Poletje je čas, ko plesni ustvarjalci vsaj malo zadihate, a verjamem, da je pri tebi kljub temu malo drugače. Si namreč pred startom festivala Performa/Platforma, ki se začne 31. avgusta. Kaj lahko pričakujemo letos, kaj si, Mojca Kasjak, izbrala za ogled in prakso?
Tudi letos svoje moči združujeta Performa, 21. festival sodobnih performativnih praks v produkciji MKC Maribor, in jubilejna 10. Platforma sodobnega plesa pod okriljem Plesne izbe Maribor, ki bosta poskrbeli za pestro petdnevno dogajanje na različnih lokacijah v Mariboru med 31. avgustom in 4. septembrom 2016. Tretja edicija združenih festivalov postavlja v središče pojem Preprostost. Preprostost kot zamisel, iz katere je vzniknil festival Platforma sodobnega plesa pred desetimi leti. Preprostost kot bistvo in esenca umetniškega dela, ki ga ne spremlja navlaka nepotrebnih mašil. Od letošnjih novosti skupaj z Jasmino Založnik kot umetniški vodji izpostavljava, da je letos poudarek na slovenskih ustvarjalcih in ne na predstavah v klasičnem pomenu. Njihovi prikazi večinoma predstavljajo nove produkcije. Veliko bo predstavitev novih del, del v nastajanju, javnih razprav, izmenjave znanj … Zaključek festivala letos pa izvajamo skupaj s Poletnim lutkovnim Pristanom, kjer združujemo moči z zaključno predstavo v žanru plesnega gledališča, kjer se prepletajo: performativnost izvajalca, lutka in sodobni plesni izraz. To je gostujoča predstava madžarskega umetnika Ferenca Feherja Morgan and Freeman.
Ne. Iz leta v leto število obiskovalcev narašča, za kar smo zelo veseli. Ne samo zato, ker je več publike, tudi struktura gledalcev je zanimiva. Vedno več je obiskovalcev, ki niso t. i. plesna scena, za kar smo še posebej veseli. To je posledica dobrega sodelovanja s koproducentom, Lutkovnim gledališčem Maribor, pa tudi s preostalimi koproducenti (GT22, SNG Maribor).
Ja, vem. A naša terminska umestitev je posledica odrov, ki so v tem času na voljo. Ker dobiti odre za štiri ali pet dni skupaj kot festivalsko prizorišče, ni preprosto. V Mariboru je infrastruktura, ki je dostopna, še vedno izziv za mnoge ustvarjalce. Bila je želja po skupni koordinaciji in neki poizkusi, a je ostalo samo v teoriji in v preteklosti. Žal.
Platforma je ploščad za umetnike, vzpostavljena je bila izključno zaradi njih samih. Namenjena je ustvarjalcem. Izbira, ki je leta 2007 botrovala odločitvi, da sem v Plesni izbi Maribor vzpostavila Platformo mladih ustvarjalcev, ki se je leta 2010 preimenovala v Platformo sodobnega plesa, je temeljila na zelo preprostem konceptu. Plesna izba Maribor kot kulturno društvo v javnem interesu, ki že od leta 1987 izvaja celoletno plesno izobraževanje ter od 1994 skrbi za lastno produkcijo plesnih predstav, je bila za mnoge plesalce in koreografe baza. Nadaljevanje študija na plesnih akademijah v tujini za mnoge plesalce je pogojevalo, da se je v Mariboru začela profesionalizacija sodobnega plesa. Prva Platforma je tako nastala s študentkami na SNDO v Amsterdamu: Jasmina Križaj, Tina Valentan, Urška Vohar. Vsaka od njih je leta 2007 mariborskemu občinstvu predstavila svoj avtorski projekt na Malem odru SNG. Večina se je zaradi specifičnih pogojev dela odločila za delo v tujini ali v Ljubljani. Letos vse tri ustvarjalke znova sodelujejo z nami.
Že kot otrok sem zelo rada plesala. Gibanje se mi je zdelo zmeraj zanimivo. Ko so me odrasli spraševali, kaj bom, ko bom velika, je bil moj odgovor vedno isti: plesalka. Boš baletka? Ne. Plesalka. To vse pove.
V devetdesetih prejšnjega stoletja, pri mojih dvajsetih, smo bili na višku entuziazma. Veliko več je bilo tistega izvornega navdiha, strasti, ki te vodi k novim ustvarjalnim izzivom. Predstave smo delali iz velike želje, potrebe … Zdaj je veliko bolj premišljeno, povezano s sofinanciranjem. Preveč dejavnikov vpliva na pogoje dela. To je slaba plat profesionalizma. Dobro pa je to, da smo skozi številna izobraževanja in prakse dela pridobili izkušnje, zato je odgovornost večja. Ko poučujem ples, zmeraj spodbujam otrokov lastni plesni izraz, ker je to zame še vedno prioriteta.
Takrat je bilo težje. Ko sem se odpravljala na študij v tujino, sta bili tisto leto (1995) s strani ministrstva podeljeni samo dve štipendiji. Meni in še enemu mlademu glasbeniku, če se ne motim. Pa še to je bila zame plačana samo šolnina, ki je bila precej visoka, ker Slovenija ni bila v EU. Za stroške preživetja sem morala delati in se sama preživljati, kar je bilo poleg zahtevne šole zelo težko. Nekaj malega so mi prispevali starši in babica. Takrat sem prvič na lastni koži spoznala krutost politike. Študij v tujini je bil moj zrelostni izpit.
