Ples mi je dal možnost, da zasijem v vsej svoji lepoti

Bi se na začetku intervjuja lahko našim bralkam in bralcem predstavila v nekaj stavkih. Kot plesalka, pedagoginja in kot oseba. Kdo si, Petra Škofic?
Sebe dojemam kot čisto navadno dekle, ki je od malega zaljubljeno v ples. Verjamem v pravljice in srečne konce in sem oseba, ki živi svoje sanje. Rada imam življenje ter vse osebe, ki jih srečujem tekom le-tega. Najbolj srečna sem, ko lahko svoje znanje in filozofijo predajam naprej ter vidim, da s tem ne osrečim le sebe, vendar tudi druge.

Poznamo te kot eno od začetnic plesa z invalidskimi vozički, a to je bilo le tvoje nadaljevanje plesne oziroma pedagoške kariere, kajne?  Kako je ples prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj, zakaj si plesalka in predvsem zakaj si plesala?
Ples je že zelo zgodaj prišel v moje življenje. Največ zaslug za to ima vsekakor moja mami, ki me je kot triletno deklico vozila v Festivalno dvorano. Njeni prvi poizkusi sicer niso obrodili sadov, saj mi tam ni bilo preveč všeč, tako da je pri moji trmi kaj kmalu obupala. Nato pa sem jo sama čez kako leto prosila, da bi zopet plesala (tudi moja sestrična je bila plesalka in seveda sem se zgledovala po njej), tako mi je popustila in me vpisala v Plesno šolo Urška in bila sem pečena. Kljub temu da nikoli nisem bila uspešna plesalka, da sem zamenjala veliko soplesalcev, je ples od prvega trenutka, ko sem stopila v Urško, postal del mojega sveta. Doživela sem veliko padcev in se vsakič pobrala, saj si enostavno nisem predstavljala dneva brez plesa. Zasvojili so me gibi, glasba, obleke, vse, kar paše zraven. Na plesišču je bil tudi edini kraj, kjer sem se počutila lepo, samozavestno, nekako popolno. Lahko bi rekla, da mi je ples dal možnost, da zasijem v vsej svoji lepoti.
… Petra v akciji, zadaj plesalec Klemen Pirman …
Kako pa se je zgodil ples z invalidskimi vozički? In zakaj si se odločila, da del življenja posvetiš tej vse bolj prepoznavni plesni dejavnosti?
Po končani plesni karieri, ko sem nekako imela dovolj menjavanja in iskanja soplesalcev, sem se odločila nadaljevati v poučevanju plesa. Ker sem v tem času plesala pri Urški, je nekako bilo logično, da zaprosim Tomaža Ambroža, če lahko delam pri njem. Tako me je v času, ko sem delala izpite za plesnega učitelja, Tomaž vprašal, ali bi šla z njim v Kamnik poučevat maturante, ki so gibalno ovirani. Seveda sem bila takoj za. Te ure so dodale vrednost meni in mojemu nadaljnjemu razvoju. Ko sva jih prvo leto skupaj s Tomažem učila in preoblikovala maturanstko četvorko, sem opazila, kakšne omejitve si postavljamo ljudje sami ter okolica. Spoznala sem, da invalidski voziček ni ovira, ampak priložnost za drugačno gibanje. Kakšno leto ali dve kasneje me je poklical Matjaž Brinovec in me vprašal, če bi bila pripravljena sodelovati z Društvom študentov invalidov, saj sam ni imel časa, seveda sem bila takoj za. Tam se je porodila ideja o nekaj več, o tem, da tudi oni plešejo, ne samo da se vozijo po glasbi gor in dol, ampak dejansko plešejo, seveda na prilagojen način. To me je pritegnilo, tega pri nas še ni bilo, zato sem se odločila poiskati to v svetu ter prišla do Nizozemske, kjer je ples na vozičkih takrat obstajal že čez 20 let. Ko sem se prvič udeležila njihovega tekmovanja, sem bila čisto navdušena. Kakšni plesalci, kaj so to delali s svojimi vozički, kakšna energija na plesišču, v sami dvorani, prijaznost, pripravljenost pomagati … Tako je padla odločitev, da bomo tudi mi del tega. In nam je uspelo, leto kasneje smo postali del te pravljice in še danes jo živimo.
… tekma na Nizozemskem …
Ali gre pri tem za terapijo, metodo, za krepitev tako fizičnega kot psihičnega stanja invalidov ali za čisto nekaj drugega?
