Projektator. Živadinove paralelne dimenzije različnih svetov

Projektator nosi naslov nova gledališka uprizoritev režiserja Dragana Živadinova v produkciji Zavoda Delak, premierno uprizorjena 30. decembra 2015 v nenavadnem gledališkem ambientu, v pisarniški sobi desetega nadstropja stolpnice (SCT) na Tivolski cesti št. 50. Okoli stavbe je postavljena gradbena zaščita in praktično od jeseni tudi že izpraznjene pisarne.

Za režiserja Živadinova in njegovo ekipo sodelavcev je to očitno pomenilo spodbudo za novi vesoljni projekt gledališke kapsule "niti na nebu-niti na zemlji"; ko zidove pisarne krasijo velika okna, skoznje pa se zre v prostrano mestno arhitekturo, in ko zvečer zasvetijo mestne luči, je to tudi dodatni prispevek k odrski osvetljavi (oblikovalec svetlobe Janez Kocjan). Na steklenih površinah se lahko zrcalijo še silhuete igralcev in prisotnih šestnajst (toliko je stolov) gledalcev, vse skupaj pa pripomore k prav zanimivemu scenskemu vzdušju, ki se spreminja tudi z vremenskimi pogoji. Obiskovalce ob izstopu iz dvigala pričaka Živadinov in jih z baterijsko svetilko v roki popelje po ozkem temnem hodniku do predprostora, hkrati še informira, da se med predstavo lahko posvečajo svojim mobilnim telefonom in tudi klepetajo po želji, nato pa jih počasi usmeri v prostor ogleda. Gledalci se razporedijo po stolih, zasidranih v višavah, in prvo, kar ugledajo, je profilirano kovinsko paličje, ki deli prostor in ga prepleta v oglatih oblikah. Sedež gledalca se zdi usidran v "arenskih" višavah, pod njim pa oder paličja ter dno prizorišča možne arene.
Nenavadni naslov Projektator se sliši kot sestavljenka dveh besed: projektni in diktator, kar nakazuje tudi dogajanje, ki sloni na dramskem tekstu nobelovca Eugena O´Neilla (1888- !953): The Hairly Ape / Kosmata opica iz leta 1922. Priredbo originalnega teksta, ki je služil kot osnovno ogrodje, na katerem je zrasel Projektator, so izpisali igralec Lotos Vincenc Šparovec, dramaturginja predstave Mojca Kumerdej in režiser Dragan Živadinov. Iz dramskega teksta je možno zaslutiti, da so igralci in gledalci na oceanski velikanki, ladji, ki prevaža tovor za potrebe jeklarske korporacije Nazareth Steel (Nazareth pomeni zmagoviti), je pa mesto v današnjem Izraelu, in je tega davno, po izročilu svetopisemske Nove zaveze, bila to zibelka Jezusa iz Nazareta. Igralec Lotos Vincenc Šparovec zaigra mogotca, lastnika korporacije, monopolnega trusta, ki kroji trge sveta, v drami pa se naslavlja z On in Oče, kajti nastopa tudi Ona, njegova  hči, ki jo igra  Romana Šalehar. Tretja ključna oseba je Masovni človek, tisti iz podpalubja ladje, je suženj, ki poganja svet, kot  sam sebe poimenuje, upodobi pa ga Primož Pirnat; tudi vse tri omenjene osebe so sestavni del dramskega originala, le da drugače imenovane. 
V predstavi se kar sledi Živadinovi simboliki povezav zemeljskega z vesoljnim, tostranstva z onostranstvom; že scenografija v prispodobi notranjih (minimalne kabine, ozki hodniki) ladijskih gabaritov, in celo sedeži, namenjeni gledalcem, kar nekako spominjajo na one druge večdimenzionalne ladje, ki v TV-nadaljevankah letajo po vesoljnih širinah. V tem smislu so še posebej berljivi kostumi, elegantne uniforme s trikotnim znakom Nazareth Steel, tudi prepoznavno simboliko povezav tistega zgoraj s tem spodaj in obratno, odvisno v katero smer kaže vrh enostranskega trikotnika (scenografija in kostumografija sta delo Dunje Zupančič). In v danem trenutku tudi rogovje bika okrasi glavo Očeta, torej moč, ki simbolizira monetarne trge, v Starem Egiptu pa še kaj nebeškega …  
