Mali plesni simpozij o velikem dvojcu Rosana Hribar & Gregor Luštek

Plesni dvojec Luštek & Hribar. (Foto: Matjaž Prešern)

Kot uvod v zaokroženo predstavitev naših izstopajočih plesnih umetnikov (doslej sta je bila deležna Edward Clug in Valentina Turcu) je Cankarjev dom v Ljubljani že tretjič pripravil Mali plesni simpozij, to pot posvečen Rosani Hribar in Gregorju Luštku, ki bosta 3. junija nastopila s plesno predstavo Maratonski duet.

Gregor Lušetk in …
K odstiranju posebnosti plesnega sloga in izraza obeh ustvarjalcev, ki se kot plesalca in koreografa na samosvoj način uveljavljata pri nas in v tujini že od konca devetdesetih let, je organizator povabil goste Živo Brecelj, producentko in direktorico (Plesni teater Ljubljana), Matjaža Fariča, koreografa in režiserja ter umetniškega direktorja (Flota, plesni festival Fronta), Zalo Dobovšek, dramaturginjo in kritičarko, Mašo Kagao Knez, plesalko in koreografinjo, Daliborko Podboj, plesno kritičarko, režiserja Jerneja Lorencija, ter Tomaža Rodeta, baletnega umetnika in predsednika Društva baletnih umetnikov Slovenije. Slednji se simpozija ni mogel udeležiti, zato pa smo bili veseli njegovega predhodnika, sicer znanega baletnega plesalca Vojka Vidmarja, pa seveda Gregorja Luštka, žal tokrat brez Rosane Hribar. Pogovor je vodila kot doslej, Andreja Kopač, plesalka, dramaturginja in publicistka. O nenavadnem plesnem paru, po poreklu iz Novega mesta, ki ju številni primerjajo z legendarnima Pinom in Pio Mlakar, pa ne le zato, ker sta tako kot onadva prepletla svojo zasebno, intimno zvezo s plesno ustvarjalnostjo, temveč ker sta – sicer  izrazita otroka našega časa – že doslej opazno zaznamovala slovenski sodobni ples. Tudi njun današnji plesni jezik se razvija iz dialoga dveh teles, iz katerega se rojevajo gibalne prvine in motivi, iz odnosa dveh osebnosti – ženske in moškega – pa se razrašča neizčrpno vsebinsko bogastvo.
… Rosana Hribar sta bila zvezdi simpozija.
Gregor Luštek je povedal, da sta z Rosano že zgodaj ustvarila krajše duete, potem pa sta se odločila za poglobljeno skupno delo. Videl ju je tudi Pino Mlakar, bila sta mu všeč, vendar jima je očital pomanjkanje liričnosti! Seveda je bil to pogled z njegove perspektive. Mlakarja sta poudarjala lirično, poetično dimenzijo človeškega približevanja in oddaljevanja, ki je po globini močno presegala "enodimenzionalni" izraz baletnega pas-de-deuxa, vendar sta bolj ali manj ostala v tem okviru. Daliborka Podboj je pripomnila, da se spominja prvega dueta Ana is the Name of Rose, v katerem je takoj zaznala težnjo Rosane in Gregorja po novem, neznanem, neizrekljivem, pa tudi že zametke konfliktnosti, ki je v poznejših delih že znala prerasti v brutalno dramatičnost, a vendar je v njunem plesu tedaj prevladovala linija lirike, prvinske ljubezni in harmonije. "Z nadaljnjim delom in raziskovanjem sva odkrivala tudi drugačne dimenzije odnosa, pojavljale so se trzavice, nasprotovanja, tudi borba – skratka, najrazličnejše kvalitete, ki se razvijajo tudi v zasebnem odnosu, obenem pa v plesu lahko spodbudijo nove gibalne prvine in prijeme." Na vprašanje moderatorke, kako se lotevata dela – ali je najprej ideja, koncept ali…, je odgovoril, da sta v glavnem želela plesati svoj odnos na instinktiven način, hkrati pa ju je vselej spodbujal tudi prostor –  natančneje – onadva v prostoru. Včasih izhajata tudi iz klišeja (na primer tango), ki pa ga razvijeta po svoje, tako da že pripravljeni "nevtralni" material prilagodita glasbi. "Ni nama bilo treba "iskati novo"; skušala sva biti to, kar sva, vedno ista, čeprav sva vsak dan tudi drugačna. In mislim, da je od tod prišlo tudi v plesu do drugačnosti, do inovacij in ne do banalnega ponavljanja gibalnih vzorcev." "In kakšen bi bil ples pri šestdesetih?" "Ha, verjetno v okviru tega, kar bi zmoglo telo takrat, vsebinsko pa … si še ne predstavljam! Človek se spreminja, raste, dozoreva, se prilagaja. Saj tudi pri najinih štiridesetih ples prinaša omejitve, a tudi nove odtenke in  izzive." Junijska predstava Maratonski duet bo nekakšen prerez skozi dvajsetletno ustvarjanje s poudarkom na njuni življenjski zgodbi zadnjih šestnajstih let, pretopljeni v serijo mednarodno uspešnih in nagrajenih plesnih duetov, ustvarjenih v tem času. Videli bomo odlomke iz del 10 let, Duet 12,  Štirinajst in najnovejše predstave 16, povezane v en sam, uro in pol trajajoč plesni dih.
Na malem simpoziju so spregovorili Živa Brecelj, Matjaž Farič, Daliborka Podboj in moderatorka Andreja Kopač ter …
