Sem levinja, ki velikokrat zarjovi

Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba in kot plesalka? Kdo si, Ajda Habjan? Od kod prihajaš in kam si namenjena?
Tako kot je ime Ajda redko in nekaj posebnega, sem menda takšna tudi jaz. Najprej močan in izrazit karakter, zaradi katerega sem velikokrat poslušala, da sem "preveč", nato talent, predispozicije, vztrajnost ter vzgoja, in zaradi vsega tega sem danes to, kar sem. Še danes grem velikokrat "z glavo skozi zid". Takšna pač sem in upam, da se nikoli ne spremenim, ker je izid ponavadi dober. Težko je ločiti opis Ajde kot osebe in plesalke, saj se to dvoje že od nekdaj tesno prepleta; najprej ples kot igra, nato balet kot osnova vseh zvrti plesa in sodobni ples za ustvarjalnost ter plesno gledališče za pogum in izvirnost. V Plesnem Valu sem se v najstniških letih zaljubila v show dance, ki sem ga vedno začinila še s kakšno drugo zvrstjo plesa ali sprostitve. Po letih tekmovanj, projektov, nastopov in festivalov je lepo prenesti vse neprecenljive izkušnje na mlade, v upanju, da te bodo nekoč prerasli tako v višino kot tudi v plesnem znanju. Vedno sem bila "vodilne sorte" in tako sem tudi v Plesnem valu svoje področje dela kar na lastno pest postopoma razširila. Kako? Pri vsaki stvari sem naredila vse in še več, kar je počasi obrodilo sadove.

… (foto: Nikola Janušić)
Sedaj sem zadolžena za koordinacijo in vodenje otroških rekreativnih programov, solo rekreativne programe za odrasle, dve podružnici in vse nastope, promocije in predstave za otroke in mlade. Skupaj skrbim za več kot 200 plesalcev in plesalk. Ves čas sem v tesnem stiku s trenerji, s katerimi skupaj ustvarjamo razne projekte ali pa včasih pri tekmovalcih potrebujejo kakšno pomoč (kostumi, organizacija). Lahko bi rekli, da sem na področju otrok in mladih "deklica za vse". Poudarek dajem na celovito opravljeno delo, od A do Ž, na zavedanje, da sem v delu z mladimi ves čas vzornic ain da mladi točno vedno, če nisem iskrena. Poleg plesa me zanimajo organizacija, menedžment, marketing, PR in še mnogo drugega. Poleg dokončanega študija prevajalstva sem veliko delala doma in v tujini, se pol leta urila na projektu za mlade podjetnike, vso pridobljeno znanje pa sedaj preizkušam prav na področju plesa. Kaj bi želela lepšega? Kam sem namenjena v prihodnje? Še sama ne vem in v redu je tako.
… (foto: Nikola Janušić)
Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do plesa in zakaj ravno ples?
