Spoznajte aktualna svetovna prvaka v street plesih med člani dvojice Mašo Skočaj in Žigo Farkaša!
Draga Maša, dragi Žiga, čestitke za zmago na našem portalu, ki pa sta si jo seveda prislužila z naslovom najboljšega para na svetu v kategoriji street dance člani. Prvo vprašanje bo zato kar klasično. Kaj prinašajo nagrade, kaj prinašajo naslovi najboljših ne glede na to, ali gre za državo, Evropo ali svet?
Maša & Žiga: Kratko in jedrnato – naslov najboljšega preprosto pomeni, da si pač najboljši, in to prinaša največje možno zadovoljstvo. S tem so poplačane vse ure treningov, ves ‘švic’ v plesni dvorani. S tem veš, da dobro delaš, da te trenerji dobro usmerjajo, preprosto, da si na pravi poti.
Žiga, ti si dodal naslovu v duetu še naslov svetovnega prvaka v solu v isti disciplini. Je bila ta kategorija ‘lažja’ ali ‘težja’ ali je pač vsak nastop poseben?
Žiga: V bistvu menim, da lahke kategorije oziroma nastopa ni. Vsak nastop ima zadaj svojo zgodbo. Letošnja zmaga na ‘državcu’ in pozneje na svetovnem prvenstvu v solo disciplini je posebna, ker sem tokrat prvič plesal solo. Sploh na ‘svetovcu’, kjer je bilo kar nekaj konkurence, res nisem vedel, kaj pričakovati. In se je izšlo najbolje, kot se je lahko.
Zakaj menita, da je ‘fajn’ tekmovati, zakaj biti na štartni listi?
Žiga: Preprosto ni boljšega občutka, ko veš, da si dal vse od sebe in si, ne glede na rezultat, zadovoljen s svojim nastopom. Nekaj zelo posebnega pa je, če se ves tvoj vložen trud in vse ure, ki si jih preplesal v dvorani, pokažejo tudi na rezultatu in lahko stopiš na stopničko najboljših.
Maša: Na tekmovanjih je vedno posebna energija, ki vse plesalce poveže. Z njimi nabiramo izkušnje, ustvarjamo spomine in so potrditev oziroma preverjanje, če smo na pravi poti in na čem moramo delati. Poleg tega pa v dobri družbi vidiš veliko novih držav in lepih krajev.
Kaj pa je tisto malo manj ‘fajn’? Česa na tekmah ne marata?
Maša: Pri tekmah ne vidim minusov. Nekateri bi mogoče rekli trema, ampak menim, da to daje poseben čar tekmovanju in celotni izkušnji.
Žiga: V vseh letih, ko plešem, in po izkušnjah, ki sem jih dobil na tekmovanjih, ne maram občutka, da vem, da sem dal ali sva z Mašo dala vse od sebe, da je bila sama točka top odplesana, da nisva naredila napake, pa vendar sva s strani kakšnega sodnika bila slabše ocenjena. Ne maram občutka, da ne vem, zakaj se je sodnik tako odločil. Sem precej tekmovalen.
Na katere naslove, ki sta jih osvojila, sta najbolj ponosna in zakaj?
Maša & Žiga: Prav vsak rezultat je nekaj posebnega. Vsekakor sva si najbolj zapomnila najino prvo svetovno prvenstvo v streetu in hkrati najino prvo zmago. Tega takrat nisva pričakovala.
Najbolj pa sva ponosna na naslov svetovnih prvakov v članskih kategoriji pred enim mesecem in na trikratni zaporedni naslov svetovnih prvakov kot mladinski par. Ti naslovi so bili za naju in najine trenerje velika potrditev, da delamo v pravi smeri. Ponosna sva tudi na vse ostale rezultate in zmage.
Začeli smo zdajle pa poglejmo malo nazaj na vajine začetke. Kaj je bil vzgib, da sta sploh začela plesati? Se spomnita usodnega trenutka, ki vaju je pripeljal v plesno dvorano?
Maša: Že od malega sem rada plesala, verjetno zato, ker sta plesali obe starejši sestri. Spomnim se, ko sem sestro gledala na državnem prvenstvu in sem si močno želela nastopati na tistem odru. Takrat sem se odločila, da bom začela plesati.
