Jerca in plesalci ste tako zasedeni, da se nama je tale intervju kar malo izmuznil. Za tabo je premiera prvenca z naslovom Hweōl … v vrtincu časa, diploma. Kaj se je dogajalo to obdobje jesen/zima?
Veliko. Veliko. Diplomirala sem na Anton Bruckner Privatuniverzität v Linzu. Plesala sem na Tirolskem v Festspiele Erl, imeli smo premiero in ponovitve s komapijo SILK Fluegge s predstavo ‘Rescue’ v Linzu in s predstavo ‘I will dance you till the end off …’ na Dunaju. Ponovitve Hweōla … v vrtincu časa v Plesnem Teatru Ljubljana.
Plesati sem začela iz popolnega užitka in igre. Mami mi vedno pripoveduje o mojih poplesavanjih doma v dnevni sobi, na rojstnodnevnih zabavah… Ja, res sem morala vedno plesati in biti v gibanju. (smeh) Mislim, da si nihče ni mislil, da bo to moje življenje.
Z osmimi leti sem začela plesati v Plesni šoli Kazina pri Daniju Mišonu, nato pri Mirjam Podobnik in pozneje z Mojco Uršič in Mitjo Popovskim. S Plesno šolo Kazina sem vstopila v plesni svet nastopov in tekmovanj ter osvajala različne plesne tehnike. Po osnovni šoli sem se vpisala na Umetniško gimnazijo – smer sodobni ples v Ljubljani. Ves čas sem obiskovala tudi različne klase, ki so jih vodili priznani plesalci. Junija pa sem diplomirala na akademiji za ples – Anton Bruckner Privatuniverität v Linzu v Avstriji.
Vedno sem si želela študirati ples in vedno sem si ga želela študirati v tujini. Akademija v Linzu se mi zdi super, saj dela tako, da plesalce izobrazi tudi v pedagoge. Je zelo raznolika in izhaja iz plesalca samega – z vsemi svojimi posebnostmi in talenti. Zelo spodbujajo rast vsakega študenta posebej. Šola ima postavljene zelo dobre okvire in dobre tehnične klase, ki jih vodijo stalni profesorji, hkrati pa vabijo tudi gostujoče profesorje. Zelo podpirajo, da ustvarjaš tudi svoje stvari. Akademija je vedno odprta in vedno lahko treniraš tudi sam. Pred ali pa po klasih in ob vikendih. Tudi finančno je dokaj dostopna, saj je zelo podprta s strani Avstrije.
Malo tu in malo tam bi me najbolj zadovoljilo. Res si želim delati v tujini, kjer sem si skozi leta študija nabrala poznanstva in jih želim negovati ter širiti. Menim namreč, da mi tujina daje širino in svobodo, ki me izpopolnjujeta. želim pa delati tudi doma, saj menim, da imamo super plesalce in čeprav je plesna scena majhna, ima veliko dobrih plesalcev! Tako da je velika želja delati doma in v tujini!
Trenutno zelo razburkano in povsem nestabilno. Vendar za zdaj mislim, da je v tem cel čar. Vedno se nekaj dogaja … veliko potujem, veliko novih ljudi spoznavam in sebe vedno znova odkrivam. Na vsakem koraku je nekaj novega in nekaj, kar bi se rada na novo naučila. Se mi zdi, da je življenje plesalca ena sama inspiracija. Je pa tudi neprestan boj. Tako zelo veliko nas je in tako zelo veliko dobrih nas je. Ves čas moraš delati na sebi. In vztrajati in vztrajati …
Zdi se mi, da nanjo gledam veliko drugače, kot sem gledala, ko sem šla. Morda sem bolj vpeta vanjo in vidim stvari, ki se dogajajo tudi ‘za odrom’. Škoda, da ima ples bolj malo finančne podpore in da se nekako ne odpre širši publiki, kjer bi vsaka predstava vedno napolnila dvorano. Kot da ljudje ne bi imeli dovolj posluha za ples. To se mi zdi res škoda, ker potem to včasih vpliva na ustvarjalce, za katere pa menim, da so v Sloveniji res dobri in kakovostni. Na plesno sceno gledam z veliko spoštovanja in še vedno zelo zelo optimistično.
