Ko jo zagledaš na odru, te prepriča z opojno, ognjevito, lirično, iskreno, preudarno energijo. Preprosto – zastrmiš se vanjo. Umetnosti se predaja celostno. Njena duša diha za umetnost. Je plesalka, koreografinja, pedagoginja sodobnega plesa, ki v svojih umetniško-plesnih izrazih odstira tančico inteligentnosti, prefinjenosti, miselne osvobojenosti. Na svet zna pogledati večdimenzionalno, večplastno, in dà, to se odraža tudi v njenem lastnem edinstvenem gibalnem, plesnem jeziku. Ime ji je Urša Rupnik – umetnica z razvitim občutkom za estetiko neznanega, skrivnostnega … Z njo sem se pogovarjala Nina Žnidaršič.
(smeh) Veliko stvari sem, marsikaj pa tudi nisem. To, da sem profesionalna plesalka, je verjetno znano.Tudi moja mati (Vilma Rupnik, op. u.) je bila plesalka; tako da imam morda ples zapisan že v genih. (smeh) Od nekdaj sem bila povezana s plesom in v nekem trenutku – nekje po srednji šoli – sem ugotovila, da ples ni več hobi, ampak da je ta prešel v nekaj bolj resnega, v nekaj bolj profesionalnega.
Bi lahko rekla, da je ples tvoje poslanstvo?
Ne vem, če družbi kot plesalka kaj prispevam, predvsem se borim za lastno preživetje. (smeh) Zelo mi je žal, da ima v teh časih kultura tak status, kot ga ima, in predvsem za to, da se moramo plesalci boriti, da smo videni, slišani; namesto da bi bila družba tista, ki bi prepoznala in videla, da je ravno kultura nekaj, kar lahko sistemu doprinese dobrega in da ta hkrati tudi pripomore k zdravi skupnosti. Narobe je, da se kulturo nenehno odriva na rob. Tako da ne vem, če je ples moje poslanstvo, ne vem, koliko lahko jaz kot umetnica dam družbi in kaj ona meni, te vzajemnosti ne vidim. (premišljuje) Mi pa veliko pomeni poučevanje, učenje in morda na tem področju kot pedagoginja včasih začutim iskrico poslanstva. (smeh) Ko pridejo ljudje na moje klase, tečaje, delavnice, ki radi plešejo, radi obiskujejo moje klase, da je tudi njim ples več kot zgolj rekreacija, telovadba, takrat sem skupaj z njimi res zelo zadovoljna, navdušena. Kaj vse oni prinesejo meni in kaj vse lahko jaz njim dam ter kaj lahko iz vsega tega posledično zraste – to je morda ta iskra poslanstva.
(premišljuje) Ne vem, če bi lahko temu pritrdila (smeh). Kot plesalka se blazno razdajam, predajam na odru; v vseh vlogah, ki jih plešem, puščam sebe na odru. Plešem za občinstvo. Iskro pri pedagoškem delu čutim zato, ker zelo veliko učim. Plesni projekti pa pridejo in gredo; na žalost to ni stalna služba, da bi neko predstavo lahko plesala večkrat, abonmajsko. To pač ne gre. Odpleše se premiero in še dve predstavi, potem pa gre vse skupaj, žal, počasi v pozabo in se spet dela na novo, znova.
Med pedagoškim delom je veliko procesov – sproti opazujem, gledam, kaj se dogaja, sproti si izmišljujem nove stvari, sproti ugotavljam, kaj se z učenci dogaja. Seveda imam predhodno sestavljene smernice, ampak ples, klas je interakcija z ljudmi, je živ proces, zato moraš biti nenehno odziven, miselno prisoten, zaznavati, kje so meje, kako bi določene stvari spodbudil, vedno iščeš nove rešitve. Plesno-pedagoški poklic niti slučajno ni enosmeren proces. Ves čas moraš biti pripravljen, stalno opazovati, tudi jemlješ, daješ.
Vsekakor. Vidiš, kaj oni vzamejo, kako nekaj razumejo, ali si sploh na ustrezen način nekaj predstavil, povedal, razložil, si dobro pokazal, kako naprej, če vidiš, da sploh nič ne deluje itd.
