Tim Klemenčič. Ples je ena sama ljubezen in daje občutek svobode in veselja, tudi če se v določenem obdobju ne počutiš najbolje

Tim Klemenčič na nastopu za Severinin šov (foto: osebni arhiv)

Pogovor s plesalcem, koreografom in pevcem Timom Klemenčičem

Dragi Tim, ali te je situacija s koronavirusom kaj prizemljila oziroma ustavila, saj se mi zdi, da te je bilo praktično nemogoče ujeti v minulih mesecih? Kakšno je trenutno stanje oziroma dogajanje pri tebi?
Definitivno me je, kajti zadnje čase so se nam stvari zdele preveč samoumevne. Zdaj pa je prišlo do situacije, ki nam je vsem vzela svobodo do stvari, ki jih radi počnemo. Trenutno dogajanje je dom, družina, športne aktivnosti v naravi in dogovarjanje naslednjih korakov v karieri.

Z Natašo Bekvalac

Ampak če pogledaš na obdobje ne tako dolgo nazaj, ni bilo veliko ‘offa’, kajne? Kot del plesne ekipe, ki spremlja različne pevce, si bil non-stop v akciji malo v Sloveniji in mnogo v Beogradu. Nam našteješ, za koga vse si plesal, recimo v zadnjem letu dni?
Tako je od Slovenije do Srbije pa kar do Libanona. V zadnjem letu dni sem nastopal v TV-oddaji Celebrity Duets, kjer sem nastopal za veliko zvezdo po imenu Maya Diab. Na balkanskih odrih pa Sara Jo, Nataša Bekvalac, Lepa Brena, Andrija Jo in še nekaj drugih imen.

K sodelovanju sta te povabila Žiga Sotlar in Matic Zadravec, plesalca in koreografa plesnih in odrskih točk. Zakaj si se odzval vabilu, kaj je bilo privlačno pri ponudbi?
Žigi in Maticu se vedno z veseljem odzovem k sodelovanju. V zadnjem letu dni pa smo skupaj ustvarjali za velike projekte, ki bi jih vsak plesalec z veseljem sprejel.

Kako doživljaš to vzdušje na odru pred takšno množico, ki hodi na te koncerte? Lahko poveva kakšno številko, koliko gledalcev se zbere v arenah?
Lahko rečem, da je vzdušje nepopisno. Število šteje tudi do 20 tisoč ljudi, in nastopati pred takšno množico je vedno velik izziv. Je pa tudi stresno, ker se v istem trenutku odvija veliko stvari in ljudje se derejo, ti razmišljaš o koreografiji, izvedbi, mimiki obraza, kamerah, preoblačenju, pozicijah in še bi lahko našteval. Ampak na koncu je vedno ves trud poplačan.

Plesni začetki

Tim, kako si sploh zašel na plesno pot? Nič kaj veliko ne vem o tebi, zato prosim, da se malo razgaliva za naše bralce in bralke. Kdo te je navdušil za ples, kdo so bili tvoji pedagoginje, pedagogi, plesne šole, kamor si hodil?
Začelo se je v krogu družine, kjer sem vedno kot otrok plesal na raznih družinskih druženjih, piknikih in rojstnodnevnih zabavah. Imel sem samo šest let in tam so starši videli, da sem velik talent za ples. Zelo kmalu za tem so me vpisali v Plesno šolo Urška Kranj. Moj prvi pedagog je bil Jernej Šerjak, ki mi je dal veliko znanja in priložnosti učenja od tujih koreografov, kar v tistem času ni bilo tako na dosegu, kot je zdaj. Leta pozneje sem dobil priložnost od Nike Kljun za tekmovanje v Blackpoolu v Angliji in od takrat je vlogo pedagoga prevzela prav ona.
Kdaj pa si se odločil za samostojno pot? In ples je, menim, tvoja ‘služba’, kajne? Kaj ti sploh pomeni, da lahko živiš za ples in od njega?
Preprosto sem to vedel od samega začetka, zato sem leta in leta gradil, da je pozneje prišlo do takšnih dosežkov. Veliko truda, tekmovanj, treningov in seveda predanosti. Brez mame in finančne podpore pa to danes definitivno ne bi bilo isto.
Poleg samega plesa tudi koreografiraš, kajne? Kaj in za koga?
Seveda, koreografiral sem že veliko manjših in večjih stvari. Najbolj pa mi je ostalo v spominu večkratno sodelovanje z Jeleno Karleušo. Bilo je nekaj posebnega, na visoki ravni in zelo hitro smo se povezali. Naš izdelek pa še danes odmeva na Balkanu.

