Ples neizmerno ljubim. Vedno me osrečuje. Najboljši proti stresu in žalosti

Bi se na začetku intervjuja lahko v nekaj stavkih predstavila našim bralkam in bralcem, kot plesna ustvarjalka in kot oseba. Kdo si, Mimi Marčac Mirčeta?
Sem koreografinja, trenerka in pedagoginja, oblikovalka programa za jazz balet, bila predavateljica v okviru šolanja za kadre modernih tekmovalnih plesov pri PZS, državna in mednarodna plesna sodnica in glavna sodnica. Vodja MTP-sekcije v plesnem klubu Urška. Od letos predsednica mednarodnega strokovnega komiteja za jazz pri IDO. Napisala s kolegi dr. Meto Zagorc, Mihom Lampičem in Mojco Horvat prvi slovenski učbenik za šolanje vaditeljev, učiteljev in trenerjev Jazz balet za začetnike. Napisala prvi sodniški pravilnik s kolegico Diano Drobnič Gorenc. Vzgojila sem celo vrsto generacij odličnih plesalk in plesalcev, ki so se na državnih in mednarodnih tekmovanjih okitili z velikim številom najžlahtnejših odličji. Predvsem pa mati enaindvajsetletnega sina Kristijana, ki bo letos diplomiral na računalniški fakulteti. Ljubim ples in sem mu predana. Sem perfekcionist, ki se poglobi v vsak gib koreografije. Rada mešam stile in tehnike ter raziskujem nove korake. Po duši sem oblikovalka in imam rada lepe čiste linije. Navadno sem nasmejana in polna energije, rada pomagam, če le lahko. Rada se družim s svojimi prijatelji, ko mi čas to dopušča. Zelo rada potujem in spoznavam nove zanimive ljudi.

Mimina mladost med baletom, stepom, rokenrolom, jazzom …
Mogoče se bo zdelo nenavadno, da te sprašujem o začetkih, saj si na plesni sceni zelo dolgo, a kljub temu nam zaupaj, kako je ples prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj?
Kot mala punčka sem po televiziji videla balet Labodje jezero, balerine so se mi zdele kot angeli lahkotne. Moj pokojni očka me je tudi vedno dvigoval in sem mu stala z eno nogo na njegovi roki. Verjetno sem takrat dobila balance in center. (smeh) Seveda so me starši vpisali v baletno šolo. Moji prvi spomini so povezani z milo učiteljico baleta in nekoč primabalerino, pokojno Vido Volpijevo, ki smo jo vsi otroci imeli radi. Očitno je videla talent v meni in se mi je resnično veliko posvečala. Preko nje me je spoznala tudi na žalost pokojna začetnica show plesov gospa Majna Sevnik, ki mi je vedno stala ob strani. Nato sta prišla na baletno uro Pia in Pino Mlakar ter me izbrala, da plešem v baletu Vrag na vasi. Tako sem začela. Pozneje sem nastopala še v drugih baletih, ko so potrebovali otroke.
Si tudi ena redkih na področju jazza, moderna in šova s skoraj končano baletno šolo. Nam zaupaš, kje vse si pridobivala plesna znanja?