Mislim, da ima vsak svojo pot. Poznam plesalce, ki si želijo le koreografirati ali pa samo učiti, nekateri pa delati kot plesalci. Nekatere bi najbolj zadovoljilo, da so oboje ali pa počnejo vse troje. Pomembno je, da v tem, kar delaš, res uživaš in ti daje, kar potrebuješ. Potem si v tem dober in to lahko kakovostno širiš naprej. Sama nikoli nisem imela velike želje koreografirati, čeprav trenutno delam s koreografi, ki me vedno prosijo, da sama ustvarim ali pa predlagam material. In zelo uživam v ustvarjanju in rada predlagam. Izredno sem hvaležna in srečna sem za izkušnjo, ki sem jo imela s Hweolōm… v vrtincu časa. Res mi je veliko dala! Mi pokazala plat mene, ki mi ni bila ravno najbolj znana. Tako se mi zdi, da se še vedno najbolj najdem v delu plesalke, ki pleše za druge, v koreografijah drugih. V predstavo sva vključila tudi glasbenika Kaia Strobla, ki je na odru s svojo glasbeno podporo in bobni v živo dodal posebne momente. Torej, tudi sodelovanje z drugimi umetniki je zame vedno izziv.
Hweōl … v vrtincu časa je zelo odprta predstava za lastne interpretacije. Zame je pomembno, da ljudi pusti v občutku in da ne odidejo s predstave prazni. Če sva uspela prenesti sporočilo, ki ga sporočava, na vsakega gledalca, pa lahko samo upava.
Definitivno! Vse je že bilo preizkušeno, vse je nekdo že naredil, utelesil, vse smo že slišali, vse teme so bile že uporabljene … Včasih se zdi, kot da ni moč ničesar več narediti. Vendar to ni res. Še veliko lahko ponudimo, in če uporabimo vse možnosti, ki se nam ponujajo, lahko ponudimo še res veliko. Izhajati iz sebe in hkrati spremljati, kaj vse se dogaja okoli nas! Vsak zase smo čudoviti in unikatni. Se mi zdi, da na to radi pozabimo.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje način življenja, ki mi ga ponuja ples. Čeprav je kdaj stresno, me ravno to dela živo. Žalostijo pa me omalovažujoči pogledi na ples in občasno neka čudna energija med plesalci, ki se mi zdi nepotrebna. Vsi moramo stopiti skupaj in držati skupaj. Podpirati raznolikost in se učiti drugega od drugega.
Trenutno dokončanju študija socialnega dela v Ljubljani. Še eno, zadnje leto! Drugače pa me zelo zanimajo masaže in se dodatno izobražujem tudi na tem področju. Rada berem zvita pod odejo s toplim čajem in crkljam našega mačka Paia ter se definitivno družim s prijatelji … Čisto običajne stvari.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš od doma?
Steklenica z vodo, krema za roke in telefon (čeprav ga kdaj pozabim.). Brez ključev, ki se mi zdijo osnovni, sem že velikokrat šla od doma.
‘Deep plie’. (smeh) In po tem, da veliko hodim na wc. Sploh pred predstavami. V večini produkcij je to glavni ‘hec’. In da hočem vse naenkrat in takoj in zdaj in da se mi zdi, da že zamujam, če se stvari ne zgodijo takoj. Totalno nemirna. In najbrž po prikupni zmedenosti.
Imaš moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Vse se zgodi z razlogom in vse je treba v določenem trenutku spustiti, da odide in naredi prostor za novo.
Plesati pa je … ‘orgazmično’.
