Dobrodošla na našem portalu. In najprej seveda čestitke za minulo svetovno prvenstvo na Češkem, s katerega pravkar prihajaš. Povej nam, kaj vse ste dosegle, in verjamem, da si ponosna in vesela?
Če rečem, da sem ponosna in vesela, je premalo. Pokam od ponosa in še vedno poskušam dojeti, kaj vse smo dosegli. Sanjsko svetovno je bilo. Imela sem 11 točk, od tega deset finalistov in osem medalj. Na najvišjo stopničko so moji varovanci stopili kar petkrat (dvakrat ubranili naslov).
S kakšnimi zamislimi, načrti in pričakovanji pravzaprav odhajaš na tekmovanja?
Na tekmovanju je moja največja želja, da vsaka skupina pokaže tisto, kar zna, in da da vsak vse od sebe. Če to prinese rezultat, super, če ne, pa tudi ok. Vedno pravim, da na konkurenco ne moreš vplivati, lahko samo nase. Torej pomembno mi je, da vsak zapusti oder srečen, v vedenju, da je dal vse od sebe. Kar pride potem, pride.
In gre vedno po načrtu oziroma kaj se zgodi, kadar ne gre, kako potolažiš svoje varovanke in sebe?
Vse po načrtu na plesnem odru?? Velikokrat se kaj zalomi in velikokrat brišemo solze žalosti, vendar je to pomemben del učenja in odraščanja. Na napakah se učimo. Učim jih, da tudi če se na odru zmotiš, tega ne pokažeš in plešeš naprej, kot da ni bilo nič. Nihče ni popoln in brez napak. Vsak se zmoti. Pomembno je, da se takrat zbereš in nadaljuješ. Da boš na koncu lahko zadovoljen stopil z odra.
Začeli sva tale intervju z aktualno tekmo, in če se prav spomnim, si nam v intervjuju za oddajo Parada plesa ob koncu junija namignila, da ples vendarle ni edino, kar te zanima v življenju, in da je prišel čas, ko bi rada počela kaj drugega. Se je v teh nekaj mesecih kaj spremenilo?
Za zdaj sem še čisto v plesu. Ko sem po državnem videla, da se je 11 točk uvrstilo na svetovno, sem vedela, da me čaka veliko dela in da bo zahtevalo mojo 100-odstotno pozornost. Čez dober mesec nas čaka še evropsko in pa oddaja Slovenija ima talent, na katero smo se letos prijavili, tako da je moje življenje trenutno zelo plesno obarvano. Še vedno pa se dela na tem, da bi se poskusila v drugih vodah – vsaj malo, kajti ples bo vedno del mojega življenja. Kam me bo pot ponesla, pa boste videli v prihodnosti.
Kdo si, Renata Alibegovič, in kam si namenjena? Predstavi se našim bralkam in bralcem kot oseba, koreografinja in plesalka?
Sem trenerka najbolj srčnih otrok, ki so skozi leta postali moja plesna družina. Z njimi rastem, se učim in doživljam najbolj ganljive trenutke. Sem človek, ki ima polno zamisli in premalo časa. Rada ustvarjam, obožujem glasbo, zgodovino, kavo in pa svoji dve muci. Namenjena sem povsod, kjer sta glasba in ples. V prihodnosti me čakajo novi izzivi, kot so poslovne vode, ki so za umetnika kar strašne, vendar če ne poskusiš, ne veš. Zamisli, ki nastajajo v moji glavi, je treba spraviti ven in se lotiti dela. Toliko, kot me je strah, toliko se tudi veselim.
Tvoja plesna pot te je pripeljala tudi v Plesni klub Idrija, s katerim doživljaš svoje največje uspehe, kajne? In v Idriji si trikrat tedensko, kar verjetno pomeni, da te nanje veže posebna veza, strast ali kaj?
Še danes se spomnim klica Tomaža (Ambroža, op. u.), ki mi je ponudil delo v Idriji. Prvi občutek – strah. Kako bom speljala delo glavnega trenerja in to tako daleč stran od svojega doma. Toda to je bila moja najboljša odločitev. Sploh si ne predstavljam življenja brez Idrije in ljudi, ki so mi zeeeeloooo pri srcu. Plesalci, ki z mano rastejo že več kot deset let, so postali moja družina in večni del mojega življenja. Tam sem spoznala tudi najboljšo prijateljico, tako da mi Idrija res zelo veliko pomeni. In zaradi ljubezni do kluba, plesalcev in ljudi trikrat na teden premagam ovinkasto cesto, ki ni najbolj prijetna.
Prepričana sem, da si nadvse ponosna na solistko Niko Brložnik, ki si jo pripeljala do dvojnega naslova svetovne prvakinje v street plesih. Kako funkcionirata?
