Predstavi se našim bralcem in bralkam, ki bodo mogoče prvič brali o tebi, kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Katja Čuk, in kam si namenjena?
Sem učiteljica in plesalka, ki najraje združuje ti dve strasti. Rada imam ljudi, življenje in svet v vsej njegovi pisanosti. Sem radovedna. Vedno so me zanimale druge kulture, kraji, ljudje. Sem trmasta. In če si nekaj zadam, bom načeloma to uresničila. Sem kritična. Predvsem pa ljubeča in rahlo hiperaktivna. Moja dežela je Slovenija, vendar sem živela pol leta v Nemčiji, pol leta v Singapurju, nekaj mesecev na Novi Zelandiji, zdaj pa živim že več kot dve leti v Latinski Ameriki, kjer sem definitivno našla svoj drug dom. Okolje v Kolumbiji mi daje priložnost, da se razvijam tako osebnostno kot profesionalno. Trudim se biti povezana sama s sabo in zaupati sebi ter življenju, da me bo neslo s tokom, ki mi je namenjen in v skladu z mojimi življenjskimi strastmi ter načeli.
Mislim, da je ples del življenja vseh nas. Vprašanje je le, kako ga doživljaš in sprejemaš. Ga začutiš ali ga ne. Podobno kot z osebami. Jaz sem ga začutila in mu odprla vrata, da vstopi v moje življenje. Žal se mu sprva nisem zares predala in prepustila. Zaradi osebne negotovosti in nesamozavesti, kar nekaj let sem potrebovala, da sem ugotovila in si priznala, da je ples kraj, kjer se počutim jaz najbolj jaz in kjer sem resnično srečna. Ko sem to naredila in se otresla strahov ter negotovosti, sva zaživela in vse je steklo ter se začelo razvijati samo od sebe – nove ideje, nove priložnosti in možnosti.
Po srednji šoli sem študirala pedagogiko in sociologijo, pozneje naredila izpit za poučevanje angleščine in pa dveletno plesno izobraževanje STIK preko JSKD. Plesati sem začela v Plesni izbi v Mariboru pri svoji sedmih letih, in žal z nekajletno prekinitvijo v najstniških letih, sem plesala in se plesno izobraževala vsa leta. Ples me je kot del vseh kultur v prostoru in času prevzel v vseh svoji širini. Čeprav sem več let posvetila modern, sodobni in jazz tehniki, sem več let plesala tudi flamenko, afriške plese, preizkusila sem se v capoeri, hip-hopu, salsi, pop showu, dokler se nisem predala južnoameriškim ritmom in plesom – od folklore do tanga, bachate in salse. V več kot 15 plesnih letih sem obiskala več zimskih plesnih šol v Mariboru, poletno plesno šolo v Izoli, plesni kamp v Dolgi uvali, se trikrat udeležila Impulztanza na Dunaju in več manjših vikend tečajev ali izobraževanj tako pri nas kot v tujini.
Na Novo Zelandijo sem šla iz radovednosti in želje po novem ter drugačnem. Pogrešala sem ples in naključje življenja mi je v tistem trenutku dalo dvomesečno sodelovanje s Športnim klubom Nelson. V Latinsko Ameriko sem odpotovala veliko bolj ciljno. Želela sem se plesno izobraževati, plesati in spoznavati socialno pedagoške in umetniške projekte. Tako sem se udejstvovala v tangu, bachati, salsi in folklori v Argentini, Peruju in na koncu pristala v Kolumbiji, kjer sem se na ulici zaljubila v energijo dežele in salso caleno.
Si tam našla izpolnitev svojih plesnih in še kakšnih sanj?
