Maja, pozdravljena v teh vročih poletnih dneh, ko verjetno – ali pa tudi ne – glava in telo počivata. Kje sem te ujela?
Pozdravljena, Barbra. Ravnokar si me ujela v podopustniškem tavanju sem in tja, kjer se resničnost znova pokaže v vsej svoji krutosti. Še vedno razmišljam, da bi pa mogoče lahko našla način, kako bolj umirjeno živeti. Pohajkovanje po Italiji in Franciji, z zaključkom na priljubljenem, pristno dalmatinskem otoku je resnično bil popoln dopust zame.
Danes bodo nekateri prvič brali o tebi na našem portal, pa se, prosim, predstavi našim bralcem in bralkam kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Maja Arzenšek, in kam si namenjena?
Hm, že na začetku težko vprašanje. Plesalka (vedno manj), plesna pedagoginja in koreografinja (vedno več), producentka, organizatorka programa in dogodkov na Centru plesa. Organizirana, rahlo deloholična, rada uživam, se prepuščam trenutku in hkrati veliko načrtujem.
Pogled na tvojo plesno biografijo kaže na začetke s plesno skupino Nero, kot pri mnogih plešočih Mariborčanih in Mariborčankah. Je bil ples načrt ali slučaj?
Pri šestih letih, ko sem začela plesati v plesni šoli Nero, se je verjetno vse skupaj začelo kot slučaj (najboljša prijateljica iz vrtca me je povabila s seboj na eno od plesnih ur, vendar je zelo hitro vse skupaj postalo načrt). Lahko bi rekla, da sem po prvem plesni delavnici vedela, da je to nekaj, kar bo za vedno, tako ali drugače, ostalo pomemben del mojega življenja, če ne življenje samo. Takrat sem tudi prvič videla Majo Logar in Marka Urbaneka, ki sta plesala v starejši skupini, naše poti pa so se zares križale nekoliko pozneje, čez okoli deset let.
Kako se je nadaljevala tvoja plesna pot?
Prihodnjih nekaj let sem obiskovala različne plesne skupine pri Plesni šoli Pingi in v drugih plesnih šolah v Mariboru. Poskusila sem tudi nekaj osnov standardnih in latinskoameriških plesov, rokenrola, nekaj gimnastike, vendar sem hitro ugotovila, da to ni zame in se preusmerila v jazz balet in moderni jazz pod okriljem Anite Čanadi. Plesno pot sem nadaljevala pri Plesni Izbi, kjer sem kar nekaj let plesala pod vodstvom Mojce Ussar, kjer so se spletle pristne prijateljske in plesne vezi, ki držijo še danes. Z Ajdo Pfifer, Majo Logar, Alešo Drevenšek, Špelo Paskolo in Suzano Majer smo v nekem trenutku našle tisto nekaj posebnega, kar lahko najdeš samo v plesu in z ljudmi, ki so ti blizu skozi ples. Trdo smo garali na delavnicah vse dni v tednu, vikende in praznike, vendar je to bilo čarobno obdobje. Takrat sem tudi začela s sodelovanjem pri celovečernih plesnih predstavah, in navdušenje do plesa je raslo. To obdobje sem tudi izkoristila za nekajmesečno plesno izobraževanje v New Yorku. Nekoliko pozneje se je Plesni Izbi spet pridružil Marko Urbanek, ki je takrat že končal šolanje na SEAD-u. Takrat sta se nam pridružila še Jure Masten in Katarina Barbara Kavčič. V nekem trenutku, tudi temu bi lahko rekli slučaj ali pa čudežne vezi, smo se z vsemi zgoraj naštetimi odločili nadaljevati plesno pot v svoji plesni šoli. Verjetno smo nekako začutili, da so energija, želja in znanje dovolj veliki, da si začrtamo svojo pot in to izrazimo na svojstven način.
Plesnih zvrsti imaš pa tudi kar lepo število na svojem CV-ju. Kaj od tega si zares ti in zakaj?
Ja, poskusila sem marsikaj, v mlajših letih sem prisegala na moderne plesne tehnike, vendar sem se pozneje našla bolj v sodobnih plesnih vodah. Odprtost plesne forme, odprtost duha, poudarek na vsebini in sporočilnosti so me v sodobnem plesu prepričali.
Od leta 2007 skrbiš za razvoj produkcije v Centru plesa. Kaj natančno to pomeni?
Na Centru plesa smo pravzaprav ekipa (Marko Urbanek, Ajda Pfifer in Maja Logar – ki pa se je zadnja leta preusmerila bolj v ples ob drogu: Pandora – ‘art of pole’), zato je težko opredeliti, kaj natančno kdo počne. Večino stvari delamo skupaj: ustvarjamo skupno vizijo, ideje, motive, pripravljamo učne programe, koordiniramo ekipo plesnih pedagogov, vodimo plesno šolo, ustvarjamo predstave, komuniciramo z javnostjo, našimi plesalci in sodelavci. Z Ajdo se dodatno lotevava tudi pridobivanja sredstev iz javnih razpisov (JSKD, MOM, MK, EU razpisi), povezovanja v občini z akterji na najrazličnejših kulturnih področjih, delujeva kot producentki koreografov, ki ustvarjajo pri nas. Tudi finance, zakonske podlage in pravni akti mi niso tuji.
