Kdo si, Kaja Lin Jagodič Avguštin? Predstavi se našim bralcem in bralkam v dveh, treh stavkih kot oseba in kot plesna ustvarjalka.
Sem plesalka in ustvarjalka. Sem tista, ki si želi dati najboljše svetu, in naneslo je, da to lahko naredim skozi ples.
Nam zaupaš skrivnost svojega oziroma svojih imen? Kaj pomenita in zakaj pomenita?
To vprašanje mi je zastavljeno kar pogosto in zaradi tega sem na pomen imen bolj pozorna. Ime Kaja sem dobila po dečku Kaiu iz knjige Hansa Christiana Andersena Snežna kraljica, pomeni uspešno. Lin pa po razlagi kitajske umetnice zvonjenje. V Indiji so mi povedali, da Kaja pomeni telo, v indonezijskem jeziku med mnogimi drugimi pomeni ‘usmeritev proti gori’. Ime izvira tudi iz plemena Hopi v Južni Ameriki in označuje osebo, ki je zelo modra ne glede na svoja leta.
Prvič sem ure baleta obiskovala pri šestih letih, a sem kmalu balet pustila in se posvetila jazz baletu, hiphopu in disco dancu. V Blejskem plesnem studiu sem ostala vse do vpisa v srednjo baletno šolo. Vse to obdobje je bilo zame zelo pomembno, nabrala sem si kar nekaj izkušenj in na koncu spoznala, kako nepomembna so zame tekmovanja in da je včasih potrebno vse pustiti in se usmeriti v nekaj novega. Za končno odločitev k prijavi na sprejemne izpite v Srednjo glasbeno in baletno šolo Ljubljana se lahko zahvalim Andrewu Johnu Stevensu in Neni Vrhovec Stevens. Oba sta me od vsega začetka vzpodbujala in mi predala dovolj znanja, da sem bila na koncu na šolo sprejeta. Zavedala sem se, da preskok ne bo lahek, da bo potrebno veliko garanja in odpovedovanja. To me ni niti malo motilo. Me je pa motilo dejstvo, da za klasičen balet nisem imela pravega telesa in dispozicij. Za popoln izbris vsega slišanega na ta račun sem potrebovala leta. Imela sem srečo, da so mi ponovno ob strani stali dobri učitelji, ki so verjeli vame, v moj talent. Sedaj ne znam točno povedati, od kje sem črpala vso disciplino in moč, vem pa, da sem že jasno čutila, kaj mi ples pomeni.
Šele pred nekaj leti je na vrsto prišlo še kaj drugega kot ples. Drugi športi in dodaten študij me niso zanimali. Ta čas sem potrebovala za popolno posvetitev plesu in nikoli nisem ničesar pogrešala, kvečjemu odveč so se mi zdele dodatne zadolžitve in obremenitve. Ravno zaradi te popolne predanosti sem lahko spoznala, kdo sem, kaj me zanima in kaj je moje poslanstvo. Zdaj se posvečam študiju tistega, kar me resnično zanima, obnavljanju jezikov, branju, jogi, borilnim veščinam …, in ker vedno znova od tu črpam navdih, se ustvarjanja ne naveličam. Tem interesom pa se neprestano priključujejo novi.
Leta 2006 je name največji vtis naredila Compania Nacional de Danza z baletnim triptihom Castrati, Rassemblement, Por Vos Muerto. Spomnim se energije in zrelosti plesalcev, perfekcije giba ter močnih čustev. Magičnost te in kasneje predstave koreografa Shana Weia sta bili zame tisto, kar si ob ogledu odrske gibalne umetnosti želim: popolno zlitje s plesalci in intenzivno doživljanje koreografske mojstrovine.
Naštej, prosim, dosedanje šolanje – tako plesno kot "navadno" šolsko.
