Plesno življenje v New Yorku je vse prej kot dolgočasno!

Predstavi se našim bralcem in bralkam, ki bodo mogoče o tebi brali prvič, kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Lucija Stare, in kam si namenjena?
Moje ime je Lucija. Stara sem 22 let. Prihajam z Bleda, zadnja štiri leta pa živim v New Yorku. Končala sem Konservatorij za glasbo in balet v Mariboru in dveletno izpopolnjevanje na Alvin Ailey school v New Yorku, kjer se trenutno tudi preživljam kot prosti umetnik.


Se spomniš svojih plesnih začetkov? Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj?

Začela sem plesati pri štirih letih. Moji prvi koraki so bili pod vodstvom gospe Dane Renčelj na Bledu. Pozneje sem trenirala jazz balet pri Blejskem plesnem studiu. Ples je bil vedno edina stvar, ki me je popolnoma prevzela. Kot otrok sem poskusila različne športe, od odbojke do golfa. Dokončala sem tudi osnovno glasbeno šolo (violina) in tekmovala na različnih pevskih tekmovanjih (bila sem prvi glasek Gorenjske leta 2003). V tem času sem pustila ples na strani, vse dokler se nisem vrnila k baletu pri 13-ih letih in se odločila, da hočem nadaljevati na srednji baletni šoli.
Opiši, prosim, dosedanje šolanje tako plesno kot "navadno" šolsko.
Ko sem se po končani osnovni šoli preselila v Maribor, sem dokončala umetniško gimnazijo – smer balet, z opravljeno splošno maturo. V tretjem letniku me je gospa Mojca Ussar (profesorica modernega baleta) navdušila nad Alvin Ailey šolo in modernim plesom. Poskusila sem s poletno šolo v New Yorku in vse ostalo je bila zgodovina.

Mislim, da je bil odhod v New York kar pogumno dejanje in to, da tam še vedno vztrajaš, verjetno tudi. Zakaj ravno New York? Tam je ogromno plesalcev in plesalk. Kako si se znašla v tem newyorškem plesnem svetu?

Bilo je pogumno in zelo težko dejanje. Brez mojih staršev mi nikoli ne bi uspelo dokončati šole, saj so šolnine v Ameriki ekstremno visoke. Kot družina smo se odrekli ogromno stvarem samo zato, da sem lahko dokončala šolo, in to je nekaj, za kar bom večno hvaležna. Vedela pa sem, da si to želim, in New York me je čisto prevzel. Plesni svet tukaj je gromozanski, s talenti s celega sveta. Spoznala sem ogromno plesnih tehnik, za katere nisem prej še nikoli slišala: od različnih modernih tehnik, do street plesa. Zadnje dve leti sem se povsem navdušila nad house in hustle plesom in celotno "underground" plesno sceno.

Opiši nam, kakšno je plesno življenje v New Yorku, kako ga doživljaš, nad čem si najbolj navdušena in nad čem čisto nič oziroma malo manj?

Plesno življenje v New Yorku je vse prej kot dolgočasno. Seveda je pomembno, da imaš neki talent in ime šole, ampak sposobnost povezovanja z ljudmi in promocija samega sebe je tisto, kar ti zares prinese delo. Vsak dan so tu novi plesni dogodki, novi "workshopi", "new sessions", nove avdicije, novi "plesni partiji". Tu se lahko naučiš različnih plesnih tehnik na veliko več načinov kot samo prek navadnega klasa. Seveda je življenje v New Yorku zelo drago in plače umetnikov večinoma prenizke, zato se ne branimo raznih stranjskih del.
Kakšno je pravzaprav življenje plesalke v Ameriki? Nam boš razblinila mit o "the best", "perfect", "magnificent" oznakah?
Življenje tu je vse prej kot lahko, a ga ne bi zamenjala za nič. Če imaš cilje in veš, kaj hočeš, te bodo ljudje sprejeli odprtih rok.
Kako sploh preživiš s finančnega vidika?
Poleg mojega plesanja in plesnega izpopolnjevanja tudi občasno učim balet za otroke, sem model, delam kot statist na različnih filmskih scenah in strežem v nočnem klubu

Kako je videti en tvoj plesni dan? Je dan enak dnevu, koliko samodiscipline potrebuješ, da je tvoje telo vedno v dobri kondiciji?

