Baletna predstava Konfucij. Paša za oči. Hrana za dušo.

Na 64. Ljubljana Festivalu je 13. julija gostovala Kitajska nacionalne opera  in plesno gledališče z baletno predstavo Konfucij v produkciji Cheng Taa (nadzorniki produkcije: Yinjiu Wei, Liqiao Xu, Yafeng Zhang in Ning Xu) ter pod pokroviteljstvom veleposlanika Ljudske republike Kitajske, gospoda Yea Haoa. Prvi predstavitvi je sledila še druga predstava baleta, in sicer 14. 7., prav tako na odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu. Ob tem je še posebej zanimivo, da mlada koreografinja in režiserka predstave Dexin Kong izhaja iz Konfucijeve družine in je potomka 77. generacije njegovih potomcev.

Konfucij ali Kong Qu, vljudno imenovan Zhongi, znan tudi kot Kong Fu Zi, je bil rojen 551. pr. n. št v državi Lu (danes Shandong) na Kitajskem., umrl pa je 479 pr. n. št. Poročil se je, ko mu je bilo devetnajst let, delal v administraciji, pozneje je bil tudi imenovan za vrhovnega sodnika v deželi Lu. Njegova duhovna preobrazba je menda nastopila po mamini smrti, ko mu je bilo 24 let in je po takratnih običajih žaloval tri leta. To je bil čas njegove osame in globokih misli, ko se je odločil oživiti nesrečno deželo v času dinastije Zhou, ko so se ves čas vrstili boji med provincami in je narod  trpel lakoto. Pri svojih tridesetih je bil Konfucij že veliki učitelj, v zgodovino pa se vpisal kot mogočni filozof, mislec, pisatelj univerzalnih in za vse čase večnih misli, ki so enako aktualne danes, čeprav so nastale pred tremi tisočletji.

To so vrline, ki bi jim moral slediti vsak človek, ene teh so: Pravo znanje je poznati širino neznanja. Slišim in pozabim. Vidim in si zapomnim. Naredim in razumem. Na tiskovni konferenci 12. julija v Križankah je koreografinja Dexi Kong na vprašanje o današnji vlogi Konfucija na Kitajskem odgovorila, da je tako kot nekoč še vedno tudi danes prisoten na Kitajskem, ko se vsak otrok srečuje z njim in njegovim učenjem tako doma kot v šoli, in  tam, kjer so Kitajci, je z njimi vedno Konfucij. Konfucij je imel 3000 učencev, 72 je bilo izjemnih, ki so prek mojstrovih zapisov ponesli njegovo filozofijo med ljudi, ta pa se je vse te čase prenašala iz roda v rod.

No, fevdalni gospodi tistih časov, Konfucij ni bil po volji, zato so ga izgnali, menda pa je le uspel iztrebiti kriminal in je bil zelo čislan med takratnim prebivalstvom. V svojo deželo, kraljestvo Lu, se je vrnil s svojimi učenci po 14 letih, in kot so v gledališkem listu zapisali, se je potem posvetil izobraževanju, napisal vrsto pesmi, knjig ter raznih dokumentov, svet pa obogatil z etiko, poetiko krepostjo in glasbo.
Baletna predstava se začne z letom 497 pr. n. št, ko Konfucij odide na pot poučevanja, razdeljena je po poglavjih njegovih knjig: Pogovori – knjiga 4, 7, 9, 12 in 14; Izreki – 20 poglavje. Scenarij deli vsebino po toku njegovih poti in vsemogočnega doživetja na poti, ko se je znašel v težkih situacijah preživetja na popotovanjih po deželah Kitajske in skušal uvajati svoje mogočne ideje. Najprej se sreča z učenko, svojo oboževalko in kraljevo priležnico. Ko že kaže na boljši čas, nastopi nov boj za prevlado in se tako s svojimi učenci znajde med lačnim narodom, enako lačen in nebogljen, kjer premožni delijo hrano s prezirom. Na sceni je to okrogla tenka rezina v obliki testa za mehiško tortiljo (tako, ki jo pač poznamo), ki kar odleti iz roke mogotca. Poraženi in onemogli Konfucij se zatopi v svoje sanje o veliki složnosti, kjer ustvarja in posluša pesem o češnjevem cvetu in je slišati tudi pesem o orhideji, ter končno svoje življenje povsem posveti učenju. Baletna dramska zgodba poteka v istem času in obdobju življenja, kot je to bilo videti v filmu Konfucij. 

