Sva sestri, soplesalki, prijateljici in ena drugi največja spodbuda

Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavili kot osebi in kot cheer plesalki? Kdo si, Špela Urbančič? Kdo si, Liza Urbančič?
Špela & Liza: Sva sestri Urbančič, vedno polni energije, vedno nasmejani, vedno pripravljeni na izziv in nikoli utrujeni. Sva sestri, soplesalki, prijateljici in ena drugi največja spodbuda in hkrati konkurenca.

Špela in …
Nama zaupata vajino pot, ki vaju je pripeljala do cheerleadinga? Se spominjata kakšnega plesnega dogodka, ki je vplival na to, da se bosta ukvarjali s cheer plesom?
Špela: Pri šestih letih sem si s starši ogledala baletno predstavo, ki me je povsem navdušila. Eleganca baletk, njihova gibčnost, natančnost, lepota in energija so me povsem prevzele in tako sem se začela pretvarjati, da sem tudi jaz baletka in sem ves čas poplesavala. Začela sem trenirati ritmično gimnastiko, zaradi poškodb pa pri 12 letih zamenjala obroč za cofe in pričela s plesanjem cheer plesa. Ob prvi udeležbi na UDA campu, ki ga vodijo najboljše ameriške inštruktorice, sem vedela, da je ta šport zame. Hkrati sem začela plesati tudi jazz v plesnem klubu Forma in se v ples zaljubila za celo življenje.
… Liza Urbančič …
Liza: S cheer plesom se ukvarjam že šest let. Kot otrok sem pri šestih letih začela trenirati ritmično gimnastiko, a zaradi veliko poškodb in bolečin v križu sem po štirih letih morala žal odnehati. Prijateljica me je povabila na trening plesa. Tako sem začela plesati v plesnem klubu Forma, kjer plešem še danes. Kmalu pa mi je sošolka, ki je trenirala cheer ples, predstavila ta zanimiv, zelo energičen šport. Predvsem me je pritegnila energija plesalk in posebni cofi, ki so obvezen pripomoček v tem športu. Pridružila sem se otroški plesni skupini Žabice in začela s treningi cheer plesa, ki ga treniram še danes.
Zakaj pa sta se sploh odločili za cheer ples in kako bi ga predstavili našim bralkam in bralcem?
Špela & Liza: Cheer ples izhaja iz Amerike in je del športne panoge cheerleading. Je zvrst plesa, sestavljena iz več različnih stilov plesa. Poseben je zaradi intenzivnega gibanja vseh delov telesa. Gibi so kratki, energični, odrezani. Koreografije pa vsebujejo tudi elemente jazza, baleta in akrobatike. Cheer ples pa posebej zaznamuje pripomoček – posebni cofi. Ekipa oziroma par mora pripraviti tehnično zahtevno točko, sestavljeno iz skokov, obratov in ostalih plesnih elementov, vključeni pa so tudi določeni akrobatski elementi v skladu s pravili. Pomembna je usklajenost plesalcev, tehnično znanje plesnih elementov, največ pa k odličnemu nastopu prispeva energija, ki jo nastopajoči pokažejo. Pri cheer plesu naju je najbolj pritegnila energija, ki jo tekmovalci oddajajo. Rivalstvo je vedno prisotno, a vseeno je na tekmovanjih načelo: vsi navijamo za vse. In občutek, ko plešeš na odru pred tisočglavo množico, ki navija zate, ne glede na to, iz kje si, kako dober si in predvsem, kdo si, je neopisljiv. Prav to naju žene naprej, ker uživava vsakič, ko lahko skupaj zapleševa na odru.
Ali imamo še vedno stereotip, da je cheerleading "plesna spremljava na košarkaški tekmi"?
Špela & Liza: Na žalost imamo. V Sloveniji je cheer ples med ljudmi poznan kot navijaštvo. Veliko ljudi ob besedi "navijačica" pomisli prav na puhloglave, pomanjkljivo oblečene blondinke v filmih ali pa na navijačice na košarkarskih tekmovanjih, zato se raje predstavljamo kot plesalke, kar  v resnici tudi smo. Največkrat do teh stereotipov prihaja na nastopih, pred publiko, ki o plesu pravzaprav nima pojma. Večkrat neprimernih komentarjev ne slišimo, so pa zato toliko bolj zgovorni pogledi in žvižgi predvsem moškega dela tribun na nastopih, kjer je naša naloga zgolj zamotiti publiko med premori. A tako je le na nastopih na tekmah in kakšnih prireditvah. Sicer pa ponavadi vsi ti stereotipi ob ogledu naših tekmovanj izginejo. Na uradnih tekmovanjih torej s tem nimamo nobenih težav, saj jih vsi tekmovalci in ostali udeleženci jemljemo zelo profesionalno in se nanje načrtno pripravljamo. V Ameriki, deželi cheerleadinga, je zgodba popolnoma drugačna. Cheerleading je poleg ameriškega nogometa najbolj priljubljen šport in zato so tudi cheerleaderji in cheer plesalke zelo cenjeni. Priznanje cheerleadinga kot resnega športa je potrebno za nadaljnji razvoj te discipline tudi pri nas.