Opazili so me v vrtcu med otroškim poplesavanjem in svetovali staršem, da me vpišejo v plesno šolo. V plesnem teatru Igen sem kot plesalka, igralka in popotnica rasla dobrih deset let. Takrat je z nami še aktivno ustvarjal Igor Jelen ali Iggy. Kljub ostalim športom (smučanje, odbojka, gimnastika, klavir …) je kmalu zame ostal le še ples. V šoli sem kar naprej manjkala, saj so me vedno "nujno" potrebovali pri predstavah, nastopih, treningih, modnih revijah, festivalih in še kje. To so bili časi, ko smo se naložili v kombi in s predstavo "Vidkova srajčica", kjer sva si s soplesalko delili glavno vlogo dečka Vidka, odplesali 200 ponovitev v Sloveniji in tujini. Ko odprem svoj plesni album, najdem slike s festivalov v tujini: sprejem pri turškem predsedniku, nočno nakupovanje v Seulu, nizozemske čokoladne mrvice, meduze na obali Bolgarije, govor v korejskem jeziku, vse družine, pri katerih smo bivali … V srednji šoli je prišel čas za spremembe in tako sem se znašla v Plesnem valu na show dancu in hip hopu. Boštjan Pavček (Pili) in Miha Krušič sta bila tista, pri katerih sem spoznala moderne tekmovalne plese. In kaj se je zgodilo? Zasvojili so me! No ja, show dance malo bolj kot hip hop. Nato se je zvrstilo marsikaj: prva MTP tekma, kot edina Celjanka sem pred 30.000-glavo množico nastopala na koncertu Siddharte, študij v Ljubljani, avdicija v Kazini, naslov državnih prvakov v formacijah, prvi nastop na RTV, svetovno prvenstvo itd. Ob vsem tem sem počasi začela tudi s poučevanjem kot pomočnica za tekmovalce. Spremljala sem jih na tekmah, nadomeščala kakšen trening. Vsi so se me bali, ker so moji treningi bili zelo naporni, takrat sem še sama bila v zelo dobri formi in sem jih zelo gnala. Občutke med mojimi treningi so opisovali kot mešanico veselja in panike, saj so vedeli, da so težki treningi za njih dobri, a so fizično komaj preživeli. Ko sem prenehala s svojim treniranjem, sem z učenjem vzdrževala formo, a to s časom ni bilo dovolj. Pogrešala sem ples, tekmovanja, a na žalost je mlajšim plesalcem lažje, starejši pa se ponavadi usmerijo v nastope ali učenje oz. ples popolnoma opustijo.
… (foto: Nikola Janušić)
Ples pa kljub temu ni bila edina okupacija tvojih mladih dni. Plan B je bil študij prevajalstva, kajne? Zakaj?
Vedno sem bila pridna učenka in dijakinja. Z vpisom na gimnazijo je bilo normalno, da bom šolanje nadaljevala. Ker so mi jeziki vedno dobro šli, sem izbrala manjše zlo in se vpisala na študij prevajalstva (ang-nem). Med študijem sem trenirala in tekmovala. Ko bi le videli začudene obraze mojih profesorjev, ko sem se dogovarjala za termine kolokvijev in izpitov, ki so se mi pokrivali z državnim ali svetovnim prvenstvom. Med študijem me je zelo zanimal tudi turizem. Štiri poletja sem preživela v Angliji, kjer sem pri podjetju Kompas spremljala mladoletne tečajnike. Ob koncu študija sem odšla še v Innsbruck na 6-mesečno študijsko prakso. Sredi študija sem ugotovila, da je prevajalstvo vse prej kot zame, ker je pravo nasprotje od moje dinamične in glasne narave. Vseeno sem stisnila zobe in študij dokončala, saj bi jih doma drugače kap. Kdaj pa kdaj se mi še malo "zalušta proč" in pobegnem na krajše delo v tujino, da si nabrusim jezik in spremenim okolje. Vsekakor pa sem že razmišljala o združitvi svojih znanj – saj je ples odličen medij za poučevanje različnih predmetov. Vendar vse ob svojem času.
… (foto: Nikola Janušić)
Našla si delo ali je delo našlo tebe v Plesnem valu in kot sama sebe poimenuješ si teta iz ozadja. Razloži nam, kaj teta počne?
