Ujemite korak s plesalko, ki je pravkar sodelovala s Severino, na pomlad pa se pridruži ekipi slovitega Cirque du Soleil
Draga Rosalie, pozdravljena na mojem spletnem plesnem portalu, in kot kaže, zate kot del plesne ekipe, ki spremlja različne pevce, ne bo prav veliko počitnic v teh prazničnih dneh. Pravkar si več kot uspešno nastopila pred slovenskim občinstvom s Severino v Stožicah. Kakšno vzdušje je vladalo na odru in kako ste čutili občinstvo?
Seveda od vseh mest, pred katerimi smo nastopili, je bila Ljubljana najlepša in najbolj nabita s čustvi. Redkokdaj imamo plesalci možnost, da nas domači (starši in prijatelji) podpirajo na velikih odrih in dejansko vidijo, za kaj treniramo po pet ur na dan v dvorani. Občinstvo je bilo fenomenalno in čutilo se je, da je pod nami domače občinstvo. Vzdušje na odru pa je bilo kakor vedno lahkotno in veselo, za to pa poskrbimo vedno mi sami. Smo zares super ekipa, zelo se razumemo, podpiramo in se imamo radi, saj smo tako rekoč živeli skupaj od oktobra naprej (smeh). Res je, zame počitnic ne bo, saj imam trenutno le en prost dan, ki sem ga preživela z družino, 29. decembra pa že potujem za en teden v Beograd, kjer imamo tri koncerte za Mayo Berović. No, zares uživam v vsem, kar delam, tako da se lahko izrazim, da sem celo leto na počitnicah, le vmes je lahko izjemno naporno.
Je bila Ljubljana kaj drugačna od preostalih mest in kolikokrat si nastopila na turneji Magija tour?
Ja, Ljubljana je bila najbolj sentimentalna zaradi domačega občinstva. Toda tudi preostala mesta so bila nekaj posebnega. Začeli smo v Splitu. In ker je bil to naš prvi koncert, je bil nabit z energijo, in kot pravijo, prvega si vedno zapomniš. Potem sta sledila še Beograd in Zagreb. Beograd mi je k sreči že domač, saj sem minulo leto preživela kar veliko časa tam, Zagreb pa je bil edinstven, saj je glavno mesto naše zvezde Severine, in tudi to se je močno čutilo med občinstvom. Končali smo v Ljubljani. Imeli smo le štiri koncerte. Bilo je kratko in sladko.
In pred tem še z mnogimi, kajne? Naštej nam jih, prosim, in mogoče veš, koliko gledalcev vse skupaj te je recimo letos občudovalo?
Poleg slovenskih artistov sem imela priložnost plesati z Mayo Berović, Rasto, Željkom Joksimovićem, Emino, Natašo Bekvalac … Hm, nisem nikoli seštela, koliko gledalcev me je gledalo. Največ na kupu jih je bilo 100.000 na Ušče festivalu v Beogradu, kjer smo plesali za Mayo Berović. Če pa seštejem skupaj festival Ušče, šestkrat polna arena (od 20 do 30 tisoč ljudi) ter več kot 15 koncertov z Mayo Berović, kjer ni bilo manj kot pet tisoč ljudi, pridem do okoli 350.000 ljudi (smeh), se jih je kar nekaj nabralo.
K sodelovanju sta te povabila Matic Zadravec in Žiga Sotlar, plesalca in koreografa velikih plesnih in odrskih točk v zadnjem času. Zakaj si se odzvala vabilu, kaj je bilo privlačno pri ponudbi?
K projektu Severine me je povabil Matic in misel o turneji s Severino me je privlačila, že odkar sem zanjo snemala videospot Magija. Všeč so mi njena energija, pozornost in glasba. Z Maticem pa res rada sodelujem, saj je nadpovprečno dober plesalec in koreograf. Ni mi žal, da sem ponudbo sprejela. Dobila sem izjemo lepo izkušnjo in nove bližnje prijatelje.
Če sva začeli zdaj, pa se je vse začelo ‘včeraj’. Kako se je začela tvoja plesna pot in je bil vzrok kakšna pokončna drža, na katero te je opozarjala mama Ema?