Odlično. Sva zelo različni, vendar se lepo dopolnjujeva. Razumeva druga drugo in si dajeva izzive. Poleg tega, da imava odnos trener-plesalec, sva postali tudi prijateljici. Si zaupava in veliko stvari sva že dali skupaj skozi (ne samo v plesnih vodah). Nika je oseba, ki jo zelo občudujem. Njena zagnanost in volja, dobrosrčnost me dostikrat držijo pokonci in mi dajejo zagon. Z največjim veseljem ji sestavim točko, ker vem, da bo dala vse od sebe in ne bo nehala, dokler ne bo perfektno. Obožujem jo.
Kaj meniš, kdo sploh lahko postane prepoznaven plesalec v tej množici plesalcev, ki obstajajo na svetu?
Tisti, ki bo plesal z dušo, srcem in voljo. Če poleg motoričnega talenta uporabiš še mimiko in množici ponudiš sebe, uspeh pride. Je težko in talentov je res veliko, vendar se vse da. Različni stili, različni plesi in pa obrazna mimika je moja nasvet za uspeh in za to, da te opazijo.
Na čem bosta gradili vajino sodelovanje oziroma Nikin napredek?
Na zaupanju, rasti in pa spoznavanju novih stilov. Vedno se trudim, da stremimo proti napredku in spoznavanju novih stvari. Vedno pravim: več znaš, več veljaš. Letos sva v Nikin solo vpletli break, kar je bil izziv, ki ga je opravila z odliko. Tudi letos delava ne tem, da postane še boljša. Kar pa ni težko, ker je Nika oseba, ki vsak izziv sprejme in da vse od sebe. Letos naju čaka kar nekaj skupnih projektov in prav vsakega se veselim.
Kako bi opisala svoj koreografski stil in kaj street ples ponuja, da se lahko v njem izraziš?
Moj stil so zgodbe. Smešne, resne, samo da so zgodbe. Smisel glasbe in gibanja je zame to, da podaš neko sporočilo in narediš ljudem zanimivo. Zato obožujem street discipline, kjer sta pomembna zgodba in sporočilo. V temu sem se našla in v tem sem dobra. Obožujem to, da lahko skozi street discipline izražam svojo ustvarjalnost in da lahko ljudi nasmejim oziroma sprožim to, da se malo zamislijo.
Kaj je pri koreografiranju najbolj vznemirljivo?
Ali bo izpadlo tako, kot si predstavljam in želim.
Kaj počneš, kadar ne plešeš, čemu so namenjene proste ure?
Kaj so proste ure, trenutno ne vem. Moj dan je zaradi naših uspehov kar zapolnjen. Če sem morda doma, pa svoj čas rada preživim z Ollyjem in Elly (moji muci, ki ju obožujem). Obožujem tudi kavo v dobri družbi, tako da če je le možno, si vzamem čas za prijatelje in dobro kavo. Živim pa za potovanja. Že dolgo nisem bila na daljšem potovanju, tako da srčno upam, da se letos najde čas tudi za to.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki je temu nasprotje, se pravi ne tako osrečujoče?
Ko vidim ljudi plesati s srečo na obrazu … ko vidim, koliko je kdo napredoval … ko vidim veselje in solze sreče ob uspehu … ko vidim povezanost skupine, mesta, naroda zaradi plesa … ko vidim vstopiti otroke z največjimi nasmeški v dvorano, ker komaj čakajo, da začnejo plesati … vse to me osrečuje! Ne osrečujejo me pa ljudje, ki so v plesnih vodah samo zaradi denarja in tako potem tudi delajo. Pomemben je samo denar in ničesar drugega. Taki se mi kar smilijo, ker te denar nikoli ne bo osrečil toliko, kot te lahko druge stvari. Vsi ga potrebujemo za preživetje, vendar je pomembno, da v tem procesu ostaneš človeški in daš odnose na prvo mesto.
Kam bodo usmerjene plesne sile letošnje sezone?
Kot sem že prej omenila, naprej na evropsko prvenstvo (street dance show) in oddajo Slovenija ima talent. Tu imamo trenutno največ fokusa, bomo pa morali kar hitro začeti načrtovati tudi novo sezono tekmovanj, kajti že novembra nas čakajo novi pokalni turnirji. Letos bi se radi posvetili tudi temu, da se čim večkrat pokažemo na netekmovalnih odrih.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
‘Delaj tisto, kar želiš, da drugi delajo tebi’, in pa ‘Respect all, fear none’ (spoštuj vsakogar, ne boj se nikogar, op. u.)
Plesati je?
Smisel življenja. Ples spremlja človeka od samega začetka in je zelo pomemben del naš kulture in zgodovine. Ples te osrečuje, sprosti in napolni dušo. Ne verjamete? Poskusite in videli boste. Če bo ples vsaj majhen del vašega življenja, vam bo prinesel spremembe, ki vas bodo presenetile in osrečile.