Dramaturgija predstave je zasnovana na dveh monologih dveh jang moških energij, ki tečeta vsaka zase in na svoji točno določeni poziciji, torej oseb, ki se ne srečata, vendar je jasno, da se zavedata obstoja in vloge onega drugega. Eden je On, projektant dogajanja in diktator sistema, drugi Masovni človek ali izkoriščeni izvajalec, obe vlogi odlično zaigrani, še posebej pa je plastično upodobil vlogo malega človeka Igor Pirnat v svoji interpretaciji in v preprostem jeziku izvirnega narečja. Ta neopazen, vendar masovni predstavnik človeškega rodu, si želi le malo več kot tisto, kar mu je dano, in doživi novo razodetje, ko se Ona iz višav spusti prav do njega. In četudi je pred tem že kazal kanček revolucionarnih misli v svojih monologih, ko je dojel lasten suženjski položaj, je znal na pravem mestu vzklikniti: "Pa ne moreš verjeti," je vse to v trenutku njenega obiska kar nekam izpuhtelo. On, Oče, sanja o sinu nasledniku, pa ima le hčer, in še to intelektualko, antropologinjo, ki mu vseskozi nasprotuje, njegov mogočni patriarhalni in kapitalni moto pa je delati in nič misliti, tiste, ki drugače mislijo ter dvomijo, preprosto eliminirati. No, Ona  že kaže zanimanje za Masovnega človeka, ga tudi obišče, vendar pa je le ves čas v okrilju in varnem zavetju Očeta.
V drami nastopata še dve ženski vlogi, ki povezujeta scensko dogajanje, ga rahljata in bogatita v dinamiki gibanja; ena je Opica, vloga igralke in plesalke Maruše Majer, druga pa  Vrba, performerka Tina Vrbnjak, ki dopolnjuje in dodatno komentira dogajanja na odru. Z njo se tudi začne dramska pripoved, ko v cirkuških višavah in ravnotežju vihra iztegnjenih rok čez namišljeni premec ladje (najvišjo točko scenske konstrukcije) ter spregovori o onemoglih delavcih jeklarn in žlindri, ki polni njihova usta … Tri ženske naj bi napovedovale feministični vzgon, ki je, kot je možno zaslediti v uprizoritvi, še vedno zamrežen v patriarhalno nadvlado. Koreografijo je zasnovala Mateja Rebolj, ki v sceni troje igralcev pregiba, jih izpostavlja v dodatnih položajih, tudi deloma razgiba, kot je pač možno v danem prostoru in v poziciji njihove pripovedovalne statike, vendar pa sta docela gibalno razigrani Vrba in Opica, in še zlasti slednja je tista, ki poskakuje, skače z enega trama na drugi, se prevrača, izziva, je tudi v pomoč njemu, mogočnemu moškemu, Očetu; je dinamična jin energija, ki zrači in osvobaja. No, ker ne Opica in ne Vrba  nista oprijemljivi osebi, pomeni, da je feminizem šele v  povojih, v drami pa se kaže kot domena izobražene posameznice, kar je Ona. Koreografija dosledno sledi oglati jekleni konstrukciji, je v povezavi z digitalnim  konstruktom Mihe Turšiča in se prepleta z glasbeno kuliso Daria Seravala, vseskozi pa v svojem pretočnem gibalnem ritmu ponazarja vzvode ter kolesja strojne mehanizacije, kjer se docela dobro znajde razgibana Opica.
Projektator je predstava, ki odpira širine razmisleka o minulem in sedanjem, o paralelnih dimenzijah različnih svetov: v smislu, da lahko tako  v malem kot v velikem lahko vsak posameznik najde neko svojo prispodobo, kar je v tem gledališkem projektu ravno zanimivo in privlačno; ki pa je časovno nekoliko predimenzioniran.  
Predstava je imela po novem letu še dve premieri glede na omejeno število sedežev, v celoti pa že 16 uprizoritev, in sicer v dveh večernih terminih ob 20. in 22. uri; zadnja je stekla 30. marca. Zdaj so morali gledališko sobo končno izprazniti, kako bo z uprizoritvami v prihodnje, je zato vprašanje.

View Gallery 7 Photos