Mladi levi uspešno končali svojo 19. edicijo. In ostajajo festival dilem in odnosov.

19. Mednarodni festival Mladi levi je s svojim zastavljenim programom privabil kar lepo množico gledalcev, tudi karte so bile večkrat razprodane že pred predstavo, nekateri so do začetka čakali na karto, če bi morda kdo odpovedal svoj prihod. V festivalskem času od 18. do 28. avgusta je bilo predstavljenih 50 tujih in 28 domačih umetnikov iz desetih držav – od Indije do ZDA – zvrstilo se je deset uprizoritev na odrih različnih prizorišč, Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana, Gledališča Glej, v projektnem prostoru DUM ter dvorani Športnega kluba Tabor.

Torej so Mladi levi uspešno končali svojo 19. edicijo in se z novim zagonom pripravljajo že na 20. obletnico, ki jih čaka drugo leto, še pred tem pa že napovedali veliki dogodek, ki bo takrat uprizorjen z nekaterimi povabljenimi umetniki ter režiserji iz minulih let sodelovanja, kot so francoski cirkusant Mathurin Bolze, nemški režiser Milo Rau in Švicar Stefan Kaegi. 

In kaj vse se je dogajalo na sceni Mladih levov? Festival se je začel s krtovo deželo, Noč krtov, trenutno popularnega režiserja, scenografa Philppea Quesnea, ustanovitelja Vivarium Studia iz Pariza, tudi  direktorja teatra Nanterre-Amadiers. Omenjena predstava me je spomnila na Festival Touch of Dutch ali festival nizozemske mime, ki se je na odrih Ljubljane dogajal pomladi leta 2003, ko so tekle lutkarske instalacije, je žagalo delovno orodje, se dogajale delavnice, ko so akterji bili prej scenski delavci kot igralci, predstave pa začinjene s humorjem in se dogajale brez govorne komunikacije, v gestikulacijah in obrazni mimiki.

Igralci scenske uprizoritve Noč krtov niso imeli človeških oblik in vidnih obrazov, saj so bili od nog do glave prekriti s kosmatimi kožuhi, ko so lomastili po prvem scenskem zatočišču, da bi si pozneje že ustvarili velik brlog, jamo, in živeli kar po človeško. Na predstavi so otroci vidno uživali, se smejali in ugotavljali, kdaj se ti črni velikani ‘ljubčkajo’; prav zabavno jih je bilo opazovati, kako med seboj komunicirajo o predstavi, vendar glede na dolžino uprizoritve so tudi kmalu omagali v naročju staršev, in še kakšen gledalec je sanjavo obtičal na svojem sedežu. Igralci so bili povsem prepoteni in zasopli od težaškega dela, s katerim so bili okupirani ob gradnji svojega jamskega bivaka pod žarečimi reflektorji. V teh čudnih časih je uprizoritev neke vrste dobrodošel možni uvid v gradnjo nujnega zaklonišča, le veliko votlino v naravi bi bilo dobro najti prej.

Posebno navdušenje in energijo na odru Gleja je sejala energična in vitalna ameriška performerka Penny Arcade v svoji stand up uprizoritvi Hrepenenje traja dlje, ko je pridigala o novodobnem potrošništvu in prijateljevala z Andyjem Warholom, Loujem Reedom in Patty Smith, njena odrska pojavnost pa se brala kot zmes humorja in novodobne satire, ko je členila, secirala in želela mladim tisto svobodo, ki jo je sama imela.

Največ občudovanja in postpogovorov se je zavrtelo ob dveh ženskih zgodbah, ob 75-minutni grški predstavi Čisto mesto in dvajsetminutnem performansu Bodi predviden v solo izvedbi performerke MallikeTaneje, ki prihaja iz Indije. Čisto mesto je projekt dveh grških režiserjev: Anestisa Azasa in Prodromosa Tsinikorisa, ki delujeta tudi v Nemčiji, v njem pa nastopa pet novodobnih migrantk, ki si s čiščenjem služijo denar v Grčiji že od začetka 90. let minulega stoletja. Nastopajoče migrantke, sicer že adaptirane Grkinje, živo pripovedujejo svoje zgodbe in humorno obarvane avanture kar v (domači) grščini. Na odru nastopajo: Bolgarka, Moldavijka, Filipinka, ki ima višjo urno postavko, ker je del filipinske organizacije, ki skrbi za svoje ljudi; Albanka, ki si je upala zapustiti moža in vzeti otroke k sebi, in temnopolta Južnoafričanka, ki z možem Grkom pride v to obetavno deželo.

Med njimi so tudi izobraženke, vendar doma brez zaposlitve, zato so prijele za vsako delo, tudi pospravljale pri družinah, in menile, da so se Grkinje ob njih emancipirale, saj so z njihovim prihodom imele več časa zase, svoje izobraževanje in so se lahko celo zaposlile. Akterkam Čistega mesta je uspelo pridobiti delovne vize, si kupiti celo stanovanja, pripeljati otroke k sebi, jih tudi šolati, žal pa si starostnih pokojnin le niso mogle izbojevati, saj je birokracija na razdaljah še toliko bolj nepremagljiva. Na sceni smo sledili njihovim sproščenim pripovedovanjem ter dobri scenski animaciji, znale so zaplesati, zapeti, skratka pozabavati se. Njihova živa pripoved, notranji pogum in ponos so vseskozi navduševali, cela ekipa pa ustvarila nizkoproračunsko, vendar človeško toplo in mojstrsko uprizoritev, in to z ‘naturščki’, ki niso prej nikoli nastopali na sceni.