Sem diplomantka Srednje baletne šole v Ljubljani, vzporedno sem se šolala na Gimnaziji Poljane. Dodatno sem obiskovala klase modernega plesa pri Kjari Starič. To je bilo tudi moje prvo srečanje z modernim plesom. V vseh štirih letih sem redno odhajala na razna izobraževanja v tujino. V New Yorku sem takrat res pridobila ogromno novega znanja. Dal mi je širino in prvo izkustvo plesa v tujini. Cele dneve sem preživela v studiih, jemala takšne in drugačne klase in se seznanila z nekaterimi koreografi. Master klasi s Complexion Dance Company, Alvin Ailey American Dance Theatre, Robert Battle group, Nathanom Tricem in Donaldom Birdom so bili zame nekaj povsem novega. Pri vsakem koreografu, plesalcu sem se veliko naučila in to znanje bo za vedno ostalo z mano.
Kot večina plesalcev sem bila po končanem šolanju prepuščena sama sebi. Možnosti za zaposlitev v Sloveniji je bilo malo in ponudila se je priložnost v Izraelu. Spomnim se dneva, ko so mi sporočili, da sem sprejeta v Kibbutz Contemporay Dance Company (najprej v izobraževalni program in nato mlado kompanijo). Brez odlašanja sem ponudbo sprejela. O Izraelu in tamkajšnji plesni sceni nisem veliko vedela. Sveta dežela, puščava. Nisem imela vprašanj. Februarja 2010 sem "spakirala" kovčke in se odpravila v neznano.
Ples je v Izraelu izjemno razvit. Poleg nekaterih večjih plesnih ansamblov obstaja tudi veliko manjših skupin in projektov. Sicer imajo nekaj skupnih prepoznavnih lastnosti, a se po drugi strani zelo razlikujejo. Všeč mi je raznovrstnost, inovitete, njihova strast in moč. Vsakič znova sem navdušena, ko je teater poln takšnih in drugačnih ljudi. Kultura na splošno je velik del vsakdana v Izraelu. Malo manj mi je všeč, da se včasih intenzivnost čustev prenese tudi v delovno okolje. Do neke mere je to lahko vzpodbuda za delo in iz tebe izlušči tisto najgloblje, vendar se ne malo kdaj konča z izbruhi ega in trmastim vztrajanjem pri nečem, kar lahko umetniku, plesalcu škoduje.
Okoliščine so nanesle, da sem se po štirih letih bivanja in intenzivnega plesanja v Izraelu odločila za spremembo. Vedno se vse zgodi zelo hitro. Začutim, da sem prišla do neke meje, izluščila iz sebe vse, kar lahko, in takrat je pravi čas za nekaj novega. Ne verjamem v to, da je dobro ostati v "comfort zone" (coni udobja) le zato, ker ti to nudi sigurnost. Še posebno ne, ko te to okolje ne izpolnjuje več kot prej. Drugače pa je Izrael moj prvi dom in mislim, da bo to za vedno ostal. Počutim se varno, a istočasno, kot da tja ne spadam. Čutim toplino, ljubezen, odprtost, na drugi strani pa popolno zaprtost in seperatizem. Mogoče me privlačijo ravno ta nasprotja. Navdihujejo me, in dokler bo to tako, se bom tja vračala po inspiracijo. Konec februarja odhajam nazaj zaradi krajšega projekta.
Predstava je bila priložnost ponovno stopiti na slovenski oder in začutiti toplino domačega občinstva. Tudi plesati za vse tri izjemne koreografe je bil pravi balzam za dušo. Občudujem Kjaro, ki ji je uspelo zbrati toliko nadarjenih plesalcev, povabiti še dva koreografa in izpeljati projekt, tako da smo se ponovno dotaknili ljudi. To je nekaj najpomembnejšega. Še tedne po premieri me ljudje ustavijo in izrazijo navdušenje. Ali ni ravno to eden od namenov umetnosti, navdušiti in pustiti vtis globoko v vsakem posamezniku?
S Kjaro sodelujeva že od ustanovitve projekta. Takrat, zdaj pa še bolj sem mnenja, da bi se moralo KDP podpreti na vse možne načine, saj daje slovenskim (od letos tudi tujim) plesalcem možnost udejanjiti svoje talente. KDP pripomore k razvoju slovenske plesne scene in rada bi videla, da bi se vsi sodelujoči posvetili projektom in jim ne bi bilo treba skrbeti za preživetje ter bi lahko redno nastopali na slovenskih in tujih odrih.
