Nataša Kočar se je za revijo Mosaic razpisala o orientalskem plesu v slovenskem plesnem prostoru; tukaj je članek v slovenskem jeziku!
Slovenija, majhna država na jugovzhodnem delu Evrope, do leta 1991 del Jugoslavije, se je z orientalskim plesom spoznala dokaj pozno. Tako je naneslo, da je bila prva delavnica orientalskega plesa izvedena v njenem glavnem mestu, leta 1982, za časa rajnke Jugoslavije. Organizirala ga je ZKO (Zveza kulturnih organizacij Slovenije), vodila pa ga je Američanka Kate McGowen, soproga takratnega direktorja ameriškega kulturnega centra. Na tej delavnici je bila tudi Jasna Knez, takrat že priznana plesalka izraznega plesa, ki pa je svoj plesni navdih že dalj časa bogatila z izkušnjami iz potovanja po Sudanu (druga polovica sedemdesetih let 20. stoletja) in Uzbekistanu, kjer se je od učila uzbeških, afganistanskih, iranskih, pakistanskih in iraških plesov. Jasna je nato tudi sama začela s poučevanje orientalskega plesa. Leta 1987 je poučevala v Studiu za svobodni ples in v ure izraznega plesa prepletala tudi elemente z orientalsko motiviko. Rezultat tega je bil petminutni ples, ki ga je Jasna uprizorila v predstavi Miklova Zala leta 1987. Del te predstave je bil tudi turški harem mlade haremske plesalke (Miklova Zala sedem let preživi v Turčiji, ker jo ugrabijo Turki). Jasna je v tej predstavi, ki je bila zelo uspešna in je imela veliko ponovitev, plesala solo in skupinsko s svojo plesno skupino Odalisk. Leta 1989 je ZKOS v Slovenijo povabil še eno učiteljico orientalskega plesa, Nemko Inse Sparrer. Jasna Knez pravi, da je ZKOS bila pomembna institucija, po njenih besedah je “bila ključna za razvoj, izobraževanje in seznanjanje ljudi z različnimi zvrstmi plesa v Sloveniji”.
Od leta 1992 dalje je zanimanje za orientalski ples v Sloveniji začelo rasti. Grad muzej Ptuj je leta 1992 razstavil 47 slik, imenovanih Turkerije. Vse leto so potekale številne prireditve, ki so osvetljevale Orient z vseh vidikov, in Jasna Knez je sodelovala s tečaji orientalskega plesa, predstavami za otroke, nastopi in animacijami občinstva … Jasna je bila tako prva učiteljica orientalskega plesa v Sloveniji in o orientalskem plesu, ki ga je učila, pravi: “Predvsem sem iskala svoj slog – na podlagi orientalskih motivov – slediti tudi svojemu notranjemu klicu in doživljanju sebe skozi plesni izraz.”Jasna je poučevala v Intaktu, ko je bil ta še del ŠOU, tam so imele tudi prve plesne produkcije. Ena njenih prvih učenk je bila Eva Stramšek, ki je postala njena prva asistentka in je tudi sama začela učiti. Na tej poti so Jasno in Evo povabili k poučevanju tudi v društvu Interes. Poleg Eve je v društvu kmalu začela poučevati tudi njena sestra Špela Stramšek. Društvo Interes je bilo eno prvih, ki je organiziralo tečaj, izobraževanje za učiteljice orientalskega plesa. Med prvo generacijo, ki so zaključile izobraževanje v društvu Interes, so bile tudi Vesna Jevšenak, Sara Ančnik Jemec in druge.