Teta iz ozadja je tista, ki povezuje, ki navdihuje, ki pomaga, ki svetuje, ki organizira in uredi ter na koncu nihče ne ve, da si bila to ti. Marsikdo ne ve, kaj vse v plesni šoli počnem. Vidijo me v dvorani, v pisarni, na vseh nastopih, na produkcijah, na projektih, letati po trgovinah itd. Moram reči, da se je to v zadnjem času spremenilo in je marsikdo že povezal vse točke med seboj. Starši me jemljejo kot enakovredno, mi zaupajo in me spoštujejo. Vedo, da se trudim za plesalce in plesalke, zato se tudi sami potrudijo, da najdemo skupen glas. Ko sem pričela s promocijskim delom, me nihče ni poznal. V parih letih pa sem si zgradila mrežo vez in poznanstev, ki pa jo ves čas pridno dopolnjujem. Naročniki v lokalnem okolju me poznajo, vedo, kam spadam in kaj počnem. V Plesnem valu so mi že nekaj časa nazaj večkrat ponudili delo v rekreativnih otroških programih, pa mi to takrat zaradi svojega močnega, neusmiljenega in včasih netaktičnega karakterja ni bilo v interesu. Menim, da delo z otroki in mladimi zahteva osebno zrelost, ki pa jo vsak doseže ob svojem času. Ko gledam nazaj, sem vesela, da se nisem prenaglila in v življenju prej poskusila še kaj drugega. Danes pa si ne predstavljam svojega vsakdana brez mojih mini plesalk in plesalcev. Vesela sem, da sem imela vedno podporo mentorice Cvetke Špiljar, ki ima na tem področju dolgoletne izkušnje, in da sem se lahko učila od drugih sodelavk in sodelavcev. Tekom časa pa si vsak izoblikuje svoj način dela z otroki in mladimi in tako je tudi pri meni. Že pri najmlajših je v ospredju ples, plesni koraki, gibanje, ki ga povezujem z igro, petjem in ustvarjanjem. Poudarek dajem osnovam in disciplini, ki jih kasneje potrebujejo pri modernih tekmovalnih plesih. Še vedno sem stroga, ampak sem v vseh letih dela z mladimi našla tisto pravo mero, da sem še vedno dostopna in zabavna. Delo učiteljev mlajših plesalcev je vsekakor manj izpostavljeno kot delo trenerjev, ki se lahko pohvalijo z rezultati, pokažejo nove in drugače koreografije, posnamejo s svojimi plesalci video, se med sabo povezujejo, gostujejo kot koreografi itd. Da ne bo pomote, delo z mlajšimi je zelo zanimivo, vsekakor pa si vsako sezono soočen s separacijski krizo, ko z nasmehom na obrazu staršem svetuješ o napredovanju njihovih otrok k trenerjem tega ali onega plesnega stila. Potem moraš zbrati motivacijo in pričeti vsako sezono od začetka z novimi plesalci. Začetna faza spoznavanja in prilagajanja je najtežja, potem kmalu postanejo tvoji in lahko začnete skupaj ustvarjati. Konec leta je potem tisti, ko jih tudi plesno izuriš do te mere, da je izdelek že zelo simpatičen. Ker zelo rada organiziram, se dogovarjam in ustvarjam, si dam duška na področju  nastopov, projektov in predstav. Za mano je v teh nekaj letih že več 150 nastopov, več kot 50 projektov in dve plesni predstavi. Zaline božične sanje je moja avtorska plesna predstava, ki govori o deklici, ki si za božič zaželi plesati v plesni šoli. Pri čisto novi predstavi HIP HOP HURA pa sem idejni vodja, koordinator, kostumograf, komercialist ter DJ in lučkar. Pri tej predstavi sem vajeti scenarija, koreografij in scene prepustila mladim. To se je izkazalo za super potezo, saj v predstavi na svoj mladosten način predstavijo kulturo hip-hopa, kot jo doživljajo sami. Pri ustvarjanju predstave si rada sestavim ekipo različnih plesnih stilov, plesalce, ki med množico izstopajo po talentu in želji stati na odru.
Kje Plesni val vidi svoje mesto v slovenskem plesnem prostoru? Predstavite se nam v vsem svojem blišču?
Plesni val na področju mladih počasi in vztrajno raste, pridobiva na imenu in stremi k vedno novo zastavljenim ciljem. Na domačih in mednarodnih tekmovanjih nismo več le klub iz Celja, temveč tudi nosilci medalj. Tudi v Celju nas vsi bolje poznajo, se o nas govori in širša javnost naše plesalce rada spremlja in vidi nastopati. Veseli smo, da je tako in upamo na še večji odziv domačega okolja na naše delovanje.