Mislim, da je ples kakršnekoli oblike tako ali tako terapevtski v vseh pogledih. Jaz v vseh teh letih ne ločujem več gibalno oviranih od hodečih ljudi. Oziroma plesalcev v invalidskih vozičkih od tistih, ki hodijo. Zame so vsi enaki, vsi sposobni izkoristiti svoj maksimum ter ga še poglobiti. Odkriti svoje sposobnosti telesnega izražanja na tak ali drugačen način. Od vseh pričakujem enako. Pri vsakem posamezniku, pa naj je na vozičku ali ne, se preko plesa krepi fizično telo, psihično stanje ter tudi zmanjšuje stres. Čim označimo, da gre to za terapijo, zopet poudarjamo nezmožnost in ubogljenost gibalno oviranih, kar pa ni njihov cilj. Edina razlika med hodečimi in gibalno oviranimi je prevozno sredstvo. Oni ga pač vozijo ves čas s sabo. Drugače pa so sposobni, navihani, zabavni, jezni, veseli, žalostni, zaljubljeni … prav tako kot mi.
Sama sem se prvič srečala s tovrstnim tipom plesa, ko sem v Londonu intervjuvala skupino CanDoCo, ki je bila začetnik v sodobnem plesu. Takrat pri nas tega še ni bilo, nato se je pojavila Katja Bucik v Ajdovščini in kmalu zatem še ti. Ti pa si šla v športno in tudi tekmovalno plesno zvrst. Nam razložiš, kako je sploh prišlo do tega?
Ko sem prvič prišla v stik z Nizozemsko, sem kmalu šla na vsa možna izobraževanja, sam se želela čim bolj izobraziti v tej smeri ter pridobiti čim več koristnih informacij. Tako sem se udeležila seminarja, ki so ga Nizozemci organizirali v Angliji ter leto kasneje kar na Nizozemskem. V tem času sem spoznala super ljudi, ki so mi stali ob strani, me bodrili, ko je bilo težko, ter me nesebično zalagali z novimi informacijami. Pa ne le to, pomagali so nam tudi do prvih plesnih vozičkov, ki so bili lažji in hitrejši od naših, na katerih smo res lahko izkoristili svoje potenciale. Seveda smo se jim primerno zahvalili s tem, da smo posegali po najboljših mestih na vsakoletnem tekmovanju na Nizozemskem. Še danes smo jim hvaležni, da so nam omogočili te stvari, saj je plesni voziček ena od osnov boljšega plesanja, tako kot dobri čevlji, le-ta je nekaj tisoč evrov dražji.
… z Andrejem Novotnyjem … (foto: Nastija Fijolič)
Danes je plesni klub Zebra zelo prepoznaven in tvoje delo nadaljujejo, nastajajo tudi celovečerne plesne predstave pa državna prvenstva. Kje smo torej v tem trenutku in kam ciljamo?
Moje delo nadaljujeta Klemen Pirman kot predsednik kluba in Andrej Novotny kot glavni trener. Pot, ki smo jo prehodili oziroma prevozili, je bila kar naporna, vendar nam ni žal za vsak korak, ki smo ga naredili. Plesni klub Zebra ima trenutno v kotlu zelo zanimivo predstavo, kjer  bomo potovali skozi čas. V izziv so nam vedno nove zvrsti plesov, tako da poleg standardnih in latinskoameriških plesov radi preizkusimo vse zvrsti. Poleg tega smo tudi v iskanju novih članov tako na vozičkih kot tudi tistih hodečih, ki bi radi izkusili lepote tega plesa. Iščemo plesalce ali neplesalce, vse tiste, ki bi z veseljem deliti del naše pravljice. Seveda pa se naš najboljši plesni par Klemen Pirman in Barbara Šamperl pripravljata na svoj nastop na svetovnem prvenstvu v Rimu, ki bo 7. 11.
… naš najuspešnejši par Barbara Šamperl in Klemen Pirman …
Na kaj ali pa koga si najbolj ponosna od naših plesalcev/invalidov?
Ponosna sem na vse in vsakogar, ki je del naše zgodbe. Vsak plesalec v našem klubu je vreden hvale in priznanja. Vsi smo se skozi leta kalili v plesu, postajali boljši plesalci, se skupaj veselili, jokali in pomagali. Vsak je moral odkriti, kje so njegove omejitve in kje so njegove prednosti. Razvijati prednosti ter podirati omejitve. Skupaj smo preživeli marsikaj in vedno delovali kot team. Kljub nesoglasjem smo vedno skupili skupaj za dosego cilja in se vedno super imeli. Najbolj smo seveda veseli za Barbaro in Klemna, saj jima je končno uspelo prebiti se v sam vrh plesne smetane. Veliko let, razočaranj, treningov, odrekanj je bilo potrebnih, da sta tam, kjer sta. Da ju končno sodniki jemljejo resno ter da jih Zahodna Evropa jemlje kot grožnjo ruskim parom. Bila je dolga in težka pot in upamo, da bosta sedaj žela sadove svojega trdega dela.