Mirjam Mihelčič Korez, ki se je prav tako učila pri Jasni Knez, je bila konec devetdesetih zelo aktivna, plesala je na številnih prireditvah, dogodkih in srečanjih Arabskega kluba. Mirjam, ki se je konec devetdesetih in v začetku novega tisočletja nekaj časa učila tudi pri Surayi Hilal in pri Margaret Caffrey (Josephine Wise Academy of Arabic Dance JWAD), je bila tudi ena prvih plesalk, ki je leta 2004 v Ljubljani odprla svoj plesni studio v okviru Živa centra. Prav njen plesni studio je postal neke vrste središče za orientalske plesalke, saj so v njem potekale številne delavnice in izobraževanja z gosti iz tujine. Prvo večje, mednarodno izobraževanje za učiteljice in plesalke na slovenskih tleh, je organizirala Vesna Jevšenak. Vesna je svojo plesno pot začela pri društvu Interes, nadaljevala pa samostojno v okviru svojega društva Salam Ghazeea. Za plesalko in učiteljico orientalskega plesa se je izobraževala pri dr. prof. Hassanu Khalilu in pri egipčanskih učiteljih v studiu Chifteteli na Dunaju, kjer je spoznala Baharo, vodjo tega studia, izkušeno plesno pedagoginjo in plesalko, in jo povabila, da v Sloveniji izvede dvoletno izobraževanje za učiteljico orientalskega plesa in pozneje še za plesalko orientalskega plesa.
Oktobra leta 1999 je Slovenijo v okviru mednarodnega festivala sodobnih umetnosti obiskala Suraya Hilal s svojo predstavo Spirit of the heart, imela pa je tudi plesno delavnico. Tam je bila med drugim tudi Eva Stramšek, ki je Surayi od takrat dalje sledila in z njo intenzivno sodelovala pet let in postala tudi pridružena članica njene plesne organizacije. Eva še vedno poučuje Hilal tehniko, Evina nekdanja učenka, Milojka Božič, pa je edina v Sloveniji, ki sledi liniji Surayinih učenk iz Tanz Rauma (C. Chevat, C. Heinle, M. El Fajr).
Leta 1999 pa je v Sloveniji začela poučevati tudi avstrijska plesalka sirskih korenin, Leila el Rabadi. Leilo je v Slovenijo povabila Mojca Malek. Mojca je v svoji mladosti veliko potovala po Turčiji in Egiptu, kjer se je prvič srečala z orientalskim plesom. Ko je konec devetdesetih v Gradcu slučajno naletela na Leilin plakat, jo je takoj kontaktirala in organizirala prvi tečaj. Temu so sledili še številni drugi, Mojca je z Leilo prepotovala vso Slovenijo in bila njena asistentka. Ko sta se njuni poti razšli, je Mojca začela samostojno poučevati in se je s poučevanjem tega plesa aktivno ukvarjala še do leta 2006.
FESTIVALI & TURŠKA RESTAVRACIJA YILDIZ HAN
Mojca Rakipov, z umetniškim imenom Nursel, je bila orientalska plesalka makedonsko-romskih korenin, ki je junija 2004 organizirala prvi mednarodni orientalski romski festival Chingene v Ljubljani. Na tem festivalu so nastopile tudi gostje iz tujine, med njimi tudi slavna turško-romska plesalka Sema Yildiz. Mojca, ki zase pravi, da je tipični romski plesni samouk, je svoje znanje o plesu pridobivala znotraj svoje romske družine in s sodelovanjem s plesnimi sestrami po svetu. Nursel je v Ljubljani poučevala turški, romski in arabski ples od leta 1998 do 2014. Leta 2010 je napisala tudi e-knjigo z naslovom: Romsko plesno izročilo od Indije do Evrope.
Na drugem koncu Slovenije, v Mariboru, se je samo dve leti pozneje, aprila 2006, zgodil Cikel svetovnega plesnega izročila z naslovom Ritem SRCa, ki ja je organizirala Edita Čerče. V okviru tega festivala so se odvili štirje tematski plesni večeri, prvi je bil orientalski. Na tem večeru sta poleg Edite in njene kolegice Lučke Mužerlin (dolgoletna plesalka priznane romske skupine Langa) nastopili tudi avstrijska plesalka maroških korenin Dalila Rami in priznana orientalska plesalka, Dunajčanka Yalia. Edita Čerče se je z orientalskim plesom spoznala pri Leili el Rabadi, svoje plesno izobraževanje pa je potem nekaj let nadgrajevala v tujini, v Frankfurtu in na Dunaju, kjer je med drugim zaključila izobraževanje za učiteljico orientalskega plesa.