V slovenski plesni prostor se še prebijamo. Najprej je vedno pomembno pokriti lokalno okolje, kjer deluješ, potem pa se povezuješ tudi na državni ravni in ta faza se sedaj pričenja. V prihodnje upam, da bomo sodelovali na več vseslovenskih projektih, saj sva tako prišli v stik tudi me, kajne, Barbara? Takšnih projektov je vsekakor veliko premalo, a to je področje "politike", o katerem ne vem veliko, le kolikor slišim od starejših sodelavcev, in naj kar ostane tako.
Celje je plesno mesto, o tem ni dvoma. Mnogo je plesnih šol in klubov, baletne ponudbe in tudi sodobnega plesa. Ste drug drugemu konkurenca ali je dovolj prostora za vse?
V kolikor med plesnimi šolami in klubi vlada neka mera solidarnosti, je dovolj prostora za vse. Nekateri se gibljejo bolj v kulturnih vodah, mi v športnih, vsaka plesna šola ima malo drugačno ponudbo ter stil in za vsakogar se najde tisto pravo okolje. Vsekakor se ne najdejo vsi pri nas in ne vidim razloga, da staršem otrok, ki so zelo ustvarjalni in nagnjeni k interpretaciji, ne bi svetovala usmeritve v sodobni ples ali plesno gledališče. Če je otrok za balet, zakaj bi ga tiščali na hip hop ali disco dance. Konec koncev se morajo otroci dobro počutiti in dober pedagog opazi, kaj komu leži in mu to tudi dopusti.
Na koga ste še posebej ponosni in zakaj?
Kot že rečeno, sem najbolj ponosna na mlade, s katerimi ustvarjam. Talent, neustrašnost, zagrizenost, neutrudnost, pridnost, delavnost je vse, kar jih odlikuje. V kolikor pa jim kdaj kaj od tega zmanjka, pa jim z veseljem pomagam "manjko" najti.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Ples je zelo sproščujoč. To najbolj pokažejo otroci, ko se brezskrbno, z nasmehom na obrazu lotijo vsakega izziva. Sama se ujamem, da uživam tako v žabicah kot v kakšni hip hop koreografiji, ni važno, samo da se premikam na glasbo in svet je lepši. Ni mi po godu, da moram otroke učiti predpisanih koreografij, ki po težavnosti niso primerne zanje. Takrat se težko motiviram, saj tudi sami hitro izgubijo koncentracijo in voljo.
… (foto: Nataša Müller)
Komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Vsekakor je bil moj mentor v zgodnjih letih Igor Jelen.V zadnjih letih sem ugotovila, da moje delo z mladimi nevede v veliki meri odraža njegovo – nikoli nam ni nič manjkalo, vedno je poskrbel, da je bilo priložnosti nešteto, najbolj pa mi je bilo všeč, da ni bilo nikoli prostora za kompliciranje. Če nisi imel debele kože, si jo pač dobil, saj smo se velikokrat morali znajti sami, kar je prav! Kasneje so me zaznamovali trenerji, učitelji, sodelavci, danes pa se največ naučim od mladih, ki so šele pričeli svojo ustvarjalno pot. Včasih ne morem verjeti, koliko talenta je okoli mene. Na koncu pa sta tu moja družina in moj fant, ki me podpirajo pri butanju glave skozi zid, še vedno pridejo na vse moje predstave in nastope, čeprav se je moja vloga skozi čas spremenila. Mami je neverjetna, že od nekdaj me podpira in mi tako osebno kot tudi profesionalno vedno stoji ob strani in mi pomagala z neprecenljivimi nasveti. To, da mi je nekaj let nazaj rekla, da si bom morala najti ”pravo službo", sem pa preslišala in korakala dalje. In seveda ati, ki ima sedaj malo več časa in je na vsaki kurji porcesiji, kjer imam prste zraven jaz. Moj fant pa je tisti, ki je ponosen dobitnik mojega karakterja in vseh umetniških, plesnih, poslovnih in še kakšnih drugih muh, ki me obletavajo.
