Thomas Giugovaz. Plesati balet ni le moje delo, temveč tudi strast

Pogovor z baletnim plesalcem, ki je po plesanju v ZDA in Hongkongu postal član ljubljanskega baleta kot solist v zboru.

Dragi Thomas, pozdravljen na moji spletni strani. Hitro sva se dogovorila za intervju. Se mi dozdeva, da si človek akcije, ali si me zavedel?
Res je, sem zelo spontan in neposreden (včasih celo preveč?). Čutim, da moram vedno povedati to, kar želim, in se pri tem truditi biti čim bolj iskren in pravičen tako do sebe kot do drugih.

Ukvarjati se z baletom gotovo pomeni tako akcijo, kot potrpežljivost in natančnost. Zakaj si se vpisal na balet?
Plešem že dlje, kot mi seže spomnim, z vedno večjo strastjo, predanostjo in bontonom, kar so po mojem mnenju osnove za uspeh v tej umetniški zvrsti. S plesom sem začel pri petih letih v Trstu na amaterski ravni. Starša mi pripovedujeta, da me je popolnoma očarala Kate Winslet kot Rose v filmu Titanic (1997), ko je plesala na zabavi na konicah prstov … Gotovo je bil to moj prvi navdih in glavni razlog, da sem začel plesati. Pravita tudi, da sta bila potrebna le ritem in glasba in že sem začel premikati svoje telo v plesnih ritmih.
Nisi daleč od Slovenije, prihajaš iz Trsta in svoje šolanje si končal na sloviti akademiji La Scalla. Zakaj si šel na eno najboljših baletnih šol?
Imel sem veliko srečo, da sem bil pri 11-ih letih sprejet na Akademijo La Scalla, kar ne bi bilo izvedljivo brez neskončne podpore moje družine. Ko me je nekega poletja direktor Akademije videl plesati, me je na moje veliko veselje povabil, da nadaljujem s študijem in se takoj preselim v Milano, kar sem tudi storil. Leta 2008 sem tako začel s študijem baleta na profesionalni ravni.

Seveda ste fantje ne samo v baletu, ampak v plesu na splošno bolj iskani kot plesalke. Je to še vedno tako ali se spreminja?
Menim, da to pravilo velja bolj za preteklost kot za današnji čas. Osebno sem med svojimi ženskimi in moškimi baletnimi sodelavci vedno naletel na približno enako število. Po drugi strani pa pri plesu na ljubiteljski ravni opažam, da je pomanjkanje moških plesalcev večje kot v profesionalnem okolju. K sreči družbeni mediji in televizija vedno bolj poudarjajo neštete možnosti v plesu za oba spola, kar pomaga predvsem moškim plesalcem, da se lažje odločijo za ta poklic, ne da bi se ozirali na predsodke nekaterih ljudi.

Po koncu šolanja pa si takoj postal član Washington Balleta pa Sarasota baleta in baleta Hongkong. Kako ti je to uspelo?
Takoj po diplomi na milanski Akademiji sem začel svojo profesionalno kariero v The Washington Balletu, potem pa postal član baletnega ansambla pri The Sarasota Ballet na Floridi, za katerega sem opravljal avdiciji leta 2015 in 2016 v New Yorku, vedno skupaj s še 300 drugimi kandidati. Le nekaj oed vseh nas je uspešno prestalo avdicijo in dobilo zaposlitev. Čez nekaj časa sem napredoval v status Coryphèe (baletni solo zbor) in na Floridi ostal tri sezone. Združene države sem zapustil leta 2019 zaradi povabila umetniškega direktorja hongkonškega baleta, naj se pridružim njihovemu baletnemu ansamblu kot Coryphèe plesalec.
Kakšne so tvoje izkušnje s temi velikimi kompanijami?
Mislim, da je čudovito biti del velike baletne skupine. Neverjeten občutek je, ko te vsak dan navdihujejo ducati nadarjenih in dinamičnih plesalcev ter zato občutiš notranji izziv izboljšati svoje trenutne zmogljivosti. Zdrava konkurenca poveča plesalčevo motivacijo, da želi delati več in preseči svoje meje.

