Pozdravljena, Kristina, počasi se bliža nova sezona in verjetno sem te ujela sredi priprav na nove urnike, načrte … Kaj torej počneš v tem še vedno avgustovskem trenutku?
Tako je, nova sezona že trka na vrata, mi vsi smo pa že v polnem pogonu. Avgust se mi je začel zelo razburljivo, imela sem namreč priložnost učiti na enem od največjih poletnih plesnih kampov, Beat Camp, izkušnja je bila neprecenljiva. Sama pa sem se prav tako udeleževala delavnic na omenjenem kampu in izpopolnjevala svoje znanje za prihajajočo sezono. V tem času so v našem klubu Impulz potekale odprte delavnice za vse plesalce – od najmlajših do najstarejših. Prav tako smo prenavljali naše prostore v Plesnem studiu Impulz Kranj, saj se nam zdi prav, da se plesalci počutijo udobno in uživajo v okolju, v katerem preživijo svoje popoldneve, se družijo in seveda plešejo, to, kar najraje počnejo.
Nekateri bralci in bralke bodo o tebi brali prvič, pa se nam predstavi kot oseba in kot plesalka, pedagoginja, koreografinja in kot oseba. Kdo si, Kristina Zarič, in kam si namenjena?
Sem študentka na pravni fakulteti v Ljubljani, ravno končujem prvi letnik, drugače pa moje življenje ne predstavlja nič drugega kot samo ples in še enkrat ples. Ples, natančno hip-hop, poučujem že pet let, zadnje dve leti imam tudi svoje tekmovalce, ki dosegajo izjemne rezultate, ampak to mi ne pomeni toliko, kolikor mi pomenijo njihova energija, volja in ljubezen do plesa. Kot oseba – mislim, da me ljudje prepoznajo po moji živahnosti, nalezljivem nasmehu in nemirnosti, po domače povedano – ne znam se ‘ugasniti’. Prednost je dokončati šolanje, hkrati pa, kolikor je mogoče, veliko plesati, potovati, se plesno izobraževati.
Zaupaj nam, zakaj si sploh začela plesati, je bil kakšen poseben dogodek, ki je vplival na to?
Mami mi je vedno govorila, da sem skakala, ko sem slišala glasbo in vedno začela plesati nekako po svoje, pa se je odločila, da me vpiše v plesno šolo. Tako sem, kot verjetno večina, začela s predšolskimi plesi in se pozneje usmerila v hip-hop.
Kakšna sploh je tvoja plesna pot, kje si začela plesati in kako je prišlo do tvoje šole Impulz Kranj dance studio, nadaljevanje PŠ Urška Kranj, kajne?
Plešem že od malih nog, plesati sem začela pri petih letih pri Darji Šuster, tam sem se tudi prvič seznanila s hip-hopom, obiskovala šolske plesne festivale, pri enajstih letih me je pot popeljala v Plesno šolo Urška v Ljubljani, kjer sem začela plesati pri Azri Selimanović, ki mi je dala zelo veliko znanja in dobro osnovo za naprej. Tam sem plesala nadaljnjih pet let, z Azro sem odšla tudi v njen na novo ustanovljen Plesni klub Libero, kjer sem dobro leto plesala pri Eneju in Žigi Jurečiču. Ker se je hip-hop kultura širila, nastale so razne oddaje na televiziji, me je zamikala plesna skupina Artifex, in rekla sem si: ‘Jaz želim tudi tako plesati,’ tako da me pot spet popeljala naprej v Plesni studio Artifex. Tam sem plesala dobri dve leti pod mentorstvom Žana Jeršina in Mihe Furlana, potem pa sem zaradi zdravstvenih težav žal za eno leto prekinila s plesom. V tem času sem že začela poučevati v Plesni šoli Urška Medvode pri Darji Šuster, ki me je potem spet popeljala nazaj na plesno pot in me povabila, če se priključim plesni skupini v Kranju, kjer je poučeval Anže Zalar in kjer danes tudi sama še vedno plešem ter poučujem.
Zdi se, da v Impulzu samo hiphopate, pa me, prosim, popravi, dopolni, če temu ni tako. Kaj vse počnete v Impulzu, kakšni plesni slogi so pri vas doma?
V Plesnem studiu Impulz definitivno prevladuje hip-hop, saj mlade danes spremljata tudi taka glasba (pop, trap, hip hop, rap), kultura. Prav tako ponujamo še tečaje jazz baleta, družabnih plesov, predšolske plese, ni, da ni.
Kako ‘furaš’ plesno šolo, plesni klub? Je to tvoja služba in družba, kajne?
Praktično živim za to. Večino svojega časa posvečam plesni šoli, koreografijam in ‘svojim’ otrokom. Biti trener, pedagog, koreograf ni tako preprosto, v ozadju je še veliko neprespanih noči, ko razmišljaš o kostumih, o celotni točki, izbiri glasbe, sploh pa o svojem pristopu, kako boš otrokom prikazal ples kot nek šport, hkrati pa kot neko zabavo, da bodo vedno čutili to energijo in ljubezen do tega.
Ni skrivnost, da je tvoj partner plesalec, pedagog in koreograf Anže Zalar. In verjetno skupaj kreirata in vodita Impulz studio, imam prav?
