Poljsko-slovenska plesna umetnica Magdalena Reiter z ekipo pripravlja in organizira Koreografski laboratorij, serijo raziskovalnih delavnic za mlade koreografe, dramaturge, plesalce in performerje, ki bo potekal od avgusta do novembra 2023.
Draga Magdalena, lep poletni pozdrav, in ne vem, če sem te ujela z eno ali obema nogama na počitnicah. Kje si in o čem premišljuješ?
Teoretično sem z obema nogama na počitnicah, čeprav praktično to v našem poklicu ni nikoli popolnoma mogoče.
Je pri tebi kot plesni ustvarjalki sploh obdobje, ko lahko ne misliš na ples, na ustvarjanje, na nove projekte? Ali je to pač prepleten življenjski stil?
Ta demarkacijska črta med delom in zasebnim življenjem ni popolnoma določena ne pri meni ne pri marsikomu, ki deluje na področju umetnosti ali kulture. Verjetno to velja tudi za ostale poklice, v katerih je delo neposredno povezano z refleksijo okolja ali emotivnih stanj.
Eden od velikih projektov, ki ga boš štartala konec avgusta prav ti, je Koreografski laboratorij, serija raziskovalnih delavnic za mlade koreografe, dramaturge, plesalce in performerje, ki bo potekal od avgusta do novembra 2023. Kaj je bil vzgib, da ste se lotili tega nekoliko drugačnega projekta?
Občasno spremljam delo mladih plesnih ustvarjalk in ustvarjalcev ter menim, da je ključno, da imajo priložnost, da za svoje nadaljnje delo pridobijo različna koreografska in dramaturška orodja. Ne zaradi tega, da bi potem ta orodja neposredno kopirali v svojem delu, ampak da bi jih na svoj način predelali in uporabili znotraj lastne avtorske poetike. Koreografski laboratorij ima namen nuditi različne pristope h koreografiji, plesni dramaturgiji in glasbi v okviru razmišljanja o sodobnem plesu. Vsaka delavnica bo trajala od štiri do šest dni. Pomembno je poudariti, da mentorji ne bomo delali koreografskih materialov, ampak nudili orodja in izhodišča za gradnjo ter razvoj koreografij udeležencev laboratorija, ki jih bodo izdelovali sami – bodisi solo materiale bodisi duete ali skupinske koreografije.
Je to na nek način nadaljevanje plesnih delavnic, ki si jih imela kar nekaj let pod imenom Vibra, a so (ne vem, zakaj, če nam pojasniš) zamrle?
Do neke mere je to nadaljevanje ideje Vibre, saj smo tudi na Vibri poleg tehničnih plesnih in teoretskih delavnic v program vključevali koreografske programe. Vibra je zamrla v času kovida. Iz povsem zasebnega razloga – zaradi pomanjkanja časa.
V ekipi nisi sama. Delavnice bodo poleg tebe vodili še Petra Hrašćanec in Nenad Sinkauz iz Hrvaške, naša Andreja Rauch Podrzavnik skupaj z gostujočim glasbenikom. V tem času bo nastajal tudi kratek film pod vodstvom Matjaža Mraka. Kaj vas druži in v čem ste si različni, da ste zanimivi za potencialne udeležence?
Petra, Andreja in jaz smo zavezane raziskovanju plesa kot medija, njegovih različnih artikulacij in razvijanju uprizoritvenih in koreografskih orodij. Torej ne sodimo v strujo ‘performerjev’, ampak koreografinj, za katere je značilno, kot Petra piše o svojem delu, “raziskovanje telesa kot uprizoritvene resničnosti skozi različne medije” – ples, glasbo, gledališče, film … Vsaka od nas ima drugačen pristop h koreografiji, vendar nas vse odlikuje zanimanje za fizične in čustvene arikulacije plesa.
