Pozdravljeni, dr. Svebor Sečak, in dobrodošli na plesnih straneh našega portala. Z lansko jesenjo ste postali dekan Akademije za ples, pa me zanima, kateri je bil glavni razlog za to odločitev?
V Maribor sem prišel na poziv prof. dr. Ludvika Toplaka, predsednika akademske ustanove Alma Mater Europaea v Sloveniji, ki ga izjemno cenim. Zelo me je razveselilo dejstvo, da se je ta ustanova odločila obnoviti slovensko Akademijo za ples s tem, da je prvič uvedla oddelek za balet. Vemo, da ima Slovenija na področju baleta skoraj stoletno bogato tradicijo z dvema izjemnima baletnima ustanovama v ljubljanski in mariborski operi ter konservatorije z baletnimi šolami v Mariboru in Ljubljani, kjer je tudi višja baletna šola, poleg tega obstajajo tudi številne zasebne in druge baletne šole, tečaji ipd. Baletna umetnost se do zdaj ni poučevala na fakultetni stopnji. Danes pa je običajno, da se v razvitem svetu poučujejo vse vrste človeških dejavnosti, še posebej pa se določene umetnosti poučujejo tudi na akademski stopnji, tako da je glasbeni, likovni, literarno-dramski danes enakovredna tudi plesna umetnost. Tudi v Sloveniji je bila prepoznana potreba po izpolnitvi izobraževalne vertikale na področju baletne umetnosti, vendar do zdaj te namere niso bile uspešne, tako da sem glede na lastne izkušnje pri ustanovitvi sorodnega študija baletne pedagogike in sodobnega plesa na Univerzi v Zagrebu, na kateri imam status docenta, ter glede na svoje bogate umetniške izkušnje in akademsko izobrazbo bil poklican, da pomagam izdelati načrt in program slovenske Akademije za ples. Potem ko so bili programi verificirani in akreditirani na vseh stopnjah, sem bil povabljen, da postanem eden od predavateljev in dekan plesne akademije.
Ne bi rekel, da gre za izobraževanje na "neplesnem področju", saj sem se po zaključku izobraževanja na Hrvaškem kot plesalec izpopolnjeval na akademski ustanovi Vaganova v Sankt Peterburgu v Rusiji, kar je pripomoglo k temu, da sem pridobil bogato in plodno mednarodno ter domačo plesno kariero in se poleg tega preizkusil tudi kot koreograf ter organizator. V obdobju tranzicije sem pred koncem aktivne plesne kariere zaključil študij plesnega izobraževanja s področja klasičnega baleta na Royal Academy of Dance v Londonu, nato pa sem na University of New England zaključil magistrski študij in doktorat (PhD) iz teatrologije, področje plesnih študij. Danes se pri nas številnim zdi še vedno nenavadno, da se plesna umetnost poučuje na tako visoki akademski stopnji. Ampak to je vendarle proces, ki se je začel v 20. stoletju in se je razvijal tako v Zahodni Evropi kot tudi v drugih državah z bogato baletno tradicijo. To je vprašanje razlike med vzgojo in treningom: za dobrega plesalca ni treba imeti visoke splošne izobrazbe, ampak predvsem talent in predispozicije, poleg tega je treba opraviti strog in intenziven dolgoletni trening in avdicijo v teatru. Če pa po drugi strani želite biti osveščen samostojni umetnik, pedagog, kritik, teoretik, koreograf ipd., je nujno, da poleg treninga obvladate tudi številna teoretična znanja. Prav o tem procesu govori vplivna teoretičarka Alexandra Carter, in sicer v predgovoru knjige The Routledge Dance Studies Reader. Pravi, da je učenje tehničnih plesnih veščin samoumevno, kontekstualna uporaba samega učenja pa nekoliko manj; da se zgodovina plesa lahko poučuje, se zdi razumno, a ne tudi ključnega pomena, da pa je koreografija poklic, ki se poleg prakse študira tudi v teoriji, je za mnoge presenečenje.
