Sreče, ki jo doživljam ob plesanju, preprosto ne morem opisati.

Tjaša, pozdravljena, in predvidevam, da zdajle “debelo” uživaš počitnice. Imam prav ali ne? So poletja namenjena izobraževanju ali kombinaciji le-tega z odklopom? Kje smo te našli?
Lep plesni pozdrav! Uh, na debelo jih uživam ob gledanju posnetkov lanske sezone, analiziranju koreografij, obiskih dvorane Plesnega vala in skakanju po dvorani, ko le imam čas! Poletje je čas, ko lahko plesu namenim drugačno pozornost, brez kakršnihkoli obremenitev in pritiskov. Za letošnje počitnice sem si naredila kar velike plane, kar se tiče dela na svojem plesnem znanju, in res se veselim septembra, da vse namečem svojim plesalcem, poskušam nove stile, in priznam, da mi je kljub letom plesa zelo težko. Drugače pa ves čas tudi delam, tako da dolgčas nikakor ni!

Pa se nam za uvod predstavi. Kdo si, Tjaša Leban, od kod prihajaš in kam si namenjena?
Sem neomajna triindvajsetletna optimistka. Ljubiteljica plesa, smeha, sonca, neskončnih pogovorov, pozitivnih ljudi in dobre hrane. Radovedna otroška duša in divja avanturistka. Prihajam iz Celja in namenjena sem, kamorkoli me ponese jutrišnji dan. Ne dajem si nobenih omejitev – verjamem, da je vsako sekundo neomejeno možnosti, kako se bo tvoj dan nadaljeval, če si le upaš. In tukaj rada presenetim samo sebe.
… (foto: Neža Plestenjak)
Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do plesa in zakaj ravno ples?
Trenirala sem ogromno stvari in se poskusila vse mogoče. Petje, nogomet, odbojka, dramski krožek, košarka … Pred okoli devetimi leti pa sem ob zmagi na Šolskem plesnem festivalu v osnovni šoli za nagrado dobila darilni bon za treninge v Plesnem valu, kjer sem svojo pot začela in jo peljem še danes. Ko sem prvič stopila v dvorano, sem vedela, da je to to. Sreče, ki jo doživljam ob plesanju, preprosto ne morem opisati. Nikoli si nisem predstavljala, da bom tako zgodaj našla nekaj, kar mi bo toliko pomenilo in me tako izpopolnjevalo. Za to sem vsak dan neizmerno hvaležna vesolju in svojem trmastem karakterju, ki me je držal pokonci tudi ob neuspehih in napornih urah treningov, ko mi stvari nikakor niso šle. Popolnoma se zavedam, da je ogromno stvari, ki jih še ne znam, ampak se s tem ne obremenjujem. Ker še toliko ne znam, imam zagotovljene ure in ure plesa ter dela na sebi, če bom le hotela. In hočem!  Kakorkoli – res sem srečna, da se preživljam z nečim, kar ljubim najbolj na svetu in mi vsakič brez izjeme nariše največji nasmeh na obraz.
Si članica Plesnega vala – plesalka, trenerka, koreografinja. Kako si razdeljena med te tri funkcije, kje te je največ in v čem uživaš?
Letošnjo sezono sama nisem tekmovala, saj sem se ob poplavi tekmovalcev hotela temu res popolnoma posvetiti in narediti zanje največ, kar lahko. Celo sezono sem poučevala vzporedno redne in tekmovalne treninge, kar je bilo še ob eni dodatni službi na trenutke res težko. Pred tekmovanji sem spala po tri ure na noč, ker so imeli dnevi preprosto premalo ur. Ampak ko pogledam na minulo sezono, je bila vredna vsake neprespane noči, utrujenih dni in bolečin v mišicah. Moji plesalci so dosegli nekaj neverjetnih rezultatov, sploh mladinska hip-hop mala skupina Fierce, ki so postale državne in evropske prvakinje, ter svetovne podprvakinje v svoji kategoriji. Letos sem prvič res živela življenje, ki sem si ga želela. Se zbudiš, odpreš urnik, narediš načrt do minute, noriš okrog, trikrat tedensko pregoriš, ampak vsako noč zaspiš utrujen in zadovoljen. Brez nič ni nič, veliki cilji zahtevajo male zmage.