Žiga: Plesati sem začel, ko se bil star sedem let, da sem pristal v dvorani, se moram zahvaliti mami. Celo poletje med počitnicam, med prvim in drugim razredom, sem skakal in plesal pred televizijo, in prav mami je bila tista, ki je opazila moj talent in me odpeljala v plesno šolo miki. Najprej poskusno, da vidim, ali mi bo všeč. Bil sem fant, v plesalnici pa en kup deklet.
Kako pa sta spoznavala plesna stile in zakaj je padla odločitev, da se ukvarjata s street plesom in verjetno še s kakšnim plesnim stilom in jaz ne vem?
Maša: Najprej sva plesala samo hip-hop, pozneje sva začela plesati še street dance. Za tekmovanje v street disciplini sem se odločila, ker mi je všeč, da točka prikazuje zgodbo in ima sporočilo. Poleg streeta treniram tudi hip-hop in z Žigo akrobacije.
Žiga: Najprej sva skupaj v paru plesala hip-hop. Pozneje smo se skupaj s trenerjema odločili še za street. In ker so v streetu takoj nastopili veliki uspehi, sva nadaljevala le še s streetom. Sta pa oba stila povezana. Da bi plesala oboje, verjetno niti ne bi bilo časa. Oba z Mašo nastopava tudi v formaciji, in treningov je hitro preveč. Za potrebe točk sva potrebovala tudi znanje izvajanja akrobacij, kar sva morala trenirati posebej, določen čas sva hodila na jazz in h gimnastiki.
Sta člana PK Miki, ker…?
Maša: Ker je v mojem domačem kraju, potem sem ostala, ker se super razumem s soplesalci in trenerji.
Žiga: Ker v tem klubu plešem že od malih nog, dvorana je blizu doma, imam trenerje, ki jim ni vseeno za naju in poskušajo po vseh zmožnostih sestaviti najboljšo točko. V Mikiju sem dobil priložnost, trenerji so mi zelo zgodaj zaupali in zaupanje sem želel upravičiti. Še vedno vidim možnost napredka, zato ostajam v Mikiju.
Kdo pa je vajina trenerska ekipa, kdo je zadolžen za treninge, koreografije, za tekme … za vaju sploh?
Maša & Žiga: Že od samega začetka sta z nama najina koreografa in trenerja Anja Jurić in Andraž Mrak. Smo zelo usklajena in povezana ekipa. V enoletni odsotnosti Anje pa je bila z nami še Nastja Horvat. Akrobacije naju uči Boštjan Pavček.
Kaj prinaša ples v vajina življenja?
Maša: Svobodo, sprostitev, srečo in odklop.
Žiga: Ples je tisto, kar me sprosti in razveseli. Prav vsakič se veselim treninga, ker vem, da mi bo vstop v dvorano polepšal dan. Poleg tega pa mi je ples prinesel veliko novih prijateljstev, ki nas je zdaj nemogoče razdružiti. Naj bo dan še tako slab, težave takšne ali drugačne – ko pridem v dvorano, vse pozabim. In ko odhajam iz dvorane, težav ni več.
Kaj vse sta pripravljena za ples žrtvovati oz. odrekanju v smislu prosti čas, ‘žuranje’ itd.?
Maša: Temu ne bi rekla žrtvovanje, ker se brez težav odrečem stvarem, ko gre za ples. Odrekanja je veliko, vendar je na koncu vse poplačano.
Žiga: Je res, da sem za ples že marsikaj žrtvoval in da sem odpovedal že marsikatero zabavo, je pa to nekaj, s čimer se mora soočiti vsak športnik. Svoj prosti čas najraje porabim prav v plesni dvorani. Spomnim se, da sem bil nekaj let celo brez večjih rojstnodnevnih daril, saj je tisti denar šel za pot na svetovno prvenstvo. Pa daril nisem pogrešal, pogrešal pa bi ples, če ne bi mogel plesati.
Kako funkcionira vajina plesna zveza, ko gre za duet? Je lažje v duetu ali solo?