(P)osebno (foto: Darja Štravs Tisu)

In po večmilijonskem Hongkongu si se znašel v Ljubljani. To pa je gotovo sprememba. Kako in zakaj se je zgodila Ljubljana? Si poznal naš baletni ansambel?
Ljubljana je po številu prebivalcev petintridesetkrat manjša in tisočkrat mirnejša od Hongkonga. Ko je covid-19 prizadel Azijo januarja lani, sem bil na počitnicah v New Yorku, kjer sem praznoval kitajsko novo leto. Zaradi zaskrbljujoče zdravstvene situacije se nisem vrnil nazaj v Hongkong, temveč po razmisleku sprejel odločitev, da zapustim službo v hongkonškem baletu. V začetku februarja sem opravil avdicijo v Ljubljani, takratni umetniški vodja po pooblastilu ravnatelja, Petar Đorčevski, mi je ponudil mesto plesalca v solo zboru, in tako sem se pridružil ansamblu.

(foto: Darja Štravs Tisu)

Kaj ti je najbolj všeč tukaj oz. v ansamblu oz. baletni hiši?
V ljubljanski operni hiši mi je predvsem všeč izredno profesionalno in delovno okolje z visoko usposobljenimi zaposlenimi in menedžmentom. Počutim se počaščeno, srečno in blagoslovljeno, da lahko ljubljansko Opero imenujem svoj drugi dom.
Kakšen plesalec si? Kako bi se opisal?
Lahko bi rekel, da sem bolj tehničen tip plesalca. Najprivlačnejša in najpomembnejša se mi zdi baletna tehnika in njena ‘čistoča’, morda zato, ker sem tudi sicer v življenju zelo organiziran, odločen in pozoren na podrobnosti.

Ne vem natančno, koliko si star, a videti si zelo mlad. Na čem vse boš gradil svojo kariero?
Star sem 24 let. Svojo kariero poskušam graditi na način, da na vsakem koraku povezujem talent, tehniko, ljubezen in strast do te oblike umetnost.
Kaj pa bi bil vrh tvoje kariere oziroma kaj vse si želiš na poti do zvezd?
Mislim, da vsi plesalci ob začetku svojega potovanja stremimo k vrhu gore, pot ni lahka in na želeni uspeh vplivajo številni dejavniki. Poskušam se osredotočiti na sedanjost in vsak dan trdo delati, da počasi in dosledno gradim svojo prihodnost. Pomembno je, da raje kot z vrstniki ‘tekmujemo’ sami s seboj, kar bi moralo prispevati k našemu vsakodnevnemu navdihu. Moj življenjski cilj je z vsakim prihodnjim dnem postati boljši človek, kot sem bil včeraj, tako osebno kot na delovnem mestu.

(P)osebno (foto: Darja Štravs Tisu)


Kako se pripraviš na vlogo, ne samo v tehnično? Zadnja vloga je bila v koreografiji Claudie Sovre. Kako sta se ujela s soplesalko Johanno Monfret?
Plesati solistične in glavne vloge je bilo ključni del moje osebne in umetniške rasti. Včasih je to pomenilo ponavljanje istih korakov znova in znova med pripravo na novo premiero, včasih poskušanje hitrejšega premikanja med baletnim treningom, spet drugič iskanje mehkejšega gibanja. Medtem ko si prizadevam, da bi bila moja izvedba korakov vedno maksimalno ‘čista’, opažam, da je pri procesu dela najzanimiveje izražanje pravih občutkov in čustev. Plesanje v duetu z Johanne je bila resnično zabavna in ljubka izkušnja, upam, da bomo dobili še kakšno priložnost pokazati občinstvu svoj izdelek. Claudia se je soočila z izzivom ustvariti koreografijo v izredno kratkem času. Njene zamisli, s katerimi smo se igrali, so bile bistre in zanimive. Rezultat skupnega dela je bil nastanek čudovitega dueta, ki je kljub svoji tehnični zahtevnosti vseboval ogromno čustev in lepote.