Ja, mislim, da lahko rečem, da živim tukaj svoje plesne sanje. Čeprav izraz sanje ni najboljši, ker ima le-ta pridih romantičnosti in idealizma. V resnici pa je potrebne veliko discipline, fokusa in odpovedovanja (ki ga kot takega sicer načeloma ne dojemaš), da bi se izoblikoval kot dober plesalec. Večkrat treniraš tri ali več ur in se na koncu počutiš frustriran ter potrt. Spet drugič pa po vaji žariš in se veseliš lastnega uspeha ter napredka. Pot, ki sem si jo izbrala, ni najlažja, a jo obožujem in čutim, da je prava zame. Lani sem si tudi zaželela, da bi mi v prihodnjih letih uspelo kvalificirati se za Salsodromo. In že letos julija smo se z Estrellas mundiales uvrstili na listo šol, ki bo nastopila 25. decembra na Feriji de Cali. Tudi to je del izpolnitve srčne želje/sanj.
Še preden sem zares prišla v Cali, sem se dogovorila za projektno delo kot plesna pedagoginja s Fundacijo Casa Narjanja. Z njimi kot prostovoljka delam že leto in pol. Vsako soboto izvajamo delavnice plesa, teatra, hodulj, cirkusa in glasbe za otroke ter mladino v revnejšem predelu Calija. S fundacijo sem lani sodelovala v gledaliških predstavah in izvajala plesne delavnice v nekaterih projektih na osnovnih ter srednjih šolah. Izvedli smo več povork, karneval, delavnic za dvig kakovosti življenja in mir. Lansko šolsko leto sem delala tudi kot profesorica angleščine po principih Waldorfske pedagogike v projektu CI Waldorf. In na prvem mestu se izobražujem in razvijam kot plesalka v Plesni akademiji Estrellas mundiales de salsa. Treniramo 4- do 5-krat tedensko, več ur. Poleg plesnega izobraževanja so seveda tudi kondicijske vaje in vaje za moč. V akademiji enkrat tedensko učim in tako izmenjujemo plesna znanja.
V profesionalnem smislu mi je dala motivacijo in vero vase. Da sem dobra, da lahko … V latino kulturi se počutim dobro in doma. Ne samo zaradi plesa, vendar tudi zaradi načina življenja, energije in veselja, ki je v zraku in ljudeh.
Verjetno ni preprosto ustvarjati v tuji deželi. Kako in v čem si našla svoj plesni prostor?
Moj plesni dom so Estrellas mundiales de salsa – moja plesna družina. In Fundacija Casa Naranja. Pa mesto kot takšno, ki mi ponuja to izkušnjo življenja, prepletenega s plesom in glasbo. Bi pa prej rekla, da si prostor ustvarjam, da sem v procesu. Da si ga želim z delom in trudom ustvariti. In da čutim, da več kot znam in vem, več se mi zdi, da se še moram naučiti. Boljša sem, spoznavam, kako še nisem dobra in da se je treba še ogromno naučiti.
Salsa calena je prepoznavna po hitrih korakih in na show ravni po mnogih figurah ter akrobacijah. Ko sem se prvič srečala z nastopom salsa calene na trgu v Caliju, je name naredilo vtis. Tako hitro, tako bleščeče, tako drugače. In vse tiste akrobacije. Od nekdaj so me privlačile drugačne stvari. Tako sem si zadala, da želim v enem do dveh letih plesati kot tisti nastopajoči.
Menim, da je ples čudoviti medij, s katerim ustvarjamo mostove. Med ljudmi, med kulturami. Moja srčna želja je tukaj se izobraževati in prinesti plesno znanje v Slovenijo/Evropo. Želim si predstaviti se na Salsakongresu, izvesti delavnice na plesnih šolah, kjer bo zanimanje, izvesti nastope in tako približati del kolumbijske kulture naši. Hkrati si želim najti nekoga, ki bi ga zanimalo prevzeti in prodati plesno predstavo naše plesne akademije in izvesti plesno turnejo v skupini 5 do 8 parov. Zbiram video in foto material ter ga bom z opisom pošiljala na različne naslove, kjer bi ljudi to utegnilo zanimati. In prepričana sem, da se mi bo vsaj del tega uresničilo oz. udejanjilo.
