Spoznajte plesalko hip-hopa, ‘freestajlerko’ in pedagoginjo Tino Božič iz BPS!
Draga Tina, pozdravljena na Paradinem portalu. Najbolje, da začneva intervju s pogledom na tvoje plesne začetke, da prideva do pogleda na leto, ki mineva. Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj?
Pozdravljena, Barbara, hvala za povabilo. Za mojo plesno pot je pravzaprav zaslužena moja babi, saj me je pri treh letih vpisala v neko plesno šolo na cici urice. Od takrat naprej je ples prisoten tako ali drugače v mojem vsakdanu. Verjetno si ni mislila, da bo ples postal način mojega življenja.
Na netu najdem samo tvojo kratko biografijo, povezano z BPS-jem (Blejski plesni studio) iz Radovljice, ki mu, kot vidim, ostajaš zvesta vse do danes, ampak v funkciji plesna trenerke. Torej kdo vse je vplival na tvoj plesi razvoj?
Ob koncu osnovne šole sem se pridružila plesnemu društvu BPS Radovljica (takrat imenovani Blejski plesni studio). Tam so se stvari delale drugače, kot sem bila vajena do takrat. Nisi prišel samo plesat, prišel si trenirat. Miha Krušič je bil vrhunski trener. Takrat v BPS-ju pod njegovim mentorstvom, obkrožena z ljudmi, ki jih imam še danes za svojo družno, se je prvič rodila ta pristna, iskrena ljubezen do plesa. Vedela sem, da se s tem želim ukvarjati do konca življenja.
Miha nas je vse vzgajal v zelo samostojne plesalce, zgodaj smo dobili prostor za svojo kreativo, in tako se je znotraj BPS-ja nato formiral Abismo crew v prvotni zasedbi pod mentorstvom Romana in Vesne Urek. Pozneje, ko smo delovali v Urban Roofu, pa se je zasedba ‘ojačala’. Na kupu smo se znašli ljudje s podobno miselno naravnanostjo. Hip-hop je za nas predstavljal nekaj več kot le trening in nato nek nastop/tekmovanje. Celotno kulturo smo začeli globlje raziskovati in predajati znanje in spoznanja naprej. Začeli smo graditi ‘community’ (=skupnost). Takratna zasedba tega Abismo crewja, ki ga hip-hop Slovenija pozna, vsak od njih (Vesna, Roman, Gašper, Žigan, Nejc, Alex in Karmen) pa je najbolj vplival na mojo rast in razvoj. Z njimi sem rasla in zrasla ne samo na plesni, ampak tudi osebni ravni.
So bili pedagogi ‘krivi’, da si postala in ostala hiphoperka?
V prvi vrsti je kriva glasba. Rnb, soul, breakbeat, funk, house, ‘proper’ boom bap. ‘Wau’, ko slišim kakovost, to me zadane v dušo. Zabava. Če se ne bi imela tako ‘fajn’ ob tem, kar počnem, ne vem, če bi ostala tu. Ljudje (soustvarjalci in mentorji), pedagogi imamo pomembno nalogo, saj smo prvi stik in ogledalo kulture/plesnega stila, ki ga zastopamo. Tako da ja, tudi moji mentorji so zaslužni za to, da sem postala in ostala plesalka urbanih plesov. Primarno plesalka hip-hopa. S pomočjo mentorjev, učiteljev sem spoznala, koliko mi ples pomeni, kako se s trdim delom daleč pride in kako se ves trud, energija in tudi odrekanja poplačajo.
Si tudi članica Abismo crew, ki se ukvarja z urbanimi plesnimi stili. Kaj natanko počnete in kakšen vpliv imate na plesa željne kandidate oziroma okolico, ki vas spremlja?
Ja, seveda, Abismo forever (smeh). Roman in Vesna sta del moje družine. Plešemo, treniramo, organiziramo in se udeležujemo hip-hop dogodkov. ‘Back 2 sql jam’ je bil naš zadnji predkoronski dogodek, ki bo gotovo nazaj. Z Vesno se veliko pogovarjava o konceptih treniranja, tudi o načinu motiviranja in vzgajanja plesalcev, ki obiskujejo treninge. Stremimo k temu, da predajamo znanje in ljubezen do hip-hop plesa, kulture na prihodnje generacije. Ni nam vseeno. Hip-hop spoštujemo in želimo, da v Sloveniji dobi mesto in zasluženo spoštovanje. Na delavnicah, ‘freestyle sešnih’ skušam ustvarjati nek varen prostor za ples, v katerem, upam, da bo vedno manj prostora za ego in vedno več prostora za resnično ekspresijo in ljubezen do glasbe in gibanja.