Plesno znanje sem najprej pridobivala v srednji glasbeni in baletni šoli. Moji učitelji so bili že omenjena Vida V. ,Darja, gospa Mercedes, Magda Vrhovnikovčeva, Dedovič … Baletne šole nisem dokončala, manjka mi četrti letnik. Pri šestnajstih me je zanimalo vse. Moj strastni karakter si je želel bolj divjih plesov. Ker sem rada plesala padedeje, sem v Križankah videla akrobatski rokenrol. Šla s sestro na začetni tečaj rokenrola. Že po prvi vaji me je pokojni Tomaž Ambrož opazil in me prosil, da bi bila njegova asistentka. Seveda sem to sprejela. Po nekaj tednih me je Miha Lampič srečal in me povabil v show skupino. In sem se tudi njim pridružila. Skupino je vodil g. Metod Jeras. Skozi to obdobje sem spoznala Judy Ann Bassing in delala z njo. Še danes sva prijateljici. Od nje sem se naučila, da je pravilna osnova najpomembnejša za plesalca. Nato me je pot vodila v London, in ko je prišla skupina Gusa Giordana v Ljubljano in imela work shop, v Chicago. V Chicago sem se odpravila s Kajo Štiglic na poletni semester. Tam sem imela priložnost spoznati in delati s pionirjem ameriškega jazz dancea, s samim Gusom Giordanom. Moji učitelji so bili še Nan Giordano, Paul Brown (takratni trener in glavni koreograf skupine), Frank Boehem, Pattie Obey, Mark Schulze, Mary (učiteljica stepa, ki je na sliki, pozabila sem ime) … Po vrnitvi sem resno začela postavljati temelje jazz plesa v Plesni šoli Urška. Nato sem redno hodila po svoje znanje v New York v Brodway dance center, Stap in Alvin Alay school ter v London. V Urški smo gostili veliko zares dobrih plesnih strokovnjakov, kot je Pier Dulen, od katerega sem se naučila pravilne tehnike visokih baletnih podržkov. Še danes hodim na razne klase in se peljem v tujino ali pa pošljem svoje varovance. Poskusim vse plesne zvrsti, ker je ples celovit in iz vsakega se kaj naučiš. Pripeljala sem tudi locking iz Londona. Ta mi je bil zares izziv. Na class sem prišla v topu in legicah, ostali so bili v hip-hop opremi.(smeh) Že po videzu nisem "pasala", po stilu plesanja pa tudi ne. Celo noč sem vadila osnovo in naslednji dan prišla spet. Učitelja sem seveda povabila v Urško in vse zainteresirane učitelje, ki so takrat delali street.
Zakaj pa si se sploh odločila za omenjene tri plesne zvrsti? "Špičke" niso bile dovolj mikavne?
Bile so za nekaj časa, vendar sta me srce in moj karakter raziskovalca vodila drugam. Mojemu karakterju sta bližja jazz in contemporary. Show dance ni tehnika, temveč tekmovalna disciplina, v kateri lahko združuješ te tehnike. Zato mi je blizu, ker se lahko igram in nimam omejitev. Vendar je balet potreben za postavitev vrhunskega plesalca. Zato je na mojem treningu vedno vključen. Plie in batment tandue sta osnova za vsak korak. Moji plesalci poznajo poimensko korake, saj se mi zdi to tudi pomembno. Tako lahko sledijo treningom drugih mednarodnih učiteljev, ki vsi uporabljajo le-te.
Te je kdaj zamikalo, da bi odplesala v tujino? In kaj bi se moralo zgoditi, da bi res odšla?
Me je. Že ko sem bila v Ameriki, vendar sta me ljubezen in obljuba Tomažu pripeljala nazaj. Družina mi pomeni veliko in moji prijatelji. Slovenija pa je zares lepa dežela, le zime so premrzle zame. V življenju ne veš vedno, kako bo, tako da ne vem, kaj bi se moralo zgoditi. Vedno sem sledila svojim občutkom in svojemu srcu, imam veliko prijateljev in znancev po celem svetu. Vendar je moje srce vedno ob mojem sinu in mojih plesalcih.
Zvesta si PK Urška od svojih začetkov pa do danes, kajne. Se spominjaš tistih začetnih let, ko je Urška šla na samostojno pot?
Ja, se. Odločitev, da sledim svojemu plesnemu očetu Tomaž Ambrožu pri snovanju Plesne šole Urška, je bila povsem normalna. Vzporedno s šolo je bil ustanovljen tudi klub. Prvo leto sem bila še kot tekmovalka akrobatskega rokenrola in takratna državna prvakinja v paru z Matejem Cviklom včlanjena v klub. Nato me je Tomaž prosil, da prevzamem rokenrol in jazz, ki sem ga prej plesala v show skupini študentskega kluba Kazina in učila otroke kot asistentka Mojce Horvat. Sprejela sem oboje pot pogojem, da me pošlje na šolanje. Za postavitev programov moraš zares poznati dodobra plesno zvrst. Nikoli nisem marala delati stvari, ki jih ne znam zares dobro. Tako sem odšla najprej v London in nato v že prej omenjeni Chicago.