Sta dobro zaznavanje in občutek za učence in učenke (naj)pomembnejši lastnosti (dobrega) plesnega pedagoga?
Definitivno. Ni samo to, da ti podajaš znanje in je stvar zaključena; pomembno je, da vidim, kaj učenci potrebujejo od mene kot plesne pedagoginje, kaj si želijo, potem bom tudi jaz lažje in na ustreznejši način podajala znanje ter se vprašala, kako jim lahko to znanje sploh podam. Navsezadnje pa tudi, kaj od plesalcev želim jaz, kako v njih želeno sprožim itd. To je vsekakor delo, kjer se ves čas učiš.
Ja … (premišljuje), ampak verjetno tudi dober baletni pedagog skuša in zna kaj potegniti iz plesalcev. (smeh) Je pa seveda drugače. Balet ima neka pravila, konvencije, smer, ‘tehnični rezultat’, medtem ko sodobni ples tega nima – ni konvencij, ni zahtev. V sodobnem plesu je tudi od vsakega pedagoga, plesalca odvisno, kakšen je njegov stil, kaj želi od plesalcev, na kakšen način želi učiti.
Snježana Premuš (plesalka, plesna pedagoginja, koreografinja na področju sodobnega plesa, op. u.) je v intervjuju za naš portal dejala, da je plesna vzgoja zelo pomembna, saj naj bi ta posameznika, otroka osvobodila družbenih okvirov, kalupov. Morda komentar na njene besede.
Se strinjam. Sem tudi asistentka za plesno področje na Pedagoški fakulteti pri dr. Vesni Geršak. Ona si zelo prizadeva, da bi se ples uveljavil že od vrtca naprej pa potem v osnovni, srednji šoli, morda tudi fakulteti. Ne da bi bili otroci profesionalni plesalci, ampak da bi ples bil kot en del pouka, mogoče celo kot učni pristop. Na primer, da bi se učili matematiko skozi ples, namesto, da bi sedeli in pisali. Recimo midve sva dve, če pride še en, smo trije itd. To je osnova. Potem pa bi učenje skozi ples, gib gradili vse do integralov. Ta način poučevanja bi se lahko uporabljal tudi drugod v naravoslovju – gibalno prikazovanje oblakov, dežja, kroženje vode. Morda tudi v družboslovju, medosebnih odnosih, kako se jaz tebi približam. Mislim, da je zelo pomembno, da so otroci deležni takšne vzgoje že od malega, da se razvijajo v ustvarjalne, zdrave odrasle – tako mentalno kot fizično.
Verjetno. Lahko bi. (smeh) Po drugi strani pa lahko ples povzroča tudi frustracije.
Kakšne pa?
Cel kup frustracij. Če kot plesalec, plesalka vstopaš v najstniški krog, ko se začne telo, predvsem dekletom, spreminjati. Kar naenkrat je telo čisto drugačno kot v otroštvu – dekleta dobijo prsi, boke, vse skupaj postane drugačnih dimenzij, in vprašanje posameznice je, kako zdaj to telo premikati. Hitro lahko postanemo zaprti, se sramujemo. Nujno je, da gremo vsi skozi to obdobje zdravo, da telesno na lep način sprejmeš vse, kar imaš.
Celotno človekovo telo je gibanje, je gib. Že v prazgodovini so se morali premikati, če so želeli sploh preživeti, morali so tudi bežati, nabirati; hkrati s tem so prišli tudi obredi, kjer sta bila prisotna tako glasba kot gib – npr. klicanje dežja. Obred, obredno je pravzaprav determiniral gib, zato lahko rečemo, da je poleg govora in besed tudi gib primarno sredstvo izražanja, komuniciranja. Seveda pozneje z vstopom krščanske vere v zahodno civilizacijo se tudi telo začne blazno zapirati. Kakorkoli – vedno ostaja zavedanje, da je telo naša hiša, ker če ga ne bi bilo, kako bi drugače delovali. Tudi možgani delujejo preko telesa. Zelo klišejsko, ampak ‘zdrav duh v zdravem telesu’, še kako drži. In ples je ena od možnosti za fizični ‘premik’; in na eni rani ne obstaja samo fizični premik, temveč tudi mentalni, miselni, da se psihično sprostiš. Tudi meni se je na klasu že zgodilo, da so plesalke jokale – torej premakneš se iz formalnega na neko drugo raven. Doživiš katarzo. Tudi ko zaslišiš glasbo, padeš v nek trans, kjer se morda začnejo odpirati nekatere stvari, ki jih prej nisi niti zaznaval ali zanje nisi niti vedel, da so, da se te lahko v tolikšni meri dotaknejo.
