Ples je moje življenje

Prosim, predstavi se našim bralkam in bralcem. Kdo si, Jan Trninič, in kam si namenjen?
Sem Jan Trninič,  fant ki obožuje balet in življenje na odru. Sem dijak 1. letnika umetniške gimnazije na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Ne vem še, kam me bo vodila moja pot, vsekakor pa bo to pot baleta.


Ali lahko izvemo kaj o tvojih baletnih začetkih? Saj se vse začne na začetku, kajne? Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?

Moja pot do baletnega plesalca se je začela že zelo zgodaj, takrat sem bil star šest let. Ker sem že obiskoval nižjo glasbeno šolo, saj sem igral violino, me je vedno znova radovednost vlekla k razredu, kjer sem videl plesati otroke. Nekega dne sem mamo prosil, če lahko greva pogledat, in seveda je bil zame to usodni korak. Že kot otrok sem imel rad klasično glasbo in plesati nanjo se mi je zdelo nekaj izredno lepega. Seveda pa mislim, da je bila prelomnica že kar tisto leto, ko sem kot edini začetnik nastopil v šolski produkciji z večjimi otroki. Naslednje leto sem že nastopal z Mariborskim narodnim gledališčem v predstavi Hrestač. In to nato kar nekaj let. Občutek, ki sem ga takrat doživel in še vedno ostaja, je bil, da je oder moj dom.

Naštej svoje dosedanje šolanje, zaupaj nam, koliko si star in zakaj si se vpisal na umetniško gimnazijo?

V osnovno šolo sem hodil in končal v Rušah. Vzporedno z osnovno šolo pa sem pri šestih letih začel hoditi na konservatorij za glasbo in balet v Mariboru. Končal sem nižjo glasbeno šolo za violino. Z baletom pa sem po končani nižji glasbeni šoli kar nadaljeval in se nato vpisal na umetniško gimnazijo. Izbral sem jo, ker se mi je zdelo, da bo tako najbolje sodelovati med splošno izobrazbo in strokovno izobrazbo, saj skoraj vse poteka v isti zgradbi. In pri takšnem urniku je treba paziti, da vsako minuto izkoristim čim bolj učinkovito.

Klasično zoprno vprašanje za vas plesalce. Si imel težave v šoli, ker si pač namesto na košarko ali kakšen bolj "moški" šport raje hodil na baletne vaje ali ne?

Moram pohvaliti svojo osnovno šolo, saj so mi tako učitelji kot vsi učenci šole, ne samo moj razred, stali ves čas ob strani in me imeli zelo radi. Vsekakor pa sem se s sošolci družil tudi na košarki, pri plavanju, na karateju, folklori, nogometu in še kje bi se našel. Vendar pa je počasi to izvenšolsko druženje usahnilo, saj zaradi baletnih vaj nisem imel časa. Vsi pa so me še vedno do konca podpirali in tudi hodili na predstave, kjer sem plesal, in seveda jih še vedno nekaj hodi. Nekateri se "hecajo" in pravijo, da imam svoj navijaški klub.
… (foto: Erno Sebastian)
Udeležuješ pa se tudi tekmovanj. Kaj ti pomenijo tekmovanja? Kako se nanje pripravljaš? Kaj nudijo?
Zelo sem bil vesel lanskoletne odločitve na konservatoriju, da lahko grem na tekmovanje Baltek, saj te izkušnje še nisem imel. Zanimalo me je tudi, kje sem v svetu baleta in kako daleč lahko pridem. Mislim, da ti tekmovanja dajo neko iztočnico,da vidiš, kje stojiš. Tekmovanja nudijo pregled znanja, usposobljenosti, telesne in psihične pripravljenosti, s tem si pridobivaš izkušnje nastopanja. Prav tako s tekmovanji pridobiš prepoznavnost v širši javnosti. Priprave na tekmovanja so ponavadi naporne, saj so za to potrebne dodatne ure treninga, tudi ob sobotah. Tako da treniram šestkrat na teden.
Na katere uvrstitve si najbolj ponosen oziroma na katere dosežene rezultate, ki so ti posledično prinesli tudi kup štipendij in s tem možnost izobraževanja?
Najbolj sem ponosen na uvrstitev, ki sem jo dosegel letos marca na svetovnem tekmovanju VIBE internacional na Dunaju. Čeprav sem na prejšnjih tekmovanjih v Sloveniji dosegal sama zlata priznanja in prve nagrade, sem na Dunaj, kjer sem prišel v svoji kategoriji v finale z neoklasičnim baletom Mannish boy koreografa Gaja Žmavca med šest najboljših, najbolj ponosen. Prav tako sem bil zelo ponosen, ker so me izbrali med najboljšimi, da sem plesal na zaključni Gala prireditvi na Dunaju. Zdelo se mi je, da med 300 plesalci, ki so nastopili v prvem krogu tekmovanja in ker nisem imel dovolj časa za priprave, saj vadim še za dva baleta, šole pa skoraj nisem videl, je nemogoče priti tako daleč, in uspelo mi je. S tem sem še povečal možnost izobraževanja v tujini, saj mi je kar nekaj šol ponudilo štipendije za izobraževanje pri njih.

