekmovalni oder in se dokončno odrekla užitku nastopanja pred sodniki. Po 16 letih ‘borbanja’ sem dokončno začutila, da je moj fokus na predajanju doživetij svojim zlatim plesalcem, in tako z letošnjo sezono ostajam trener in nikdar več tekmovalec. Prečudovita leta so za mano, a čutim, da je bila ta sezona tista, s katero pri sebi zaprem ta vrata in odprem nova.
TBA deluje v Šentjurju in je zrasel v precej močan plesni klub. Torej lokacija kluba sploh ni ovira za uspeh?
TBA pravzaprav deluje tako v Šentjurju kot v Celju, letos pa znova odpira svoja vrata tudi v Žalcu. Morda je ravno lokacija prednost za uspeh in ne ovira. Vedno je lažje loviti kot voditi, in naša želja po svojem mestu pod soncem je vedno bila in ostaja velika.
Okoli sebe ste zbrali krasno ekipo. Ti in Boštjan Pavček, Patricija Crnkovič, Manca Langus, Nija Blažan, Lara Brance, Nastia Mastnak … Kako pomembna je utečena in usklajena ekipa za odlično počutje plesalcev, pedagogov in seveda posledično za doseganje rezultatov?
Odnosi so gotovo najpomembnejši, vsaj dolgoročno. Rezultati lahko na kratke proge gotovo prilepijo nekaj obližev, a dolgoročno bodo pravi odnosi vedno tisti, zaradi katerih se bodo sodelovanja obdržala. Menim, da si je pri nas vsak na svojem področju postavil sistem in odnose, ki so se mu izkazali za najbolj učinkovite in prave. Tako se lahko vsak od nas posveti svojim vizijam in razvoju sebe ter plesalcev.
So rezultati edina motivacija kluba? Kaj prinašajo rezultati plesalcem, kaj pedagogom, kaj mogoče staršem?
Vsekakor je razlog za udeležbo na tekmovanjih (vsaj pri meni) doseganje rezultatov in nekakšna samopotrditev, da si znotraj tekmovalnega sistema konkurenčen. Dober rezultat je nagrada za trdo delo in pokazatelj, da greš v pravo smer. V kolikor ti je to seveda nek pomemben dejavnik. Kot pa sem že rekla prej – rezultati so kratkoročna rešitev, in ne glede na vse bodo plesalci vedno šli tja, kjer je toplo in domače. Rezultati so tako motivacija za trenerje, nagrada za plesalce in potrditev za starše, da so njihovi otroci tam, kjer se ‘šiba’ navzgor in naprej.
Kdo pa so vaši najboljši plesalci?
Težko bi rekla, kdo je najboljši, saj imamo trenerji gotovo različna merila in predstave o tem. Vsi vemo, da se pogosto zgodi, da so rezultati v nasprotju s pričakovanji – v dobrem in slabem smislu, a kljub temu je to neko merilo. In glede na dosežke pri meni vsekakor izstopa aktualna evropska in svetovna prvakinja, solistka Karin Sušec, ki pa je tudi v paru z Mašo Kočevar postala aktualna evropska prvakinja. Punci sta neverjetni in sta tudi v skupini aktualni državni prvakinji ter evropski podprvakinji. To je recimo res nekaj letošnjih nerealnih dosežkov. Vsekakor pa je ideja popolnega plesalca še vse kaj več kot pa dober rezultat.
Kaj vse pridobi človek, ki se ukvarja s plesom?
Kakor kdo. Eni živijo svoje sanje, eni s plesom umrejo. Eni se naučijo delati z ljudmi, eni se naučijo, da tega ne znajo. Vsekakor pa zaradi čudovite svobode, ki jo ples nosi v sebi, vsak dobi priložnost biti natanko to, kar je.
Zakaj meniš, da se zainteresirani odločijo, da pridejo k vam? Kaj je tisto, kar je recimo drugačno od ostalih plesnih šol/klubov?
Ker nimam veliko izkušenj z drugimi plesnimi šolami in trenerji, bi težko izpostavila kaj konkretnega. Verjamem, da nekaterim naš način zelo ustreza, nekaterim gotovo ne – vem pa, da pogosto rečejo, da je v Celju na splošno ‘ful fajn’. Se mi zdi, da imamo res lep odnos med seboj in da se otroci nekako kar nalezejo te želje po pripadanju nečemu iskrenemu in ljubečemu. Sem pa omenila že zgoraj – tega ne zna in ne zmore vsak. Niti si vsak tega ne želi. No, to je recimo situacija, ko priskoči na pomoč kak dober rezultat.
Si pa tudi uspešna oblikovalka oblačil z blagovno znamko KNDRCK, saj danes res ni preprosto najti dobro/posebno in kakovostno oblačilo za ples, pa čeprav gre za hip-hop oblačila, a tvoja so videti zelo nosljiva tudi v resničnem življenju?
Mislim, da smo kljub nekajletnem ustvarjanju še vedno v procesu iskanja svojega jasnega stila in je zato večinsko vse zelo nosljivo. Vsekakor so nam vodilo kakovost, udobje in bolj ohlapni kroji, ampak ostajamo na zelo varni strani.
Na kaj si še posebej pozorna pri oblikovanju oblačil?
V zadnjem času na smer, v katero bomo zapeljali prihodnje poslovanje v smislu materialov in krojev. Iščemo materiale, ki bodo nudili maksimalno udobje, držali videz in seveda dobro prenašali obrabo, do katere pride pri plesu. Za zdaj nam dobro kaže.
Kaj še vedno prinaša ples v tvoje življenje?
Neutrudno prepričanje, da je svet lep, in nekako se mi le skozi ples to potrdi vsakič in vedno znova. Srečna sem, iskreno. Neizmerno srečna.
Postala si tudi mama. Je otrok zaokrožil tvoje življenje na nek način?
Ooo, pa ne le na enega! Na vse možne načine tega vesolja. Joj, sam smeh in veselje sta jo, res! Nekako sem vse življenje rinila po svoje in vedela, da le tako najdeš res svojo pot in svoje ljudi. Najprej sem itak zmagala s tem, da imam partnerja, ki je moj najboljši prijatelj, in ga obožujem. Potem pa še ta mala ‘biba’. Nimam besed in včasih ne dojamem, koliko lepega mi je bilo namenjenega v tem enem kratkem življenju. Hvaležna.
In za konec – kaj polagaš na srce vsem plesalcem, vsem plesnim ustvarjalcem?
Če ne prej, boste cenili svojo ljubezen do tega takrat, ko enkrat več ne bo na dlani.
Svet je lep, pleš’te!