 
Scena (scenarist Chun Liu, scenografija Lei Jia) je obdana s premičnimi panoji v obliki Konfucijevih bambusovih svitkov, na katere je pisal svoje misli, ki so se vrstile po povezanem paličju, v tem smislu so bili popisani tudi panoji s kitajskimi pismenkami. S premiki panojev je scena lahkotno in neslišno premična, svetloba se preprosto prilagaja scenskim spremembam ter situacijam. Na sceni je največkrat izstopal barvit in zlati blišč prestola, vzvišen tron. Svetloba je drugi scenski element, ki čarobno ilustrira ter niansira barvitost scenskih pokrajin, oblačil in vzhodnega tradicionalnega žara, tudi teme nasilja (vizualni direktor: Dongsheng Ren) Predstava se dramsko začne in konča s plesno podobo Konfucija v belem, ko osamljeno stoji v reflektorski belini, zdi se, kot bi se v uri in pol predvajanja predstave usmeril na obujanje spominov svojih težkih časov. V vlogi Konfucija je nastopil plesalec Hu Yang (14. 7. Siyu Yang), izredni plesalec, ki v svojih skokih kar neslišno lebdi ali leti po zraku in se v plesno atraktivnih akrobacijah vrtinči ter vijuga v lahkotnih oblačilih zelo dolgih rokavov, skoraj tako lahkotno kot glavna junaka v kitajskem filmu Prežeči tiger, skriti zmaj. Nič manj ni bila izjemna v svoji plesni izvedbi ženska solistka, kraljeva priležnica, učenka in občudovalka Konfucija, balerina Yu Yu (14. 7. Shanshan Zhang); je fluidna, leteča in virtuozna plesalka. Hu Yang in Yu Yu sta skupaj s koreografinjo prisostvovala novinarski konferenci v Križankah in dejala, da so bili vsi trije deset let sošolci na zahtevni Pekinški plesni akademiji, kjer so deležni pouka različnih plesnih vsebin, klasičnega baleta, tradicionalnih kitajskih plesov, poezije, glasbe, kulture in akrobacije.

Druga dva nastopajoča solista sta: Vladar Yin Zhu (14. 7. Kun Liu) in  Dvorjan Haifeng Guo (14.7. Bin Liu), ob njiju pa uigrani in sila usklajeni baletni ansambel tako v skokovitih višavah kot v brzicah vrtatvk, enako bojevniki, ti mogočni plesalci, obdani z yang energijo, kot one prefinjenih gibalnih oblik, povsem zlitih v valovanjih tradicionalne yin ženske energije. Tradicionalni minimalizem fines kitajskih ženskih rok, drobnih premikov glave, torza ali kolen delujejo magnetno zakrito in skrito, ob prelivajočem se ljubkem drobljenju letečih neslišnih korakov. Posebna paša za oči pa je barvitost ženskih in moških kostumskih oblik dolgih ter širokih rokavov, ki plesu dodajo sila slikovito noto, in ko različna energija vzmahov rok ali roke ustvari mnogotere energetske oblike, čeprav so vzgibi ali pozicije vseskozi identične. Še posebej slikovito je bil  "začaran" ples žada, ki ponazarja figurativno bogastvo tega poldragega kamna, glave plesalcev pa krasila svetleča se pokrivala v znani čipkasti ornamentiki žada. Koreografija baleta Konfucij v kostumski barvitosti (kostumografija Donglin Yang, in ob moči pompozne ter mahoma lirične tradicionalne glasbe (skladatelj Qu Zhang) je paša za oči, je šov, ki se ga mora videti, ki je obiskovalce dvignil na noge, ko so se nastopajoči na koncu priklanjali in priklanjali ob stoječem aplavzu.

Balet Konfucij v izvedbi Kitajske nacionalne opere in plesnega gledališča je mešanica klasičnih oblik, predvsem izhajajočih iz kitajske tradicije, in sodobnih plesnih atrakcij, kar ustvarjalci in izvajalci v svoji izvedbeni perfekciji razvijajo kot svoj specifični plesni kitajski stil. Gledano skozi zgodovino se ples vseskozi oplaja z narodno vsebnostjo, praktično tako kot vsa umetnost, današnje čase pa se še posebej sodobno oplaja s tradicionalnimi borbenimi veščinami daljnega vzhoda, na Kitajskem je to nam znani tai chi, in so se ženske s svojimi pahljačami urile ter plesale svoje bojevniške priprave v ženski verziji miline tai chi molan, ko lahko mehkoba nežnih gibalnih oblik v harmoniji dihanja ter energiji ozaveščanja nemudoma postane smrtna ostrica noža. Ob vsesplošni globalizaciji sveta se le lahko vprašamo, če bo umetnost izgubila navdihujoče narodne izvire,in bo potem tudi sama postala le zgodovinski spomin, tako kot se je to žal že pripetilo nekaterim avtohtonim narodom in narodnim skupinam; kar nikakor ne sodi v izročilo o sožitju življenja po modrecu in velikem učitelju človeštva Konfuciju.
Za epilog so ustvarjalci barvitega kitajskega baleta o Konfuciju, človeku plemenitih idej, izbrali tudi nekaj njegovih misli, ki so jih zapisali v gledališkem listu in izpisali na ekranih ter v prevodu ob straneh odra, verjetno pa so se dale prebirati še na scenskih poslikavah kitajskih pismenk, seveda če bi se jih znalo prebrati, in nekaj teh je: Moder človek ima vedno jasne misli, radodaren človek ne pozna skrbi, pogumen človek se nikoli ne boji. Učenje brez razmišljanja je izgubljeno delo. Razmišljanje brez učenja je nevarno. In vse tako trdno in prav zares drži tudi še danes!

View Gallery 7 Photos