Letošnje leto imam že zapolnjeno z raznimi projekti v sodelovanju z drugimi umetniki. Novo sezono pa bom začela v italijanski kompaniji ImPerfect Dancers Company pod umetniškim vodstvom Walterja Matteinija in Ine Broexi, kjer sem nedavno podpisala 12-mesečno pogodbo. Ker me vedno bolj privlačita koreografija in združevanje različnih zvrsti umetnosti, se v nekaj letih vidim kot ustanoviteljica ali pa soustanoviteljica skupine, ki bo delovala na mednarodni ravni in vračala nazaj pravi pomen umetnosti.
Se ti zdi, da je Slovenija dovolj velik prostor za količino plesalcev, ki delujejo pri nas?
Slovenija je majhen prostor, to drži, a mislim, da bi bila ob boljših pogojih zmožna ohraniti tudi veliko število plesalcev.
Tako kot povsod po svetu je tudi slovenska plesna scena na svoj način prepoznavna. Na čase se mi zdi malo monotona, tako da bi bilo lepo videti kakšno novo iskro. Cenim dela vseh koreografov, a so mi, kot je tudi prav, nekatera bolj všeč kot druga. Nerada se spuščam v podrobno analizo plesne scene na splošno, bi pa v bližnji prihodnosti rada videla kakšen premik in odstop od že znanega, videnega.
Delaš svoje avtorske projekte, koreografiraš, sodeluješ tudi z ostalimi koreografi. Kaj ti je ljubše oz. kako balansiraš med lastnim ustvarjanjem in ustvarjanjem za druge ter seveda med pedagogijo?
Brez lastnega ustvarjanja bi bila v tem svetu popolnoma izgubljena. Ideje o tem in onem projektu me okupirajo ves čas, navdih najdem praktično povsod, in ko je pravi čas, jih izvedem. Ko plešem za druge koreografe, je moj pristop vedno popolnoma odprt, pripravljena sem realizirati njihove ideje, jih interpretirati po svoje in kot želijo oni, vse izvesti do popolnosti. Pomembno mi je obojestransko spoštovanje. V veliko zadovoljstvo in izziv mi je oboje, tudi poučevanje.
Pri plesu me najbolj osrečuje občutek svobode.
Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ?
Občudujem vse plesalce in koreografe, ki so resnično z vso dušo in telesom predani plesu. Tiste, ki zažarijo na odru in so me sposobni prevzeti, se me dotakniti, tiste, ki jim verjamem.
Kaj bi se moralo zgoditi, da greš s trebuhom za kruhom, ponovno?
To se kar neprestano dogaja, samo da ne grem ravno vedno s trebuhom za kruhom, ampak je spoznavanje sveta, svetovne umetnosti, kultur, ljudi in tudi širjenje moje ustvarjalne žilice in izkušenj moja hrana.
Kadar ne plešem, rada zahajam v naravo, ta me pomirja in k njej se vedno lahko zatečem. Potovanja so tista druga strast, ko se intenzivnost vaj in nastopanja malo umiri. Nehote, kar samo od sebe, pa vse, kar počnem izven dvoran, povezujem z gibi, glasbo, sceno in razmišljam, kako iz tega nekaj ustvariti.
Vsakič potrebujem nekaj drugega.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Kaja Lin?
Prijatelji so mi dali vzdevek "ninja". Pravijo, da neprestano izžarevam moč in da imam osebnost bojevnika. Tudi vztrajnost, mobilnost in dobro prilagajanje okolju in situacijam je nekaj, kar me dobro opisuje. Meni se zdi, da sem kljub temu zelo občutljiva.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ostani odgovoren za svojo svobodo; izberi, kar je dobro, in se izogni slabemu.
Vse človeštvo bi poučila o tem, kdo resnično smo in kaj je naša vloga v kratkem času, ki nam je namenjen. Med drugim bi ponovno ovrednotila odnos do sočloveka in narave.
Odgovarjati na plesna vprašanja je vedno …
Poučno!