Ples, sodobni ples lahko gledamo na dva načina – kot medij, ki kritizira obstoječo družbeno realnost in jo tudi izraža, ali pa kot umetniško zvrst, ki nastaja znotraj trenutnega duha časa, se skupaj z njim transformira, preoblikuje, nastaja.
Sodobni ples ali ples na splošno se konstantno spreminja. Ves čas je podoba družbenega dogajanja. Kar se pa očitno v trenutnem času dogaja, je viden preskok v pojmovanju tehnike. Odpira se neka nova raven, kamor vstopajo razne akrobatske veščine do tega, da imamo lahko odlično scensko podporo, od luči do dvigajočih, premikajočih se odrov. Predvsem pa fizično, v smislu telesne tehnike gre v zelo ekstremno dobro smer, kjer se dogajajo neverjetne stvari – v plesu v paru, veliko je moških pa tudi žensk, ki prinašajo novo energije. Skratka, zelo je viden ta fizični napredek.
S tem, ko nastajajo omenjene fizične virtuoznosti, se dogaja tudi nek odmik od te družbene kritike; dandanes prevladuje predvsem raziskovanje fizičnega, gibalnega, giba – kam lahko gremo, kaj lahko še naredimo, kaj lahko še projektiramo, kam lahko še skočimo itd. Družbena angažiranost pa je vedno na nek način prisotna v umetniku. S kakšnim (miselnim) zaledjem ti kot posameznik vstopaš v umetniški proces. Umetnik ni tam zgolj zato, da nekaj izvaja, ampak tudi da sporoča.
Ob tvojem pripovedovanju se mi je v misli asociativno prikradel zapis filozofinje Cvetke Tóth. V knjižnem delu Metafizika čutnosti je zapisala – parafraziram –, da moraš v umetnosti vedno uporabljati um, da ne obstaneš zgolj na površini, marveč da greš onkraj te vidne fizičnosti.
Res je. Sodobni ples definitivno ne ostaja na točki – pokaži kaj znaš –, ampak gre vedno onkraj, da te razburja, da ne veš, kaj bi naredil, da te popelje v neko lepoto ali karkoli. Zadaj je vedno prisoten nek problem. V končni fazi tudi, da ti plesna stvaritev da misliti. Sodobni ples je zelo abstraktna umetnost. Lahko je prisotna neka naracija ali pa tudi ne, in znotraj te so vedno odprta polja, kjer si lahko čisto po svoje razlagamo stvari. In ta množica razlag je ravno čar tega. Zanimivo je, da so se prav za vsako predstavo, ki sem jih imela, pojavili ljudje z različnimi razlagami in nobena od njih ni bila napačna; vse so bile zelo zanimive, zelo dobre informacije, dobra videnja in bilo je ravno nasprotno – mene so spodbudile k novim razmislekom. Torej jaz nekaj ponudim občinstvu, ono pa meni nekaj nazaj. To je fenomenalno, da vidiš, kaj vse si v človeku sprožil ali kaj lahko vse v človeku sprožiš.
Ja, tako. Nič ni enoznačno.
Kaj pa ti kot umetnica želiš sporočiti družbi? Leta 2015 si imela predstavo Izgubljena (koreografinje omenjenega dela so poleg Urše Rupnik tudi Daša Lakner, Rosana Hribar, Maša Kagao Knez, op. u.) , v kateri si se ukvarjala s položajem žensk po tridesetem letu. Koncept deluje nekoliko feministično usmerjen (smeh).