Po 26 letih pa si se znova podala na samostojno pot. Splet okoliščin se je razpletel, da si našla nov plesni prostor. Kako doživljaš to novo samostojnost in kaj ti prinaša?
Zelo žalosten splet okoliščin, saj je moj plesni oče oktobra lani nepričakovano zapustil ta svet in nekako sem ostala brez svojega plesnega guruja in sigurno največjega kritika. Ostala je velika praznina, saj plesnega genija in takega sanjača, kot je bil naš Tomaž Ambrož, ki je pripeljal v slovenski prostor od break dancea do Ion dancea, ustanovil prvo plesno akademijo v Sloveniji, ni in ga je tudi težko nadomestiti. Kot manjšinska lastnica Urške sem na začetku poskušala doseči konsenz treh direktorjev, ki bi vsak na svojem področju bil odgovoren za nadaljnje delo. Ostali družbeniki se z mano niso strinjali. Z novim vodstvom niso bili zadovoljni starši mojih plesalcev in so me nagovarjali, da odidem na samostojno pot.Toliko poslovnih igric od vodstva nisem mogla več spregledati. Učitelji, ki so mi sledili, so bili že na robu živčnega zloma in se je na njihovem delu to tudi poznalo. Po pogovoru z vodstvom sem videli, da se naše ideje razhajajo in se med seboj ne spoštujemo in si ne zaupamo, kar je bistvo vsakega partnerstva. Mesec in pol pred državnim prvenstvom sem najela prostore v plesni šoli Buba in razprla krila. Neizmerno uživam in mi je to dalo novo neverjetno energijo za delo. Tam nam je ves čas nekdo stal za hrbtom in gledal čez ramo, tukaj smo bili svobodni. Poznalo se je tudi na gibu mojih plesalcev. Najmlajši so bili spet sproščeni in s tem tudi boljši v svojem gibu. Poleg vseh tekmovalnih točk, ki so se zelo dobro odrezale na državnem prvenstvu, saj smo pobrali okoli 15 medalj (show, jazz ,modern), je nastala tudi otroška plesna predstava Mačja šola pod mostom od A do M. Še posebej sem bila zadovoljna z Nejo Horvat in Kanyjem Obengo.Še vedno aktualna SP in EP in ponovna državna prvaka, s katerima sem naredila zanimivo in komično točko ,ki je čisto drugačna od lanske. Staša Tušar je tekmovala na uglednem Evrovizijskem tekmovanju mladih pleslcev – letos je bilo v organizaciji Evropske zveze radijskih in televizijski postaj (EBO) v češkem Plznu. V izjemno močni konkurenci najboljših mladih plesalcev s stare celine zasedla odlično drugo mesto. Ne bom skrivala in verjamem, da tudi njeni koreografinji Tanji Pavlič, ki je točko skoreografirala, laska mnenje od članic žirije omenjenega tekmovanja, svetovno znane balerine Zenaide Yanowsky, da ima neverjetno zrel gib. Zato sem bila zelo presenečena, ko je na letošnjem državnem prvenstvu z isto točko pristala v modernem na drugem mestu. Prvič sem ostala brez besed in nisem znala pojasniti rezultata. Za mladince je bilo malo težje, saj so se Ljubljančani vozili v Domžale. Kjer so z Blažem (Godcem, op. u.) dokončali formacije. Poklicala sem svojo prijateljico Stasjo Mohora in imeli smo premiero predstave v Piranu. Nastopali kot gostje na Flipovi predstavi v Avditoriju. V Piranu na plesnem festivalu pa so se predstavili v polurni predstavi tudi mladinci in člani. Priznam, da je naporno, delam po 12 ur na dan, tudi ob sobotah in nedeljah, vendar ker poznam veliko ljudi, mi vsi priskočijo na pomoč. Verjetno sem si nekako to zaslužila. Starši otrok so mi v veliko pomoč. Moja družina me podpira in pomaga v vsakem trenutku. Še vedno moji plesalci tekmujejo pod plesnim klubom Urška, ker je bil Tomaž nekoč pameten in je to dvoje ločil. Tako da tekmovalci nimajo težav glede tekmovanj.
Vzgojila si mnoge plesalce, mnoge koreografe, mnoge pedagoge. Na koga, ki se je "izvalil" iz tvojega plesnega gnezda, si najbolj ponosna?