V letošnjem študijskem letu smo začeli z dvema programoma: Sodobni ples, ki se izvaja v Ljubljani, ter Balet, ki se izvaja v Mariboru, kjer imamo podpisano sodelovanje s SNG Maribor in Konservatorijem za glasbo. V prvi generaciji študentov so eminentni umetniki, pedagogi in baletni mojstri iz SNG Maribor, SNG Ljubljana in Konservatorija za glasbo in balet Maribor, ki želijo nadgraditi svoje znanje s formalnim strokovnim izobraževanjem. Poleg slovenskih strokovnjakov na področju psihologije, pedagogike in didaktike, glasbe, sodobnega plesa, kineziologije ipd. predavajo metodične predmete strokovnjaki z akademske ustanove Vaganova v Sankt Peterburgu in Madžarske plesne akademije iz Budimpešte, krog sodelavcev pa nameravamo razširiti tudi na zahodne države, kot so Velika Britanija, Nizozemska ipd. Glede na interese obstaja možnost odpiranja baletnega oddelka v Ljubljani, kot tudi oddelka za sodobni ples v Mariboru, prav tako pa obstaja možnost odpiranja študijskih smeri za družabne, športne, jazz plese ipd. Prav tako načrtujemo izdelati program za magistrsko stopnjo študija. Navsezadnje gre za zelo drage, finančno nedonosne študijske smeri, zato še bolj cenim željo prof. dr. Toplaka, da prispeva k nadaljnjemu razvoju kulture, znanosti in umetnosti v Sloveniji, ter njegovo pripravljenost, da angažira tuje strokovnjake, katerih cena je nekajkrat višja od prihodkov od šolnin. Apeliram na slovensko ministrstvo za kulturo, da se finančno vključi in prepozna veljavnost takšnih projektov, ki pomenijo velik korak v kulturi določenega naroda.
Imam status prvaka gledališča HNK v Zagrebu, sem predsednik Hrvaškega društva poklicnih baletnih umetnikov, član Gledališkega sveta HNK v Zagrebu, docent na zagrebški univerzi in dekan Akademije za ples v Sloveniji. Nisem bil intendant, le kandidat ministrstva kulture za to mesto. Baletno umetnost sem vedno spremljal holistično oz. kot celoto in se nisem zadovoljil s tem, da sem samo baletni umetnik, ki ni vključen v postopke odločanja in organizacijo, tako da sem imel v življenju različne funkcije – vse od predstavnika sindikata do v. d. ravnatelja Baleta HNK v Zagrebu. Status prvaka bi želel prejeti prej in položaj ravnatelja obdržati vsaj en mandat ter doseči kakšne pomembnejše rezultate, vendar menim, da sem svojim naslednikom zapustil dobro stanje in s tem sprostil potenciale v ansamblu ter mlajši generaciji omogočil, da zraste v prve soliste, v naše gledališče pripeljal nekatera svetovna imena, moj celotni trud pa je bil okronan z največjo državno nagrado Vladimirja Nazorja, ki jo je Balet HNK v Zagrebu prejel prav v času mojega mandata. 20 let sem vodil baletno skupino Croatia, s katero smo obiskali vse celine sveta, gostovali smo vse od Nove Zelandije, Avstralije, Japonske, severne in južne Afrike, Venezuele, Bermudov, Mehike in do Bližnjega Vzhoda ter po vsej Evropi, s plesanjem, koreografiranjem in organiziranjem nastopov v nekaterih najprestižnejših središčih, kot sta Covent Garden in Sadler’s Wells. Danes opravljam delo baletnega pedagoga v HNK v Zagrebu, poleg tega se rad odzivam in sem član različnih svetov pri ministrstvih za kulturo, znanost, delo in pokojninsko zavarovanje ipd.