(smeh) Ni tako izpadlo; sploh ne. Tudi moj namen ni bil feminističen. (smeh) Pravzaprav je koncept predstave izhajal iz čisto osebne izkušnje. Tisto leto sem dopolnila 30 let; navdihnil pa me je članek Vesne V. Godine (antropologinja, op. u.), bila je tudi moja profesorica na fakulteti, ki je govoril o naši generaciji, da smo čisto izgubljeni, da ni prihodnosti (smeh) in podobni zapisi. No, in jaz sem se v tistem času prav tako počutila, zato sem tudi spisala koncept za omenjeno predstavo v koprodukciji s Cankarjevim domom. In potem smo se lotili tega projekta, bilo je zelo super, zelo večplastno. Ravno na tej predstavi oziroma vsaj na dveh ponovitvah so ene ženske morale zapustiti prizorišče, saj jih je zelo prizadelo, se jih močno dotaknilo.
Ampak to je dobro – to, da se jih je v tolikšni meri tvoje delo dotaknilo!
(premišljuje) Ja. Tako se jih je dotaknilo, da so zajokale in zapustile dvorano. Delo je očitno spregovorilo do te mere, da je morda koga tudi spodbudilo k razmisleku o tej situaciji, da bi kaj naredil.
(premišljuje) Blazne spremembe se niso zgodile; razen da se Center sodobnih plesnih umetnosti postavlja na noge oziroma so prisotne pobude za ponovno obuditev. Tudi Društvo za sodobni ples je nastopilo odločnejšo besedo. Bomo videli. Drugače se pa zelo nerada ukvarjam z globalnimi problemi na plesni sceni, ker potem lahko samo jamram, jamramo. Osebno poskušam vzeti to, kar mi je dano, se borim na razpisih z dobrimi koncepti (smeh), da dobim denar, da lahko delam. Poučujem na šolah, sem vesela vseh učencev, ki jih imam. Mogoče se je v teh treh letih bolj v mojem osebnem življenju spremenilo kot pa na plesni sceni, ne vem.
Verjetno je bilo tudi takrat prelomno obdobje zate, veliko se je dogajalo.
Sem zadovoljna, čeprav stvari prav gotovo niso fenomenalne s statusi samozaposlenih v kulturi. Vse skupaj je zelo tvegano – nenehno se moraš boriti, si sam iskati delo, moraš biti svoj menedžer, sam svoja reklama. Polje boja – že za obstoj se boriš, kaj šele za to, da se kot umetnik izraziš, da kot umetnik spregovoriš, ustvarjaš. Pravzaprav je vrh ledene gore to, da si umetnik in da ustvarjaš.
Ja, vsekakor. Nenehno jamramo, da nimamo svoje hiše, kjer bi lahko ustvarjali; akademija za ples se zdaj počasi vzpostavlja. Mogoče bo slednje zagon za naprej; navsezadnje, kam zdaj z vsemi temi diplomiranimi plesalci. Še zmeraj smo vsi na svobodi, nimamo svoje hiše, prostora za ustvarjanje. Baletniki imajo opero, igralci imajo gledališča. Kot sodobni plesalec se ne moreš zaposliti nikjer; izjema so Španski borci oziroma skupina En-Knap. To je velik primanjkljaj za sceno. Kot umetnik se veliko lažje razvijaš, če imaš hišo, v kateri imaš tehnično podporo.
Možnost kontinuiranega, nemotenega delovanja, ustvarjanja.
Lahko se razvijaš iz enega projekta v drugega. Zdaj pa bolj skačeš iz enega v drugega. Vse skupaj je malce zmedeno, na trenutke celo shizofreno – zjutraj poučujem na eni šoli, potem pridem na vaje, sem spet v čisto enem drugem svetu, saj moram zdaj to odvaditi, potem grem na intervju, nato učit, spet premišljevati, kaj smo delal itd. (smeh) Res je zmedeno.
Vendar je duh časa trenutno v celoti takšen. Sistem ravno to zmedenost želi.
Definitivno. Stalno se menjajo fokusi pozornosti – tukaj sem, zdaj je konec leta, na vrsti so vse produkcije, premiere, izpiti. Ni neke kontinuitete.