Tukaj ples in glasba prežemata vsakodnevno življenje. Večina se nauči plesati doma in ‘na ulici’. Za tiste, ki pa želijo nekaj več, pa Cali – kot svetovna prestolnica Salse – ponuja poplavo plesnih šol in akademij z različnimi stili ter na različnih kakovostnih ravneh.
Vprašanje, kje se vidim, bi zamenjala z vprašanjem, kako se vidim. Vidim se kot pedagoginja in plesalka, ki s plesom in izobraževalnimi dejavnostmi vzpostavlja mostove, ruši tabuje, transformira življenja – tako svoje kot drugih. Vidim se veliko boljšo na vseh področjih, kot sem to dandanes. Ker vse v življenju je proces. Vidim se obdana z ljubečimi ljudmi. In predvsem se vidim srečno in v svojem elementu. Kje pa, v tem trenutku ne vem.
Pogrešam ja in ne. Toliko sem realna, da sem vedela, kaj bodo posledice in okoliščine življenja v tujini. In da če si resnično želim te poti, jih moram sprejeti. Seveda je od vseh najtežje sprejeti ravno to, da ljudje, ki jih imaš najraje in so ti najbližje, živijo na drugem koncu sveta.
Hkrati pa velja povedati, da sem globoko hvaležna, da me vsi ti ljudje nesebično podpirajo v mojih odločitvah. Hvaležna sem, da imam toliko posebnih ljudi v življenju, ki so zame ‘amor pura’ (čista ljubezen, op. p. ).
Ples kot tak me osrečuje. Ko plešem, sem preprosto srečna. Ni kaj dolgoveziti. Ples me lahko žalosti le na profesionalni ravni, ko ne dosegam zadanih ciljev, ali me doletijo neuspehi, ali se plesno ne razvijam, kot sem si želela. Vendar se trudim gledati na vse te trenutke z drugega zornega kota. Namreč da so vsi trenutki frustracije, žalosti, jeze potrebni enako kot trenutki veselja in evforije, da se izražamo, razvijamo in rastemo na kateremkoli področju življenja.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Poleg plesa in poučevanja nasploh imam super rada ljudi in izlete, potovanja. Obožujem vodo, najbolj morje. Zaradi urnikov, ki jih imam tukaj, grem žal, čeprav je obala le tri ure stran, zelo redko. Rada se družim, posedam v parku, kaj napišem, preberem. Rada se ‘izgubim v naravi’, rada kuham, če kuham za druge, rada imam vse vrste umetnosti in kreativne dejavnosti.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, ali na vajo, ali sploh iz hiše … nikamor.
Mp3-ja ali telefona z dobro glasbo, steklenice vode in pisala ter ‘blokca’ ali vsaj lista, ker nikoli ne veš, kje se ti utrne kakšna dobra ideja ali misel.
Pred kratkim so mi sodelavci povedali (kot so mi že omenili na študiju pred leti), da je moj najbolj tipični stavek ‘Ja. Se opravičujem, ampak …’ Pa moji izbruhi smeha, ki za mnoge okrog mene nimajo veliko smisla. Mama je rekla, da bi me opisala kot energično in praktično, po principu – vse se da rešiti. Polno misli in idej ter včasih preveč bujne domišljije.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ufff, imam celo filozofijo. Verjamem, da je življenje kot reka, da vse teče, se vedno spreminja in ubira svojo pot. Da moramo življenje dojemati kot proces in se zavedati, da vse spreminja svojo obliko ali vsebino – tako dobro kot slabo bo minilo ali se spremenilo. Verjamem v ljubezen. Pa ne tisto romantično, temveč v čisto brezpogojno ljubezen, ki nas veže z ljudmi in našimi strastmi … Verjamem, da kar v življenju dajemo, dobimo. Verjamem v dobro v ljudeh. In verjamem, da če v nekaj res verjamemo in smo v to pripravljeni vložiti veliko sebe, se bo nekje, nekoč uresničilo.
Ples je …
… moj element. Je čas in prostor kjer se jaz počutim najbolj jaz, kjer sem lahko ure in se ne naveličam, je prostor, ki me osrečuje, me zdravi in me povezuje s sabo in drugimi.
