Polona Boruta, pozdravljena na mojem portalu in v naslovni energični fotografiji Boštjana Kozamurnika. In iskreno se mi je zdelo, da sva že naredili intervju, in potem ugotovim, da je bila to tvoja sestra Lucija. Se vama je dogajalo, da so vaju zamenjevali, čeprav nista dvojčici?
(Smeh) Ja, vedno. Včasih je Lucija Polona, včasih sem jaz Lucija. Že v osnovni šoli so naju učitelji zamenjevali, danes pa naju najini plesni otroci. Se pravi − kakorkoli naju pokličeš, se odzoveva (smeh).
Ko prebiram intervju z Lucijo, je zapisala, da si imela zanjo usodne roza copate, ko si ti že plesala in je ona šla po tvojih plesnih stopinjah. Kdo pa je tebe navdušil za ples − kakšen dogodek, predstava, utrinek …?
Verjetno sva imeli obe z Lucijo srečo, da nama je bila umetnost položena v zibelko, vendar pa je verjetno glavni krivec mama. Najprej je mene vodila na vse mogoče plesne predstave, pozneje pa še Lucijo, ko je bila dosti stara. Nakar ti ples tako zleze pod kožo, da ne moreš brez njega.
Tvoji plesni začetki pa so podobni Lucijinim, kajne? Pa napiši za tiste, ki tega ne vedo, kje si nabirala plesna znanja in kje jih nabiraš danes?
Svojo plesno pot sem začela v glasbeni šoli Frana Koruna Koželjskega v Velenju pri Dragici Mavec. Pozneje sem jo nadaljevala v Plesnem studio N, kjer še danes učim in plešem. Pozneje sem dobila tudi status plesalke ter še vedno sodelujem s plesnim teatrom Velenje – Festival Velenje. S plesom se ukvarjam od otroštva, seveda sem imela vmes kakšna uporna najstniška leta in sem malo prenehala, vendar sem kar hitro spoznala, da brez plesa ne bo šlo. Baziram na sodobnem plesu, vendar imam še vedno rada balet in se še danes udeležujem baletnih treningov.
Si del Plesnega studia N Velenje, a verjamem, da te srečamo še kje? Del katere plesne scene si?
Ja, poleg učenja v Plesnem studio N učim še v Hiši umetnosti Celje – Igen. Še vedno pa se izobražujem na raznih plesnih seminarjih doma in v tujini, saj menim, da nikoli ne znamo dosti ali celo vsega. Znanje je treba nadgrajevati.
Bi zapisala, da si plesalka, pedagoginja, koreografinja − ali ta vrstni red ne drži? Kje si najbolj ti in zakaj? Kako balansiraš med lastnim ustvarjanjem in ustvarjanjem za druge ter seveda med pedagogijo?
Definitivno plesalka, (smeh) občutek prvih pet sekund, ko stopiš na oder, ko se zavesa odpre, čista odvisnost. In potem praznina, ki nastane, ko se zavesa zapre, kot življenje − vse ima svoj začetek in konec. Učim pa najraje otroke, ti mali ‘vrageci’ res iz človeka potegnejo, kar je v njem najboljše, pa še potrpežljivosti te naučijo (smeh).
Zdi se, da je Velenje plesno mesto. Imate mnogo različnih plesnih šol, tudi baletno šolo pa šolo za ples ob drogu, to sem pred kratkim izvedela. Kako ga ti doživljaš? Kakšna je plesna kakovost vašega mesta?
Velenje je zakon (smeh). Ima srečo, da je mlado mesto, ki je nastajalo s prihodom priseljencev iz nekdanje Jugoslavije. Tako je vsak prinesel zraven svojo začimbico drugačnosti, kar mesto dela posebno, seveda za nekatere je še vedno preveč popoprano, ampak vsem tako ne moramo vedno ugoditi. Moja plesna pot se je začela v Velenju, in upam, da se bo tu še nadaljevala. Ples v Velenju je raznolik in kakovosten, jaz pravim temu zdrava konkurenca, verjetno tudi zaradi raznolikosti prebivalcev. Prisoten je na vseh manjših in večjih dogodkih, ki se v Velenju odvijajo, in hkrati dostopen vsakomur.
Je sodobni ples še vedno nerazumljena beseda ali ljudje že vedo kaj več o tej plesni zvrsti?
Moja izkušnja je, da sodobni ples ni več tako nerazumljiva beseda, sploh pri otrocih. Otrokom je sodobni ples popolnoma jasen, če izhajaš iz njih in jim pustiš ustvarjati, pa toliko bolj.
Se ti zdi, da je Slovenija dovolj velik prostor za tolikšno količino plesalcev, kot jih ima?
To je vprašanje, ki se zadnje čase zelo pogosto pojavlja. Najpogosteje takrat, ko se kdo od učencev vpiše v srednjo šolo na oddelek za sodobni ples v Ljubljano. Mislim, da ni težava v tem, ali je Slovenija dovolj velik prostor ali ni, od nas samih je odvisno, kako močno si nekaj želimo, kaj smo pripravljeni tvegati, če si upamo prestopiti meje.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Mislim, da se stvari spreminjajo, vsaj moja izkušnja je taka. Včasih so me zelo motili zaprti krogi plesnega sveta, razni egotripi, ki niso znali drugače delovati kot tako, da so te onemogočali. Mogoče zato, ker nam je zadnje čase bolj trda predla in smo ugotovili, da si moramo sami med seboj pomagati in se bolj povezovati, ne pa samo kritizirati.
Tradicionalno vprašanje za vse moje intervjuvance. Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje še vedno to, da lahko plešem, verjetno zato, ker mi je nekje v mladosti bilo to skoraj gotovo odvzeto zaradi hude prometne nesreče. Še sreča, da sem trmasta, in če mi kdo reče, da kaj ni mogoče, potem pri meni sigurno je (smeh).
Tvoj stavek, ki si ga napisala za Parado − ‘Kot največji uspeh še vedno štejem to, da lahko plešem in od tega živim’ − je zame legendaren in po eni strani tudi žalosten, saj menim, da bi vsi, ki se profesionalno ukvarjate s plesom, morali od plesa tudi živeti. Zakaj meniš, da temu ni tako?
Nekaj najlepšega je, če se lahko preživljaš s tem, kar rad počneš, mislim pa, da vsi vemo, da se s tem ne da finančno obogateti. Moraš vse − plesati, učiti, delati predstave, velikokrat tudi kostume −, seveda ni preprosto, ampak če to rad delaš, potem gre. Jaz sem imela srečo, sem se pojavila ob pravem času na pravem mestu, in to, kolikor je mogoče, najbolje izkoristila.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
(Smeh) plešem, sprehajam psa in tri mačke.
O prejeti listini Mete Vidmar sva se že razpisali. Kaj konkretnega pa te čaka v prihodnjem letu?
Učenje, plesanje, izobraževanje, tekmovanje, počasi pa se tudi zbirajo ideje za novo plesno predstavo in razne nove projekte.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Avto, voda in biserni uhani.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Polona. Imaš kaj takšnega značilnega?
Vsi pravijo, da ko sem na odru, Polone ni, samo noge plešejo (smeh).
Kaj pa misel, ki te vodi skozi življenje, ki si ji predana, to obstaja?
Pot, na kateri ni ovir, ne vodi nikamor.
Za konec pa še novoletna želja plesalcem, koreografom, pedagogom, gledalcem … Kaj naj jim prinese leto 2019 in kaj naj prinese tebi?
Plešite in ustvarjajte, predvsem pa bodite to, kar ste, vsak je unikat zase.
Hvala ti in vse dobro želimo.