To je res težko vprašanje. Predvsem sem ponosna, da jih je toliko vzljubilo ples in so ostali v njem, že tisti iz prve generacije ,ko smo Slovenci z mojo formacijo Satan ally zmagali prvič v IDO zvezi, leta 1992. Siniša Bukinac, Damjan Gorjup, Kristina Pojbič, Darja Šuster, Alenka Tršan.
Novejše generacije pa sigurno ne smem spustiti – Kjare Starič, Azre Selimanovič, Saše Volk Cicmil, Tanje Kucner Lavšin, Aleša Goriška. Še mlajše generacija so: Aleš Čuček, Blaža Godca, Anje Moderndorfer, Kim Germ, Nine Ogrin … In še in še jih je, nekateri plešejo po svetu, drugi imajo svoje plesne šole, tretji še vedno sodelujejo z mano. Vsi so na nek način moji otroci in smo še danes povezani, razen ta prvih, ker smo samo nekaj let razlike. (smeh) Rada jih imam in jih spoštujem.
… s Stašo Tušar …
Koliko se je ples spremenil od tvojih začetkov do danes? Kaj je tebi všečno pri tem in kaj malo manj?
Na začetku moje kariere je bil bolj plesen. Jazz je bil zares samo v plie poziciji z veliko izolacijami. Skozi leta je napredoval. Z novimi plesnimi zvrstmi se ples razvija. Zdaj je treba znati vse težke baletne elemente, vse bolj se bližamo profesionalizmu. Globina in hitrost ter zrelost giba so vse pomembnejši. Naši amaterski plesalci so vse bolj podobni profesionalcem, in to že v mladinski starostni skupini. Kar mi je zelo všeč. Ker sem perfekcionist, uživam v temu, da je tako. Tudi plesalci so z razvojem tehnologije prišli do več informacij in se tudi na tak način hitreje učijo. Tukaj imam v mislih youtube. Ni mi pa všeč, da se zaradi tega kopirajo koreografije.
Kako kot koreografinja še vedno najdeš nove in nove ideje za tekmovalne plesne točke?
To se mi ne zdi nič posebnega, saj so ideje povsod okoli nas .Vidim jih na vsakem koraku. V vsakodnevnem življenju, v prebranem stavku v knjigi … Ko slišim glasbo, že vidim korake in temo, ki bi jo rada uprizorila. Zato je pri meni doma tišina, ker se drugače ne morem osredotočiti na druga opravila.
Sodeč po zaključku državnega prvenstva, na katerem smo dobili 131 novih državnih prvakov, so tekmovanja še vedno glavna motivacija za plesalce. Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Mladi plesalci skozi tekmovanja hitreje napredujejo, ker se primerjajo s svojimi vrstniki in ker jih tako kot v šoli nekdo oceni. V šoli so to učitelji, na plesnih tekmovanjih sodniki. Naša plesna zveza je na področju tekmovalnih plesov naredila velik korak, ko nas je olimpijski komite sprejel in kategoriziral naše tekmovalce. Naši najboljši imajo celo štipendije olimpijskega komiteja, kar je velika motivacija. Vendar opažam, da ker začnejo že otroci, stari sedem let, s tekmovanji, jim motivacija do članske starostne skupine pade. Zato imamo vse manj in manj članov. Ti bi potem, že naveličani tekmovanj, še vedno radi plesali, vendar samo nastope. Žal nam manjka ustanova, ki bi tem mladim izdelanim plesalcem nudila to. Razen baletnih ansamblov, kot sta ljubljanski in mariborski balet, nimamo druge plesne profesionalne ustanove. Imamo sicer nastope na raznih prireditvah, vendar mislim, da bi potrebovali profesionalno skupino in teater.
Si tudi aktivna v Plesni zvezi Slovenije v sekciji Moderni tekmovalni plesi. Kaj je tvoja funkcija in kaj počneš?
Sem članica izvršnega odbora v sekciji modernih tekmovalnih plesov. Zadolžena in vodja strokovnega odbora art disciplin ter članica sodniške komisije. Od letos sem predsednica jazz komiteja v mednarodni zvezi IDO.