Prvih deset let drugega tisočletja bi lahko poimenovali kar zlata doba orientalskega plesa v Sloveniji. V tem času se je namreč odvijalo ogromno različnih dogodkov, plesnih tečajev in nastopov.
Če govorimo o zgodovini orientalskega plesa v Sloveniji, nikakor ne moremo mimo turške restavracije Yildiz Han, ki je pri tem odigrala izredno pomembno vlogo. Kot nam je zaupala lastnica in vodja restavracije, gospa Melita Drev Bakirkaya, so v njihovi restavraciji, ki je bila aktivna od leta 2002 do 2020, začeli s tedenskimi nastopi (vsak četrtek) orientalskih plesalk za goste restavracije, na valentinovo leta 2003.
Kmalu je opazila, da zanimanje gostov za plesne nastope skokovito raste, zato so prihodnjih nekaj let slovenske plesalke v Yildiz hanu plesale vsak teden od vključno torka do sobote. Ene prvih nastopajočih tam so bile skupina Fatamorgana Špele Stramšek (ena prvih učiteljic orientalskega plesa v Sloveniji), Mirjam Mihelčič Korez in Mateja Pevec, pozneje so se ekipi pridružile še druge plesalke, kot so Alja Shaar, Irina Stanković, Sara Vujinovič (zdaj Ikeljic), Hasna, Jamila in druge.
Uspeh restavracije Yildiz han in veliko število plesalk je klicalo po skupnem dogodku, kjer bi se predstavile vse slovenske plesalke in bi lahko med seboj delile svoje izkušnje, se izobraževale in se predstavile slovenski javnosti. Tako se je junija 2006 pod krovnim vodstvom Melite Drev Bakirkaya in ob pomoči plesne strokovnjakinje in plesne novinarke Barbre Drnač ter plesalk Mateje Pevec, Petre Pongrac in Alje Shaar zgodila prva izdaja festivala Bazar plesov in nato še štirikrat vse do leta 2010. Glavni cilj Bazarja je bil povezovanje vseh slovenskih plesalk, predstavitev različnih podzvrsti znotraj orientalskega plesa, vključno z arabskimi folklorami in širšim centralno azijskim prostorom. Poleg tega so se v okviru Bazarja vedno odvijale plesne delavnice z različnimi učitelji in učiteljicami iz tujine, med njimi Sema Yildiz, Sabuha Shahnaz, Leyla Jouvana in drugi.
Zadnje leto Bazarja je bilo prvo leto novega orientalskega festivala v Sloveniji, imenovanega Nawar, ki je nastal po zamisli in pod vodstvom Mateje Mikulan ob pomoči njene kolegice, slovenske plesalke Hasne. Mateja, ki se je z orientalskim plesom spoznala v Sloveniji leta 2002, je kmalu začela raziskovati in poglabljati svoje znanje. Leta 2006 je na italijanskem festivalu v Riccionu spoznala češko plesalko Shereen, in od takrat dalje sta se njuni plesni poti povezali. Mateja je bila več let njena asistentka na plesnih delavnicah po Evropi, sicer pa je Mateja izjemna koreografinja, pri kateri so se učile številne domače in tuje plesalke, njene koreografije pa so bile večkrat nagrajene na festivalih v tujini. Glavni cilj Nawarja je bil povezati razdrobljeno orientalsko plesno sceno, predstaviti slovenske učiteljice in plesalke širši javnosti in jih povezati s tujino. Festival Nawar je do leta 2018 (zadnja izdaja festivala) v Slovenijo pripeljal številna znana imena, kot so: Mercedes Nieto, Randa Kamel, Azad Khan, Nesma, Maria Aya, Shereen in drugi. Nawar je bil eden največjih festivalov v regiji in je predstavljal pomembno odskočno desko številnim plesalkam.