Videti je, da je to tvoje leto oziroma sezona precej nabita. Poleg štipendije Parade plesa, s katero potuješ v preverjeni Zagreb, je na seznamu kopica  privlačnih ponudb. Kako in za kaj se boš odločil?

Zadnji dve tekmovanji sta mi prinesli nekaj lepih štipendij, to je letno štipendijo na Madžarski državni baletni akademiji v Budimpešti, letno in poletno štipendijo na Baletni akademiji v Sieni v Italiji in prav tako poletno in večletno šolanje na Kraljevi baletni akademiji Antwerpen v Belgiji. Moje poletje bo zelo delovno, saj bom obiskal vse poletne šole, za katere sem dobil štipendije, in tukaj je še tekmovanje, ki bo meseca julija v Zagrebu. Še vedno ne vem, kako se bom odločil, po vsej verjetnosti pa bo to po obisku poletnih šol, kjer se bom še dodatno seznanil z vprašanji, ki me še zanimajo.

Si človek, ki načrtuje, ali pustiš življenju, da samo obrne, tako kot ti je namenjeno?
Že moja mama me je naučila, da moraš pri velikih življenjskih projektih vse "splanirati", saj drugače zavlada kaos, ki si ga pa jaz kot baletnik in učenec ne morem privoščiti. Vsak dan moram imeti točno planirane ure, ker drugače stvari ne zmorem. Že tako včasih pride kakšna nenapovedana stvar in si moram na hitro spremeniti plan. Vendar brez tega v mojem življenju ne gre. Bi se pa včasih rad prepustil stvarem, da se obrnejo tako, kot so namenjene.
Sodeluješ tudi pri baletu Gusar SNG Maribor. Kako doživljaš sodelovanje s profesionalnimi plesalci in seveda “profi” oder?
Letos sem bil povabljen k sodelovanju z SNG Maribor, in sicer pri baletu Gusar. Zelo rad sodelujem s profesionalnimi plesalci, saj se z njimi izredno razumem in imamo stkane tudi prijateljske vezi. Nekateri plesalci mi tudi pomagajo pri nadgradnji baletnih tehnik. Počutim se kot član ene velike družine, in kot sem že povedal, nekje na začetku se na "profi" odru počutim tako dobro kot doma.

Kam pa te kljub vsemu ženejo ambicije? Kaj bi bil zate vrh tvoje kariere? Tujina?