Za svoje telo skrbiš tudi v fitnesu, tega ne moreš skriti. Zakaj je pomembno, da je tvoje telo tako ‘fit’?
Redno treniram in skrbim za svoje telo. Mislim, da je to za naš poklic zelo pomembno s fizičnega in psihičnega vidika. Velikokrat smo na odru razgaljeni in ljudje radi ocenjujejo. Iskreno rečeno to počnem zase in zaradi svojega zadovoljstva.

Se ti zdi, da je dovolj prostora za vse plesalce tvojega kova?
Za vse gotovo ni dovolj prostora, ker imamo veliko dobrih in kakovostnih plesalcev tako v Sloveniji kot v tujini. Nekaterim uspe, nekaterim žal ne. ‘Šovbiznis’ ni za vse, odvisno je od vsakega posameznika in kako se sooči z določenimi pogoji in dejstvi, ki so v tem poslu neizbežni.

Te zanima tudi kaj drugega poleg plesa? In kaj je to?
Ja, to je pevska kariera, na katero se trenutno osredotočam. V Libanonu sem dobil priložnost in nekaj mesecev nastopal kot glavni pevec v največjem klubu po imenu Skybar. Od takrat sem dobil veliko novih ponudb iz tujine, ampak nam je žal trenutna situacija ustavila vse načrte.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples je ena sama ljubezen in daje občutek svobode in veselja, tudi če se v določenem obdobju ne počutiš najbolje. Človek preprosto ne more biti slabe volje in hkrati plesati. Kar me pa jezi in žalosti je cenjenost plesalcev. Mislim, da še vedno nekako nismo športno sprejeti, kar je velik absurd, in ne vem, kako še ljudem dokazati, da je v ozadju vsega tega blišča, ki ga oni vidijo, veliko garanja in odrekanja. Zadnja stvar, ki bi jo še dodal za vse naročnike vredni smo veliko več!

Si človek, ki načrtuje svoje podvige ali daješ priložnost življenju, da te pelje po svoje?
Jaz bi sebe postavil v neko sredino, ker se mi je velikokrat zgodilo, da sem nekaj načrtoval, na koncu pa se je odvilo povsem drugače. Velikokrat v življenju ne gre vse po načrtu, kar pa ne pomeni, da je to konec našega želenega cilja.
Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavil kot oseba in kot plesalec/koreograf. Kdo si, Tim Klemenčič, in kam si namenjen?
Ne bi se več opredelil kot samo plesalec in koreograf. Delam na novem poglavju v svojem življenju, in to kot artist/izvajalec svoje glasbe v povezavi s plesom. Namenjen sem definitivno v tujino, samo bo treba počakati, da se stanje v Sloveniji in svetu normalizira.
Naštej tri stvari, brez katerih ne greš nikamor.
To so: telefon, denarnica, ključi.

Po čem si najbolj prepoznaven? Kaj je tisto, da ljudje rečejo, ja, ni kaj, to je naš Tim?
Na kratko rečeno bi to bilo: zabaven, pozitiven in samozavesten.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Bodi to, kar si, je nekako ključ do uspeha. Vse je mogoče, če stremiš in delaš na tem, kar bi rad v življenju dosegel. Sanjaj nemogoče!
In kaj si v tem trenutku najbolj želiš?
V tem trenutku si najbolj želim, da virus, ki je ustavil svet, odide tako hitro, kot je prišel. “People be strong and positive” (ljudje, bodite močni in pozitivni, op. u.)