Koliko različnih zvrsti sploh poznamo in koliko od teh ve obvladata?
Špela & Liza: Cheerleading sestavljata cheerleading in cheer ples. Pri cheer plesu pa ločimo tri zvrsti: cheer freestyle, zadnja leta pa so dodali tudi cheer hip-hop in cheer jazz. Osnova je seveda cheer freestyle, elementi iz te zvrsti morajo biti prisotni tudi v drugih dveh. Me se tekmovanj udeležujeva v cheer freestyle kategoriji, kot jazz plesalki pa sva se odločili tudi za cheer jazz. Skupaj pleševa v parih, sva pa tudi del članske skupine, kjer mora plesati vsaj 12 plesalk. Najina paradna disciplina je cheer freestyle, ki nama je prinesla dve zlati in eno srebrno odličje na svetovnem prvenstvu.
Ta zvrst je izključno v domeni žensk ali se motim? Mogoče so trenerji moški?
Špela & Liza
: Pravzaprav sploh ne! Kot je za ples v Sloveniji značilno, je večina plesalk res žensk. V drugih državah – predvsem Mehika, Čile, Puerto Rico – pa je zastopanost spolov enakovredna, v Mehiki pa je celo moških plesalcev več. Lansko leto je na svetovnem prvenstvu Mehiko v kategoriji cheer freestyle skupin zastopala skupina 15 fantov in osvojili so 5. mesto. V srebrnih oprijetih kratkih hlačah so bili prava posebnost in so pritegnili veliko pozornosti. V kategoriji cheer hip-hop pa je ponavadi veliko fantov in so dekliške skupine veliko manj pogoste. Prav tako je v tujini zastopanost spolov med trenerji enaka. Trener ene najboljših ameriških plesnih skupin je moški, prav tako je moški tudi njihov koreograf, kar dokazuje, da spol sploh ni pomemben.
Zaupajta nam, kje sta dobivali in kje danes pridobivata plesno znanje? Zanimivo je dejstvo, da trenirata kar sami s pomočjo ameriške trenerke Jessice Walz. To je nekaj posebnega, kajne? Zakaj sta se odločili za takšno pot?
Špela & Liza: Plesno znanje sva pridobili s pomočjo trenerk že pri ritmični gimnastiki in kasneje tako v modernih tekmovalnih plesih kot tudi pri cheer plesu. Ves čas pa obiskujeva tudi treninge gimnastike in baleta, saj meniva, da se mora plesalec razvijati v vseh zvrsteh in tako pridobivava osnove za najino zvrst. Vsako leto sva se udeleževali plesnih priprav z ameriškimi trenerkami in tako poskušali slediti plesnim trendom iz tujine. Zadnja tri leta pa poleg slovenskih trenerk sodelujeva s svetovno priznano ameriško trenerko Jessico Walz, ki prihaja enkrat letno v Slovenijo in nama pomaga pri pripravah na tekmovanja. Letos pa sva stopili na samostojno pot. Jessica je sicer najina koreografinja in trenerka. Prihaja s Havajev in zato komuniciramo preko interneta. Tak način treniranja je posebej naporen, ker trenirava sami. Preko posnetkov sva se naučili koreografijo, posnetke s treningov pošiljava Jessici, ki nama pove, kaj morava popraviti, izboljšati. Aprila se nama je Jessica pridružila v Sloveniji na intenzivnih pripravah na svetovno prvenstvo. Zopet pa smo se srečale na tekmovanju, kjer smo opravile še zadnje priprave in se povzpele na zmagovalno stopničko. Sodelovanje s tako priznano nekdanjo plesalko, zdajšnjo koreografinjo, trenerko in sodnico je privilegij. Za ta korak sva se odločili, ker sva želeli narediti spremembo v načinu treniranja, hkrati pa nama to sodelovanje predstavlja odskočno desko za nadaljevanje plesne kariere v tujini. Z Jessico želiva sodelovati tudi v prihodnje, saj nama njen način treniranja in priprave na tekmovanja zelo ustreza. Poleg plesne izobrazbe pa nama Jessica ves čas predaja svojo ljubezen do plesa in energijo, ki je kljub napornemu načinu življenja nikoli ne zmanjka.
