Pozdravljena, Natalia in Ravil. Ujela sem vaju ravno po vrnitvi s počitnic. Kje sta bila, kaj sta počela in koliko časa lahko sploh počivata, da telo ne pozabi na gibanje?
Ravil & Natalia: Letos smo se odpravili kampirat na Cres v malo mestece Osor. V enem tednu smo poskušali čim bolj izkoristiti čas in se nadihati svežega morskega zraka, veliko plavati in biti na sončku. V bistvu nismo ustavili gibanja, le prestavili smo ga v vodo. To je za nas najboljši počitek.
Ravil & Natalia: Oba sva končala cirkuško akademijo v Moskvi in na nek način sva še vedno povezana s cirkuško umetnostjo, iz nje črpava in si pomagava pri ustvarjanju danes. Že na začetku naju je pot zanesla v gledališče, ki naju je popolnoma prevzelo. Ugotovila sva, da združitev teh dveh umetniških področij doprinese obema. Zato sva že takrat skrenila z ustaljene poti in šla po svoje.
Kako bi sploh poimenovala zvrst, s katero se ukvarjata? Nekoč smo ji rekli cirkuške veščine. Kako pa jo imenujejo danes?
Ravil & Natalia: Pred 25 leti, ko sva prišla v Slovenijo, so bili to posebni posebni učinki, sestavljeni iz cirkuških veščin, ki se jih lahko nauči npr. dramski igralec in jih nato uporabi na odru. Na tak način sva prvič sodelovala v predstavi Klovni, ki jo je režiral Edvard Miller v Slovenskem mladinskem gledališču. Predstava se je gradila na klovnskih likih, vsebovala veliko klovnskih točk, grajenih na podlagi klasičnega klovnskega repertoarja, temeljila pa je na dramski predlogi, se prav,i da je imela jasno zgodbo. Predstava je bila zelo uspešna, čeprav je bila neke vrste poskus – združiti dve zvrsti, cirkus in gledališče (ki nista združljivi). Takrat sva prvič začutila, kakšno gledališče oz. cirkus ali cirkuško gledališče oz. gledališki cirkus bi rada ustvarila.
Ravil: Ko sem bil star pet let, sem na televiziji videl klovna Olega Popova, in rekel sem, da bom tak kot on. Takrat še nisem vedel, da obstaja tak cirkuški poklic – preprosto sem rekel, da ko odrastem, bom postal Oleg Popov. V osnovni šoli me je pot zanesla v narodni cirkus, ki je deloval pri mestnem kulturnem domu. Tam sem našel klovne, akrobate, žonglerje … in se pridružil tej veseli druščini ter se preizkusil skoraj v vseh cirkuških žanrih. Prevzela me je klovnada, pri kateri sem videl več možnosti za izražanje. Naredil sem sprejemni izpit za cirkuško akademijo v Moskvi, kjer sem šolanje tudi uspešno končal.
Ravil: Ko sem prišel na akademijo z južnega Urala, iz mesta Orsk, sem obvladal že veliko cirkuških veščin, vendar jih je kljub temu ostalo veliko, katerim sem se moral posvetiti in delati. Na primer pantomima, ki sem ji posvečal veliko časa. Imel sem enega najboljših učiteljev in režiserjev v takratni Rusiji, ki se je izobraževal pri Marcelu Marceau, priznanem francoskem ustvarjalcu in utemeljitelju osnov sodobne pantomime. Spoznal sem, da ima za ustvarjanje lika, še posebej klovnskega, ta veščina, ki jo imenujem telesna govorica, velik pomen. Predvsem pri klovnu se velikokrat s telesom izrazimo veliko bolje in učinkoviteje kot z izgovorjeno besedo.