ARABSKA SKUPNOST V SLOVENIJI IN DABKE
Leta 1992, samo leto dni po osamosvojitvi naše države, se je v Sloveniji ustanovil Arabski klub, ki je povezoval tu živeče Arabce. Klub je bil ustanovljen predvsem za družabna in kulturna srečanja članov (manjši kulturni dogodki, tečaj arabskega jezika, folklorna plesna skupina Sausan). V času razcveta orientalskega plesa v Sloveniji so bili še posebej obiskani Večeri arabske kuhinje, kje so ob raznovrstni arabski hrani gostje lahko uživali še v kulturnem programu (ples in glasba). Do danes so jih izvedli že skoraj 50. Zadnjih 16 let na večerih arabske kuhinje redno sodeluje tudi moje kulturno društvo KUOD Bayani, ki že od vsega začetka (2004) goji orientalski ples kot odrsko umetnost in se z veliko ljubeznijo poglablja v korenine tega plesa in folklorno izročilo.
Ena prvih plesalk na večerih arabske kuhinje je bila konec devetdesetih Mirjam M. Korez, ki pa je na enem od svojih nastopov navdušila Aljo Shaar. Alja je edina slovenska plesalka, ki ima arabske korenine po očetu. Sama v šali pravi, da je bil njen največji učitelj oder, saj je kmalu po tem, ko jo je navdušila Mirjam, začela tudi sama nastopati. Izobraževala se je pri različnih učiteljih, največ znanja o orientalskem plesu pa je odnesla iz intenzivnih tedenskih delavnic z Rando Kamel v Egiptu.
Arabski klub ima sedež v glavnem mestu, na drugem koncu Slovenije, v Mariboru, pa se je leta 2009 odprlo še društvo Rozana, katerega glavni namen je “spodbujati medkulturno zavest in prijateljstvo med arabsko in slovensko skupnostjo v Sloveniji”. Rozana je bila izredno dejavna med letoma 2009 in 2015, pripravljali so festival arabske kultur Šams, s katerim so potovali po različnih krajih Sloveniji in izdajali dvojezično revijo Rozana. Ena najpomembnejših pridobitev s plesnega vidika pa je bila ustanovitev folklorne skupine Rozana, ki je plesala palestinski dabke. Prvih nekaj let je dabke vodil njihov član Mahmud Alkhatib. Pozneje, leta 2013, se je Rozani pridružila tudi Eva Stramšek. Skupaj z Rozano so leta 2015 v Slovenijo povabili palestinsko dabke skupino Al Zeytouna iz Londona. Takrat so skupaj ustvarili predstavo Voda in Sol. Pozneje je Eva Stramšek prevzela vodilno vlogo in dabke vključila v svojo plesno skupino Hava. Studio Hava in Al Zeytouna sta leta 2016 in 2018 pripravila še predstavo project 51, ki je vključevala prelet sodobnega plesa (delo Eve Stramšek) z dabke. Eva Stramšek še vedno poučuje dabke v okviru svojega plesnega studia Hava, medtem ko je dediščino folklorne skupine Rozana prevzel v Ljubljani živeč Wasim Alkhatib. Wasim je leta 2016 ustanovil svojo skupino Haifa, s katero nastopa na različnih prireditvah doma in v tujini.
BDSS & BDE V SLOVENIJI!
Slovenija pa je vidna tudi na zemljevidu ene največjih in najuspešnejših orientalskih plesnih skupin na svetu, BDSS in BDE. V Sloveniji imamo namreč eno najboljših tribal plesalk na svetu, Manco Pavli, ki je bila leta 2009 edina slovenska predstavnica v BDSS na njihovi turneji po Angliji, Franciji in Maroku. Manca je v Sloveniji kar trikrat (2009, 2011, 2014) gostila svetovno znano tribal fusion ikono, Rachel Brace. Več o Manci in njenih uspehih pa malce pozneje.
Poleg tega sta v Jillininem šovu BDE nastopili dve izjemni mladi slovenski plesalki, Nika Mlakar in Ana Perčič. Več o obeh dekletih v naslednjem poglavju tega članka.