Je biti plesalka urbanih stilov še vedno nekaj posebnega pri nas ali smo šli že čez vse stereotipe o ženskih plesalkah tega stila?
Ne čutim se posebno, ker sem nežnejša predstavnica urbanih plesov. Vsak iskreni plesalec urbanih stilov je nekaj posebnega.
Zdi se mi, da vas je vse več in več plesalk oz. ste kar številčno enakovredne plesalcem. Se motim? Nam mogoče pojasniš, kakšno je to razmerje?
Se strinjam. Bi rekla, da smo si številčno kar enakovredni.
Kaj pa v plesnem smislu? Kako in v čem se razlikujete od moških plesalcev?
To je naprimer nek stereotip v hip-hop plesu: ženske bolj nežne, čutne, moški pa agresivni, močnejši. Preko tega, vsaj upam, da smo šli. Vsak od nas ima v sebi obe energiji, žensko in moško. Potem pa je odvisno od komada in trenutka, katera energija bolj prevzame telo in na kakšen način se posameznik, ne glede na spol, izrazi. Bo to bolj elegantno, čutno, nežno, močno, ‘bojevniško’. Načini se med seboj ne izključujejo. Preko razvijanja svojega stila vsak tudi pride do gibanja, ki njegovemu telesu ustreza. Zato v hip-hop ‘freestyle’ svetu malokrat zasledimo ločevanje kategorij glede na spol. ‘Betl’ je 1 vs 1 ali 2 vs 2 ali crew vs crew. Ne xy vs xx.
Si tudi pedagoginja oz. trenerka. Koga poučuješ in kako pristopaš k učenju, kaj je najbolj pomembno?
Poučevala sem že vse starostne skupine, od triletnikov dalje. Tekmovalce in rekreativce. Trenutno poučujem skupine od mladincev naprej (od 13. leta dalje). Srednjo in napredno stopnjo. To mi paše, saj z njimi napredujem tudi sama. Treninge imam razdeljene na učenje nečesa (osnove gibanja, osnovni koraki, variacije teh korakov, različni koncepti) utrjevanje (= drill variacij, nekega zaporedja, tu notri je zajeta tudi vzdržljivost), ‘labbin’ (raziskovalni del, kjer vsak plesalec v svojem stilu poskuša poustvariti in tudi nadgraditi, kar smo na določenem klasu osvojili, včasih dam tudi kakšne smernice znotraj tega, da jim ni pretežko), potem pa pride na vrsto ekspresivni del (znotraj priučenega/naučenega premikanje meja: prosto izražanje = ‘freestyle’). Včasih naredimo tudi kakšno koreografijo, da se vklopi drugi del možganov, in pa nujno potreben, skoraj obvezen je trening za moč in vzdržljivost, saj s fizično pripravljenim telesom lažje raziskuješ svoje gibalne sposobnosti. Spodbujam plesalce, da poiščejo svoj stil. Ne želim, da postajajo kopije mene. Tudi pri usklajevanju točke za kakšen festivalski oder se močno potrudim, da kljub usklajenosti lahko vsak posameznik ‘doda nekaj svojega.
Kako balansiraš med lastnim ustvarjanjem in ustvarjanjem za druge in seveda med pedagogijo?
Vse se prepleta. Kot pri lastnih otrocih: učim njih, oni pa učijo mene.
Sama imaš izkušnje s tekmami tako IDO kot udeležbami na festivalih in ‘battlih’. Kaj je pri tem največja motivacija za plesalca in kaj za pedagoga?
Verjetno želja po napredku in potrditev, da si na pravi poti (za plesalca in pedagoga).
Kaj pa prinašajo zmage in kaj ne tiste dovolj dobre uvrstitve na teh tekmah?
Zmage in lekcije bi morale prinašati neskončno motivacijo. Vsakič ko stopiš na katerikoli oder, poskušaj premagati sebe. Mogoče se to sliši klišejsko, ampak ko to trditev zares razumeš, se nekako razbremeni nepotrebni/umetni pritisk in zares lahko zasiješ.
Ali lahko rečeva še kakšno na temo ‘breaking’ in olimpijske igre, prosim. Kakšne misli te obhajajo ob tem, da je ‘breaking’ sprejet med olimpijske športe?