Od najzgodnejše mladosti so me privlačile razne oblike plesa – od družabnih plesov in folklore do baleta, ki sem ga imel priložnost videti kot član glasbene mladine ob gledanju predstave, kot je Đavo u selu z Damirjem Novakom v glavni vlogi, pozneje so to bili baletni filmi, npr. Spartak in Ivan Grozni iz Moskve z Vasiljevom in Vladimirovom v glavnih vlogah, kar je le še utrdilo mojo odločitev za baletno umetnost.
Je bilo vaše baletno izobraževanje polno odrekanj ali se spominjate šolanja kot lepega življenjskega obdobja?
To je bilo lepo obdobje v mojem življenju in ne doživljam ga kot restriktivnega oz. ne glede na velik trud, delo in napor smo vedno imeli čas za druženje in veselje, še posebej takrat, ko smo začeli nastopati v baletnih predstavah, to pa se je dogajalo od mojega sedemnajstega leta, in sicer pred 37 leti. Vsaka predstava je bila slovesnost, še posebej pa smo se veselili številnih gostovanj.
Kako se je baletni ali pa kar plesni svet spremenil od vaših časov, ko ste bili plesalec, pa do danes? V čem so največje razlike, v čem plusi in v čem minusi?
Balet je bil vedno tako kot glasba umetnost, ki ne pozna jezikovnih ovir in meja, tako da smo imeli vedno tuje plesalce, naši plesalci pa so imeli uspešne kariere v tujini. Vendar se danes pojavlja nov koncept t. i. transnacionalnih družb, v katerih veliko večino umetnikov sestavljajo tuji državljani, kar je postalo še posebej izrazito z vstopom naših držav v EU. Slovenija in Hrvaška kot mladi državi ne moreta tako kot npr. Rusija ali Francija napolniti svojih gledališč izključno z učenci svojih šol, zato smo odprti tudi mednarodno. To ima seveda svoje dobre strani glede povečanja kakovosti, vendar pa skriva tudi nevarnosti zanemarjanja svoje lastne avtohtone kulture in posebnosti. Ključ je v krepitvi izobraževalne vertikale, posledično tudi baletnih šol, s čimer bi lahko ustvarili večje število doma šolanega kadra ter hkrati ustvarili ravnotežje med odpiranjem novih tendenc in negovanja tradicije.
Sergej Polunin vsekakor spada v generacijo, v kateri se poleg izjemno kakovostnih plesalcev uspeva profilirati kot svojevrstni "enfant terrible" ter na ta način usmerja pozornost nase. Današnji baletni svet pa je vendarle poln vrhunskih plesalcev, ob pogledu nanje zastane dih. Samo na relaciji od Moskve in Sankt Peterburga prek Stuttgarta, Pariza, Londona in do New Yorka lahko najdemo številne vrhunske umetnike. Poleg njih se širši javnosti včasih izkažejo posamezniki s svojo osebnostjo in življenjskim slogom ali umetniško potjo, ki jih vodi skozi emigracijo, snemanje filmov ipd. Pravijo, da je sam Rudolf Nurejev izjavil, da sta v njegovem razredu bila vsaj dva plesalca boljša od njega, vendar so njegova umetniška pot, karizma in kontroverzno življenje iz njega naredili pravo zvezdo.
Kar me še danes preseneča, je količina drznosti in ignorance pri nekaterih sodobnih umetnikih ter koreografih, ki s konceptualnim pristopom poskušajo prikriti pomanjkanje znanja in talenta.
Kakšno plesno oz. baletno predstavo si najraje ogledate danes? Kaj je po vašem mnenju dobra predstava?
Rad pogledam velike klasike, nedavno sem npr. v Sankt Peterburgu v Mariinskem teatru gledal vrhunsko produkcijo baleta Le Corsaire (Gusar), vendar imam rad tudi tisto zvrst sodobnega izražanja, ki bi se pogojno lahko imenovala transmoderna, ki povezuje tradicijo in sodobnost, hibridizira zvrsti ter omogoča baletu, da je živa in aktualna umetnost.