Ksenija Visket iz Hiše Zahir je v Slovenijo pripeljala številne zvezde BDSS (Bellyqueen, Kami Liddle, Petite Jamilla, Boženka in Amar Gamal). Ksenija je leta 2009 na intenzivnem seminarju z Aunt Rocky (Maroko) v New Yorku spoznala Jillino in od takrat dalje z njo sodelovala. Jillina je maja 2012 prišla v Slovenijo s predstavo The dark side of the Crown, leta 2015 pa s predstavo Alice in Wonderland. Ksenija se je z orientalskim plesom spoznala leta 2002, dve leti pozneje ga je začela poučevati in leta 2008 odprla svoj plesni studio s kavarno z imenom Hiša Zahir. Poleg BELLYQUEEN, BDSS in BDE so bili njeni gostje tudi Susan Frankovich, Morocco, Hossam in Serena Ramzy, Karim Nagi, Sonia Ochoa, Joanna Sahirah in drugi. Leta 2019 je Ksenija prejela Jillinino štipendijo Artistic development programme in se udeležila njenega programa v Kaliforniji, kjer je tudi nastopila s solo točko.
NAJBOLJŠE SLOVENSKE PLESALKE, KI SO USPELE TUDI V TUJINI
Pa začnimo tam, kjer smo končali, pri BDE. Ena od prvih slovenskih plesalk, poleg Ane Perčič, na odru BDE je bila Nika Mlakar. Nika je v BDE plesala kot solistka, in sicer na predstavi The dark side of the Crown v Hannovru v Nemčiji leta 2012. Sicer pa je Nika Mlakar najuspešnejša slovenska orientalska plesalka vseh časov. Nika pleše že od otroških let, z orientalskim plesom pa se je po naključju spoznala pri 11 letih na delavnicah Simone Minisini, ki je bila njena prva trenerka te plesne stilizacije. Po dveh letih treniranja je leta 2006 Nika osvojila 2. mesto na svetovnem prvenstvu v Sankt Peterburgu, ki poteka pod okriljem International dance organization. Po tem izrednem uspehu je tudi slovenska plesna zveza odprla kategorijo za tekmovanje v orientalskem plesu, v kateri je Nika od začetka do konca tekmovalne kariere branila naslov državne prvakinje. Leta 2007 je kot najmlajša plesalka nastopila tudi na festivalu Ahlan wa Sahlan v Egiptu (tekmovati žal ni mogla, ker je bila premlada), leta 2008 pa je, še zadnje leto kot mladinka, osvojila zlato medaljo v Moskvi na svetovnem prvenstvu. S 15 leti je začela samostojno plesno pot, kar je pripomoglo, da je ustvarila svoj stil, ki je kombinacija različnih plesnih tehnik, ki jih je v tistem času intenzivno trenirala (sodobni ples, hip-hop, balet, jazz, modern) ter udeležba na delavnicah (Egipt, ZDA, Evropa …). Svoje zanimanje za orientalski ples je v tistem času razširila tudi na tribal fusion stil, ki ga je sprva videla pri BDSS in prvič doživela na delavnici Sharon Kihare, pozneje pa se bolj redno udeleževala treningov pri Manci Pavli. Ponovno zmago na svetovnem prvenstvu pa je v Rusiji doživela leta 2013 in 2014 v članski solo kategoriji v lastni koreografiji, takrat kot edina Evropejka ter kot prva na svetu s tremi nazivi svetovne prvakinje do zdaj. Naj omenim še njeno zmago na tekmovanju za BDSS v Blackpoolu, ki pa ji zaradi nepolnoletnosti žal ni prinesla mesta v BDSS. Udeležba na številnih orient dogodkih doma in v tujini ji je prinesla prepoznavnost in odprla vrata v svet poučevanja v tujini. Posebej izpostavlja zmago na festivalu Leyle Jouvane, ki ji je že pri 16 letih pomagala, da ima njeno ime še večjo težo v profesionalni karieri. Svoje znanje je delila že v mnogih državah: Kitajska, Nemčija, Koreja, Srbija, Slovenija, Nemčija, Belgija, Bosna, Italija, Hrvaška, Nizozemska, Hong Kong … Poleg udeleževanja na tekmovanjih je sicer Nika veliko sodelovala tudi z drugimi plesalci in umetniki (Orient: BDE – Jillina Carlano, Amaya DC – Manca Pavli, Vzhodna Praviljica – Irina Stankovic), delala z gledališčem, ustvarjala svoje predstave. Svoje znanje na področju orienta je poleg delavnic nadgradila še s certikfikati Sahre Saeede (L 2), Zoe Jakes (L 1) in Rachel Brice (L 3).