Ponavadi se dan začne z jogo ali fitnesom, pozneje vajami, kadar lahko in ko mi stransko delo ne vzame časa, se proti večeru odpravim na različne house ali hustle sessione. Potrebno je ogromno samodiscipline še posebno po končani šoli, saj te nihče več ne sili h klasu. Zadnji dve leti sem imela tudi velike težave s poškodbo levega kolka (kar je bila posledica polomljenega kolena iz srednje šole). Zdravljenje je tukaj zelo drago in trenutno hranim denar za zdravljenje.

Se družiš s katerim od slovenskih plesalcev, si s kom v stiku? Se zanimaš, kaj počnejo ali “Slovenceljni” niso ravno tvoja družba?

Želim si, da bi bila bolj v stiku s svojimi plesnimi prijatelji v Sloveniji. To je nekaj, za kar prevzemam krivdo nase, ker sem enostavno preveč zaposlena z življenjem tukaj.
Kje vidiš sebe v tem letu in kje v prihodnjih petih ali pa desetih?
Ogromno imam ciljev. Letos recimo imam namen se ustaviti v Kaliforniji in izkusiti plesni svet tam. Želim se tudi preizkusiti v house ali hustle tekmovanjih. V prihodnjih letih si želim večjo prepoznavnost v ameriškem plesnem svetu in posledično več dela. Nekoč želim biti uspešni učitelj. Želim pa se tudi izpopolnjevati v vroči jogi, ker je to nekaj, kar me poleg plesa zelo veseli in pomaga ohraniti trezno glavo in zdravo telo.

Kje je tvoj dom? Tam, kjer plešeš, ali kje drugje?

Moj prvi in pravi dom bo vedno Bled in Koprivnik v Bohinju. To sta kraja, ki sta mi dala vse, kar sem potrebovala in še vedno potrebujem danes, da sem bliže svojim ciljem. Moja družina bo zmeraj na prvem mestu ne glede na to, kje na svetu se nahajam trenutno.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno z distance New York–Slovenija?
Mislim, da imamo ogromno mladega talenta in malo manj odprtih rok.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples sam je zame veliko veselje, meditacija. Občutek, da sem sposobna se gibati in čutiti glasbo v svojem telesu je osvobajajoč. Žalostijo me stvari povezane s plesom: poškodbe in ljudje.

Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ ali pa komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?

Imam jih ogromno!!! Sem pa še danes hvaležna Mojci Ussar. Brez nje ne bi bila tu. Tudi mojima učiteljicama pred srednjo šolo Marisi Paul in Maji Repe in vsem mojim profesorjem na Aileju, še posebej Eddiju Stocktonu, ki me je vzel pod okrilje in predstavil svetu housa.
Kaj bi se moralo zgoditi, da prideš nazaj v Slovenijo? Premišljuješ o vrnitvi? No, saj to je pogosto vprašanje vsakemu, ki zapusti domovino, kajne?
Trenutno še ne premišljujem o vrnitvi. Svet je tu, da ga izkusim in doživim. Se pa nekoč nameravam vrniti.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?.
Kadar ne plešem, ne delam in sem popolnoma "frej", rada preživljam čas v mestu, še posebej v poletnih dneh. Sem pa tudi velik ljubitelj Netflixa in ležanja v postelji.

Si našla tudi ljubezen "tam čez"? Nam zaupaš, kdo je in kaj počne?

Ja. Sem našla nekoga prvi teden, ko sem se preselila v New York, štiri leta nazaj. Lahko rečem, da mi je bil on največji mentor tako plesni kot življenjski. Prihajava iz dveh popolnoma različnih plesnih in kulturnih svetov in njegova želja po uspehu mi je vsakdanja inspiracija. Lansko leto se je predstavil kot Kareem Anointed Ali na znanem plesnem šovu So you think you can dance.

Kaj pa pogrešaš iz naše dežele in pa seveda koga?

Pogrešam svoje starše in svojo sestrico Ajdo, s katero sva si bili vedno zelo blizu. Težko je brez njih.
Naštej nam tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, ali na vajo, ali sploh iz hiše, nikamor.
Iphone (glasba), moj rumeni nahrbtnik z vsem, kar potrebujem, in joga mat.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Lucija?
Moj videz je drugačen, lahko bi rekla tipično evropski, slovanski. Pri plesu se me po navadi zapomnijo po moji fleksibilnosti in močnih nogah.

Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?

Nikoli ne obupaj in glej na življenje s pozitivne strani. Ne bodi v strahu pred novimi izkušnjami in podvigi." Enjoj the ride."
Plesati je …
zdravilo in način življenja.

View Gallery 14 Photos