A vendar si ob plesu končala tudi študij sociologije in geografije. Zakaj je dobro imeti rezervo?
Ko sem se vrnila nazaj iz Londona, sem ugotovila, da bi bilo vendarle dobro zaključiti študij, ker so mi manjkali samo zadnji letnik, absolventski staž in diploma. In ni mi žal. Spoznala sem, da mi didaktike poučevanja in znanje, ki ga pridobiš na univerzi, samo koristijo. Še vedno sem zagovornica prepletanja formalnih in neformalnih izobraževalnih programov. Prav zato imamo letos na Platformi javno razpravo na to temo.
Osebnost. Odprtost. Volja do učenja, sprejemanje. Lepo mi je, ko od učencev dobim zahvale, kot so: Hvala, ker ste več kot le plesna učiteljica. Ali pa: Hvala Vam za vso potrpežljivost, predajanje znanj in skupno ljubezen do plesa. Ponosna sem, da sem lahko Vaša učenka in učenka Plesne izbe. Ples obožujem tudi zaradi Vas (Ajša Mara Kacjan, 2016). Sicer pa je to vzajemen odnos, tudi sama se od njih še vedno učim. In to je dar, za katerega sem zelo hvaležna.
Res je. Ponudba je velika. In veliko plesnih skupin se vsako leto predstavi na območni plesni reviji. Veliko mladih plesalcev. Celostni pristop, poglobitev v samo polje koreologije in koreografsko strukturo, dramaturške izpeljave … To pa je že druga zgodba. Tu se vidi, da jih večina dela bolj ali manj, da bo všečno v povprečju. Pa na prvo žogo, samo da je ‘fajn’. Kar se mi zdi škoda. Ker ozaveščen pristop v plesu se mi zdi nujen, še posebej, ko predajaš znanje. Se mi pa zdi dobro, da ima vsak svoj prostor pod svobodnim soncem. Dovolj prostora je za vse!
Mislim, da v večini ne razumejo najbolj pomena sodobnosti. Ne obremenjujem se več s tem. Je pa res, da velikokrat uporabljam izraz ustvarjalni ples.
Se ti zdi, da je Slovenija dovolj velik prostor za količino plesalcev, ki obstajajo pri nas?
Da. V tujini jih šele mrgoli. Še posebej plesalk. Moški so bolj iskani. Vsaj tako se spominjam iz tistih časov, ko sem sama še hodila na avdicije in živela v tujini.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Veliko je individualnosti. V sodobnem plesu je skoraj vsak, ki je želel kaj producirati in ustvarjati, ustanovil svoj zavod. To je drobljenje in vrtičkarstvo. Centralizirana kulturna politika je tudi prispevala svoje. Vidim pa, da je veliko talentov, mladi plesalci so zagnani, kar je super. A ko bi morali profesionalno plesati ali koreografirati, gredo učit ples, ker tu je vsaj neka tržna niša. Starši bodo vedno, če jim seveda denar to omogoča, vlagali v izobraževanje otrok.
Vse se prepleta. In všeč mi je ta kompleksnost, ta prehajanja in presečišča. Zelo rada delam z drugimi koreografi in ustvarjalci, ker se mi zdi, da to širi moja lastna spoznanja, pridobivam znanje in izkušnje. Prilagajanje posebne vrste. Sožitje v duhu sodelovanja, ki ni vedno preprosto. Moje lastno ustvarjanje mi omogoča moj arhetipski gib, moj lastni plesni izraz … Kjer lahko vse svoje zaznave in čutenja izrazim točno tako, kot želim, čutim. Poučevanje otrok in mladine pa me radosti, čeprav ni vedno lahko. To je zelo odgovoren poklic. Vse to skupaj me izpopolnjuje in osrečuje.
Gib, premik, odklon, gibanje, raziskovanje, premik v zavesti, potovanje, čutenje, spoznanja, doživljanja, sprejemanja … Omejitve, egoizem, nadutost in nespoštovanje ustvarjalcev me žalostijo. Predvsem pa to, da plesna vzgoja še zdaj ni del učnega programa v šolah. In da ples še zdaj ni institucionaliziran, kot bi lahko bil.
Kaj je najbolj značilno za Mojco Kasjak? Po čem misliš, da si prepoznavna?
Po plesu. No, mogoče še po nasmehu… Aja, pa še po kriljenju z rokami.
Mojima dvema čudovitima otrokoma, Ališi in Jaši, mojima dvema kosmatincema, Molly in Rašiju, sprehodom v naravi, dobri glasbi in knjigam. Pa sedenju na balkonu, kjer imam čudovit razgled na Kalvarijo.
Kalvarija, Mestni park in na tisti majhen hribček v parku. Kalvarija ima svete energije in čudovit razgled na mesto. Mestni park pa je zelo prijetno zatočišče. In seveda reka Drava občasno. Čudovit navdih mi dajejo. In pomiritev.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Izbrani nakit, dišeče palčke (kadila) in angelske karte.
Junaki nikoli ne omagajo. Od moje babice. Bila je izjemna ženska.
Življenje s plesom je ….
… posebna dogodivščina, ki te plemeniti in ti omogoča, da se razvijaš kot osebnost, ki doživlja in izkuša življenje drugače. Na poseben način. In za to sem hvaležna.