Manca Pavli, pionirka tribal stila v Sloveniji, se je naprej spoznala z orientalskim plesom pri sedemnajstih letih pri Andrei Zanardi, svojo plesno pot je za kratek čas nadaljevala v društvu KUOD Bayani, kjer je tudi učila. Leta 2005 je prvič spoznala Rachel Brice, ko si je ogledala predstavo BDSS na Dunaju, in se udeležila njene delavnice, pred tem jo je redno spremljala na internetu. Od takrat dalje se je Manca redno udeleževala Rachelinih delavnic po Evropi in za pet let postala tudi Rachelina asistentka na njenih plesnih oddihih na Kostariki. Manca je kmalu nato ustanovila skupino Amaya Dance Company, ki se s predstavami Orient Under Construction, Bellydance Unveiled in Bellydance Infusion gostovala po Evropi. Je tudi projektni vodja festivala Tribal Bliss. Manca je certificirana plesalka tehnike Suhaile Salimpour (level 2) in formata ATS FCBD, ki ji je podelil tudi status FCBD Sister Studio.
Sara Vujinović (zdaj Ikeljic) se je s plesom ukvarjala že od malih nog. Z orientalskim plesom se je spoznala leta 2006 in leta 2007 zmagala na državnem prvenstvu Plesne zveze Slovenije. Od takrat naprej se je začela intenzivno izobraževati najprej v Sloveniji (Alja Shaar, Irina Stanković, Manca Pavli) in v tujini (Randa Kamel, Mohamed Kazafy, Khaled Mahmoud, Nour, idr.) Sara je nastopila na številnih tekmovanjih v tujini, ker je prejela številne prestižne nagrade, med drugim tudi prvo mesto na festivalu Heshk Beshk v Benetkah (2010) in prvo mesto na festivalu Oriental passion v Atenah (2011). Eden njenih najljubših spominov je nastopanje v restavraciji Lord of S na Dunaju, kjer je med letoma 2011 in 2013 nastopala z glasbeniki v živo. Poleg nastopov in tekmovanj je tudi poučevala tako doma kot v tujini (Nemčija, Rusija, Poljska). Pred nekaj leti jo je ljubezen popeljala v ZDA, Iowa, kjer si je ustvarila družino. Tam se je takoj povezala z lokalno orientalsko plesno skupino Innah Middle Eastern Dance Troupe in postala njihova članica.
Ker smo pri BDE začeli, pa pri BDE še končajmo. Ana Perčič, izjemna, mlada slovenska plesalka je v svoj ‘debi’ v BDE začela istega leta kot Nika Mlakar, saj sta bili skupaj izbrani na BDE avdiciji za šov v Hannovru leta 2012 in sta obe tam tudi nastopili. Ana je bila nato izbrana še za BDE Alice in Wonderland v Pragi in Mariboru 2015, leta 2016 pa jo je ekipa BDE povabila na trimesečno turnejo po Kitajski. Ana, ki je začela z orientalskim plesom leta 2006 kot samouk preko Youtuba, takrat še v rosnih štirinajstih in nadaljevala pri Kseniji Visket v Hiši Zahir, kjer se je učila tudi ATS pri Susan Frankovich. Pozneje se je začela izobraževati na delavnicah po vsej Evropi. V Sloveniji je sodelovala tudi z Manco Pavli in bila članica njene skupine Amaya Dance Company, s katero je nastopala po Evropi. Ana je trenutno tudi edina slovenska plesalka, ki živi in dela v Egiptu. Sprva je začela kot animatorka in plesalka v Hurgadi (2013 –2015), ljubezen do plesa z glasbeniki v živo jo je nato popeljala v Kairo. Tam živi od leta 2016 in nastopa na ladjah, porokah, zabavah, redno poučuje – trikrat je učila na festivalu Nile group – dela pa tudi kot model in igralka.