V vaši plesni aktivnosti so seveda tudi tekmovanja. Kako gledaš nanje, so nuja, so ‘fajn’ ali…
Mislim, da so tekmovanja vsekakor nujna. Kot plesalec se pomeriš z drugimi in sam s sabo, saj nikakor ni lahko stopiti na plesišče pred množico in sodnike ter se na tak način izpostaviti. Občudujem vsakega tekmovalca, ne glede na njegovo znanje. Lahko je stati ob odru in komentirati, za dober nastop pa so potrebne neskončne ure trdega dela. Osebno imam tekme zelo rada in obožujem adrenalin, ko stopiš na oder. Zato pa bom prihodnjo sezono nujno spet tekmovala, letos je bilo preprosto nemogoče samo navijati ob odru, kar razganjalo me je! Kot trener pa vidiš, če delaš v pravi smeri, in občutek, ko gledaš svoje plesalce na tekmi, je neverjeten. Jaz ponavadi na tekmah kar ves čas cmerim od ponosa, da so sploh prišli do točke, ko s takim zanosom pritečejo na parket.
Se nam lahko pohvališ, poveš, na koga si še posebej ponosna in zakaj? Pri tem ne mislim samo na rezultate, ampak mogoče na pripadnost, plesno požrtvovalnost …
Vsekakor bi izpostavila svojo plesalko Lariso Tanšek, ki je letos v kategoriji hip-hop solo članice na državnem prvenstvu osvojila 3. mesto. Ob njej sem bila od začetka in ob vseh urah treningov, ko je noge niso več držale, pa je stisnila in delala naprej. Vsekakor mi je neizmerna motivacija. Vsako svojo prosto uro v šoli je pritekla do dvorane, četudi za pol ure, nikoli ni manjkala in nikoli ugovarjala. Povrh vsega pa je neverjetna punca, izjemno zrela za svoja leta, pozitivna, zabavna, delavna in ljubeča. Vsakič, ko podvomim vase, je prva, ki me dvigne nazaj. Če ne drugače, že s tem, ko jo vidim, kako hitro napreduje zaradi svojega trdega dela in zagnanosti. Po nekaj relativno slabših uvrstitvah na začetnih tekmah je s svojo predanostjo naredila tako neverjeten preskok, da je vsakemu lahko za zgled.
Na katero svojo koreografijo pa si najbolj ponosna in zakaj?
Uh, nobene ne bi izpostavila, vsaka ima za sabo drugo zgodbo in mislim, da sem z vsako v danem trenutku dala vse od sebe. Seveda se pozna na kakovosti in raznolikosti, da so koreografije, ki jih delam zdaj, zaradi izkušenj boljše od tistih izpred nekaj let. Ampak takrat je bilo tisto najboljše, kar sem znala, in ponosna sem na vse.
Je Celje dobro hip-hop mesto? Vedno se nekaj dogaja, kajne. Kam radi zahajate, če se izrazim staromodno – ‘na ples’? Je kakšen prostor, kjer se naplešete do mile volje?
Celje je super hip-hop mesto! V skupinah imam veliko otrok in povrh vsega jih je ogromno med njimi zelo talentiranih. Pozna se tudi, da ni ogromno mesto, ljudje so zelo preprosti in zdi se mi, da res cenijo vsako priložnost, ki jo dobijo. Na ples zahajamo v dvorano Plesnega vala, kadar je le čas! In tam se ponavadi naplešemo do absolutne energijske kome.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Najbolj me osrečujejo ljudje okoli mene, ki ljubijo isto stvar in življenje, ki mi ga je ples omogočil. Vse mi ustreza, saj vem, da je tudi neprijetna ali težka izkušnja še vedno izkušnja. Vsaka stvar, ki jo počneš, z njo na nek način rasteš, napreduješ in se učiš.
Komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Mogoče bo to zvenelo malo smešno, ampak odgovor je – sebi.Jaz sem morala trenirati, jaz sem morala ure in ure gledati posnetke, jaz sem morala jokati ob dobrih in slabih uvrstitvah, jaz sem morala čez bolečine v kolenih, jaz sem morala z novim dnem vstati iz postelje ter se vrniti v dvorano pred ogledalo, in tega se zavedam. Vsa podpora na svetu mi ne bi pomagala, če ne bi toliko delala tudi sama. Res sem ogromno vlagala, da pridem do tu, kjer sem zdaj, in res sem vesela, da imam takšno voljo in odločnost. Vsekakor pa ne bi šlo brez  podpore staršev, dobrih prijateljev in seveda Plesnega vala. Tukaj bi še posebej izpostavila Ajdo Habjan, ki je šla z mano čez zelo burno obdobje odraščanja v osebo, kakršno sem danes. Svetovala mi je glede vseh stvari med plesnimi sezonami in mi bila vedno v oporo ne glede na to, ali je bila fizično ob meni ali ne. Lepo je imeti nekoga iz istega okolja, s katerim lahko neskončne ure debatiraš o tem in ki verjame vate ter te usmerja tako v dobrem kot v slabem.
Si spontan človek ali raje načrtuješ svojo življenjsko pot?
Sem do konca spontan človek, ampak seveda ima vsak odgovornosti, ki jih ne sme zanemarjati. Tudi jaz bi zdajle rajši plavala v bazenu, pa odgovarjam na tole. Šalim se, seveda. Tako da stvari, ki so povezane s službo in drugimi stvarmi, ki lahko potegnejo negativne sankcije, si seveda poskušam čim bolje organizirati. Glede vsega drugega pa sem dokaj “all over the place”, ampak mi je to všeč, življenje je sestavljeno iz trenutkov, več kot se dogaja, bolje mi je!
Je pri tebi tudi opcija B – početi v življenju še kaj drugega ali samo ples?
Nikakor, dokler me bodo noge držale, bom plesala! Upam, da mi iz zdravstvenih razlogov ne bo treba kdaj prenehati, ker res uživam in imam še veliko načrtov.
Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Kadar ne plešem in nisem v drugi službi, rada skočim na kakšno kavico ali pogledam kak dober dokumentarec. In pa nakupovanje seveda, obožujem nakupovanje! Vsak mesec, ko dobim plačo, grem nujno po majice za ples ali nove superge ali pa nekaj brezveznega, česar sploh ne potrebujem. Da si malo prezračim glavo.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, ali na predstavi, ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
Telefon, polnilec za telefon in planer. Vse ostale stvari vedno pozabim, tako da več kot tri žal ne bo šlo.
Po čem misliš, da si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Tjaša?
Med prijatelji in znanci zagotovo po tem, da res veliko govorim, da se rada šalim in da kot nora obožujem življenje!
Kam te korak najraje odpelje v domačem Celju? Imaš kakšen kotiček, ki je posebej tvoj?
Zdaj, ko sem v svojem stanovanju, prosti čas najraje preživim kar tam in postorim stvari, ki mi jih tekom dneva ne uspe. Drugače pa se rada sprehodim ob Savinji in skočim do bližnje kavarne.
Tvoj moto v življenju je …
Nič ni nemogoče! To sem si pred leti v navalu sreče ob svojem prvem pokalu dala kar vtetovirati na hrbet (ne, ni mi žal) in vsak dan znova ugotavljam, kako zelo to drži.
Plesati pa je  …
Noro fino ‘fajn’, najboljše na svetu!

View Gallery 10 Photos