Naredila pa si tudi samostojno plesno predstavo. Nam zaupaš vse o njej? Kdaj jo bo moč videti, zakaj gre?
S skupino otrok, starih od 7 do 13 let, smo ob petkih imeli plesni teater. Želela sem, da bi se otroci sprostili na odru in z znanjem igre lažje znali odigrati svoje vloge v svojih tekmovalnih točkah. Navdih za predstavo sem našla v otrokom najbližjem mačjem gibu. Mačke so graciozne, nagajive, razigrane, zaspane …Tudi lanska točka Neje Horvat Cat under the Bridge, ki je zmagala na lanskem državnem prvenstvu in evropskem v Riesi, je bila inspiracija za postavitev mačk v prostor, določitev, kje se vse skupaj dogaja. In tako je nastala otroška plesna predstava Mačja šola pod mostom od A do M. Neja je seveda učiteljica v mačji šoli in uči svoje male mucke skozi stvari, prispodobe in občutke abecedo. Vsi me sprašujejo, zakaj samo do črke M. Ker je črka M za mačke glavna črka. Res smo se vsi zabavali na teh treningih. Ko smo vse skupaj na koncu sestavili – scena, kostumi in besedilo, so otroci zaživeli in se spremenili v prave mačke. Rezultat je bil na premierni uprizoritvi v Piranu neverjeten. Ne bom pozabila naše bele muce nagajivke, ki se na koncu spremeni v miško, ki se je za klobčičem zares tresla pred napadom ostalih mačk v zadnji točki. Gledalci so tudi "padli’’ v predstavo in učiteljici odgovarjali na vprašanja. Predstava je zabavna, hudomušna in poučna. Za otroke v vrtcu in tja do desetega leta. Predstavo bo mogoče videti jeseni v Ljubljani.
… s plesalci iz Predstave Mačja šola od A do M …
Tvoja želja je od nekdaj bila imeti lasten oder, nekakšno valilnico novih plesnih predstav, združevanja in možnosti predstavitve. Bo nastalo kaj iz tega?
Mislim, da je že čas, da se premaknem v tej smeri. Imamo toliko dobrih mladih plesalcev, ki nam uhajajo v tujino. In ki potrebujejo delo tukaj. Veliko uspešnih koreografov. Rada bi povezala vse skupaj. Poznam res veliko ljudi in upam, da jih bom lahko prepričala v svojo idejo o jazz – contemporary – show teatru. Pri temu si mi pomoč obljubila tudi ti.
Si tudi redna obiskovalka plesnih predstav ne glede na to, ali gre za domače ali tuje nastope. Kaj ti pomenijo ti obiski?
Sprostitev in zabavo. V vsaki se nekaj naučim.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples neizmerno ljubim in me vedno osrečuje. Je najboljši proti stresu in žalosti. Z njim izražam sebe in svoje občutke. Žalosti me samo to nespoštovanje. Na tako majhnem prostoru imamo tako veliko dobrih trenerjev in plesalcev. Čisto na vseh plesnih področjih – rokenrol, latinskoameriški, standardni, hip-hop,jazz, show, modern, step, še pri orientu dosegamo prva mesta na svetovnih prvenstvih. Pa nas v tujini bolj cenijo kot tukaj.
Je bila pri tebi sploh kdaj opcija B v življenju, početi kaj drugega kot ukvarjati se s plesom? 
V bistvu ne. Od otroštva že vem, kaj bi bila rada. Ostala izobrazba je bila predvsem zato,ker tudi rada dizajniram.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Rada berem, hodim na salso in se družim s prijatelji, ki niso iz plesnih vod.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali pa tudi kar tako. Brez česa ne greš nikamor?
Moj notesnik, računalnik, voda, mobitel in trenutno moj talisman balijski princ.
Po čem se ti zdi si najbolj prepoznavna? Tvoji ognjeno rdeči lasje morda? Kaj je tisto, da ljudje rečejo, glej, jo, naša Mimi?
Upam,da po  moji energiji. Moji bivši plesalci pravijo,da sem vedno ista. Verjetno pa po postavi in lasem.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Uči se. Znanja ti nihče ne more vzeti.

View Gallery 13 Photos