Dragi Lucas, smo v tem prelepem predbožično-prednovoletnem času. Pa nam povej, kje smo te ujeli in kaj počneš? Verjetno tik pred Hrestačem?
Seveda trenutno nastopam v Hrestaču v Hongkonškem baletu. Je drugačen od ljubljanske ‘Vamos’ (koreograf Youri Vamos, op. u.) različice, ampak kljub temu zabaven za plesanje.
Lep pozdrav vsem! Sem vedno nasmejana oseba in trenutno solist v Hongkonškem baletu. V SNG Opera in balet Ljubljana sem delal osem let, pred tem sem hodil v šolo v Stockholmu na Švedskem. Trenutno si prizadevam širiti svoja poznanstva v svetu baleta, ker bi rad dosegel nove višave in prišel tako daleč, kot bom lahko, preden se moje telo vda. Za zdaj so stvari videti obetajoče, ni pa lahko.
Plesati sem začel, ko sem bil star dve leti, saj je moja mati imela plesno šolo v Göteborgu na Švedskem. Začel sem s hip-hopom in podobnimi plesi ter začel tekmovati v standardnih plesih. Ko je moj starejši brat zmagal na svojem prvem tekmovanju, jaz pa sem bil le tretji, sem bil žalosten, saj sva se razlikovala samo v eni stvari, on je plesal balet. Potem sem se, ker sva z bratom tekmovala med seboj, odločil, da bom tudi sam začel plesati balet, kar mi je pomagalo, da sem zmagal na večini tekmovanj. Nekega dne sem se moral odločiti med dvema plesoma, ker nisem mogel dati 100-odstotno od sebe pri obeh. Balet je bil obetavnejši izbor. Začel sem v Göteborgu na švedski baletni šoli, ko sem bil star 11 let, nato sem začel hoditi na švedsko Kraljevo baletno šolo pri 13. Tam sem ostal, dokler nisem pri osemnajstih letih maturiral. Skozi leta sem se udeležil mnogih poletnih šol, kot na primer v New Yorku, Torontu, Splitu … Na SNG Opera in balet Ljubljana sem prišel takoj po končanem šolanju leta 2007.
Če sem iskren, je bilo popolnoma po naključju. O Sloveniji, preden sem jo prvič obiskal, nisem vedel veliko. Eden od mojih prijateljev je živel na Dunaju v Avstriji, moj brat pa je delal v zagrebškem baletnem ansamblu na Hrvaškem. Letel sem v Avstrijo, od koder sem nameraval iti z vlakom na Hrvaško, in Ljubljana se je znašla ravno na sredi poti. Odločil sem se, da se bom ustavil, in takoj sem dobil službo. Priložnosti se včasih pojavijo, ko najmanj pričakuješ. Ljubljanski baletni ansambel me je sprejel toplo in prisrčno.
V Slovenskem narodnem gledališču sem ostal osem let, čeprav sem nameraval ostati samo tri. Po vseh teh letih se mi je zdelo, da sem odplesal vse vloge, ki sem jih želel in da ne morem napredovati. Zato sem se odločil oditi in znova začeti drugod, da bi lahko še naprej posegal po višjih ciljih in novih izzivih.
V Ljubljani sem se počutil odlično! Baletni ansambel je sijajen in službe sem se vedno veselil! Prekrasna atmosfera, vsak dan zabava in hkrati trdo delo. Užival sem v večini vlog, ki sem jih plesal, kot sta Basilio in Espada v Don Kihotu, Princ v Hrestaču, Ženin v Giselle Davida Dawsonsa, Desirée v Trnuljčici in seveda – Romeo v Vamosovem Romeu in Juliji, kar je bila moja prva glavna vloga v Ljubljani in s čimer se je začela moja bodoča solistična kariera.
V Ljubljani sem imel vedno mlade vloge, vloge princa. Le-te so dobre, a vendar vedno iste, z izjemo čustvenih baletov. Zdaj ko sem starejši, so mi vedno bolj všeč vloge podležev, Rothbart v Labodjem jezeru, Tybalt v Romeu in Juliji in podobne. Vedno je zabavno biti baraba v baletu, saj to nikoli ne morem biti v resničnem življenju.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko in mednarodno baletno sceno v plesnem in koreografskem smislu? Kje smo mi v primerjavi s svetom? Zdaj ko si v Hongkongu lahko to komentiraš.
Slovenci so odlični plesalci, ne samo v baletu. Slovenija mogoče ni ravno največja, saj je majhna država, ampak nekatere plesalce je čudovito gledati tudi na mednarodni ravni. Včasih se mi zdi, da nekateri ljudje v Sloveniji ne izkoristijo vsega svojega potenciala. Menim, da če si ne postavljamo preprek v glavi in premikamo meje naprej, lahko dosežemo neverjetne stvari, saj so Slovenci neverjetni ljudje! Želim si, da večina sanj ne bi bila omejena samo na en baletni ansambel ali državo.
Najbolj me osrečuje veselje pri delu. Stati na odru in prejeti aplavz je resnični blagoslov. Z denarjem od plesa prav gotovo ne bom mogel na hitro obogateti, je pa čudovit občutek vedeti, da lahko denar služim z nečim, kar mi bo prislužilo tudi navdušeno ploskanje. Ne morem si predstavljati, da bi delal v pisarni. Najbolj pa me žalosti življenjska doba plesalca. Po 30. letu se telo začne počasi vdajati in kariera plesalca je zato kratka. Mogoče je plesati do 45. leta, a to zahteva veliko dela in vztrajnosti. Upam, da bom zmogel do takrat.
