Golota kot provokacija ali samo sodobni ples?

V Španskih borcih so 26. in 27. januarja gostili dve predstavi v okviru festivala Plesna Vesna, ki v ospredje postavlja dosežke mlajših ustvarjalcev in novejše zaznave na plesnem področju; sicer so do zdaj na programu tega kulturnega centra mladih imeli že več kot trideset predstav s festivalskega programa pomladne in Plesne Vesne. Tokrat pa je zadnje januarske dni gostovala madžarska koreografinja Adrienn Hód, ki jo oznanjajo kot eno najbolj vročih in iskanih evropskih sodobnih koreografinj. Hódova je ustanovila svojo plesno skupino Hodwerks že leta 2007 s stalno zasedbo, v svoje vrste pa vabi tudi umetnike z različnih področij.

Za koreografijo Zora/Dawn iz leta 2012, ki je bila na sporedu Španskih borcev prvi večer (26.1.), je Adrienn Hód leta 2014 prejela nagrado Rudolfa Labana za najboljšo sodobno madžarsko predstavo v letu 2013. Evropska plesna mreža Aerowaves pa je predstavo izbrala kot prioritetno za leto 2014. Zora je predstava o plesnem telesu in za plesno telo, ki je brez vseh astralnih vezi in materialnih oblačil, ki bi skazila njegovo naravno lepoto. Brezosebno telo ali telo, ki nosi človeško obliko brez osebnostnih zaznav, se zdi, kot da je androidno, vendar koža, ta živa substanca, ki telo obdaja in mu v odsevu odrski luči poudari marmorni sijaj ne glede na to, koliko je svetla ali temna, pa vseskozi diha in vabi dotik, vabi drugo golo telo, drugo kožo, torej živo človeško telo.
Predstava se dogaja na odru, obdanim z gledalci na vseh štirih straneh. V prostor vstopijo štirje nastopajoči, oblečeni so, ko pa se odločijo in povsem slečejo, se postavijo v začetni položaj, pripravljeni za dogodek. Štirje plesalci se razvrstijo v dva dueta, torej sta na odru dva para, nista slučajno postavljena, sta natančno določena in z namenom. Sloka svetlolasa Emese Cuhorka ima idealno telo plesalke, ki je povrh še odlično uglašeno v svoji plesni tonaliteti, je izklesana marmorna skulptura; leta 2011 je končala plesne študije na Budapest Ciontemporary Dance Academy na Madžarskem, z Adrienn dela že od leta 2005. Njen plesni partner je Csaba Molnar, plesalec in odličen performar, ki duetu doda noto živosti, je akademsko nadgradnjo pridobil na P.A.R.T.S v Belgiji. Slovenskim ljubiteljem sodobnega plesa njegovo ime ni neznano, saj je bil član profesionalne skupine EKG/En-Knap Group, hkrati pa je leta 2013 prišel na dan s svojo uporniško koreografsko varianto 68´, ko so tega nedavnega leta množice razburjale svet z novimi idejami o svobodi.
… (Foto: KNI)
Drugi par predstavljata Brazilec Marcio Canábarro in Madžarka Júlia Garai, plesalka in plesna pedagoginja, ki je stalna članica skupine Hodwerks, z Adrienn pa sodeluje že od leta 1995. Plesalca Marcia Canabarra smo tudi že srečali na slovenskem plesnem odru, ko je septembra 2013 skupaj z generacijo SEAD 2011 sodeloval v njihovem skupnem projektu V slogi je moč, ki je stekel v organizaciji njihove kolegice Aje Zupanec s podporo Plesnega foruma Celje v Celju in festivala sodobnega plesa Front@ v Murski Soboti. Koreografija fluidno združuje plesni tok dveh teles, ki mehko drsita eden ob drugem, se v gibanju in rahločutnem prijemanju pretakata ter valovita po pokrajini vzgona in dolini umirjanja. Preprijemanja in pozicijski dvigi se zdijo peresno lahki, telesu pa dodajo nenavadno iluzijo lebdenja, ko roke postanejo rahli podporniki tistega, ki se z lahkotno dvigne v višave, ki jih je impozantno osvajal Marcio oziroma njegovo sila gibčno in akrobatsko telo. Njegova partnerica Júlia je poosebljena ženska, tako telesno kot v sledenju in podpori njegovega plesnega nemira, tudi ob pretakanju gibalnih silnic njunega dueta. Plesni tok, ki se mu na odru sledi, je slikovito kodiran v prepletih in razpletih dveh teles, vmes pa se bohotijo vklesani trenutki kiparske plastike, ko par za trenutek obstoji v določeni pozi ali se raztegne, preoblikuje, upogne …  Plesalci so že od samega začetka vadili gibanje brez oblačil s svojim instrumentom, telesom, brez okraskov, zato njihovi pogledi in obrazi oddajajo mir in sproščenost, ko ni zagat in ne dvomov ali strahu pred intimno telesno razgaljenostjo, pa čeprav poetično in plesno izpostavljeno pred gledalce. Končni cilj je osvoboditev, v zahvalo doseženega cilja si par podeli ilustrirane poljube in se zaključna oblika izlije v milino pogleda, ko drhteče obsedita drug ob drugem. Osvoboditvi sledijo samostojni gibalni utripi, improvizirani solistični trenutki, razpršeni po odru vse do umirjenja, ko nastopi oblačenje, s tem pa se tudi konča 50-minutna predstava Zora.
Adrienn Hód, diplomantka Plesne akademije v Budimpešti, kjer tudi predava, se nam predstavi kot inovativna raziskovalka gibalnih in telesnih sfer, je koreografinja, ki odkriva nove stilne razsežnosti, ki izpolnijo predstavo Zora z živo naravno estetiko telesnega sožitja. Krogotok poti obeh parov bi bilo dobro še natančneje prostorsko definirati, da ne prihaja do medsebojnega prekrivanja parov, ki se vsak zase gibljeta po svoji začrtani poti in se gibalna skladja tudi repetirajo, vendar ne sočasno. Zato lahko prostorske slike, ki jih para ustvarjata, vsakič na novo oblikujejo nove voluminozne strukture razporejene po prostoru, seveda če se v linijski postavitvi ne zasenčita. Eksperimentalna glasba Zoltána Mizseia je tekla v živo in se zlivala v jadralni tok plesnih parov; svetlobo je oblikoval Miklós Merve, koprodukcija: Trafó (Budimpešta).
… (Foto: Andi Bančič)
Že naslednji večer je bila na vrsti druga, 65-minutna koreografija Adrienn Hód z naslovom Kako biti smrtnik/Conditions of being a mortal, v izvedbi štirih plesalcev skupine Hodworks (Marcio Canabarro, Emese Cuhorka, Júlia Garai in Csaba Molnár) na glasbo Franza Liszta: Faustova simfonija in ob glasbenem svetovanju Zoltána Mizseia; svetovalec pa Zsolt Sörés in dramaturg Ármin Szabó-Székely.
… (Foto: Daniel Domolky)
Začetek oznanijo pompozni zvoki in kostumski šov se prične, ko vstopijo nastopajoči, odeti v plesno kostumsko barvitost, in ko plesalci postanejo neposredni kostumski kreatorji. Trgajo posamezne kose oblačil, jih pretvarjajo v trakove, s katerimi povezujejo razne oblačilne dele, in skušajo zakriti intimno, ki pa v gibanju in prepletanju prav lahkotno najde pot do kostumske osvoboditve in se razkrije. Tako oder okupirajo slikovita in barvita bitja, ki se skušajo v manirah neartikuliranih glasov, kjer performar Csaba oživi v nenavadnem žaru in njegov glas pridobi melodičnost, ki se staplja z glasbo. Njihovo gibanje spominja na zabavne animacije risank, so otročje radovedni, so brez tabujev in obremenitev v svojih telesnih raziskavah, vendar dobro uglašeni v plesnih formah štirikratnih prepletov. No, gibanje in solistične improvizacije so skoraj identične z onimi iz predstave Zora, sicer simpatično vtkane v novo prostorsko vsebnost, ki je večkrat dobro uglašena na resne zvoke treh stavkov Lizstove edine simfonije, ko je vsak zase posvečen enemu junaku pesnitve (Faustu, Marjetici in Mefistu). Izbor glasbe in norčavost štirih še neizoblikovanih osebnosti rahljajo zagate in polnijo predstavo s čarom akcijskega humorja. Ob improvizaciji pa tudi nastopijo prazni hodi, ki načenjajo dinamiko celotnega dogajanja, menim, da nekaj časovnih utripov manj koreografiji gotovo ne bi škodilo.
… (Foto: KNI)
In če se je v koreografiji Zora rojevalo telo in se na noge postavljala osebnost, pa ta v predstavi Kako biti smrtnik začne odkrivati nov svet, se zavedati telesa in se osvobajati ter osamosvajati. Koreografinja Adrienn Hód je v obeh svojih delih, tako Zora kot Kako biti smrtnik, vnesla v naš  prostor sodobnega plesa nov koreografski dih, nova poglavja o plesnem instrumentu, o telesu, tudi pesnila novo gibalno poetiko, predvsem pa telesu in gibu podarila prepotreben prostor za ples. 

View Gallery 6 Photos