Ali spremljaš slovenske plesalce, hodiš na predstave svojih kolegov? Kaj meniš, od kod Slovencem in Slovenkam takšen plesni talent?
Slovensko plesno sceno spremljam, kolikor le lahko. Velikokrat si želim na ogled kakšne predstave, pa mi narava dela časovno tega ne dopusti. Ko pride do našega plesnega talenta, pa sem brez besed. Včeraj sem na facebooku zasledila objavo kolega plesalca, ki je napisal ob šestih osvojenih medaljah naših ”smučarjev” na 31. januarja 2016, da je to skoraj kot normalen dan slovenske plesne reprezentance na mednarodnem plesnem tekmovanju. Vsekakor me fascinirata ves ta elan in zagnanost naših plesalcev kljub slabši podpori in priznavanju plesa kot športa.
… (foto: Nikola Janušić)
Si levinja po horoskopu in kot praviš, naravni vodja. Si torej človek, ki načrtuje ali bolj puščaš življenju, da gre kot je namenjeno?
Sem levinja, ki velikokrat zarjovi.To vedo predvsem moji sodelavci in mladi v plesni šoli. Nisem strastna načrtovalka, ko pa se za nekaj dogovorim, je moj fokus 150-odstoten.
Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš?
To je sedaj vprašanje, ki ga doma slišim večkrat na teden (smeh). Pravzaprav je moj hobi in hkrati delo ples, tako da pravzaprav težko najdem čas za kaj drugega. Ko pa si vzamem prosto, pa smučam, kajtam, supam, grem na hrib, preberem kakšno knjigo…
Naštej  tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo tako na treningu, predstavi ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
Že nekaj časa sta to moj računalnik in telefon. In seveda brez mojih "seznamčkov" sploh ne gre. Vse moram imeti v seznamih in z excelom imam prijateljsko-sovražni odnos, saj je super za uporabo, brez njega ne morem, ne obvladam ga pa do te mere, da bi vse imela urejeno, tako kot želim. Obvezna oprema je še steklenica vode ter seveda mojih 500 torb in vrečk. Doma sem celo dobila vzdevek – "Lady with the bags" (Gospodična s torbami; op. a.). Še sama ne vem, zakaj se mi ena torba nikoli ne obnese. Kljub temu da se imam tudi za poslovno žensko, pa se vidi, da je v meni vseeno tudi malo umetnice in popotnice.
Po čem misliš, da si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Ajda?
Poleg izrazitega karakterja vsekakor moj močan glas in smeh. Ko obvladuješ večje število mladih, jih moraš preglasiti. Velikokrat kdo reče, da nas je iskal, potem pa je samo sledil mojemu glasu ali smehu.
… (foto: Nataša Müller)
Je s tabo lahko ujeti korak oziroma kdo ga najlažje?
Z mano je vse prej kot lahko ujeti korak. Srečo imam, da imam doma turbo partnerja, katerega je tudi včasih težko ujeti. Včasih jaz dohitevam njega, včasih on mene. Moji domači se pa vedno samo križajo.
Kam te korak najraje odpelje v domačem Celju? Imaš kakšen kotiček, ki ti je ljub?
Celje je po prenovi res lepo. Vsekakor je zelo lepo na nabrežju, tudi novo mesto jedro je čudovito, razgled iz starega gradu je vsekakor neprecenljiv. Moja najljubša točka je razgledni stolp na hribu nad parkom, iz katerega se vidijo celo mesto, reka, park, stari grad. Da pa prideš do lepega razgleda, je potrebno skoraj 20 minut gristi kolena v strm hrib.
… (foto: Jure Kvas)
Kateri je tvoj življenjski moto?
Nikoli ne počivaj na svojih lovorikah.

View Gallery 12 Photos