Imata tudi svoje idole? Nam jih zaupata in zakaj prav one, saj predvidevam, da so to ženske?
Špela & Liza: Najine vzornice v plesu so plesalke najboljše plesne skupine na svetu, plesne skupine univerze v Minnesoti. Kot posameznice so tehnično dovršene in energične plesalke, kot skupina pa so že šest let nepremagljive. Lansko leto sva imeli priložnost, da sva si njihov nastop na svetovnem prvenstvu ogledali v živo iz prve vrste, po tekmovanju pa sva se z njimi tudi spoznali in prav to je eden najlepših spominov na svetovna prvenstva. Najbolj presenetljivo je to, da prihajajo z vseh koncev Amerike, iz različnih plesnih klubov in zvrsti, a ko plešejo na odru, plešejo kot ena. Že v Sloveniji je usklajevanje študija in plesa zelo naporno, v Ameriki pa je šolski sistem precej drugačen in zahteva več časa, zato je treniranje še težje. Ta njihova predanost in ljubezen do plesa naju vsakič znova navdihuje in nama daje motivacijo. Najina želja je, da bi se jim lahko enkrat pridružili na treningu in zaplesali skupaj z njimi.
Kje je slovenski cheerleading v primerjavi s svetom?
Špela & Liza: Nekaj let nazaj bi lahko rekli, da Ameriki ne more konkurirati nihče. A dokazali sva, da je s trdim delom, odrekanjem in zaupanjem v svojo kakovost vse mogoče. In prav to so lastnosti, ki so Sloveniji v zadnjih treh letih prinesle dve zlati, tri srebrne in dve bronasti odličji na svetovnem prvenstvu. Ponosni sva, da sva lastnici popolnega kompleta medalj s svetovnih prvenstev z dvema naslovoma svetovnih prvakinj. In ko sredi Amerike, dežele cheerleadinga, zazveni slovenska himna, postane Slovenija enakovredna vsem ostalim cheerleading velesilam. Slovenski cheer plesalci in cheerleaderji imjo veliko talenta, a problem je finančno stanje na zvezi. Ker si treninge, priprave in tekmovanja v celoti krijemo tekmovalci sami, so razmere za treniranje slabe, to pa ne prinese želenih rezultatov. Stanje se izboljšuje in upam, da bomo čez nekaj let tudi Slovenci imeli cheer reprezentanco najboljših plesalcev, ne pa tistih, ki si to sploh lahko privoščijo.
Kdo lahko postane dobra cheer plesalka?
Špela & Liza: Vsak. Omejitev pri cheer plesu ni. Pomembna je volja do plesa in treninga, malo plesnega talenta pa seveda ne škodi.
Tekmovanja so tudi del vajinih plesnih življenj. Kaj vama pomenijo in zakaj tekmovati? Kaj je najbolj razburljivo in kaj najmanj?
Špela & Liza: Tekmovanja so nama včasih predstavljala najbolj stresno plat plesa, sploh zato, ker nikoli ne veš, kaj pričakovati od sodnikov. Danes pa jih vzameva kot motivacijo, da pokaževa napredek in dokaževa sami sebi, da to zmoreva in znava. Ne gre za to, koliko tekmovalcev premagaš, ampak zato, da ko na koncu sezone pogledaš posnetke, je vsak boljši. Najbolj razburljiva je priprava na nastop in seveda nastop sam. Čeprav se vsakič pripravljava enako, je vsaka tekma nekaj posebnega.
… s prstanoma in trenerko …
Na katere naslove, ki sta jih osvojili, sta najbolj ponosni in zakaj?
Špela & Liza: Uff, veliko jih je in vsak je po svoje poseben, ker nosi svojo zgodbo …, gotovo pa nama trenutno največ pomeni le nekaj tednov star naslov svetovnih prvakinj. Celo leto je bil v ospredju samo ta nastop, tri minute na odru in vedeli sva, da popravnega izpita ne bo. Ko odplešeš točko brez napak, je tvoj cilj dosežen. In prav to nama pomeni veliko bolj kot pokal ali medalja. Posebnost je tudi ta, da sva prejeli prstane za zmagovalce, ki so v Ameriki sicer že tradicija. Prstan si želiva, že odkar pleševa, in zdaj ga končno imava. Nikoli ne bova poročeni z istim moškim, za vedno pa bova nosili isti prstan.
Si sami kreirata koreografiji ali počne to kdo drug? V katerih koreografijah najbolj uživata in na katerih nastopih?