Ples je tvoja služba in družba, kajne? Če se motim, me popravi. Na vaši spletni strani si napisana kot dr. Maja Arzenšek. Si torej zdravnica, deluješ kot zdravnica ali sta dve Maji?
Včasih se tudi meni zdi, da sta dve ali pa morda tri. Res je, po izobrazbi sem zdravnica in tudi delam na tem področju. V Ljubljani sem končala medicinsko fakulteto in specializacijo iz družinske medicine in moj uradni naziv je Maja Arzenšek. dr. med. spec. Ples oziroma Center plesa je prav tako delno moja služba, predvsem pa prva ljubezen. Čeprav je velikokrat zelo naporno združevati vsa ta področja, ki so na videz nezdružljiva, je včasih tudi prednost, ki ti jo delo z ljudmi na najrazličnejših področjih prinese. Idej in materiala za plesne stvaritve le redko zmanjka!
Pogled na vaš Center je seveda zelo krasen. Lani ste praznovali deseto obletnico, in zdi se, da z vsako predstavo rastete, z vsakim novim letom širite ponudbo. Kakšna je vizija Centra plesa za prihajajočo sezono?
Vizija Centra plesa je nadaljevanje z izvajanjem kakovostnih plesnih delavnic in ustvarjanje novih plesnih predstav – v sezoni 2018/2019 pripravljamo celovečerno predstavo fuzije različnih plesnih tehnik: sodobna, modern in ples ob drogu – nekaj novega tudi za nas. Prihodnost vidimo tudi v lokalnem povezovanju z ustvarjalci v kulturi, v soustvarjanju mestne kulturne politike, v ustvarjanju vzpodbudnega okolja za mlade plesalce, tako za rekreativne in tiste, ki ples vidijo kot svojo življenjsko pot. Vsako leto se potrudimo, da najdemo kakšno novost, ki popestri urnik. Tako smo na primer pred nekaj leti začeli z aerial jogo, ki vnaša nekaj dodatnega zraka v naš program. Občasno nam tudi kdo od pedagogov kam pobegne, v tujino ali v Ljubljano, in smo primorani narediti nekaj sprememb. K reči se velikokrat tudi vrnejo. Trudimo delovati povezovalno, korektno in prijateljsko, do zdaj je bilo koristno, in dokler bo tako, mislim, da nimamo resnih skrbi.
Z zadnjo predstavo Butalci ste navdušili in nasmejali mnoge. Zdi se, kot da je humor doma samo pri vas, saj moj pogled ne vidi ravno veliko veselih predstav. Zakaj takšna usmeritev in zakaj so Butalci prišli ravno ob pravem slovenskem času?
Bo kar držalo, mislim, da je humor res prisoten v vsakem kotičku naše hiše. Marko je mojster v tem, preostali pa tudi nismo daleč zadaj. Seveda ustvarjamo tudi ‘resne’ predstave, sploh tiste, ki jih ustvarjajo starejši plesalci oziroma Tovarishia dance company, za zaključno predstavo plesne šole pa se je zdela tema o Butalcih zelo primerna. Tudi glede na čas, v katerem se nahajamo, saj se zdi, da se nihče več ne zaveda, kaj vse imamo in da bi bilo treba samo podreti kakšno ograjo, vprašati soseda, kako in kaj, in nam bi bilo vsem lažje. Ker smo optimisti in ker verjamemo, da se spremembe začnejo na domačem dvorišču, upamo, da je tudi zaradi takšnih in drugačnih predstav, ki jih delamo, svet za ščepec lepši.
Tole vprašanje sem lani postavila vašemu umetniškemu vodji, pa me zanima tudi tvoje mnenje. Maribor je po mojih podatkih mesto z največjim številom plesnih šol, imate jih namreč kar 24 registriranih (verjetno še kakšna več), ki se na takšen ali drugačen način ukvarjajo s plesom. Zakaj meniš, da je takšno zanimanje za ples ravno v Mariboru?
Hm, ne vem. Res je ogromno plesnih šol v Mariboru, sicer vsaka s svojo posebnostjo, hkrati je tudi nekaj rivalstva in klasične slovenske ‘faušije’, ampak je za zdaj dovolj za vse! Videti je, da Štajerci res radi plešemo.
Kaj je danes otrokom/mladostnikom motivacija, da se vpišejo v plesno šolo?
Težko je opredeliti. Želja po gibanju, po plesu, po nastopanju, velikokrat je seveda pri najmlajših v ospredju želja staršev. Se pa konstanta motivacije danes razlikuje od tiste v preteklosti. Vse je veliko dostopnejše, otroci so večkrat zmedeni v poplavi možnosti. Veliko pa se jih kljub temu zaljubi v ples in le-ta postane njihov način življenja.
Posebna združba ste tudi skupina Tovarishia Dance Company, kajne. Kaj se dogaja tam, ko se zaprejo pedagoška vrata in odprejo vrata kreative?