… učenci Britanske šole so zaplesali v …
Tvoja pot pa je zdaj poučevanje plesa v Britanski šoli, ki je edina, ki ima ples kot del učnega načrta. Kako ti je to uspelo in kaj z otroki počneš, kaj je namen tega?
V Britansko šolo sem prišla po naključju, ko so iskali plesnega učitelja, ki zna angleško, za poučevanje vrtčevskih otrok. Seveda sem kot izziv sprejela to nalogo in se kmalu vživela v njihov sistem poučevanja in dela z otroki. Bila sem navdušena nad učitelji, sistemom in vsem, kar je bilo povezano z njimi. Ustanovitelj te šole Jeremy Hibbins pa je bil navdušen nad učinki plesa pri otrocih. Tako sem naslednje šolsko leto poučevala še prvi razred ter kasneje vse do šestega razreda osnovne šole. Tako imajo sedaj otroci do šestega razreda enkrat tedensko plesne vaje v okviru rednega pouka, otroci v vrtcu pa dvakrat tedensko. Moj učni načrt je sestavljen tako, da otrokom približam ples, jih naučim gibanja, koordinacije, dvigujem samozavest. Plešejo vsi otroci, ni selekcije, ni tekmovalnosti, ni nevoščljivosti, nastopajo vsi. Spoznajo se z različnimi zvrstmi plesa, od hip-hopa, breakdancea, stepa, jazz baleta, baleta do standardnih in latinsko ameriških plesov. Skupaj z njimi pripravljam plesne točke za razne nastope, ki jih imamo, kar se da veliko, saj radi nastopamo. Otroci so s tem vključeni v celoten proces od izbire glasbe, sestavljanja plesne koreografije do nastopa. Tako ima vsak otrok priložnost zasijati in najti tisto zvrst plesa, v kateri zares uživa.
… sočasnem plesu Lep je dan …

Bi se lahko tudi slovenske osnovne pole zgledovale po britanskih? Kaj bi se moralo premakniti za dosego tega?

Vsekakor bi lahko bil ples pomembnejši del osnovnošolske izobrazbe. Preko plesa otroke lahko naučimo marsikaj – od spoštovanja sebe in drugih, do sodelovanja, sprejemanja sebe in okolice. Ples v sebi skriva neskončno komponent in procesov, ki se jih velikokrat ne zavedamo. Prav zato je tako lep, saj nezavedno opravimo še kakšno stvar, ki se je drugače ne bi lotili. Da bi ples zaživel v slovenskih osnovnih šolah, bi predvsem morali biti učitelji pripravljeni prevzeti to nalogo. Vem, da je ples del športne vzgoje, in nekateri športni pedagogi ga izvajajo v okviru telovadbe, vendar se mi zdi, da večina le-teh ni navdušena nad tem. Mogoče bi lahko začeli tam, nudili zanimivejše seminarje za športne pedagoge, jim približali ples in jim pokazali, da je to res enostavno. Seveda pa v se v tujini tudi razredni učitelji poslužujejo raznih kratkih plesnih uric med samim poukom, z idejo, da razbremenijo učenca in ga pripravijo na nadaljnje delo ali pa za lažjo zapomnitev poštevanke na primer. Možnosti, kako vključiti ples v redni pouk, je veliko, le pripravljenost mora biti s strani ravnatelja, šole in učiteljev.
… Združenja Europa Donna …
S svojimi plesalci in plesalkami ste bili tudi del projekta Združenja Europa Donna Lep je dan v okviru sočasnega plesa v roza oktobru. Kako si otroke pripravila na ta dogodek, kaj jim je pomenil in kaj meniš o njem?
Moji otroci so bili navdušeni nad projektom prav tako kot jaz. Bilo mi je zelo v veselje, da sem jim lahko razložila, za kakšen projekt gre, da je ples imel tudi namen. Naša šola se že od nekdaj zelo rada udeležuje dobrodelnih prireditev ali pa jih organizira sama, saj s tem otroci spoznajo različne zgodbe, ki niso vedno vesele, vendar imajo pozitivno noto. S tem projektom so se prvič srečali z rakom na dojki, tako smo se lahko malce razgovorili tudi o tem. Ker so bili v ta projekt vključeni bolj mlajši otroci, nisem šla v podrobnosti ter poudarjala pomena samopregledovanja dojk, vendar so se seznanili, da to obstaja, in ko bodo dovolj stari, se bodo spomnili, da so to že nekje slišali oziroma bili del ozaveščanja. Kar pa je otroku veliko boljša popotnica kot dolgočasna predavanja, kaj je za njih dobro in kaj ne.