Trenutno me v baletu osrečuje delo z vrhunskimi mladimi plesalci in tisti trenutki spoznanja, da jim lahko pomagamo, da se vsaj za milimeter kakovostno premaknejo v svoji tehnični izvedbi. Žalosti me kratka "življenjska doba" baletnega plesalca, kot tudi nezadostna skrb za plesalce, ki so dali svoj prispevek. Veseli me, ko vidim, da obstajajo središča, kot so Moskva, Sankt Peterburg, Pariz, London ipd., kjer se gradijo nove scene in gledališča ter se obnavljajo stara, žalosti me, ko občutim, da se v naši družbi premalo ceni ta vrhunska umetnost. Ples je konstitutivni del kulture vsakega naroda, odnos do kulture pa je ogledalo, v katerem se lahko vidimo.
Težko bi bilo izpostaviti en dogodek: to je lahko plesanje s prvakinjami ABT-ja, Mariinskega teatra, Baleta Pariške opere, Veronskega baleta ipd. ali pa nastop na katerem od najpomembnejših odrov (Mariinski, Boljšoj, Fondazione Arena di Verona …), dvajsetletno predstavljanje občinstvu v najmanjših mestih in vse do velikih svetovnih festivalov, neštete čudovite vloge in partnerstva, delo z velikimi mojstri, eksotična potovanja – težko bi karkoli izpostavili.
Kakšen pa je pogled na slovensko in mednarodno baletno-plesno sceno v plesnem in koreografskem smislu? Kje smo v primerjavi s svetom?
Mislim, da slovenska in hrvaška baletna ter v širšem smislu plesna scena ne zaostajata za evropsko, imata kakovosten repertoar in številne mlade umetnike ter da je prav to, kar nam je manjkalo, bil ta akademski status, ki sta ga zdaj dosegli Slovenija in Hrvaška.
Je pomembno, da ima baletni umetnik tudi zasebno življenje in družino ter da ne misli samo na balet, ali to pač zahteva celega človeka ne glede na žrtve?
Menim, da urejeno zasebno življenje plesalcu pomaga pri ustvarjanju umetniške kariere in razvijanju potencialov, številni primeri iz življenja pa kažejo na to, da se umetniki, ki so imeli podporo v zasebnem življenju, lažje soočajo z izzivi baletnika. Seveda pa se usode razlikujejo.
Akademija za ples ima sedež v Mariboru, vi se nekajkrat mesečno pripeljete iz Zagreba. Ali imate kje v Mariboru že svoj najljubši kraj, kjer zberete misli ali se recimo pregrešite v jedači ali pijači?
Maribor je bil vedno mesto, v katero sem se rad vračal. Pred 25 leti sem tukaj gostoval v glavni vlogi Peera Gynta, v izredno uspešni koreografiji Waczlava Orlikowskega ter spoznal številne znance in prijatelje. Danes z veseljem podoživljam nekatere spomine, se sprehodim po mestu in se seveda usedem v eno izmed kakovostnih mariborskih restavracij – vendar ne bom nikomur delal reklame!
Obstaja mesto, na katerem sem sproščen in zbran hkrati – sem član ekskluzivnega kluba, v katerem v izbrani družbi obdelujemo filozofska in moralna vprašanja, kar mi omogoča kontemplacijo in dialoge ter me hkrati izpolnjuje in mi omogoča, da sem sproščen in zbran hkrati.
Naštejte tri stvari, ki so vedno z vami. Brez česa ne greste nikamor?
Poleg osnovnih stvari, kot so dokumenti, mobitel in denar ipd., je z menoj vedno higienski pribor, kar je posledica dejavnega življenja, v katerem sem se v kar nekaj primerih moral v enem dnevu večkrat preobleči in zamenjati delovno obleko.
Ali kdaj obžalujete, da česa niste naredili, oziroma menite, da bo še čas za to?
Vedno se lahko naredi več in bolje, vendar ni treba žalovati, ampak delovati!
Plesati je … živeti s polnimi pljuči.
Vaš moto v življenju pa je … ko se nehaš učiti, začneš umirati. (A. Einstein)
