Dan za ples. Dan za sambo. Odprtje olimpijskih iger v Riu v koreografiji Deborah Colker.

Neskromno priznam, da sem navdušenka nad t. i. spektakli, ki svoji osnovi včasih nimajo nobene povezave s plesom ali gibom. Pa naj gre za "kičasti in nihčenegleda" Eurosong, dogodek časnika Delo še v tistih dobrih starih časih, ko se je po "Črni vdovi" (Delovi stolpnici) plesalo in gibalo v koreografiji Iztoka Kovača in Braneta Potočana, ali pa proslavo katerega od naših državnih praznikov, ki jih zadnje čase koreografira Edward Clug, ali pa za megalomanska odprtja in zaprtja olimpijskih iger, nad katerimi sem vedno osupla. Naj spomnim, da športni tekmovalni ples še vedno ni uradna športna disciplina, čeprav se Mednarodna plesna zveza WDSF za vstop trudi že nekaj desetletij. In verjetno nikoli ne bo, ker se krešejo mnenja ali je ples šport ali umetnost.

Od Phillipa Decouffleja dalje oziroma njegovega legendarnega odprtja zimskih olimpijskih iger leta 1992 v Albertvillu.

Kot kakšen vodovodar se sprašujem že pred prireditvijo: "Kdo bo pa to delal?" In nič drugačno ni moje počutje nekaj dni pred petkovim slavnostnim odprtjem poletnih olimpijskih iger v Riu. Prvo asociacijo imamo seveda že takoj v glavi – samba na tisoč in en način. A pogled na biografijo glavne koreografinje odprtja Deborah Colker ne napoveduje sambe. Deborah je namreč ena od brazilskih vsestranskih umetnic – pisateljica, plesalka, koreografinja, ki je bila leta 2001 nagrajena z znamenito nagrado Lawrence Olivier, to pa pomeni, da njeno delovanje vsebuje vse drugo kot plesanje sambe. Napisala in koreografirala je predstavo Ovo za kanadsko skupino Cirque du Soleil.

Svojo skupino je ustanovila leta 1996 in zanjo kreirala enajst celovečernih predstav. Nastopila je na vseh pomembnih plesnih festivalih po Evropi in svetu, celo na Novi Zelandiji. Po diplomi psihologinja, državna prvakinja v odbojki se je zapisala plesu, še posebej stepu pri šestnajstih letih. Pri osemnajstih je zajadrala v moderne vode. Leta 2006 je za nogometno zvezo Fifa skreirala videospot Marakana in pozneje celovečerno predstavo.

In prav na Marakani se bo odvijalo odprtje. Zbranih bo okoli 100 profesionalnih plesalcev in 6000 prostovoljcev, ki se bodo gibali po navodilih Deborah. "Še nikoli nisem delala s tako velikim številom ljudi. Seveda se tega ne bojim, ker imam ljudi zelo rada. Vsekakor je izziv, saj moramo s svojimi telesi predati naše sporočilo v enem razumljivem jeziku toliko različnim narodnostim, ki se bodo zbrale na Marakani. Lahko zatrdim, da delam, da delamo z veliko strastjo," je povedala za brazilske medije.

Seveda pa Deborah ni povsem glavna pri kreiranju odprtja. Nad vsem bdi brazilski režiser Fernando Meirelles, znan po nominacijah za oskarja za filme Božje mest, Slepota in Zvesti vrtnar. Njegov režiserski kolega pred štirimi leti, Danny Boyle, je z londonskim odprtjem seveda navdušil. Britanska glasba, britanski ples, britanska zgodovina so jemali dih. V Braziliji bo nekoliko drugače: "Na voljo imamo le deset odstotkov vsega denarja, ki so ga imeli v Londonu. Tako ali tako bi bila velika sramota, da bi za ta dogodek porabili preveč denarja, saj ga Brazilija potrebuje za izobraževanje in preostale nujno potrebne stvari. Tako je naše geslo originalnost nad razkošjem, ki pa bo temeljilo na ustvarjalnosti, ritmu in čustvih. Želimo razbiti tudi klišeje o Braziliji, no, karneval bo kljub temu del ceremonije," je pred časom povedal režiser Fernando Meirelles.
Ne preostane vam drugega, kot da v petek, 5. avgusta, ob 00.50 preklopite na SLO 2, se zleknete v naslanjač, zmešate batido de coco in uživate.