Moje ambicije so postati solist in to je tudi vrh moje kariere. Ni važno, kje bo to gledališče, v katerem bom delal, ali doma ali v tujini, važno je, da bom lahko izražal sebe in se kot solist doživljal v plesu.
Kako se ti zdi, da klasični balet v današnjem času drži svoje mesto v poplavi modernih plesnih zvrsti? Kako ti gledaš na njegovo vsebino, ki je skoraj vedno pravljična?
Upam, da se klasični balet počasi z leti ne bo izgubil, saj vedno več gledališč po svetu in tudi doma uprizarja moderne baletne predstave. V šolah bi že od malih nog morali mlade generacije več seznanjati s klasično kulturo. Večina starejših ljudi oziroma srednja generacija zelo rada hodi na klasične baletne predstave, medtem ko je mladine premalo. Zaenkrat klasični balet še drži svoje mesto in mislim, da je to zaradi lepe glasbe, scene, koreografije, bogatih kostumov in izrednih baletnih plesalcev. Prav zaradi svoje pravljičnosti je klasičen balet edinstven.
Imaš kakšnega svojega vzornika? Katera je tvoja sanjska vloga in kdo sanjski koreograf ter soplesalka?
Nimam kakšnega posebnega idola, čeprav sta mi med baletnimi plesalci nekako najbolj všeč Ivan Vasiliev in mladi Austen Acevado. Sanjske vloge so pa tako skoraj vse solistične vloge v priznanih klasičnih baletih. O meni najljubšem oziroma sanjskem koreografu ali soplesalki pa še nisem razmišljal.

Imaš mogoče kakšen značilen gib, gibanje, po katerem bi te lahko prepoznali?

Jaz sam zase ne vem, mi pa povedo, da imam neko posebno eleganco in energijo, kadar plešem na odru.
V katerih koreografijah najbolj uživaš?
Najbolj še vedno uživam v klasičnih koreografijah iz 18. oz. začetka 19 .stol., kajti te koreografije se mi zdijo nekako najbolj pravljično elegantne. Moram pa povedati, da odkar mi je Gaj (Žmavc, op. a.) naredil tudi koreografijo za moderni balet in je pri tem upošteval mene kot plesalca oziroma znal je narediti koreografijo za mojo dušo, mi je s tem približal tudi moderni balet, v katerem sem užival.

Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj recimo najbolj žalosti?

Pri baletu me najbolj osrečuje, ko se moji gibi telesa zlijejo z glasbo in pride do popolnosti ter to nato pokažem gledalcem. In seveda ne smem pozabiti, kar mislim, da osrečuje vsakega plesalca, to je aplavz na koncu njegovega plesa. Pri samem baletu me ne žalosti nič posebnega, mogoče malo ta slab odnos države do kulture in posledično do baleta. Me pa žalosti šolski sistem, ki je tako mačehovsko nastavljen za baletnike. Saj če primerjam šolanje baletnega plesalca v tujini in pri nas, je velika razlika. Tam imajo v povprečju na dan šest ur različnega plesa, medtem ko je pri nas maksimum tri ure. Najbolj pogrešam, ker se ne učimo pas de deux in tudi kakšen pilates bi lahko imeli. In seveda zaradi tega slovenski mladi baletniki težko konkuriramo v tujini.
Kaj je opcija B v tvojem življenju, če sploh obstaja? Ali je samo balet, balet in balet?
Zaenkrat pri meni ne obstaja nobena druga opcija oziroma plan B. Že od malih nog je pri meni samo balet in upam, da bo s trdim delom in veliko truda tako tudi ostalo. Če bi pa že šlo kaj narobe, se bom o tem pozneje odločal in naredil drug plan, ki pa bo vsekakor tudi še naprej povezan z baletom.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Tistih nekaj trenutkov, ki jih ne posvečam baletu in šoli, to je ponavadi v nedeljo nekaj ur, rad streljam z lokom, plavam, brcam žogo in se družim s prijatelji v naravi.
Je v Mariboru kakšen kotiček, ki ti je posebej ljub? Kaj počneš tam?
V Mariboru mi je še vedno najljubši kotiček baletna dvorana v gledališču, kjer vadim še takrat, ko nimam vaj.

Naštej tri ali pa če jih imaš pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?

Ker verjamem, da nekje nekaj obstaja oziroma nas obdajajo posebne energije, s seboj vedno nosim posebne kamne za srečo in brez mojega telefona tudi ne gre.
Kateri je tvoj življenjski moto?
"No pain no gain." (Brez muje se še čevelj ne obuje, op. p)
Plesati pa je …
… moje življenje.

View Gallery 14 Photos