Natalia: Jaz prihajam iz južne Rusije, in sicer s polotoka Tamanj, ki leži med Črnim in Azovskim morjem, to je že severni Kavkaz, nedaleč od mesta Sochi. Študij v Moskvi je obsegal predvsem veliko praktičnega dela. Pouk se je začel ob 8.30 in najpogosteje končal okoli 21.00. Na urniku so bili igra, umetniška beseda, osnove klasičnega baleta, osnove akrobatike, žongliranja, gimnastike, ekvilibra, pantomima, petje, učenje inštrumenta po izbiri … Zelo dobro smo morali poznati tudi zgodovino gledališča, cirkusa, glasbe in slikarstva. Tako intenzivno delo, ki je podprto z lastno motivacijo, zanimanjem in ljubeznijo, mora prinesti rezultat.
Ravil & Natalia: V Slovenijo sva prišla pred slabimi 25 leti skoraj takoj po končani akademiji. Bila sva precej mlada, zagnana in ambiciozna. Sem naju je zanesla nepredvidljiva cirkuška nomadska pot. V Slovenijo se nisva zaljubila samo kot v čudovito razgibano zemeljsko pokrajino, tukaj sva našla tudi ljudi, ki so jih zanimale na najine vizije, predvsem v Slovenskem mladinskem gledališču, in tudi v drugih gledaliških ustanovah ter hišah po Sloveniji.
In potem sta tukaj ustanovila Zavod Bufeto.
Ravil & Natalia: Da, ustanovila sva ga pred devetimi leti in ga poimenovala Zavod Bufeto – zavod za razvoj cirkuško gledaliških umetnosti. Ustvarjava svoje lastne produkcije in organizirava mednarodni festival sodobne klovnade ter cirkusa Klovnbuf, katerih namen vidiva v vzpostavitvi ustvarjalno izobraževalne platforme s področja te umetnosti na našem območju. Želiva seznaniti širše občinstvo z vrhunskimi dosežki in posamezniki, ki ustvarjajo na tem področju. Ves čas sva po malem tudi predavala, ni pa to redno in sistematično, čeprav imamo že nekaj ljudi, ki redno sodelujejo z nami, s katerimi deliva svoje izkušnje in za katere lahko rečeva, da so naši učenci, nekateri od njih so se že šli izobraževat v profesionalne šole in pridobivat poklic. Čakamo, da se bodo vrnili in z novimi močmi želimo ustvarjati naprej. Z letošnjim septembrom začnemo voditi redni izobraževalno-ustvarjalni program v okviru dejavnosti Pionirskega doma v Ljubljani. Prav zdaj je odprt vpis v tri različne starostne skupine – od najmlajših, ki se bodo s cirkuškimi veščinami srečali prvič, do odraslih, ki že imajo gledališke izkušnje in si želijo pridobiti nova znanja ter razširiti svoj ustvarjalni okvir.
Ravil & Natalia: Verjetno ta, da so cirkus in klovni samo za otroke ter za razvedrilo.
Ravil & Natalia: Še vedno se zelo opirava na klasične cirkuške veščine, ki jih poskušava uporabljati v skladu s konceptom oziroma dramaturgijo zgodbe, pri tem pa je treba pogosto postaviti tudi nekatere trike in rekvizite v absolutno drugo perspektivo ali pa celo na novo izumiti. Večkrat pomagava profesionalnim igralcem pri ustvarjanju lika in oblikovanju gibov, ki so potrebni za določeno vlogo. Še enkrat poudarjam, da to ni postavitev točk ali koreografij. To je drugačen pristop k celotni koncepciji vloge in razširjena uporaba različnih izraznih sredstev za upodobitev le-te. Ta pristop uporabljava tako v svojih lastnih predstavah kot tudi pri sodelovanju z drugimi slovenskimi režiserji.