Začela sem plesati že v vrtcu, nadaljevala pa sem v Urški pod okriljem Azre Selimanovič. Da, mami mi je in mi še vedno stoji ob strani in neznansko sem ji hvaležna. Še vedno se spomnim prvega dne, ko sem stopila v dvorano in sem hotela nemudoma domov, pa je bila mami tista, ki mi je rekla, naj ostanem in dam priložnost plesu. Le kje bi bila, če je takrat ne bi bilo zraven (smeh). Odkar pomnim, že plešem, in niti enkrat nisem pomislila, da bi odnehala. Ples je zame kot hoja, tako naravno. In brez tega se živeti ne da.
Pod katerim okriljem pa si delovala po Urški?
Začela sem v Urški pri Azri, kjer sem bila zelo dolgo, kar deset let. Zaradi nje sem se zaljubila v ples, saj je poleg vloge trenerke delovala tudi kot naša druga mama. Vzela nas je za svoje in zaradi tega ji bom vedno hvaležna. Vmes sem dala priložnost jazz baletu, dve leti pri Mimi Marčac Mirčeta. Ampak sem hitro skočila nazaj v hip-hop vode. Po Urški sem pristala v Artifexu. Glavna trenerja sta bila Žiga Mlakar in Aleš Trdin, zahvala pa gre vsem sedmim fantom, saj mi je vsak od njih dal košček nečesa, da sem se razvila v plesalko, kakršna sem danes. Od prejšnje sezone pa sem ‘freelancer’ in delujem sama.
Tudi tekmovanja so bila del tvojega plesnega življenja. Kako gledaš nanje danes?
Res je. Tekmovala sem vsaj 14, 15 let. Imam lep spomin nanje, vendar pa ne bi nikoli več tekmovala pod IDO. Je super, da dobiš disciplino kot mlad plesalec. Naučiš se ‘team spirita’, kako sodelovati in kako gledati nasprotnike. Bolj kot tekmovati, mislim, da sem se največ naučila o vzgoji, zdaj ko pogledam nazaj. Treba je spoštovati druge ekipe, vendar najboljši zase smo bili vedno mi sami. Nikoli nismo obupali nad sabo, tudi če rezultat ni bil takšen, kakršnega smo si želeli.
Ko te spremljam, se mi zdi, da je ples tvoja družba in služba, kot pravim jaz tudi za svoje delo. Čaka te kar napeto plesno leto, ki prihaja, kajne? Se nam malo pohvališ, kam vse greš, menda je tudi Cirque du Soleil v igri?
Res je, vesela sem, da je moja služba moj hobi, in čeprav bo leto napeto, se ga neznansko veselim ter ga čakam odprtih rok in glave. Leto bom pričakala v Beogradu, bolj natančno − na beograjskem centralnem trgu, kjer bom s svojo ekipo pod vodstvom Žige Sotlarja plesala za Mayo Berović. Potem bom dober del januarja doma oz. lahko kar rečem v dvorani, kjer bomo trenirali za dva velika spektakla, ki prihajata. Konec januarja se vračam v Beograd za en teden, potem domov in znova nazaj v domači Beograd (smeh), kjer ostajam dva tedna. Bliža se koncert Nataše Bekvalac, ki bo 14. 2 za valentinovo v največji balkanski areni (Štark arena) v Beogradu. Konec februarja pa se grem odpočit v Indijo.
Tako je, marca se mi odpira povsem novo poglavje, saj sem dobila čast sodelovati s Cirque du Soleil (CDS). Hvaležna sem, da bo z mano na poti moj dober prijatelj Jan Marolt. Potujeva v Montreal, kjer ima CDS sedež. Tam bomo z ekipo ustvarili dva šova, s katerima bomo prihodnjih šest mesecev nastopali. Locirana sva na Mediteranu, MSC križarke. Od nekdaj sem si želela sodelovati s CDS, a so se mi te sanje vedno zdele nedosegljive. Življenje te res lahko zelo lepo preseneti, če slediš svojim sanjam.
Kaj ti sploh pomeni, da lahko živiš za in od plesa?
Premalokrat se ustavim in pomislim, kakšno srečo imam, da živim svoje sanje. Pomeni mi vse na svetu, da uživam v tem, kar počnem, in lahko živim od tega. Ples ti daje mir, aktivnost, možnost izražanja in kreativnost. Je res ena najlepših stvari na svetu, ki združuje in osrečuje ljudi. Ni besed, s katerimi bi opisala hvaležnost, ki jo čutim.