Špela & Liza: Koreografijo ponavadi sestavi trener ali koreograf. Seveda pa imava veliko vlogo pri tem tudi me, ker jo skupaj prilagodimo, tako da nama najbolj ustreza. Jessica Walz je letos sestavila zmagovalno koreografijo na svetovnem prvenstvu v kategoriji pom freestyle doubles. Sami pa sva si sestavili koreografijo za nastop na evropskem prvenstvu v kategoriji cheer jazz doubles. Prvič sva sami skreirali tako glasbo kot tudi ples in drese in lahko se pohvaliva, da nama je odlično uspelo. Ti dve koreografiji sta najini najboljši do sedaj in uživava vsakič, ko jih zapleševa. Komaj že čakava evropsko prvenstvo na domačih tleh, v Ljubljani, 27. in 28. junija, kjer se bova predstavili v obeh kategorijah. Najbolj uživava ob plesanju na velikih prireditvah, ljudem, ki te opazujejo z veseljem.
 
Kaj vaju pri cheerleadingu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Špela: Najbolj me osreči, ko vem, da sem dala vse od sebe in mi je nastop uspel odlično. Najbolj me žalostijo odločitve sodnikov, ki so včasih popolnoma nerazumljive, a žal je tudi to del plesa.
Liza: Najbolj me osreči nastop na odru. Ko lahko pokažem svoje znanje in enostavno uživam v plesu.
Kako kreirata kostumografijo? Kaj je obvezno pri tem?
Špela & Liza: Vsaka skupina oz. klub ima značilno barvo, v kateri so tudi dresi. Na prsih pa imajo tekmovalci ponavadi napisano ime svoje skupine. Pri plesu, predvsem jazzu in hip hopu, velikokrat naredimo izjeme, saj je pomembno, da se dresi skladajo z zgodbo, ki jo predstavljamo. V pravilniku Cheerleading zveze  Slovenije je tudi določena dolžina oblekic in ostale pomembne smernice, ki preprečujejo neprimerne drese. Velikokrat prav zaradi dresov pride v skupini do nesoglasij. Ker sva sestri, imava to prednost, da imava zelo podoben okus in malo težav pri usklajevanju glede barv in krojev uniform. Je pa tudi tu pomemben element finančna zmožnost.
… akcija Mladi upi … (foto: Mateja Jordovič Potočnik)
Bili sta predlagani v akciji Zavarovalnice Triglav Mladi upi. Kaj vama je to pomenilo?
Špela: Uvrstitev med 20 finalistov je bila potrditev, da delava v pravi smeri. Pridobili pa sva tudi prepoznavnost, ki nama bo morda kdaj koristila. Hkrati pa je to promocija cheerleadinga in cheer plesa v Sloveniji, saj veliko ljudi kljub našim uspehom ne ve za nas. Finančnih sredstev sicer nisva dobili, čestitava pa vsem zmagovalcem natečaja in jim želiva, da izpolnijo svoje sanje. Hkrati pa se zahvaljujeva vsem, ki so glasovali za naju, zavedanje, koliko ljudi stoji za nama in naju spodbuja, nama daje veliko motivacije tudi za v prihodnje.
Kaj si želita v življenju še doseči in kaj postati? Tudi kaj neplesnega mogoče?
Špela: Že od nekdaj sem si želela postati zdravnica in zato bom prihodnje leto po končani gimnaziji obiskovala medicinsko fakulteto v Ljubljani. Želja po plesnem udejstvovanju v tujini še vedno obstaja, vseeno pa želim ples usklajevati s študijem. Moja največja plesna želja pa je zaplesati na Broadwayju.
Liza: Trenutno sem šele v 1. letniku gimnazije. Čez nekaj let pa se želim vpisati na pedagoško fakulteto in postati učiteljica razrednega pouka. Želim se še čim dlje ukvarjati s cheer plesom in svoje znanje prenašati na mlajše generacije.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Špela: Prosti trenutki – kaj je že to? Prosti čas rada preživljam v družbi družine in prijateljev. Trudim se, da odklopim možgane, grem na kavico in pogovor s prijateljicami in pozabim na vse obveznosti.
Liza: Večino prostega časa, ki ga imam zelo malo, posvečam delu za šolo. Velikokrat pomagam mlajšemu bratcu pri pisanju domače naloge. Skupaj tudi bereva in riševa. Poleg tega pa rada tečem, poslušam glasbo in seveda je pri vsem tem težko ne misliti na ples.
Naštejta tri stvari, brez katerih ne gresta ne na trening ali tekmo ali pač nikamor.
Špela: Cofi, špičke in elastika za lase.
Liza: Špičke, cofi, uhani.
Imata kakšen moto ali misel, ki vaju vodi skozi življenje?
Špela: Delo je lahko vedno opravljeno še boljše.
Liza: Vsaka stvar se zgodi z razlogom.

View Gallery 15 Photos