Kako, na kakšen način skrbiš, da je tvoje telo v popolni plesni pripravljenosti, kje nabiraš in izpopolnjuješ plesna znanja?
Moje telo na žalost ni več v taki popolni pripravljenosti, kot bi si želela, saj na koncu dneva velikokrat zmanjka časa ali energije še za kaj dodatnega. Nekako mi uspe vzdrževati kondicijo pri otrocih, saj moram biti tam aktivna veš čas, če želim, da tudi oni dajo vse od sebe. Navsezadnje najbolje vzgajamo z zgledom, otroci pa so kot male spužve, ki včasih dojemajo svet veliko bolje kot mi. Svoja plesna znanja dopolnjujem pri nas ali pa v tujini. Kadarkoli opazim seminar, ki me pritegne na to temo, ali pa kakšno novo plesno zvrst, se ga, če je le mogoče, udeležim. Zelo rada se spoznavam z novimi plesnimi zvrstmi, saj menim, da je dober plesni učitelj tisti, ki ima široko znanje o plesu, da lahko svojim tečajnikom ali pa učencem nudi širino.
… v predstavi Zapelji me (foto: Špela Bergant)
Verjamem, da spremljaš tudi slovensko plesno sceno. Kje smo v primerjavi s svetom?
Menim, da je Slovenija v svetu v samem vrhu. Kar mi čas dopušča, da si pogledam tvoje oddaje ter preberem razne članke o naših plesalcih, ki krožijo po facebooku, se mi zdi, da smo v sami špici. Imamo tako veliko odličnih plesalcev različnih zvrsti, da mislim, da lahko rečemo, da smo plesna država. Škoda mi je le to, da je po vseh teh letih, odličjih, zastopanjih Slovenije v svetu še vedno zelo malo objav v medijih (razen tebe seveda) o naših uspehih, tako malo dobrega je napisanega o plesu, najbolj odmevne pa so na žalost tiste novice, ko si kdo meče polena pod noge. Upam, da se bo kdaj to spremenilo, saj smo res dobri in vredni vsake hvale po različnih medijih.
Kaj te pri tvojem delu kot pedagoginje, koreografinje najbolj  osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri mojem delu me najbolj osrečuje, da je to lahko moj vsakdanjik. Imam se za eno najsrečnejših oseb, ker je moj hobi moj poklic. Ko vidim napredek pri otrocih, pa naj bo še tako majhen, ko vidim, da uživajo na mojih urah, pa naj bodo še tako "štorasti" na začetku. Ko jih opazujem, kako iz gosenice postanejo metulji, to je neprecenljivo in vredno vsakega truda. Žalosti me malo stvari, sem v zadnjih letih malce pospravila po svojem podstrešju in se nehala ozirati za tem, kaj in kdo me ožalosti, na moji poti ni več ovir, so samo izzivi.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Kadar ne plešem, spim, odgovarjam na e-maile, organiziram predstave, planiram za naprej. Moji prosti trenutki, ki so redki, pa so namenjeni možu in najinemu sončku, črni zverinici Nerotu.
Je bila pri tebi sploh kdaj opcija B v življenju, početi kaj drugega kot plesati? 
Ne, nikoli nisem razmišljala, da mi ne bi uspelo ali da bi počela kaj drugega. Sicer zelo rada delam še kaj drugega, v bistvu mi za nobeno delo ni težko prijeti, tako da me ne skrbi, kaj mi bo življenje prineslo, upam pa, da bo vsaj del plesa še vedno prisoten. (smeh)
Kakšne so želje in vizije za naprej? Imaš vnaprej določene poti ali se prepuščaš toku življenja?
Seveda zelooo rada planiram svoje življenje, pa me velikokrat življenje samo opomni, da se naj malce umirim. Trenutna vizija, ki ji posvečam svoj popoldanski čas, je Moja plesna šola, kjer ima ples globlji pomen kot samo gibanje ob/z glasbo. Kaj pa mi bo življenje prineslo na pot, pa bomo videli. Pomembno mi je, da sem vsak za vsak dan hvaležna in se veselim vsakega trenutka posebej.
Po čem meniš, si prepoznavna med ljudmi. Je kaj takega za kar veš, da ljudje rečejo, no, to je pa naša Petra?
Hmm, kaj pa vem. Mogoče na to, da sem direktna, nasmejana, ali pa to, da sem vedno pripravljena pomagati.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Vse se da, če se hoče. Ali "sky is the limit" (meja je nebo, op. u.).

View Gallery 14 Photos