Ravil & Natalia: Cirque du Soleil oziroma skupina mladih uličnih cirkusantov iz Kanade pod vodstvom Guyja Laliberteja je nedvomno naredila celo revolucijo v cirkuški umetnosti. Tradicionalno so obdržali trik in veščino kot sredstvo izražanja, popolnoma pa spremenili uprizoritveni pristop in običajen cirkuški ‘divertisment’ (zaporedje točk) dvignili na raven visoko tehničnega, tehnološkega in dramaturško zaokroženega gledališkega dejstva. V tem še danes nimajo konkurence. Obstaja pa veliko ustvarjalnih skupin, še posebej v Franciji in Kanadi, ki z uporabo različnih gledaliških in cirkuških pristopov ustvarjajo čudovite predstave v stilu novega cirkusa, tako se imenuje danes ta hitro razvijajoča se umetniškaa zvrst. Napredek je postal mogoč zaradi vzpostavitve celovitega sistema izobrazbe na področju cirkusa v teh državah, od šol in akademij, ki je bil denarno podprt s strani države, pa tudi zaradi odprtosti in rahljanja prej strogih meja med vsemi zvrstmi vizualnih umetnosti.
Ravil: Kot vsak ustvarjalec želiva biti razumljena, ne razumljiva, ampak dejansko razumljena, in kadar nama v predstavi to uspe – jasno in preprosto posredovati gledalcu svojo misel, sva resnično zadovoljna. Menim, da je to tudi edini način kako ustvariti kakovostno predstavo, ki bo imela uspeh pri gledalcih.
Natalia: Pri delu me vse osrečuje, tudi žalostni trenutki so nekaj dobrega in veliko pomagajo pri ustvarjanju.
V čem mislita, da so slovenski gibalci najboljši in v čem malo manj? Na čem bi bilo treba delati?
Ravil & Natalia: Kakor vidiva, je slovenska gibalna scena zelo razvita in kakovostna, ne manjka ji niti šole, niti tehnike, niti tradicije, niti drznega eksperimenta. Primanjkuje ji pa publike, in prav to bo izziv za vse nas, ki ustvarjamo na tem področju.
Ravil & Natalia: Nekako tako se je zgodilo, da je o vseh stvareh v svojem življenju Assija odločala sama, midva sva ji samo postavljala vprašanje, ali si res želi to in ne česa drugega, pogovarjali smo se o tem, kakšne odgovornosti bo imela posledično ta ali druga odločitev. In o tem, da če se po tehtnem premisleku odloči za to ali ono, bo morala vztrajati, dokler ne doseže nekega rezultata, s katerim bo sama najbolj zadovoljna. Tako si je najprej izbrala in vztrajala pri najtežjih stvareh, violini in klasičnem baletu. Pri glasbi je odlično zaključila osem razredov violine, in nedvomno so zvoki, ki jih privabi s svojim lokom glasba, ne pa samo note. Ampak zmagal je balet, in to prav klasični balet ter ruska klasična šola. To je bil tudi razlog, zakaj se je odločila za mariborski konservatorij, čeprav je naredila sprejemne izpite na obeh. Na mariborskem predavajo učitelji iz Rusije in so neposredni nosilci te tradicije. Zanima jo tudi film in je že sodelovala pri nekaj malih filmskih produkcijah, ugotavljava, da jo ima tudi kamera rada in da je pred kamero sproščena ter mirna, kar je zelo pomembno za začetek .
Naštejta tri stvari, ki so vedno z vama na treningu, na nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne gresta nikamor?
Ravil: Ha, brez dobre volje ne prideš nikamor!
Natalia: Volja, to je prva in druga in tretja stvar.
Kaj najbolj pogrešata iz vajine Rusije?
Ravil: Pogled na brezkrajno stepo in neposredno čustvenost, sentimentalnost, če hočete, prav to je splošna pomanjkljivost sodobnega človeka v tem času in prostoru.
Natalia: Brezskrbnost in seveda bližino najdražjih.
Kateri je vajin življenjski moto?
Ravil: Delaj v življenju samo to, kar te veseli in kar imaš rad z ljudmi, ki bi jih rad objel!
Natalia: Kadar nekaj začenjaš, nikoli ne misli vnaprej, kaj boš imel na koncu, uživaj v vsakem trenutku in rezultat te bo presenetil.