Maša & Žiga: Sva zelo dobra prijatelja. Več težav in nerodnosti je bilo na začetku. Zdaj pa teh težav nimava več. Navadila sva se eden na drugega, dobro veva, kdaj je kdo siten in pride slabe volje na trening, in deliva, ko se komu zgodi kaj lepega in pozitivnega. Včasih se vidiva kot sestra in brat, ki si znata težiti. Ampak sva se naučila sodelovati, poslušati drug drugega, zdaj si niti ne predstavljava več, da bi v paru plesala s kom drugim. Zasebno pa nisva par.
Kaj si želita doseči v svoji karieri?
Maša: Zdaj se želim naučiti še kakšen nov stil, pridobiti čim več plesnega znanja in študirati v smeri, ki me veseli. Moji dolgoročni cilji pa segajo izven Slovenije.
Žiga: Želim si bolje spoznati in napredovati tudi v drugih plesnih stilih in ne samo v street dance showu, in to je v bistvu trenutno moj glavni cilj. Želim si pa tudi delati s koreografi, ki so svetovno poznani, in tudi tako širiti svoja plesna obzorja.
Zdajle sta srednješolca. Bo ples postal tudi služba ali samo ostal družba? Pri tem imam v mislih, kaj bosta šla študirat, če bo to ples ali kaj drugega, ali se nameravata s plesom ukvarjati profesionalno?
Maša: Trenutno hodim v tretji letnik gimnazije Domžale in zanima me veliko stvari, katero pot bom izbrala, še nisem čisto odločena. Gotovo pa bo ples ostal v mojem življenju.
Žiga: Trenutno hodim v četrti letnik gimnazije Domžale in se želim vpisati na športno fakulteto v Ljubljani in se s športom ukvarjati vse življenje. Seveda bi se s plesom ukvarjal tudi profesionalno. Svoje plesno znanje želim še naprej širiti in ga tudi deliti drugim, in je to tudi ena mojih glavnih želja v prihodnosti.
Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Maša: Osrečuje me, da nas povezuje, nima meja in se z njim lahko izražamo. Uči nas discipline in dokazuje, da lahko dosežemo, kar si zadamo. Najbolj me žalosti trenutna covid situacija, saj je bilo zaradi tega odpovedanih že veliko tekmovanj.
Žiga: Seveda me najbolj veselijo dobri rezultati na tekmah, me pa poleg tega osrečuje to, da si v plesu čisto svoboden. Ne potrebuješ posebne opreme za plesanje, le tla in svoje telo. Najbolj me pa žalosti trenutna situacija s korona virusom, saj so bile odpovedane številne tekme in tudi treningi.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Maša: Prosti čas najraje preživljam z družino in prijatelji. Obožujem spontane izlete, rada kaj spečem in skuham ali pa pogledam kakšno dobro serijo.
Žiga: Zdaj ko sem v četrtem letniku, prostega časa skoraj nimam. V šoli je precej obveznosti, poleg plesa grem zdaj še za kakšno uro v bazen, imam dekle, odigram kakšno igrico na računalniku in to je to. Če utegnem, naredim kakšen trening posebej za moč ali pa grem teč. Že za svojega mopsa ne najdem časa, da bi ga peljal ven, in je zdaj bolj ali manj v rokah mojih staršev.
Na trening ali tekmo ne gresta nikoli brez česa?
Maša: Na trening nikoli ne grem brez čevljev, vode in telefona.
Žiga: Na trening nikoli ne grem brez čevljev in vode, to je pa v bistvo vse, kar potrebujem. Na tekmi pa brez kostuma in rekvizita nimaš kaj početi. V vseh letih so naju na tekme pogosto spremljali najini starši, tudi to je bilo ‘fajn’, ker je bilo vedno navijaško vzdušje.
Imata kakšen moto ali misel, ki vaju vodi skozi življenje?
Maša: Uživaj, ne sekiraj se!
Žiga: Ne ‘kompliciraj’ preveč. Se bo že uredilo, vedno se najde pot.
Plesati pa je?
Maša: Osvobajajoče.
Žiga: Fino!!!
In še zadnje vprašanje. Ker bo ravno že december, kako bi se glasila vajina novoletna želja za plesne kolege, trenerje, gledalce? Kaj želita vsem?
Maša & Žiga: Čim manj stresa in veliko plesa.
Hvala. Naj bo tako!
