Minimundo. Živahno, sproščeno, veselo.

Plesna šola Minimundo je zaključno produkcijo, naslovljeno V iskanju sreče, predstavila v soboto, 10. junija 2017, v veliki dvorani Mestnega gledališča Ljubljana. Kot je že iz naslova razvidno, so plesalci in plesalke vseh starosti, teh je bilo okoli 120, na izviren hip-hop plesni način preigravali koncept sreče; hkrati pa na ‘zdravorazumski’ način iskali poti, bližnjice za dosego te. Idejni koncept predstave je sicer zamisel plesne pedagoginje Tjaše Kogej, ki je tudi ustanoviteljica in vodja plesne šole Minimundo; h končni podobi, povezovalnemu in igranemu delu predstave je prispeval igralec in režiser Dejan Pevčević. Koreografske stvaritve so ustvarjali in soustvarjali naslednji koreografi – že omenjena Tjaša Kogej, Mojca Marinček, Kristjan Terglav, Petra Slokan, Brin Matko Juvančič, Renata Alibegović, Nejc Darovec, Nika Zupančič, Anisa Kete in Han Huč.

V grobem gledano je bila plesna predstava oziroma zaključna produkcija živahna, sproščena, vesela, zabavna, razigrana in idejno zelo dobro dodelana; posebej so bili izvirni vmesni nemi ‘filmčki’, ki so vizualno spominjali na čas Charlia Chaplina. V ‘filmčkih’ so nastopali plesalci in plesalke plesne šole, ki so na duhovit način konceptualno umestili sledečo plesno točko v dogajanje.

Plesnih točk je bilo 27; vsaka pa je upodabljala iskanje sreče ali kaj nas lahko v življenju osreči. Ustvarjalci so predvsem želeli prikazati, da nas v vsakdanjem življenju lahko osrečijo čisto preproste, ‘človeške’ stvari, kot sta na primer objem ali nasmeh. Plesne točke so preigravale različne formacije, od kroga, diagonal do ravnih linij; na trenutke pa je zaradi ‘premajhne odrske kapacitete ali prevelikega števila plesalcev na odru’ delovalo vse skupaj kot prikupna odrska zmešnjava. Zmešnjava je bila predvsem prisotna ob nastopu najmlajših članic plesne šole, saj so nastopi pod odrskimi žarometi zanje prav gotovo nekaj novega, zato se jim je tudi pripetilo, da so ‘prikupno’ pozabile začrtano koreografijo in se napotile k improviziranem iskanju lastnega gibalnega jezika.

Morda bi v obsežen plesni program tovrstne točke umestili manjkrat … A vendarle je bilo vidno, da se občinstvo, ki so ga (razumljivo) večinsko sestavljali starši, prijatelji, sorodniki nastopajočih, ob improvizaciji najmlajših pozitivno zabava, nasmiha; njihovi nastopi jih na svojstven način osrečujejo. Plesni program je bil sestavljen zelo domiselno, saj ni potekal, tako kot običajno lahko vidimo na plesnih zaključnih produkcijah, od nastopa najmlajših do najstarejših, ampak mešano – enkrat so nastopili mlajši, potem starejši, spet mlajši, mladinci, nato starejše članice itd. To je vsekakor delovalo plesno zelo pisano, dinamično, pa tudi domiselno.

Predstavo so popestrili tudi z nekaj solo točkami in dueti. V duetu sta s svojo sinhronostjo, natančnostjo in eksaktnostjo izstopala dva Smrkca, pravzaprav dve Smrketi. S seboj sta na oder prinesli tudi domiselno sceno in rekvizite – košarici, grmičevje, gobo v obliki hišice –, okoli katerih ali s katerimi sta plesali in izvajali akrobatske hip-hop elemente.

Sicer pa so bili generalno gledano plesalci in plesalke v svojih plesnih elementih, gibih suvereni, natančni, na trenutke malce manj usklajeni, a vendar jih to ni zmotilo, da so se celostno z nasmehom na obrazu in žarom v očeh prepustili ‘moderni’ komercialni glasbi (tudi glasbenim ‘miksom’, ki gredo v ušesa) in s pozitivno, ‘srečno’ energetsko noto odplesali do konca!

View Gallery 7 Photos