Mislim, da brez tega ne gre. Po eni strani se blazno izčrpaš, če veliko daješ, če veliko učiš. Na neki točki si popolnoma prazen; s temi dodatnimi izobraževanji pa se znova napolniš, izpopolniš. Po drugi strani pa so ta izobraževanja koristna tudi zame; namreč če delam zgolj svoje stvari, sem ves čas v enem in istem krogu. Ravno ta izobraževanja pa ti prinesejo različne izzive, tako telesne kot tudi mentalne – vidiš, kaj lahko še narediš, kako lahko še nekaj narediš. To je res nujen del mojega profesionalnega življenja.
(smeh) Res je, to še vedno drži. Ta mednarodna izmenjava (krili z rokami in skuša oponašati kozmopolitski pretok, fuzijo, op. u.) je super. Predvsem dunajski festival, ki je eden od največjih v Evropi. Tam so pedagogi, učenci, plesalci, profesionalci iz vsega sveta in tam se znanja, izkustva, izmenjujejo; hkrati pa se tudi gleda predstave, spoznaš ogromno ljudi. Poteka celostno medkulturno povezovanje.
Razlike verjetno so. Sicer sama nimam veliko izkušenj; verjetno pa tam, kjer so ustanovljene plesne organizacije, kjer imajo vso to (državno) podporo, o kateri sva prej govorili, kjer je kulturna politika drugačna, je posledično verjetno tudi način ustvarjanja drugačen.
Ponekod v tujini so prav namenoma in postopoma vključevali ples ali sodobni ples v družbo.
Severnjaške države dajo veliko na to, pa tudi Belgija imajo ples, sodobni ples v kulturni model, nacionalni model že samoumevno vključen.
Diplomirala si na Fakulteti za družbene vede na kulturologiji, diplomirala si tudi na Akademiji za ples s področja sodobnega plesa. Veliko plesalcev tvoje stroke se odloči za študij plesa, izobraževanje v tujini. Kako to, da se ti nisi odločila za tujino?
To je zelo dobro vprašanje. V tistem obdobju sem hodila tudi na avdicije v tujino, nanje sem bila tudi sprejeta; potem pa se je pojavil pritisk ali pa pričakovanja, da je bolj zaželeno, da se odločim za bolj resen študij tukaj v Sloveniji. In izbrala sem si študij kulturologije. Sicer pa ne vem, morda mi je po eni strani še vedno žal, da se nisem odločila za študij plesa v tujini, po drugi strani pa ne vem, ali bi mi bilo potem žal, če bi študirala ples, da se nisem odločila za kakšen bolj resen študij. Ne vem, tako se je izteklo. Sem pa pozneje končala tudi tukaj Akademijo za ples.
Tudi. Zgodaj sem začela hoditi tudi na Dunaj, potem sem precej zgodaj spoznala ameriškega koreografa, pedagoga Joa Alegada, s katerim sem pozneje začela delati, ustvarjati. Leta 2008 sem začela delati z njim kot asistentka, plesala sem tudi v njegovi skupini v Pragi, pred tem pa sem dolga leta hodila k njemu na izobraževanja. Z delom asistentke sem se blazno, blazno veliko naučila o pedagoškem delu, o plesni metodiki, o sebi, o pristopu … Sčasoma sem namreč opazila, da se on nikoli, nikoli, nikoli, ampak nikoli ne razburi, razjezi na plesalca. Tudi ko smo v dvorani, kjer je veliko ljudi na klasu, ko smo delali koreografije, pa smo bili že vsi na robu, se on nikoli ni razburil. To pri njem blazno spoštujem – njegov odnos do plesalcev in občutek, da je plesalec ravno tako tam za koreografa kot pa koreograf za plesalca. Vse to je dokaz, da se stvari tudi s spoštljivim odnosom dobro pelje; četudi nam ne gre, če je vse narobe. (smeh) Plesalcev se ne ponižuje. Tudi nas asistentke in naše delo zelo ceni. Na teh festivalih se zelo nagaraš, saj moraš vse stvari delati, pokazati večkrat za vseh 50 ljudi v dvorani. Počasi lahko rečem, da je njegov stil postal moj slog oziroma mi je ta zelo blizu.
Odvisno od tega, kaj koreograf hoče. Vse je odvisno od tega, kako se ujameš z ekipo, koreografom oziroma ljudmi, s katerimi delaš. Z enimi gre, z enimi ne gre; to je neodvisno od tvojih lastnosti.