Če govorimo o uspešnih plesalkah, ne moremo mimo dvojčic Aneje in Nastje Črnigoj, ki sta z orientalskim plesom začeli leta 2005, stari komaj enajst let, pod vodstvom Simone Minsini (Club Sunshine, Italija). Osvojili sta veliko zavidljivih naslovov doma in po Evropi, kar 24-krat sta osvojili prvo mesto (Italija, Slovenija, Grčija, Ukrajina)!
TO PA ŠE NI VSE
Med izjemno uspešne slovenske učiteljice in plesalke (npr. Hasna Maja, Zlatka Jamila, Taisha …) sodi še mnogo plesnih kolegic, ki so s svojim znanjem, predanostjo in ljubeznijo do plesa ustvarile čudovite zgodbe, žal pa je ta članek prekratek, da bi lahko omenila vse. Obvezno pa moram omeniti Iris Zavelcino, ki že dobrih 15 let vodi skupino Leyli znotraj istoimenskega društva, kjer vsako leto od 2008 dalje pripravijo celovečerno predstavo. Irisi se je izobraževala pri številnih domačih (Irina Stanković, Manca Pavli) in mednarodnih učiteljicah (njeni najljubši sta Jillina Carlano in Mercedes Nieto). Za največji uspeh si še vedno štejejo 1. mesto v formacijah na mednarodnem tekmovanju v Lignanu, Italija, leta 2011.
Že večkrat omenjena Irina Stanković je v Slovenijo prišla iz Ukrajine, kjer je na Visoki šoli za kulturo diplomirala iz plesov sveta. Z orientalskim plesom se je prvič srečala konec devetdesetih v Ukrajini, prav zares, pa jo je ta prevzel v Sloveniji, kjer se je z njim podrobneje seznanila in kmalu postala ena najbolj želenih učiteljic. Med letoma 2008 –2011 je ustanovila izredno uspešno plesno skupino, imenovano Vzhodna pravljica.
Če govorimo o uspešnih zgodbah v Sloveniji, moramo omeniti še Majo Tul in njeno plesno skupino Layali, ki je bila več let uspešno navzoča na vseh večjih slovenskih orientalskih prireditvah.
Nikakor ne smemo mimo Nadie Džamastagič, ki je v svojem edinstvenem tribal stilu napravila kar nekaj izjemnih zgodb s svojo skupino Ritualke, ter Ines Kočar, ki s svojimi tečajnicami in skupaj z Aljo Shaar vsako leto ustvari novo plesno produkcijo. Iris, Irino, Majo, Nadio in Ines druži dejstvo, da so bile vse v nekem trenutku članice Amaya Dance Company.
PRVI SLOVENSKI PRIROČNIK
Avtorica tega članka, Nataša Kočar, pa sem tudi avtorica prvega slovenskega plesnega priročnika za poučevanje in učenja orientalskega plesa, 1001 gib orientalskega plesa, ki je izšel junija 2020. Knjiga je izšla tudi v angleškem jeziku in bila recenzirana v pomladni številki revije Mosaic. Moja plesna pot se je začela z jazz baletom v osnovni šoli, nadaljevala pa z orientalskim plesom leta 2001, ko sem se začela učiti pri Mojci Rakipov, nato pa nadaljevala pri številnih drugih slovenskih in tujih učiteljicah. S plesnimi kolegicami smo leta 2004 ustanovile društvo Bayani, ki je eno največjih in najstarejših orientalskih plesnih društev v Sloveniji. Ustvarila in soustvarila sem številne predstave, v Sloveniji in tujini, organizirala in soorganizirala sem številne plesne dogodke in plesno-kulturne počitnice v južnem Egiptu. Link do revije Mosaic pa tukaj www.mosaicdancenetwork.org/mosaic-magazine-britains-top-orienta-dance-publication/