To sezono sem začel z vlogo Rothbarta v Labodjem jezeru, nato sem igral Armanda v Dami s kamelijami. Trenutno večinoma igram v Hrestaču, ki je isti kot ponavadi, in pa v klasični različici Coppelie, ki je balet, v katerem moški ne počnejo veliko. Potem se bomo pripravljali na turnejo po Kitajski, ki bo trajala tri tedne med poletjem, in pa tudi za Tripple Bill (trije različni kraji, ena predstava), za katerega pa še ne vem, kaj bom delal, saj gre za popolnoma novo produkcijo. Sicer pa sem optimističen, potrudil se bom biti koristen!
Kako je videti tvoj običajni dan?
Običajen dan zame pomeni samo delo. Moj urnik se začne z uro baleta od 10.00 do 11.30, nato se ob 11.45 začnejo vaje, ki trajajo do 18.00 z eno uro odmora za kosilo. Potem po navadi poučujem od 19.30 do 21.00, nato pa grem domov ali obiščem prijatelje. Nedelja je dan za spanec in spim do poznega popoldneva, če je treba. Pazim, da ugasnem vse naprave, da me nihče ne bi zbudil, ker potrebujem vsaj en dan zase, za fizični in psihični počitek. Nihče me ne more zbuditi.
Se boš udeležil kakšnega tekmovanja v prihodnosti?
Ne, moj čas za to se je končal. Tekmovanja prepuščam mlajši generaciji. Zdaj pripravljam koreografije za več variacij na tekmovanjih za profesionalne najstnike iz Južne Koreje. Za zdaj imam pet plesalcev, ki so z mojimi deli osvojili zlato. V času kitajskih novoletnih počitnic bom na tekmovanje pripravljal še dva.
Kot sem že omenil, nimam veliko prostega časa. Ko ga imam, ponavadi ostanem kar doma, počivam, gledam filme in jem doma pripravljeno hrano. Včasih grem na kakšno zabavo in takrat se imam res odlično! V Hongkongu se da videti in poskusiti veliko zanimivih stvari! Vsem priporočam obisk!
Kam si rad zahajal v Ljubljani in kam zdaj v Hongkongu?
Ko sem živel v Ljubljani, sem šel tja, kjer so bili vsi moji prijatelji, in ni se mi zdelo pomembno, kje smo, dokler se družimo. Najpogosteje pa sem obiskoval bar, v katerem trenutno delajo moji najboljši prijatelji, Geonavtik na Kongresnem trgu 1. Toliko lepih spominov imam nanj … V Hongkongu pa je veliko barov in restavracij, zato vedno rad poskusim kaj novega! Najpogosteje grem v Knutsford Terrace, ki se nahaja ravno v središču Kowtoona in je zraven mojega bloka. To je super ulica, z veliko bari in restavracijami, veliko je tudi lokalov, ki jih še sploh nisem utegnil obiskati. Še posebej pa priporočam Ozone Bar, ki je eden od najboljših barov na svetu. 118 nadstropij nadmorske višine! Če se pa kdo želi znoreti, je najboljši Lan Kwai Fong, območje za ‘žuranje’ na hongkonškem otoku, v Centralu, ki ima več kot sto barov in klubov na eni lokaciji. Jaz imam raje preproste reči, zato tja ne grem pogosto.
V Ljubljani sem na nek način odrasel, zato se počutim, kot da je del mojih korenin. Iz tega razloga poskušam iti tja vsaj enkrat na leto. V stiku sem ostal z nekaterimi ljudmi iz baletnega ansambla, ki so seveda moji doživljenjski prijatelji. Prav tako pogrešam prijatelje iz Geonavtika, ki so mi zelo pri srcu. Ne vem, če mi bo letos poleti uspelo priti na obisk zaradi turneje na Kitajskem … Mogoče bom zaradi tega dobil kakšne žalostne ‘smeškote’.
Prva stvar je absolutno dezodorant, ki je najpomembnejša stvar za marljivega delavca. Nikamor ne grem brez njega v nahrbtniku. V Hongkongu je pomembno imeti prenosni polnilec telefona, ker moram imeti s seboj vedno delujoči telefon. Drugače pa pazim, da imam vedno čista oblačila in dovolj majic. S seboj drugače ne nosim veliko stvari, saj je med letom v Hongkongu zelo vroče. Skoraj nikoli ne nosim kavbojk … imam samo kratke hlače.
Kaj je značilno za Lucasa? Po čem meniš, da si prepoznaven?
Mislim, da sem zelo preprost. Vedno sem nasmejan, razen če imam veliko dela in sem preveč osredotočen, da bi se smehljal. Optimizem je najpomembnejši za dobro in zdravo življenje, zato vedno vidim dobre stvari tudi v slabih.
Enega imam iz ene pesmi, ki sem jo nekoč slišal in mi je ostala v mislih:
”Cultivate your hunger
before you idealize.
Motivate your anger
to make them all realize …"
Zame to pomeni, da moraš tisto, po čemer hrepeniš v življenju, tisto, kar si najbolj želiš, urediti. Idealiziraj to, oblikuj in vedi, kaj želiš. Drugi del pa v bistvu pomeni, da pokažeš ljudem, ki dvomijo vate (vedno se bo našel kdo, ki bo rekel, da nečesa ne zmoreš), da se motijo! Vedno dokaži ljudem in sebi, da si lahko vse. To so besede, ki mi vedno vlijejo novih moči.
Plesati je čutiti. To pride iz glasbe. Veliko plesov je bilo izpopolnjenih in ljudje premišljujejo o novih trikih, novih obratih, ampak najpomembneje je ples čutiti. To je umetnost. Vsak lahko pleše, vsi v sebi nosimo ritem. Seveda dandanes potrebujemo tehniko, če želimo plesati profesionalno, ampak ples z glasbo, to je samo občutek. V to verjamem.