Najprej vsem ‘brejkerjem’ (dekletom in fantom) moj največji poklon. Premalo se zavedamo, koliko je to, kar oni zganjajo, težko. Koliko treninga je potrebnega, koliko poškodb … Noro res, na kakšno raven se je dvignil ‘brejk’. Zasluženo je lahko olimpijski šport.
Se ukvarjaš tudi z zamislijo, da se poskusiš kvalificirati oz. kdo meniš bo sploh prišel v ožji zbor?
O tem iskreno ne razmišljam.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno, tisto, ki jo najbolj poznaš?
Naša slovenska plesna scena raste in se razvija. Vedno bolj smo povezani. Vsaj v krogih, v katerih se gibljem jaz. Za preostale pa ne vem.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples mi predstavlja svobodo, ljubezen, skratka vse lepe imenovalnike. Zaradi plesa sem, kdor sem, in sem, kjer sem. Žalosti pa me to, da v Sloveniji ni dovolj cenjen. Težko je brezskrbno živeti le od tega oziroma redkim uspe, pa še to ne na slovenskih tleh, ampak v tujini.
Ples pa ni tvoja služba, ker … Kaj počneš?
Ja, glede na to, da imam družino in majhne otroke, sem se odločila za socialno varnost. Rekla sem si, pa saj plesa mi zares nihče ne more vzeti, samo ‘malo’ bom morala prilagoditi urnik. In res gre. Še dobro da sem ‘freestajlerka’ (smeh). Zaposlena sem na ZZZS-ju (Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije), popoldne pa še vedno učim v našem ljubem BPS-ju in letos imam tudi odprte delavnice v Dance Studiu Spice v Kranju.
Napišiva še kaj iz tvojega zasebnega življenja, saj vidim, da svojih otrok ne skrivaš niti partnerja. Kdo je družina Tine Božič?
S partnerjem Jakom Nardinom imava dve punčki, Mio (pet let) in Naio (tri leta). Moja družinica je moj svet, so največja ljubezen mojega življenja. Zaljubljena sem v njih. Vsak dan posebej sem hvaležna za to, kar imam, in nikakor mi to ni samoumevno. Biti mami je moja najljubša vloga.
Vsi plešete, kajne?
Vsi. Vsak po svoje, včasih skupaj.
Kaj pa počneš, kadar ne plešete?
Veliko smo v naravi. Gorenjska je prelepa, tako da nam ne zmanjka skritih kotičkov.
Si specialistka za kakšno kuharijo, ročna dela ali kaj tretjega?
Ja, rada kuham. Sploh kadar mi ni treba in imam čas. Veganski burgerji so definitivno moja specialiteta. Veliko s svojimi puncami tudi rišem in ustvarjam, ampak ne morem reči, da moj talent presega kakšne ustvarjale meje. Mi je pa ‘fajn’.
In kakšen je pogled na iztekajoče se leto?
Malo imam slabo vest za vnaprej zapisane besede, saj vem, da je v svetu totalna kriza, ampak minulo leto je bilo za nas čudovito. Z Jakom sva dobila neprecenljivo darilo – čas. Vse se je ustavilo, delo se je začelo od doma. Ker nimava šoloobveznih otrok, nisva imela niti skrbi s tem. Bili smo skupaj in nikomur se nikamor ni mudilo. To obdobje je dodatno okrepilo našo vez. Zdaj si želim, da se stvari postavijo nazaj na svoja mesta, saj pogrešam dogodke, brezskrbne treninge, gnečo …
Kaj konkretnega te čaka v prihodnjem letu?
Povabljena sem na nekaj dogodkov, samo o tem ne bi pisala, dokler organizatorji ne objavijo zadeve. Z Jakom načrtujeva ponovni obisk Suncebeata (house festivala). Pa prepričana sem, da bo še kaj zanimivega prišlo vmes. Ne morem načrtovati daleč vnaprej, nisem tak tip, sproti se dogovarjamo za stvari in prilagajamo situacijam.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Telefon, ključe in denarnico so, odkar imam otroke, zamenjali: elastika za lase, mokri robčki, kak prigrizek, ki reši dan.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Tina?
Če napišem, da je moje življenje do potankosti urejen kaos, se bodo vsi, ki me poznajo, s tem strinjali. Aja, v dvorani imam vedno svoj stekleni kozarec. Ne samo v BPS-ju. Ga nosim s seboj.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
LJUBEZEN.
Hvala za intervju in povabiva bralce k ogledu oddaje Parada plesa, ki bo na sporedu 23. januarja 2022 ob 18.45 na TV3, v kateri pa bova povedali še kaj več. Srečno!