Petra bo svojo delavnico vodila z odličnim hrvaškim glasbenikom Nenadom Sinkazuom, ki je ustvaril glasbo za mnoge plesne in gledališke predstave ter filme. Andreji pa se bo v drugem sklopu njenih delavnic pridružil tudi glasbenik (o izbiri glasbenika nas bo še obvestila). Mislim, da bodo različne perspektive raziskovanja koreografskega jezika, vezane na glasbo in dramaturgijo, zanimivo soočenje za udeležence laboratorija. Pomemben del tega programa je kratek dokumentarni film v režiji Matjaža Mraka, ki bo nastajal v času delavnic. Matjaž bo s kamero občasno spremljal proces in ga dokumentiral. Na ta način želimo predstaviti mlado generacijo plesnih ustvarjalcev. Nastale materiale bodo udeleženci lahko tudi predstavili na festivalu Živa novembra v Španskih borcih. (vse natančne informacije in prijavo najdete na spletni strani https://mirabelka.si/koreografski-laboratorij/ op. u.)
Zdi se mi v teh časih pomemben podatek, da je delavnica brezplačna. Kako pa se financirate?
Določeni programi morajo biti brezplačni, zlasti če so profilirani na razvoj mlade umetniške scene. Program je brezplačen za izbrane udeležence, namenjen pa plesnim ustvarjalcem od 19. leta starosti dalje. Na delavnice se je treba prijaviti z življenjepisom, motivacijskim pismom in kratkim video zapisom svojega dela. Za nas je to pomembno, da lahko ustvarimo skupino, ki bo kompatibilna, udeleženci pa bodo imeli podobno stopnjo predznanja. Število mest na vsaki delavnici je omejeno na največ sedem. Projekt je lahko brezplačen, saj ga je finančno podprla Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo; partner projekta je pa JSKD.
Ali rada deliš svoje znanje naprej na mlajšo generacijo, med plesne kreativce? Kako vznemirjena je tvoja pedagoška žilica?
Delo z mlajšo generacijo je vznemirljivo, saj je vedno obojestranska izmenjava znanja in perspektiv. Jaz lahko ponudim to, za kar menim, da bi znalo biti v pomoč na njihovi poti, od njih pa vedno dobim vpogled v nove trende ali drugačne načine razmišljanja. To velja za soočanja, ki jih imam z mlado generacijo znotraj pedagoškega dela oziroma tudi ko se srečujemo z mladimi plesalci ali igralci pri plesnih ali gledaliških predstavah.
Dandanašnji je seveda izziv biti kreativen, drugačen, zanimiv za občinstvo, saj se nam gledalcem zdi, da smo ‘že vse videli in okusili’. A verjetno se ne boš strinjala z mano. Kje so še rezerve v plesnem in koreografskem ustvarjanju?
Umetnost je zame sinteza zunanjega sveta in refleksije le-tega skozi zasebni intelektualni in emotivni potencial ustvarjalca. Zato se mi zdi, da nikoli ni možno reči, da smo videli in izkusili vse, saj se sam svet nenehno spreminja, zato bo njegova refleksija, predelana skozi ‘sistem’ posameznika, vedno vsaj nekoliko drugačna. V primeru velikih umetnikov, ki spreminjajo trende in forme posameznih žanrov (kaj šele, če izumljajo nove!), pa je bistveno drugačna, vznemirljiva in hkrati moteča.
Če me spomin ne vara, je bila tvoja/vajina (Mateja Rebolj) zadnja predstava Preludiji in fuge, za katero je naša recenzentka Daliborka Podboj navdušeno zapisala med drugim tudi to: “Koreografija dobesedno zadiha z Bachovo skladbo, tudi se slišno dopolnjuje in strukturira v zastavljeni kompozicijski viziji, ko sta z glasbo eno, en dih, en čustven izdih.” Na moji spletni strani si bila nominirana oz. sta bili z Matejo Rebolj nominirani za naj par minulega leta. Izhodišče za vprašanje, ki se glasi: Kako drugačni so pristopi h kreaciji zase – za solo predstavo, za duet ali skupino? Od česa je odvisna kreacija, pa upam, da ne samo od financ?