Ne, to pa mislim, da zdaj ni več skrivnost (smeh). Sodelovati z Anžetom je vrhunsko, super se ujameva, všeč so nama iste stvari, super se dopolnjujeva, podpirava in pomagava. Ko združiva skupaj moči, vedno nastane veliko boljši izdelek, kakor pa če bi se le-tega lotila sama, si upam to priznati. Saj veš, kako pravijo, več glav več ve, in tako je pri naju.
Si koreografinja in pedagoginja in še vedno tudi plešeš. Kako dopolnjuješ vse te aktivnosti, ki jih nudi ples?
Sama še vedno plešem, priznam pa, da mi v zadnjih dveh letih primanjkuje več časa zase, s tem mislim, da se sama udeležujem plesnih delavnic skozi leto, da sama malo več kreiram zase, se plesno nadgrajujem. Nekako sem vso svojo pozornost usmerila v otroke, saj mi zelo veliko pomeni, da so oni zadovoljni, veseli in da se dobro počutijo, ko plešejo, ter njihov napredek.
Kako se lotiš koreografiranja, kaj te navdihuje?
Najprej je pomembno moje počutje, potem na podlagi tega poiščem glasbo oz. ‘komad’, ki bi mi ustrezal in bi lahko iz tega izvlekla koreografski maksimum. Navdihuje me glasba, včasih pa tudi kakšen dober plesni video na družbenih omrežjih.
Imaš kakšen gib, ki te dela prepoznavno?
Uh, sama zase bi to težko rekla, menim pa, da ima vsak koreograf nek značilen slog oz. gibanje, po katerem je prepoznaven.
Tekmovanja so tudi del tvojega/vašega plesnega življenja. Zakaj tekmovati? Kaj je najbolj razburljivo in kaj najmanj?
Moje mnenje glede tekmovanj je sledeče: za otroke, ki se še učijo nastopati in premagovati tremo oz. jo nadzorovati, je to zelo lepa odskočna deska. Naučijo se tudi zdrave tekmovalnosti, podpirati druge tekmovalce … Za starejše oz. zrele plesalce pa mislim, da tekmovanja nimajo več tistega žara, če izhajam iz sebe, menim, da potem hrepenimo po nadgradnji sebe, da smo boljši plesalci in nam rezultati ne pomenijo nič, več nam pomeni, da se imamo priložnost učiti od svetovno znanega koreografa in izčrpati vse njegovo znanje.
Na katere naslove si najbolj ponosna, naštej, prosim, najprej tiste, ki si jih dosegla ti, in nato tiste, ki so jih dosegli tvoji varovanci? Je rezultat pomemben?
Najprej naj razčistim vprašanje, če je rezultat pomemben – NE! Meni osebno to nič ne pomeni, seveda sem vesela, če dosežem ali če m0ji varovanci dosežejo dober rezultat, vendar vedno pravim in menim, da je pomembneje, kako si plesal, če si bil s srcem in dušo na odru, če si užival, je to veliko več vredno, in seveda če si posledično zadovoljil svoja pričakovanja in pričakovanja trenerja. Najbolj sem ponosna na rezultat, ki smo ga dosegli z ekipo Impulz na Dance Star tekmovanju v Poreču, in sicer zmago, hkrati pa udeležbo (nastop) na Gala night pred 5000-glavo množico. Kar se tiče pa mojih tekmovalcev, sem pa zelo ponosna na minulo sezono 2017/18, ko so dosegali izjemne rezultate (1.mesto HH solo pionirji deklice, 1.mesto HH duo pionirji, 2.mesto HH mala skupina pionirji, 2.mesto HH mala skupina člani 2 ), se uvrstili na evropsko in svetovno prvenstvo, hkrati pa se oblikovali v super plesalce, pripravljene na nove izzive.
In kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples me osrečuje, ko plešem, sem v drugi dimenziji, in vedno po treningu se počutim prerojeno, pa naj bo to peturni trening ali pa samo ena ura.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno, tisto, ki jo spremljaš in najbolje poznaš? Kaj bi spremenila, če bi bilo mogoče?
Nimam komentarja.
Kako se obnese, da sta z Anžetom skupaj tako v dvorani kot doma? Znata potegniti črto med zasebnostjo in službovanjem?
Mala mal’ca. Z Anžetom se zavedava, da službe domov ni prijetno nositi, ker pa opravljava tako delo, da naju sprošča oz. uživava v tem, pa sploh nimava težav s tem. Tako kot sem že zgoraj omenila, biti trener in pripravljati določeno ekipo na tekmovanje zahteva malo več razmišljanja in energije kakor samo eno uro in pol dela v dvorani, tako da ko delava doma, si vedno pomagava in sodelujeva, znava pa se tudi popolnoma odklopiti in uživati tudi v drugih stvareh.
In kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš trenutke na ‘off’?
Ko ne plešem, sem študentka za knjigami ali pa se odpravim kam na izlet v naravo, da si napolnim baterije.
Naštej tri stvari, brez katerih ne greš nikamor?
Telefon, polnilec in priključek za telefon, prenosnik.
Kaj meniš, po čem si najbolj prepoznavna, kaj je tisto, kar te definira in ljudje rečejo, ja, to je pa naša Kristina?
Otroška igrivost in predvsem to, da spim kot polh.
Te v življenju vodi kakšna misel, nam jo zaupaš?
Ne stori drugemu tistega, česar ne bi želel, da on stori tebi.
Plesati pa je?
‘Lajf’ (življenje, op. u.).