Se ti zdi, da je dovolj prostora za vse plesalce tvojega kova?
Menim, da je prostor za vsakega, če si to zares želi. Imamo vedno več avdicij. Iščejo se novi obrazi in novi talenti. Vendar je težava pri plesalcih, s katerimi se pogovarjam na avdicijah, ker menijo, da niso dovolj dobri. Vsak ima v sebi poseben ogenj in drugačen način premikanja. Vse, kar potrebuješ, je samozavest. Brez nje na odru nikoli ne boš stal. Moraš biti opazen in drugačen. Tako da zaključim − za vsakega se najde prostor, le dovolj si moraš želeti in trenirati v tej smeri.
Te zanima še kaj drugega tako intenzivno kot ples?
Definitivno. Moja največja strast poleg plesa je moda. Obiskujem tudi fakulteto za dizajn, smer tekstilije in oblačila. Verjameš ali ne, za stvari, ki jih ljubiš, se vedno najde čas. V modo, bolj natančno v kostumografijo, sem se zaljubila, ko sem svoj čas preživela na Kitajskem, kjer sem nastopala in bila obdana s kostumi. Od takrat so minila že štiri leta, pa še vedno močno v sebi čutim, da se bo moja karierna pot končala med tekstilijami. Kostumografija je idealen povezovalec odra, plesa in oblačil, in mislim, da bi mi neznansko ustrezala. Ko ne plešem, veliko rišem, pišem svoje misli in tudi šivam. Pomembno se mi zdi, da se vsak dan kreativno izražam. Samo tako se počutim zapolnjeno v celoti.
Kaj te pri plesu plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Največje zadovoljstvo pri plesu je, ko čutiš svoje telo, se prepustiš glasbi in pustiš gibom, da te popeljejo drugam. V trenutku, ko plešeš, zunanji svet in težave ne obstajajo. Naj se sliši še tako osladno, je res. Že samo, ko razmišljaš o koreografiji, ti glava ne pusti drugih misli (smeh). Meni osebno so velik plus tudi moji prijatelji, s katerimi smo zrasli skupaj v dvorani in se videvamo vsak dan. Skupaj smo v tem in se podpiramo. Žalosti in plesa ne bi povezala nikoli (razen ko se izražaš). Toda mislila sem bolj to, da ni težava v plesu, ampak v naših glavah. Zase lahko rečem, da imam konstanten boj sama s seboj, ker se velikokrat ne počutim kot dobra plesalka. Vedno vidim samo napake in kaj moram izboljšati. Redko se pogledam in rečem, hej, to je bilo pa dobro! Zato se počutim manjvredno in obdano z vprašanji, če je ples sploh zame. Ples je aktivnost in umetnost, zato moraš biti v njem z vsem srcem, če ne, hitro padeš … Ko pa padeš, se je težko pobrati. Vsaj dandanes je konkurenca huda, plesalci so vedno boljši in bolj zagrizeni.
Tradicionalno vprašanje: Kaj si želiš v življenju doseči in kaj postati?
Trenutno je na mojem seznamu želja Cirque du Soleil, ki počasi prihaja k meni. Potem si želim obiskati Japonsko, kjer želim doštudirati modo, saj me je njihova kultura od nekdaj navdihovala. Postati si želim modna oblikovalka, s svojim originalnim stilom, ki bo navdih vsakemu, ki bo prišel v stik z njim. Želim imeti modne performanse, v katere bo vključen ples, da združim svoji dve največji strasti na odru. Trenutno se počutim, da hodim po pravi poti in da vse moje sanje že počasi prihajajo k meni. Le slediti jim moram in nikoli obupati.
Si človek, ki načrtuje svoje podvige ali daješ priložnost življenju, da te pelje po svoje?
Definitivno sem spontan tip človeka, kot pravijo moji prijatelji, da sem svobodnega duha (smeh). Ampak večje podvige imam vedno načrtovane, kot je npr. obisk Japonske. Kdaj in kako se bo to zgodilo, pa dajem življenju proste roke. Najlepše je, da se prepustiš, delaš to, kar imaš najraje, in daš življenju priložnost, da te preseneti. Živim iz dneva v dan, polovico dneva imam načrtovano, drugo pa izkoristim po občutku.