Indijski performans lepe Mallike Taneje, Bodi previden, je kratek, preprost in večplastno sporočilen. Na odru se pojavi lepotica, naga Indijka, za njo na pregradnih stenah pa več ducatov indijskih šalov in oblačil. Malika v indijski angleščini prav simpatično pripoveduje in po indijsko gestikulira ter poplesava z rokami, glavo in očmi, ko izpostavlja svojo pripoved o prijateljici, kratkih hlačah in o posilstvih ravno zavoljo neprimernega oblačila na javnem prostoru. Spoštuje očetova opozorila, da naj se pazi, se tudi ironično odzove na njegove besede.

Dogajanje na sceni ves čas teče ob njenem ritualu oblačenja in povezovanja več ducatov šalov, majic, hlač tenkih in volnenih nogavic, rokavic, vse dokler krhko telesno goloto ne prekrije širok obseg natovorjenih oblačil, ko pred gledalci obstoji široka ‘babuška’, ki si za konec postavi še zaščitno čelado na glavo. Tako je vse postorila, da se ji kaj ne zgodi, če pa bi se ji, pa ni ona kriva, je pač karma, kot je ob koncu dejala in otovorjena odšla z odra. V poduk pa, da so si ženske same krive za moške napade, vsaj po indijski družbeni miselnosti. No, v Indiji se ženske ne razkazujejo v svoji goloti, tudi v filmih ne, in njen performans je še posebej smelo rušil zasidrane običaje.  

V času festivala je stekla premiera Ich kann nicht anders/Ne morem drugače, po konceptu in v režiji kolektiva Beton Ltd. (Katarina Stegnar, Branko Jordan, Primož Bezjak). Predstava je bila tudi v celoti razprodana, tako da se je dogajala še po festivalu in se bo tudi 24. in 25. septembra v dvorani Športnega društva Tabor. Gledalci pa so še dodatno zapolnili njihov prostor scenskega bivaka, ko so se znašli v sobnem neredu raznih posod, vrčev in vse možne navlake. Intelektualni pogovori in situacijska premlevanja se dogajajo po prostoru, za mizo, zaustavijo pa ob stiski, tresenju, ko strah krotoviči telesne vzgibe.

Ko so vse debate prežvečene in zunanje stanje pozabljeno, se začne intimno in osebno, tudi umivanje v enem škafu z vodnim minimumom tik pred gledalci, saj je bil za vse le en sam prostor. Ne morem drugače je neke vrste scenski dokumentarec, ki predstavi situacijsko skico bivanja in stisko trojke v določenem delu dneva, je realistično, na trenutke celo  zabavno in prepoznavno stanje stvari, predvsem pa generacijsko podčrtan.

Dogajale so se tudi okoljske in zaobjemale aktualne teme, izjemno zanimanje je doživel projekt portugalske umetnice Marie Lucie Cruz Correia, Skupne sanje, njena interakcija plavajočega botaničnega vrta po Ljubljanici, ki so jo imenovali otok za razmislek, in je in bo še vsak dan potekala ob pomoči Društva rečnih kapitanov Ljubljana od 3. do 9. septembra z začetkom na Špici.

Dobro je bila sprejeta tudi edina plesna predstava, obdana z balončki, Variacije na Počasnost Time-Out 2, ki je nastala v procesu raziskovanja na iniciativo Katje Legin. Ko so se v okviru No! Trainig Laba ustvarjalci in izvajalci: Barbara Kanc, Barbara Ribnikar, Jan Rozman, Kaja Lorenci, Nataša Živkovič in Kaja Legin usmerili na dialog z romanom Milana Kundere Počasnost ter ob glasbi Joži Šalej iskali novo gibalno dinamiko in nedosegljive užitke.

Nič kaj razumevanja s strani gledalcev pa ni bilo na uprizoritvi Predstava o vprašanju smotrnosti nemškega kolektiva ScriptedReality, ko so obiskoalci sproti zapuščali dvorano in niso želeli slediti njihovemu gledališkemu eseju o ekonomski doktrini filozofa Friedricha Hayeka, splošno mnenje pa je bilo, da je predstava očitno ´zašla´ na prizorišče Mladih levov.

Zaključna predstava Joisa Lacostea Suita št. 2 je bila odlična uprizoritev izurjene ekipe, vendar znova predolga, čeprav je v 85 minutah  nastopalo pet izvrstnih scenskih in jezikovnih imitatorjev, ki so v svojih izvedbah oživljali nekdanje govore in (lažne) obljube različnih mednarodnih veličin. Tako je bilo po tolikih letih zanimivo slediti govoru ameriškega predsednika, ki opravičuje vdor vojakov v Irak, ali pa portugalskega predsednika ob njegovem dolgoveznem načrtu o premostitvi nastopajoče recesije, vse v originalnih jezikih, identičnem glasu in v odgovarjajoči drži. Tovrstnih scen in govorov se je nabralo v teh naših zadnjih letih, se tudi znova v novi luči časa osvetlilo na sceni, prevodi se sproti izpisovali v vseh jezikih, med njimi tudi hrvaščina. Zaključilo pa se v slovenščini z otroškim glasom in izrečeno željo, torej v trenutku življenjske realnosti in zdaj.   

Mladi levi tako ostanejo festival dilem in odnosov, ki se je letos programsko usmerjal k posamezniku in njegovi nemoči ob splošnem nasilju ter uničevalnem konstruktu obstoječih sistemov, vendar tudi ponujal človeku vredne poti odrešitve v nastopajočih krizah in iskanju življenjskega smisla, kar je odseval tok dogajanja na celotni sceni njihovega 19. Mednarodnega festivala.

View Gallery 17 Photos