Daliborka Podboj je ugotavljala, da sta bila Rosana in Gregor deležna vse premalo promocije v tujini, Matjaž Farič pa, da gre za plesno dozorela, fizično artikulirana ustvarjalca, ki se lahko pomerita tudi na svetovnih odrih. "Pred ogledom dueta 16 sem se spraševal, kaj je sploh lahko še novega v tem našem plesu. Nato pa me je pretresla iskrenost njunega plesa, polnega ganljivih, avtentičnih in vendar univerzalnih človeških trenutkov, s katerimi se gledalec lahko poistoveti. Sta samosvoja in prepoznavna – Gregor s svojo energijo in natančnostjo, Rosana z eleganco in le njej lastno, težko opisljivo gibalno kvaliteto. Občudujem njuno tehniko na visokih obratih, pri čemer morata biti sinhrona, da se energija ne izgubi, predvsem pa njuno skrajno predanost plesu."
… Jernej Lorenci, Zala Dobovšek, Maša Kagao Knez in gost Gregor Luštek.
Živa Brecelj je obudila dvajsetletno sodelovanje z dvojico, njune začetke in nato sodelovanje v številnih projektih in predstavah ter izrazila zadovoljstvo, da jima je Plesni teater sčasoma omogočil vsaj pogoje in kontinuiteto dela ter zagotovil prostor. Bila sta prava garača, vedno sta delala zelo disciplinirano in samostojno ter nista nikoli  spraševala po višini honorarja. Maša Kagao Knez  je sodelovala predvsem z Rosano v različnih kombinacijah. Izpostavila je zlasti njeno zahtevnost in zmožnost, da zna kot koreografinja izvleči iz plesalca razsežnosti, ki jih sam ne bi mogel prepoznati, kaj šele udejaniti. Režiser Jernej Lorenci je pritegnil Gregorja kot oblikovalca giba in koreografa v različne svoje predstave. Opisal je, kako Gregor dela z igralci, kako zna poiskati z njimi stik in spodbuditi tudi kontakte med člani skupine: "Njegov vidno-nevidni delež v predstavah je neizmerljiv – v letošnji Iliadi na primer. V njem sem dobil svojega "brata", učim se od njega: vedno je živ in prisoten –  tukaj in zdaj. Igralcu želi vzbuditi občutek telesa, ga osamiti od izgovarjanja vloge, ki naj bo na koncu vsota, organska posledica procesa, ne da bi vnaprej razmišljal, kaj želi "sporočiti". Režiserji se zavedamo, da imajo igralci v sebi ta potencial, potreben pa je nekdo, ki igralcu telo ozavešča. Zato bi moralo postati sodelovanje z gibalcem-koreografom stalna praksa, kakršne pa je v našem teatru še vedno premalo."
Prisluhnil je tudi nekdanji baletni plesalec Vojko Vidmar.
Zala Dobovšek, ki je pripravila za omenjeno predstavo tudi daljše uvodno besedilo v gledališkem listu, je med drugim poudarila, da kariere Rosane in Gregorja kljub prepletenosti njune javne in zasebne podobe ne smemo interpretirati le v tem okviru, saj sta že doslej dokazala, da sta individualni umetniški imeni z lastno identiteto. Vojko Vidmar je s parom sodeloval pri predstavi, posvečeni Pinu in Pii Mlakar Korak v dvoje. Poudaril je, da so delitve na balet in sodobni ples danes na srečo že presežene in da nas mora zanimati le to, ali je ples dober ali ne. Moderatorka je označila Maratonski duet kot čustveno kondenzacijo nekega obdobja, zato jo je zanimalo, kako sta se lotila obnavljanja duetov. Gregor je poimenoval ta proces transfer spomina: "Ko kreneš, ti stari dueti hitro prihajajo nazaj, saj je motorični spomin trajen. Več težav imava z najnovejšim, 16; je problematičen, ker je nabit z emocijami, odnos, ki ga odraža ples, pa je brutalno iskren. In kot par nisva več skupaj, zato Rosane danes ni tukaj …«
Zdrznili smo se in pomislili, da smo priča visoki profesionalnosti in disciplini, ker sta kljub temu sposobna še naprej delati ter na odru odplesati svojo življenjsko zgodbo in zgodovino … V gledališkem listu beremo navedek iz ocene kritičarke Ive Nerine Sibila ob uspešni predstavitvi Dueta 12  na 27. mednarodnem festivalu Tjedan suvremenog plesa v Zagrebu : "… to je pravi tour de force, ki orisuje do razbeljenosti intenziven moško-ženski odnos …, njun ples je furiozno hiter, neprestano med agresijo in strastjo … gib na gib, udarec na udarec v neke vrste spektakularnem tarantinovskem pas-de-deuxu …"  Kultni filmski režiser Quentin Tarantino? Šund? Trainspotting? Nelinearnost zgodbe? Estetizacija nasilja? Vzporednice vsekakor lahko najdemo – tudi v mešanju žanrov in konvencij, predvsem pa v ustvarjanju lastnega, avtentičnega stila. Izpleši me, prosim, je naslov ene izmed njunih predstav iz leta 2007, najprej Rosanin solo za Gregorja, nato še skupna koreografija za šest plesalcev. Tarantino je leta 1995 nastopil kot igralec v kratkem glasbenem filmu na znano pesem Leonarda Cohena Dance Me To the End of Love…Naključje? Ja, konec ljubezni in nekega obdobja, nikakor pa ne zaton ustvarjalnosti. Kljub trenutno sivim tonom se jima zagotovo obeta novo obdobje, sicer ne več v koraku v dvoje, zagotovo pa individualno, po jasno začrtanih poteh.

View Gallery 8 Photos