Kot kaže, v tvojem dnevu ni časa za ničesar drugega kot ples, modo. A se kljub temu najde še kaj takega, da z užitkom rada počneš?
Pol dneva mi definitivno vzame ples, drugo polovico dneva posvetim sebi. Ko pride dan, da dopoldne nimam treninga, obiščem fakulteto, kjer se učim o tekstilijah in kjer dobim dodaten navdih za umetnost. Najraje sem v svoji sobi, kjer rišem, šivam, berem in počivam. Drugi način sproščanja pa mi daje meditacija, ki jo prakticiram skoraj vsak dan. Pri tako polnem urniku sem našla način, da si izpraznim glavo in pustim kreativnosti, da vstopi vame. Menim, da kot umetnik potrebuješ tehniko, da odmisliš vse zunanje dejavnike in se zares posvetiš sebi. Lahko bi rekla, da imam veliko hobijev, vendar so vsi povezani z umetnostjo. Ji ne morem ubežati.
Zelo rada grem tudi na sonce s prijatelji in pijem kavo. Rada se družim in pogovarjam. Tudi tako odmisliš hiter način življenja.
Tudi Indija bo na programu. Bi sklepala, da te zanimata joga pa ajurveda ali še kaj tretjega?
Tako je. Februarja, ko se plesna evforija konča, grem na odklop v Indijo. Z mami odideva v ajurvedski tempelj, kjer se bom sprostila in znova napolnila z energijo. Vsak dan želim prakticirati jogo, meditacijo in samo hoditi brezglavo po mestu ter se spoznati z novo kulturo. Ajurveda me je potegnila kakšno leto nazaj, spoznavala sem jo prek knjig, v realnem življenju pa žal nisem imela možnosti priti v stik z njo. Zdaj pa bom odšla naravnost v njeno središče. Trenutno mi je dovolj, da bolj pobližje spoznam jogo in ajurvedo, me pa definitivno zanima tudi indijska kultura.
Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba in kot plesalka. Kdo si, Rosalie Reya, in kam si namenjena?
Sem zelo lahkotna in pozitivna oseba. Rada imam vse vrste umetnosti, glasbo in gibanje. Čeprav imam napisan urnik, sem oseba, ki živi iz dneva v dan. Najraje nosim ‘oversized’ oblačila, kimona, imam svoje skodrane lase v figi in brez make up-pa. Prisegam na estetsko udobje. Moja inspiracija za gib je voda, za eleganco pa pav. Zame je najpomembneje, da se kot oseba poznam, vem, kaj me osrečuje in kaj žalosti. Sledim svojemu srcu in se ne spotikam ob nepomembne stvari, ki bi me lahko vrgle s tira. Kam sem namenjena? Nekam, kjer bom srečna in bila obdana z ljudmi, ki jih imam rada. Ostalo mi bo življenje postlalo samo. Vendar najprej pa Cirque du Soleil in Japonska (smeh).
Naštej tri stvari, brez katerih ne greš nikamor.
Moj predragi telefon, blok za risanje in svinčnik ter voda.
Po čem si najbolj prepoznavna? Kaj je tisto, da ljudje rečejo, ja, ni kaj, to je naša Rosalie oz. Rozi te menda kličejo?
Da, kličejo me Rozi. Hm, to je bolj vprašanje za moje prijatelje, ampak mislim, da bi se lahko reklo, da sem prepoznavna po svojih prevelikih oblačilih, bolj definirano po kimonu, nosim ga vsaj trikrat na teden. Ter po rokah. Ljubim eleganco v rokah in ustvarjati gibe z njimi. Kadarkoli se potrebujejo roke pri koreografijah, se vedno sliši: “Dej, Rozi, ene rokice zdej!” (smeh).
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Moja mantra: Svobodna si. Tako poskušam živeti vsak dan posebej. Svobodna sem pri gibanju (razen pri koreografijah seveda (smeh)), svobodna sem v svojem prostem času, pri izbiri ljudi okoli sebe, svobodna sem pri izbiri sanj in po katerem delu sveta želim hoditi. Imam eno življenje in kreiram si ga sama. Na koncu dneva si vedno sam, in če čez dan ne izbiraš svobodnih odločitev, boš kmalu nesrečen.
Hvala in naj ti bo leto 2020 naklonjeno, kot ti je bilo letošnje.