Začne se resno delo, prežeto s humorjem, marsikaj si dovolimo in delimo, se družimo. Tovarištvo je morda res najboljši približek temu, kar se v resnici dogaja in iz tega črpamo – za ime, za predstave, za življenje. Težava je edino v tem, da nam ob vsej organizaciji, poučevanju, službah in pomanjkanju finančnih sredstev velikokrat zmanjka časa za poglobljeno delo. Že nekaj let se trudimo, da bi to spremenili, a nam ne uspeva najbolje, ker je na vseh področjih našega delovanja toliko možnosti za izboljšave in na nek način se vedno znajdemo v poplavi dela. Kot pedagoginja delam tudi s plesalkami skupine Tovarishia dance company junior, ki predstavljajo podmladek Tovarishie dance company, večina jih je z nami že od začetka Centra plesa. Tudi za temi vrati se že skriva cel hudič in pol!
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Kako jo doživljaš?
Slovenska plesna scena je izrazito pestra, vsebinsko bogata in neverjetno je, koliko ljudi se ukvarja s plesom. Pri vrhunski plesni umetnosti pa so velika težava finančni pogoji, v katerih delujemo, vsaj na področju sodobnega plesa. Še vedno je prisotno izrazito pomanjkanje sredstev v vsej državi, ob tem pa naš konec potegne še krajšo, saj je še vedno prisotna centralizacija sredstev in medijskega prostora. Če imaš predstavo v Mariboru in si del nevladne plesne scene, je pravzaprav skoraj nemogoče, da bi dobil kakšen ‘feedback’ v nacionalnih medijih. In brez tega ostajaš za več kot polovico Slovenije neznanka, kar je seveda težava tudi pri pridobivanju sredstev iz javnih razpisov, kjer moraš izkazati svoje minulo delovanje. Še en segment plesnega delovanja se mi zdi izrazito pomemben in podhranjen: občinstvo! Na tem področju imamo še vsi veliko dela: razvoj gledalcev, povezovanje občinstva različnih plesnih okolij in vzpodbujanje obiskovanja dogodkov različnih plesnih zvrsti, izogibanje elitizmu in izogibanje pripravljanju dogodkov, ki so sami sebi namen.
Kje vidiš sebe v prihodnjih petih ali pa desetih letih?
V bolj umirjenem tempu (smeh).
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj osrečuje tisti trenutek, ko si v dvorani ali na odru in ko čutiš vsako celico svojega telesa, še posebej konice vseh dvajsetih prstov, in ujameš trenutek, ki za trenutek lebdi v času. Fantastično! Najbolj žalosti – prepirljivost, pretirano rivalstvo, zahrbtnost, nesodelovanje, nekompetentnost, vzvišenost in elitizem.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš trenutke, ki niso vezani na ples?
Svojemu dragemu, svojim prijateljem, družini, najljubši mački Svili, knjigam, vrtu, potovanjem in še enkrat – druženju s prijatelji – to zares rada počnem.
Je v Mariboru kakšen poseben ‘plac’, ki je Maji še posebej ljub?
Hm, imam kar nekaj priljubljenih ‘kafičev’ – Living room, Isabela, Bianco – za druženje s prijatelji, sicer pa tudi domača terasa in vrt, Letni oder Lutkovnega gledališča Maribor, GT22 in seveda Center plesa.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, ali na vajo, ali sploh iz hiše, nikamor.
Nič posebnega, telefon, denarnica in klasična oprema ženske torbe (saj veš, škarjice za nohte, za vsak slučaj pilica, šminka, balzam za ustnice, tamponi, protibolečinske tablete v primeru menstrualnih krčev, robčki, krema za roke, malo parfuma, žvečilke, mini deo, ipod, kuli). Nimam posebnih vezi s predmeti.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Maja?
Po dolgi ‘blond’ kiti, sicer pa, hm, ne vem, res ne vem, bi morala vprašati koga drugega .
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje? Prebrala sem na spletni strani Cunninghamovo; je še vedno ta?
Ta mi je res blizu: "You have to love dancing to stick to it. It gives you nothing back, no manuscripts to store away, no paintings to show on walls and maybe hang in museums, no poems to be printed and sold, nothing but that single fleeting moment when you feel alive." (Merce Cunningham) V prevodu: Ples moraš res imeti rad, da ostaneš z njim. Ne da ti ničesar nazaj, nobenega zapisa, ki bi ga lahko shranil, nobene slike, ki bi jo lahko pokazal, morda celo obesil v muzeju, nobene pesmi, ki bi jo lahko natisnil in prodal, ničesar, razen tega minljivega občutka, da si živ. V plesu je to res nekaj, kar občudujem in iščem vsak dan, v življenju pa ravnam podobno: ne fotografiram rada, ker potem zamudim resnični trenutek, ne shranjujem veliko predmetov in drugih materialnih spominov, trudim se shranjevati le tiste občutke, ki so jih ljudje in dogodki pustili za sabo. Iskanje občutka biti živ in se prepuščati času, ko tega ne iščeš in se kar samo zgodi, biti svoboden, odprt in ne imeti začrtanih pričakovanj do drugih ljudi – tega se skušam držati.