Lahko rečemo, da ima nekdo kakovosten, dober gib? Kaj niso vsi gibi, ki pridejo ‘iz tebe’, dobri?
(smeh) To je zelo subjektivno vprašanje. Če gledava s stališče koreografa – enemu je všeč nekaj, drugemu spet nekaj. Odvisno. Ples nekoga mu je všeč, ples drugega mu ni. Ko zamenjaš koreografa, pa mu je ples drugega všeč. Tukaj ni enoznačnega odgovora. Seveda je za nekatere koreografe pomembno, bistveno, da plesalec ves čas uri svoje telo, da ima dobro tehniko, da ima svoje telo pod nadzorom in da posledično plesalec naredi karkoli on od njega zahteva. Plesalčevo telo postane inštrument, ki absorbira, upodobi koreografove ideje.
Trenutno nimamo možnosti za kontinuiran, reden trening, kamor bi se lahko šli urit, ne izobraževat, ampak urit svoje telo, da je pripravljeno, ko pride projekt, da si že pripravljen, ne da šele takrat prihajaš v formo. To ni v redu. Osebno mislim, da je to nujno – moral bi biti že prej v formi, da lahko začneš delati to, kar predstava, projekt od tebe zahteva, pričakuje. Torej, da je telo inštrument, ki dela, je odzivno, da lahko na njega oziroma skozi njega koreograf pelje svoje misli. Nekateri ustvarjalci pa si hkrati želijo, da tudi plesalec zna gibalno kaj sam povedati, da zna skozi neke dane naloge izraziti svoj material, da je ustvarjalen.
Ampak koliko je tukaj talenta, koliko je tukaj dela?
(smeh) Talent je pomemben, delo pa še bolj. Sicer pa – kaj pa sploh je talent? (smeh)
V plesu običajno pravimo, da je nujno imeti pet ali deset odstotkov talenta, preostanek pa je delo ali urjenje, kakor si prej rekla.
Definitivno.
(premišljuje) To, kar vidiš. (smeh)
Mogoče je tudi talent subjektivna presoja.
(premišljuje) Ja, nekaj je ta talent . V končni fazi so lahko to čisto fizične predispozicije, da ima nekdo dobro, odlično telo. Po drugi strani pa ni nujno, da ima plesalec dobro telo, saj ima lahko dobro tehniko, je zelo dobro izurjen v njej in potem to telo, kakršnokoli že je, lahko odlično funkcionira na odru. Tako da, ja, tukaj je spet ogromno različnih variant, odgovorov; prav gotovo pa na neki stopnji samo talent ni dovolj, pozneje moraš tudi kaj vložiti, da se kot umetnik razvijaš.
Med pogovorom sva se že večkrat dotaknili vprašanja, kako ti vidiš svojo umetniško bit znotraj polja umetnosti, kakšen je svet, ko zaplešeš. Zdaj pa, prosim, opiši malo konkretneje.
(smeh) Ojoj, ne vem, če bi znala ta svet sploh opisati z besedami. Vse je odvisno od tega, kaj plešem, ampak načeloma, kakor sebe poznam ali kot mi povejo drugi, sem zelo lirična plesalka. Tudi sama bi se označila kot lirično plesalko. Do neke meje. Drugače pa ne vem – tukaj sem še vedno malce izgubljena, ne bi znala podati točnega, direktnega odgovora.
V resnici sem zelo introvertirana oseba, ampak res zelo introvertirana. To se še sama sebi čudim. Ker recimo, ko pa učim, učim z neko strastjo, ali pa ko grem na oder, dam vse, kar je v meni, ven, občinstvu. Sicer pa sem običajno izven umetniških svetov zelo zaprta, tiha (se telesno zapre, skuša v telesu pokazati introvertiranost).
Neverjeten kontrast pravzaprav.
Ali pa če sem v novi družbi, se mene sploh ne vidi, ker sem konstantno tiho. (smeh) V resnici zelo nerada govorim; mogoče ravno ples iz mene vleče drugo dimenzijo lastnega jaza. (se potopi v lasten premislek)
Ko sva se pogovarjali o koreografski stvaritvi Izgubljena, si povedala, da si črpala navdih za koncept iz članka nekdanje profesorice, kaj pa sicer – od kod dobivaš inspiracijo? Od kod črpaš navdih?
