Turcu & Mujić & Clug ponovno v Dubrovniku

Nevarna razmerja koreografskega dueta Turcu&Mujić. (Foto: SNG Maribor)

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo ponovno nastopil na Dubrovniških poletnih igrah, in sicer bo 12. in 13. julija izvedel Nevarna razmerja v koreografiji Valentine Turcu in Lea Mujića, 14. julija pa Stabat Mater in Rekviem za dva stola v koreografiji Edwarda Cluga.

Neobaročni balet Nevarna razmerja, koprodukcija Baleta SNG Maribor, Ljubljana Festivala in Dubrovniških poletnih iger, v koreografiji in režiji Valentine Turcu in Lea Mujića, je nastal po motivih istoimenskega romana Choderlosa de Laclosa ter kasnejših adaptacijah. Avtorja sta plesno kreacijo zasnovala na glasbeno podlago različnih mojstrov baročne glasbe. Kostumografija je delo Alana Hranitelja, scenografijo podpisuje Ivan Kirinčić, oblikovalec svetlobe je Aleksandar Čavlek.
Nastopajo Anton Bogov (Vikont de Valmont), Jelena Lečić (Markiza de Merteuil), Catarina de Meneses (Madame de Tourvel), Filip Jurič (Vitez Danceny), Tijuana Križman Hudernik (Cécile de Volanges), Sergiu Moga (Gercourt), Tanja Baronik (Madame de Volanges), Sytze Jan Luske (Azolan), Evgenija Koškina (Emilie), Asami Nakashima, Ines Uroševič, Yuya Omaki, Gaj Žmavc, Filip Jurič (Les amantes) in Tiberiu Marta (Predsednik Tourvel).
… Stabat Mater …
Koreograf Edward Clug je svojo plesno kreacijo Stabat Mater ustvaril za münchenski balet gledališča Staatstheater am Gärtnerplatz julija 2013. Iz konteksta legendarne Pergolesijeve glasbene podlage iz leta 1736, ki je edinstvena zvočna upodobitev trpljenja božje matere Marije, je Clug želel v izvirno plesno govorico prenesti lastna doživetja Pergolesijeve sakralne (in v nekem globljem smislu tudi metafizične) mojstrovine. Čistost, preprostost in na nekaterih mestih nepričakovani vzkliki veselja so koreografa najprej nagovarjali k iskanju sodobnejše poante Pergolesijevega himnusa, ki se po Clugovem mnenju bolj kot k občutenju in tonskemu slikanju bolečine nagiba k zvočni upodobitvi njene posledice – torej upanja. Prav upanje, ki preveva Pergolesijev Stabat Mater, pa je ustvarjalca osebno izzvalo k refleksiji vsakdana današnje ženske in sodobnega moškega. Kritičarka Susanne Ernst je v reviji Theatre To Go zapisala: "Delo ustvarja redkokje videno in doživeto atmosfero. Avtor slavi življenje in se dotakne vseh njegovih ravni, ki se prilegajo druga drugi, ne da bi pri tem vsiljeval neko določeno temo. Gre za ironičen, a vselej resen, privržen pogled na življenje z vsemi njegovimi drobnimi, čarobnimi zvijačami."
Plesni solo Rekviem za dva stola je bil po naročilu nizozemske plesne skupine Station Zuid ustvarjen leta 2006 za priznanega slovenskega plesalca Christiana Guerematchija, ki že vrsto let deluje na Nizozemskem. Plesalec je bil leta 2012 za svoje umetniške dosežke nominiran tudi za najprestižnejšo nizozemsko nagrado za plesno umetnost, Swan. Po premieri leta 2006 v Tilburgu in obsežnejši nizozemski turneji se koreografski solo v izvirni plesni interpretaciji Christiana Guerematchija prvič predstavlja tudi v Sloveniji.
Rekviem za dva stola je po svoji ezoteričnosti in gibalno prečiščeni ekspresivnosti značilno delo sodobnega časa, ki ga prevevajo (pre)številna življenjska nasprotja in bi ga lahko označili kot plesna monodrama za plesalca. Nenavadna koreografska postavitev Mozartovega Rekviema v boksarski ring učinkuje kot samorefleksija sredi življenjskega vrveža, pri tem pa se je koreograf odločil uporabiti izključno avtentično Mozartovo glasbeno stvaritev do osmega takta Lacrimose, s katerim se solo tudi zaključi. Clugova koreografija, ki vseskozi niha med skorajda nevrotično kinetičnostjo in metafizičnim stasisom, se v času postmoderne razpršenosti in fragmentiranosti osredotoča na kontrastnost in ne nazadnje tudi na paradoksalnost vlog, ki jih posameznik odigra v življenju, Mozartova žalna glasba pa ustvarja zvočni univerzum, v kateri se princip postopne koreografske evolucije izriše v osebno prispodobo notranje razdvojenosti.
Plesalec, sprva oblečen v boksarski dres, se ob nenavadni glasbeni podlagi kot postmoderno in androgino nihajoče plesno telo sooča z neimenovano izgubo, ki jo namigujeta "skopa prisotnost" dveh stolov in odsotnost drugega (plesalca ali plesalke). Imaginarni drugi se skozi različne gibalne elastičnosti in kostumske travestije kaže v nepomirjenem iskanju bližine in v hrepenenju po spontanem izhodu onkraj zamejenega polja boksarskega ringa, torej onkraj prostorov "običajnega", preizkušenega in vsakdanjega.
Valentina Turcu, Edward Clug, Krešimir Dolenčič in Severina lani na premieri Nevarnih razmerij. (Foto: Dragica Petrovič)
Clugova koreografska invencija se kaže predvsem v zgoščeni plesni semantiki, ki jo doseže z maksimizacijo plesnega izraza, fokusacijo plesnega prostora ter z odprto sporočilnostjo intimne pripovedi "de profundis", tj. iz globin duše. Razbolela duša, ki se manifestira in prekriva s plesalčevimi gibi, se v zakoličenem prostoru ekshibicije nasilja in agresivnih pogledov (od zunaj) sooči s svojo "senco", z delom, ki je izginil za vedno in ga "zapolnjuje" prežemajoča črna praznina. Kaj se zgodi s plesom, ko se vse umiri do točke hiperstazije? Čemu prisluhniti, ko zamre glasba? Koliko še lahko prenesemo, preden nas knockoutira življenje? Baleta Stabat Mater in Rekviem za dva stola bosta nato na ogled na Ljubljana Festivalu, in sicer v ponedeljek, 31. avgusta, v Križankah.
… (Foto: Marta Tiberiu)
Letos že 66. Dubrovniške poletne igre, ki tradicionalno potekajo od 10. julija do 25. avgusta, gostijo več kot 2000 umetnikov z vsega sveta. V 47 dneh je na dvajsetih različnih lokacijah v Dubrovniku na sporedu več kot 100 gledaliških, glasbenih, opernih, baletnih, plesnih in drugih predstav. Balet Nevarna razmerja se v Dubrovniku izvaja na Poljani Ruđera Boškovića, ki se nahaja znotraj mestnega obzidja pred cerkvijo sv. Ignacija.

View Gallery 9 Photos