V idealnem primeru izbiramo obliko glede na temo ali polje raziskave, ki ga želimo obravnavati. Pri obliki solo predstave je pogosto najbolj prisotna avtobiografska nota. Sama se odločam za obliko sola, če želim na sebi preveriti nek drugačen uprizoritveni pristop. Duet je najbolj možno intimno srečanje, in sama obožujem to obliko. Skupinske predstave pa zahtevajo neko večjo silovitost, po drugi strani pa tudi koreografsko natančnost pri gradnji struktur – prostorskih, dramaturških in kompozicijskih. V Sloveniji vsekakor delamo premalo skupinskih predstav. To je škoda za razvoj koreografskega jezika, saj zgolj prek skupinske oblike lahko raziskujemo kompleksnejše koreografske strukture. Pomanjkanje predstav z večjo zasedbo je posledica načina financiranja. Količina sredstev, ki jih lahko prejmemo za posamezno predstavo, praktično onemogoča financiranje večjega projekta. Odsotnost produkcije skupinskih predstav ima gotovo negativne posledice tudi za mlajšo generacijo plesalcev. V trenutni situacij, če sami ne naredijo svoje solo predstave ali dueta, nimajo kje plesati. In tu smo nazaj pri koreografskem laboratoriju, ki je namenjen temu, da mladim ponudimo vsaj drugačna orodja in vpoglede za nastajanje njihovih predstav. Laboratorij omogoča tudi platformo, kjer se lahko med seboj plesni ustvarjalci srečajo in skupaj delajo v okviru delavnice, ki ni naravnana neposredno na izdelek.
Deluješ na liniji Poljska–Slovenija in obratno. Koproducentstvo je trenutno ena od uspešnejših možnih oblik sodelovanja, kajne? Ali lahko brez tega predstava sploh nastane?
Delujem na različnih linijah, tudi na liniji Poljska–Slovenija. Mislim, da je za koreografe in plesalce značilno, da smo popotniki. Nismo vezani na jezik in delujemo v različnih državah ter znotraj različnih žanrov.
Kakšna je v tem trenutku poljska sodobna plesna scena? Nam jo malo razgališ?
Pred nekaj časa je bila mlajša generacija (zdaj 30+) koreografov na Poljskem poimenovana ‘Solo generacija’. To se je zgodilo zaradi istega razloga kot v Sloveniji – financiranja. Scena na Poljskem je izjemno raznolika in bogata. Je ogromno odličnih koreografinj in koreografov ter tudi nekaj sodobnoplesnih kompanij (Poznan, Lublin, Gdansk, Varšava …). Če se vrnem na slovensko plesno sceno, se mi zdi, da je škoda, da pri nas obstaja zgolj ena kompanija sodobnega plesa. To je bistveno premalo za tako bogato plesno sceno in veliko količino odličnih mladih plesalcev.
Se imaš za poljsko-slovensko ustvarjalko ali to sploh ni pomembno?
Zdaj sem povsod tujka – na Poljskem in v Sloveniji. V Sloveniji živim dlje, kot sem živela na Poljskem, državljanstvo pa imam Poljsko. Okoli pol leta v letu sem v Sloveniji, preostalo polovico pa drugod po Evropi. Ne znam odgovoriti na to, kam pripadam, kar tudi mene bega.
Kaj pa pravi statistika? Koliko predstav si skreirala, koliko Viber si organizirala? Kje si največkrat gostovala?
Nisem najboljša v statistikah in nisem štela. Na ene predstave sem ponosna, za druge bi želela, da gredo v pozabo. Tako, da če bi štela, bi verjetno štela selektivno in subjektivno. Vem, da je bilo osem izdaj Vibre, naredila sem pa kar nekaj svojih predstav doma in v tujini ter kar nekaj koreografij za gledališke predstave. Da ne štejem delavnic …
In kakšen bi bil danes odgovor na moje tradicionalno vprašanje vam plesalcem: Kaj prinaša ples v tvoje življenje in zakaj plesati?
Ni možno vsega artikulirati skozi besede. Ples oziroma gib ali vsaj vzgib za gib je tam, kamor beseda ne seže. Ples ima toliko možnih oblik in funkcij – od obrednega, zdravilnega do uprizoritvenega plesa, baleta, flamenka, sodobnega plesa idr., da ga je težko zajeti v enem stavku. Dejstvo pa je, da vse te zvrsti veže dejstvo, da znotraj plesa ostajamo v stiku s telesnostjo, fizično resničnostjo, po drugi strani pa nam omogoča nasprotno – prvinsko potrebo po ‘odlepiti se’ od trenutne realnosti in nasprotovanju fizikalnim silam. Bivanje v trenutku, v telesu in poskus, da presežemo fizikalne omejitve.
Hvala in želim krasno ustvarjalno poletje!
Hvala in krasno poletje želim tebi in bralcem Parade plesa!