Knjige so moja velika inspiracija. Spominjam se, ko sem delala na eni predstavi in sem hkrati brala delo Krasni novi svet (avtor knjige je Aldous Huxley, op. u.); takrat se je sočasno vse dogajalo in knjiga in predstava (navdušeno pripoveduje), da sem se pozneje v predstavi spominjala prav teh podob iz knjige in celostno navdih črpala prav iz te. Ja, literatura je moj velik navdih. Sicer sem pa tako ali tako kulturologinja.
Kulturologi ste miselno zelo osvobojeni, humanistični.
(smeh) Poleg tega, da je ta študij zelo zanimiv, je hkrati postal tudi del mene, del mojega načina razmišljanja. Na svet pravzaprav gledam skozi te kulturološke oči, zato se potem večstransko, večplastno o eni stvari vprašam. Stalno se (filozofsko) preizprašujem.
Pozneje, ko začrtaš miselni koncept, gradiš koreografijo preko improvizacije?
Zadnja stvar, koreografija, ki sem jo delala s skupino plesalcev, je potekala preko improvizacije, različnih nalog, različnih odnosov itd. Šli smo skozi različne stvari. Na začetku smo seveda začrtali, da bi se radi ukvarjali z obredjem, a ne z obredjem, kot je posvečenje pomladi, ampak z vsakdanjim obredjem. Vsak od 15 plesalcev je povedal, kaj je zanj obred – na primer vstanem, si prižgem cigareto, spijem kavo; vsak ima nekaj svojega. Tako smo dobili veliko dobrih idej in iz tega vsebinskega začetka začeli počasi graditi koreografijo. Potem vstopim na vrsto jaz, ko postanem koreografinja, postanem kiparka, ki pogleda, kaj so plesalci naredili, potem pa se lotiš minimalnih fines – nekaj obrneš na drugo stran, dodaš nekaj, odstraniš nekaj itd. Sicer pa so moji plesalci (plesalci društva Studio za svobodni ples, op. u.) super. So ljubiteljski plesalci, ki so po znanju in angažmaju skorajda profesionalci, zelo so navdušeni nad delom, plesom, in če jim že prej daš toliko stvari, ti oni posledično stvari dajo nazaj in ti zgolj minimalno stvari preoblikuješ. Zelo lep proces pravzaprav.
(premišljuje) Na kakšnih točkah se sploh nočem gledati; je bolj pomembno to, kaj se dogaja v meni, kako čutim stvari. Potem spet na drugi točki je tudi pomembno pogledati, če tvoj gib sploh lepo deluje (smeh), ali je za na oder ali je to zgolj moj notranji izliv (smeh). Moja filozofija je ta, da če stvar daš na oder, mora tudi dobro delovati. Ples je umetniški izraz, je gibanje, ki občinstvo nagovarja, z njim komunicira, ima neko estetsko vrednost. Estetika se mi zdi zelo pomembna. Blazno me privlači tudi odrska magija, kako postaviš luči … Da te predstava odpelje v en drug svet; podobno kot knjiga – tudi ko bereš kakšno dobro knjigo, se ti odpre en nov svet, si ga predstavljaš, vse vidiš, vse je živo. Tudi plesna, gledališka predstava je taka, da te začara, da si tam, da te nagovori, si v tem svetu.
Kot eskapizem v neznan svet, katerega del postaneš.
Mogoče. Tako kot dobra knjiga. Fizično si prisoten, miselno pa v knjižnih svetovih.
Ko si ravno omenila estetiko, kako pa bi jo definirala? Kaj je estetika zate?
(smeh) To je spet zelo subjektivno. Odvisno od okusa (premišljuje). Neka asimetričnost s kančkom temačnosti in z nekakšnim podtonom, ki te žene k razmišljanju. Sama sem zelo vizualen tip in ob omembi estetike vidim neko sliko, neko podobo telesa, ki ima to neko skrivnostnost, morda tudi mračnost. Taka umetnost me zelo privlači – nekaj neznanega, nekaj, kar je še treba odkriti.