Tale korona čas nikakor ni prijazen do vas plesalcev. Kako ohranjaš kondicijo, kako ostajaš pozitiven?
Poskušam ostati pozitiven, tako da ostajam negativen na covid-19. Mislim, da situacije ne bi smeli vzeti preveč stresno, ampak jo kar najbolje izkoristiti. To je težko obdobje za vse, vendar smo v njem vsi skupaj, zato bomo iz tega prišli močnejši in začeli z novim, svetlim obdobjem. Doma sem našel svojo novo rutino v slogu pandemije, raztegujem svoje telo in delam baletni trening. Za vaje, ki jih sicer izvajamo ob baletnem drogu, uporabljam okenske police ali stole. K sreči imam doma pravi tip tal in veliko prostora za izvajanje baletnih vaj. Na splošno bi lahko rekel, da mi gre glede na trenutne okoliščine precej dobro Poleg domačih ‘battement tendus’ in ‘pliès’ poskušam hoditi in planinariti na svežem zraku, kolikor mi to omogoča vreme.
Počasi se kljub vsemu vračate v baletno dvorano in pripravljate nov baletni večer z novim umetniškim direktorjem Renatom Zanello, ki je tako kot ti Italijan. Imaš kakšna pričakovanja, česa se najbolj veseliš?
Čeprav bom večno hvaležen Petru Đorčevskemu, ki mi je ponudil prvo pogodbo v ljubljanski Operi, se veselim sodelovanja z našim novoimenovanim umetniškim direktorjem Renatom Zanello. Vsi si neznansko želimo in upamo, da se bomo kmalu vrnili na delo in začeli ustvarjati njegove, za nas nove balete. To bo nov začetek v vseh pogledih in nekaj, kar mi predstavlja veliko motivacijo. Držimo pesti, da se bo zgodilo čim prej.
Kot sem že omenila, prihajaš iz Trsta, torej ti Ljubljana ni tuja. Kakšno pa je življenje Italijana v Sloveniji?
Čeprav je Trst presenetljivo blizu Ljubljane, je prej nisem imel priložnosti obiskati, verjetno predvsem zato, ker sem se tako zgodaj odselil od doma. Živeti in delati v Ljubljani zame pomeni, da sem bližje družini kot kadarkoli prej. Domače lahko praktično obiščem, kadar hočem, in tudi oni z lahkoto pridejo k meni, saj je moj domači kraj oddaljen le uro vožnje od tu! Ogromno mi pomeni, da lahko plešem in živim tako blizu njih.

Ali imaš kakšen ljub kotiček v Ljubljani?
K sreči živim v hiši, ki je bila zgrajena v sedemnajstem stoletju tik pod Ljubljanskim gradom. O tem se večkrat pošalim z izjavo, da Castle Hill Park (Park Grajski grič) predstavlja moje dvorišče. Če bi moral izbrati svoj najljubši kraj v Ljubljani, bi se odločil prav za ta – Grajski hrib. Pogosto se sprehajam naokoli in opazujem, kako se sonce spušča za hrib, saj mi pot do vrha vzame manj kot pet minut.
Kaj pa slovenska hrana, katera je tvoja najljubša slovenska jed?
V Sloveniji poskušam jesti kaj novega vedno, ko imam priložnost, a mojo najljubšo hrano predstavljajo ljubljanski zrezek in palačinke. Zelo rad kuham, to je zame zelo sproščujoče, zato si skuham vsak obrok.

Ali si oseba, ki načrtuje, ali pustiš življenju, da gre svojo pot?
Kot sem že omenil, sem človek, ki ima večinoma rad stvari temeljito načrtovane. Seveda obstaja del mene, ki sledi instinktom in sedanjim trenutkom, vendar na splošno načrtujem vsak svoj dan in si postavljam cilje v njem. Večkrat si pomagam s samolepljivimi lističi, da me opominjajo na stvari, za katere moram še poskrbeti ali jih doseči, pomagajo mi ostati na pravi poti.
Kaj meniš, po čem si prepoznaven?
Večkrat sem slišal od prijateljev, da me moj parfum izdaja nekaj metrov naokrog, česar ne bom zanikal kot svoje osebne note.
Kakšne želje naj se ti izpolnijo letos?
Kot si iz dneva v dan želim doseči boljšo različico sebe, tako si želim doživeti tudi svet v boljši različici. Že zdaj se počutim blagoslovljeno in srečno zaradi vsega, kar sem dosegel, in lahko sem le hvaležen za vsak dan, ko sem obdan z ljudmi in stvarmi, ki jih imam rad.
Plesati balet pa je?
Plesati balet ni le moje delo, temveč tudi tudi strast. Ples mi ponuja občutek miru. Delati to, kar imam rad, je razkošje, ki ga občutim in cenim od samega začetka svoje plesne poti pa vse do danes.
Hvala in ostani zdrav!