Ampak hkrati ima to neznano posebno lepoto?
Ja. Lepota, ki ni kičasta, ‘pocukrana’, ampak je lepota s to neko skrivnostnostjo.
Kako pa bi definirala umetnost ali pa ples kot del polja umetnosti?
Ples je lahko pobeg, lahko pa je hkrati tudi budilo, bodica, spodbuda k razmisleku. Zaključevanje estetskosti in fizičnosti.
Kaj ti predstavlja sodobni ples?
V prvi vrsti vsekakor svobodo v gibanju, v mislih, ne nujen odklop, saj ni samo odkop, je tudi blazna prisotnost, mogoče pozornost, obvladovanje sebe, obvladovanje prostora, je komunikacija. Vse to sodobni ples ima. Vse to preko njega ali preko sodobnih plesnih tehnik lahko razvijaš, od tega, da se poglabljaš vase in iščeš in daješ ven do tega, da se odpreš, da vidiš svet okrog sebe, da vidiš človeka, da znaš do njega pristopiti, se ga dotakniti, da znata skupaj pasti po tleh, da znata skupaj vstati itd. Nenehno imaš telo pod nadzorom, a ga obenem tudi zelo mučiš …
To je zelo velika odgovornost. Izjemna. Upor sem se naučila leta 2005, stara sem bila okoli 20 let. Ko takole pogledam nazaj, sem bila takrat mladič. Bila sem zelo mlada. Sicer pa sem takrat z Jasno kot tudi s svojo mamo zelo veliko delala, tako da sem nekako s to tradicij izraznega plesa rasla. Vse je bilo zelo samoumevno. Tudi Upor. Ko gledam nazaj, vidim, da je to zelo velika odgovornost, sploh zdaj, ko se je začelo malo več tudi o tem govoriti, tudi knjiga je izšla (Knjiga Ko se zgodi ples – Zapisi, dokumenti, spomini (2017), op. u.) itd. Zelo se čutim odgovorno in se mi nenehno porajajo vprašanja, kaj naj jaz s to tradicijo počnem, kaj naj naredim, da bo pravično, prav, da bo zadoščeno zgodovini, pa tudi, kje sem tukaj jaz, kako jaz lahko od tu naprej gradim tradicijo, da bo prav za zgodovino, sedanjost, da bo obstalo, stalo tako, kot mora … Neskončno vprašanj – ne želim si, da bi me ta vprašanja zavirala pri mojem ustvarjanju, ker v nekem trenutku me je ta občutek odgovornosti zelo zaviral, hkrati pa se zavedam, da moram tudi jaz dati nekaj tej tradiciji – kako jaz ustvarjam, kako jaz čutim, kaj me zanima. Najti to ravnovesje med temi vprašanji je zelo težko. Ko sem plesala Upor, se je pisalo leto 2005, zdaj smo leta 2017, 12 let je minilo od tega. Veliko stvari je drugačnih, telo je drugačno, osebnost je drugačna. Tudi Jasna Knez je na predstavitvi knjige govorila o namenu tega plesa in tudi ona je zelo družbeno zavedna, vse to, kar se je dogajalo v svetu, je prinesla v ta ples; jaz pa, ko sem se tega plesa učila, sem bila še zelo mlada, živeli smo v lepem svetu, ni nam bilo hudega, in ta trenutek, kje je zdaj, trenutno moj upor?
Kje pa je?
Zdaj jih imam kar nekaj; takrat pa, ne vem, kje so bili. Če pogledam zdaj na svet, vsi vidimo, kaj se dogaja, to, kar se dogaja, je bizarno, neverjetno, da se lahko takšne stvari dogajajo v 21. stoletju. Res, neverjetno. Mogoče bi za festival Živa, ki se bo dogajal jeseni, znova zaplesala Upor in da se še enkrat vprašam, kaj je zgodovina, kaj naj jaz k temu prispevam, da grem z Jasno spet v studio, da z njo delam … to bi bilo super! Verjetno.
Imam (pokaže na tetovažo zvezde na levi rami).
Kaj pa pomeni, bi mi, bi nam morda zaupala?
To je mogoče en del tistega Upora. (smeh)
